UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO GIBANJE DEVIZNEGA TEČAJA FUNT - DOLAR

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO GIBANJE DEVIZNEGA TEČAJA FUNT - DOLAR Kandidatka: Laura Podobnik Študentka izrednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: dr. Dušan Zbašnik Škofije, september 2005

2 2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidatka Laura Podobnik absolventka študijske smeri: Denarništvo in finance študijski program: univerzitetni izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Dušana Zbašnik-a in uspešno zagovarjal(a) Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne Podpis:

3 3 PREDGOVOR V mednarodnem denarnem poslovanju se srečujemo s plačili in medsebojnimi odnosi med gospodarskimi subjekti različnih denarnih sistemov. Ob tem nastajajo vprašanja vrednostnih razmerij med posameznimi valutami. In prav v teh razmerjih, v odnosih med valutami, nastopi devizni tečaj kot določitelj vrednosti. Devizni tečaj je v bistvu ponudba in povpraševanje po tuji valuti. Devizni tečaj vpliva na strukturo plačilne in devizne bilance, na gibanje relativnih cen in končno še na konkurenčno sposobnost domačega gospodarstva na tujem trgu. Na mednarodnem trgu so odločilne cene in devizni tečaji. Sistem deviznih tečajev se spreminja vzporedno z gospodarskim razvojem, obsegom mednarodne trgovine in naraščanjem neravnovesij v plačilnih bilancah. Skozi zgodovino je bilo ugotovljeno, da je najustreznejša oblika sistem čvrstih, toda prilagodljivih deviznih tečajev. Vrednosti valute ne določajo kot nekoč v zlatu, ampak njihove valute prepustijo gibanju na trgu, kjer se določi cena glede na ponudbo in povpraševanje. Z deviznim tečajem je ugotovljivo, kaj in do kdaj se komu splača izvažati in uvažati, kar kaže na konkurenčno sposobnost domačega gospodarstva v tekmovanju s tujimi gospodarskimi subjekti. Obstajajo različne teorije oblikovanja deviznega tečaja. Oblikovanje, spreminjanje in pogoji za delovanje deviznega tečaja so pomembna informacija za spremljanje njegovega gibanja. Gibanje deviznega tečaja je zelo zanimivo, a hkrati težko predvidljivo. Namen diplomske naloge je prikazati gibanje deviznega tečaja med valutama funt - dolar, in sicer v obdobju od leta 1994 do Prikazala bi rada vpliv spremembe obrestne mere na gibanje tečaja, še posebno po letu 2001, ko so se Združene države Amerike in Velika Britanija združile v boju proti terorizmu. V prvem poglavju bom predstavila osnovne pojme, ki se navezujejo na tujo valuto kot pojem. Nadaljevala bom z opredelitvijo deviznega tečaja in naloge, ki jih opravlja ter predstavila vrste deviznih tečajev. V sestavku iz zgodovine deviznih tečajev sem usmerila razmišljanje na vlogo in pomen, ki sta ga imela državi. Velika Britanija kakor tudi Združene države Amerike sta imeli in imata pomembno in odločilno vlogo v mednarodnem gospodarstvu in mednarodni politiki nasploh. Velika Britanija je država s tradicijo in pomembno vlogo v preteklosti. ZDA pa so v novem svetu politična in gospodarska velesila. V drugem delu bom opisala makroekonomske inštrumente, ki vplivajo na spremembo deviznega tečaja. Faktorji se delijo v dve skupini. Prva skupina je v odvisnosti do sprememb v plačilni bilanci, drugo skupino pa predstavljajo posamezni makroekonomski indikatorji. Teorije deviznih tečajev so teorije, ki oblikujejo in spreminjajo njihovo delovanje. Predstavila bom štiri najbolj znane teorije. To so: plačilnobilančna teorija, teorija paritet kupne moči, monetarna ali denarna teorija ter premoženjska ali portfeljska teorija. V naslednjih dveh poglavjih bom predstavila makroekonomske kazalce, ki opredeljujejo narodno in mednarodno gospodarstvo v Veliki Britaniji in ZDA. Prikazala bom njuno družbeno in gospodarsko ureditev. Obe sta tudi članici velikih mednarodnih organizacij, v katerih imata pomembno besedo prav ti dve državi. Sledilo bo poglavje o gibanju tečaja funta glede na dolar in desetletno spreminjanje kratkoročnih obrestnih mer v državah. Navedla bom vzroke povišanja in razložila, kaj

4 4 pomeni za državo povišanje in kaj znižanje obrestne mere s strani centralne banke. Prikazala bom tudi, kako sta centralni banki spreminjali obrestno mero glede na gibanje deviznega tečaja.

5 5 KAZALO 1 UVOD Opredelitev problema, ki je predmet raziskovanja Namen, cilji in trditve v diplomskem delu Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja DEVIZNI TEČAJ Opredelitev osnovnih pojmov Pojem devize Pojem valute Zamenljivost valut Opredelitev deviznega tečaja Nominalni bilateralni devizni tečaj Realni bilateralni devizni tečaj Nominalni efektivni devizni tečaj Realni efektivni devizni tečaj Zgodovina deviznega tečaja Sistem zlatega standarda Obdobje od do leta Obdobje po drugi svetovni vojni NAPOVEDOVANJE TEČAJNIH SPREMEMB Makroekonomski inštrumenti, ki vplivajo na spremembo deviznih tečajev Vplivi posameznih segmentov plačilne bilance na spreminjanje deviznega tečaja Vplivi posameznih makroekonomskih inštrumentov na spreminjanje deviznega tečaja TEORIJE DEVIZNEGA TEČAJA Plačilnobilančna teorija Teorija paritet kupne moči Monetarna ali denarna teorija Premoženjska ali portfeljska teorija MAKROEKONOMSKI KAZALCI V VELIKI BRITANIJI Družbeno-politična ureditev države Gospodarski sistem Ekonomska politika Fiskalna politika Članstvo v mednarodnih organizacijah MAKROEKONOMSKI KAZALCI V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE Družbeno politični položaj Združenih držav Amerike Gospodarstvo Članstvo v mednarodnih organizacijah GIBANJE TEČAJA FUNT - DOLAR V OBDOBJU OD DO Gibanje tečaja funt - dolar Gibanje obrestnih mer v Veliki Britaniji Gibanje obrestnih mer v ZDA... 40

6 6 8 ANALIZA GIBANJA RAZMERJA FUNT - DOLAR Analiza gibanja tečaja funt - dolar v obdobju od leta 1994 do leta Analiza gibanja tečaja funt - dolar v obdobju od do SKLEP POVZETEK SEZNAM LITERATURE SEZNAM VIROV SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC SEZNAM TABEL IN SLIK Seznam tabel Seznam slik... 51

7 7 1 UVOD 1. 1 Opredelitev problema, ki je predmet raziskovanja Menjava storitev in blaga med državami sega daleč v preteklost. Le-ta poteka po temeljnih ekonomskih načelih med gospodarskimi subjekti. Natančneje, med domačimi in tujimi gospodarskimi subjekti. Devizni tečaj omogoča primerjanje domačih cen s tujimi in tujih z domačimi. Predstavlja vezni člen med navedenimi subjekti. Gibanje deviznega tečaja in njegovo spreminjanje opredeljujejo različna razmišljanja, zato so nastale različne teorije. Le-te opredeljujejo pogoje za delovanje tečajev. Zanimivo je tudi napovedovanje gibanja tečajev, ki ga lahko predvidimo z makroekonomskimi inštrumenti kot so inflacijska stopnja, obrestna mera in razlika v ravni dohodka. Makroekonomski inštrumenti so si soodvisni pri napovedovanju sprememb gibanj deviznih tečajev. Velika Britanija in Združene države Amerike sta pomembni državi v mednarodnem okolju. Gibanje obrestnih mer njihovih centralnih bank in njihov vpliv na gibanje tečaja je predmet raziskovanja v nalogi. 1.2 Namen, cilji in trditve v diplomskem delu Namen diplomskega dela je prikaz gibanja deviznega tečaja v določenem obdobju. Makroekonomski elementi so soodvisni pri napovedovanju gibanja menjalnega tečaja. Ekonomske korelacije, na primer paritetni pogoji, nam omogočajo razložiti vzroke tečajnih sprememb. Povezujejo nekatere makroekonomske inštrumente: kupno moč, obrestne mere, tekoče gotovinske in terminske tečaje. Opazovano obdobje gibanja tečaja zajema obdobje uvedbe enotne valute evro v evropskem svetu in je obdobje, ko sta se Velika Britanija in ZDA združili v boj proti terorizmu. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Naloga bo omejena na vpliv enega makroekonomskega inštrumenta na gibanje tečaja. Obdobje opazovanja gibanja tečaja bo pet let pred in pet let po uvedbi evra kot valute na evropski celini. Obdobje bo torej omejeno na deset let. Makroekonomski faktor, ki ga bom zajela v nalogi, je obrestna mera držav Velike Britanije in ZDA. Obe državi sta leta 2001 napovedali skupno vojno proti terorizmu. Kljub nasprotovanju EU, katere članica je tudi Velika Britanija, se je le-ta odločila za vojni napad na Bližnjem vzhodu. Pri preučevanju vplivov posameznih makroekonomskih indikatorjev se bom osredotočila izključno na vpliv določenega faktorja na devizni tečaj, za vse ostale bo veljalo pravilo ceteris paribus.

8 8 1.4 Predvidene metode raziskovanja Uporabila bom klasične metode zbiranja podatkov: ločevanje, primerjavo, obdelavo in oblikovanje v informacije. Zbiranje podatkov bo potekalo iz knjižnih virov, revij in s spletnih strani. Uporabila bom deduktivni in induktivni način preučevanja. Podatke bom podala v tabelni in grafični obliki. Raziskava bo dinamična, ker bo obsegala ugotovitve vplivov gibanja obrestne mere na devizni tečaj.

9 9 2 DEVIZNI TEČAJ 2.1 Opredelitev osnovnih pojmov Pojem devize Glavni pojem pri opredeljevanju deviznega tečaja je pomen devize. Deviza je osnovni pojem in ga najprej opredelimo, saj ga velikokrat zamenjujemo s pojmom valuta. V splošni opredelitvi velja, da so devize vsakovrstna tuja plačilna sredstva (tudi bankovci in kovanci). V ožjem pomenu bi bile devize terjatve do plačila v tuji veljavi v tujem kraju (Leksikon Cankarjeve založbe 1984, 183). Deviza je denarna terjatev v tuji valuti do tuje osebe. Poimenujemo jo lahko tudi kot imetje domačih bank pri tujih bankah. Devize so tuj knjižni denar oziroma imetje pri bankah v tujini. Tu lahko dodamo razlago» kratkoročne terjatve do tujine, izražene v tujem denarju «. Zakon o deviznem poslovanju opredeljuje devizo bolj splošno:»devize so denarne terjatve do tujih bank«(zakon o deviznem poslovanju 1999) Pojem valute Valuta je opredeljena kot vrednost ali protivrednost denarnega sistema države (Leksikon Cankarjeve založbe 1984, 1017). V leksikonu je opredeljena beseda valuta kot tuja veljavna denarna enota oz. v ožjem pomenu le efektivno tuje plačilno sredstvo. V širšem smislu valuto poimenujemo z devizo. Če gledamo na valuto iz domače države, jo opredelimo kot tuj denar, s katerimi razpolagamo v državi, medtem ko je deviza tuj denar, s katerim razpolagamo v tujini. Z valuto označujemo efektivni tuj denar. Lahko pomeni tudi nacionalni denar ali rok, do katerega morajo biti poravnane denarne obveznosti. V mednarodnem poslovanju opravljajo valute posamezne funkcije. Glede na to delimo valute na posredniške in neposredniške (Ribnikar 1999, 15). Posredniška valuta je valuta, ki se uporablja med gospodarskimi subjekti, za katere to ni njihova nacionalna valuta. pr.: potek plačila med slovenskim in italijanskim gospodarskim subjektom v ameriških dolarjih. Neposredniška valuta pa je tista valuta, ki jo uporabljajo subjekti tedaj, ko je za enega izmed njih to nacionalna valuta. Če npr. poteka plačilo med slovenskim in italijanskim gospodarskim subjektom v evrih, ki je nacionalna valuta italijanskega subjekta, govorimo o neposredniški valuti. S pojmom valuta je povezan pojem zamenljivost valut Zamenljivost valut Zamenljivost valute je velikokrat v praksi in literaturi pojmovana kot konvertibilnost valute. S pojmom zamenljivost si predstavljamo možnost, priznano z odločitvijo mednarodnih institucij, da lahko lastnik terjatve v neki valuti, na svojo zahtevo to terjatev

10 10 zamenja v katerokoli drugo valuto (Notar 1989, 17). Pri tem pa terjatev ohranja vse svoje prvotne značilnosti. Ločimo popolno zamenljivost ter notranjo in zunanjo zamenljivost. Popolna zamenljivost pomeni, da na osnovi zahteve domačih in tujih oseb neomejeno zamenjamo domačo valuto v katerokoli drugo za potrebe poslovanja. Notranja zamenljivost pa pomeni možnost domačih gospodarskih subjektov, da lahko s svojo domačo valuto, pri domačih finančnih inštitucijah, kupujejo neomenjene količine deviz za plačevanje uvoza blaga in storitev. Zunanja zamenljivost je nastala na podlagi 8. člena statuta mednarodnega monetarnega sistema, kjer so vse njegove članice dolžne kupovati zneske svoje valute, ki so prišle v posest v tujini iz tekočega poslovanja oz. z mednarodno menjavo blaga in storitev. Z zamenljivostjo valute se tako potrdi že nastalo stanje v domačem gospodarstvu in njegovih mednarodnih denarnih odnosih. Za razglasitev zamenljivosti valute morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: država mora imeti dovolj velike mednarodne rezerve, plačilna bilanca mora biti uravnovešena - brez velikih nihanj salda, zaželen je vsaj majhen presežek plačilne bilance, delovati mora svobodni ali prosti uvoz, opazno mora biti notranje gospodarsko ravnovesje države. Zamenljiva valuta ni vezana na uporabo v državi, v kateri je pridobljena, ampak jo lahko uveljavljamo v katerikoli državi. Ta lastnost vpliva na gospodarske odločitve, da prodajamo blago in storitve, kjer se da najdražje prodati, in jih kupujemo na trgu, kjer se da najceneje kupiti. 2.2 Opredelitev deviznega tečaja 1 Devizni tečaj tvori vezni člen med domačim in tujim gospodarstvom. Določa ceno domačih in proizvodov v tujini. Določa mednarodno konkurenčnost ter makroekonomska gibanja znotraj gospodarstva v menjalnem delu. Opredeljuje ceno tujega blaga na domačem trgu in tako vpliva na gibanje domače inflacije in realnega dohodka. Ločimo naslednje devizne tečaje: - nominalni bilateralni, - realni bilateralni, - nominalni efektivni in - realni efektivni devizni tečaj Nominalni bilateralni devizni tečaj Nominalni bilateralni devizni tečaj je tečaj, ki je običajno objavljen v dnevnem časopisju. Pove nam, koliko enot ene valute lahko na deviznem trgu kupimo z enoto neke druge valute. Cena ene valute je izražena v drugi valuti. Poznamo direktno in indirektno kotacijo. O direktni kotaciji govorimo tedaj, ko je vrednost enote tujega denarja izražena s številom enot domačega denarja. V primeru, da je SIT domača valuta in DEM tuja, je bilo 10. marca 2000 potrebno za nakup 1 DEM plačati 105 SIT. Indirektna kotacija je, ko je vrednost domačega denarja izražena s številom enot tujega denarja. Če spet vzamemo SIT kot domačo valuto in DEM kot tujo, je bilo 10. marca Povzeto po Mraku ( 2002, ).

11 11 potrebno za nakup 1 SIT plačati 0,0095 DEM. Pri obeh primerih gre za bilateralno razmerje med dvema valutama. To pomeni nominalno razmerje med dvema valutama v določenem trenutku. Spremembe nominalnega bilateralnega deviznega tečaja v določenem časovnem obdobju izražamo tudi z indeksi Realni bilateralni devizni tečaj Realni bilateralni tečaj je nominalni tečaj med valutama dveh držav, ki upošteva gibanje cen v obeh državah Nominalni efektivni devizni tečaj Nominalni efektivni devizni tečaj nam pove, kako se giblje posamezna valuta v odnosu na izračunano povprečje valut drugih držav oziroma držav, ki so najpomembnejši gospodarski partnerji. Tečaj je izražen v obliki indeksa, pri čemer spremembe v indeksu kažejo na efektivno apreciacijo oziroma depreciacijo domače valute do izbrane košarice valut. Padanje indeksa nominalnega efektivnega deviznega tečaja pomeni apreciacijo domače valute v odnosu do izračunane košarice tujih valut. O depreciaciji domače valute pa govorimo, ko indeks nominalnega efektivnega tečaja narašča v razmerju s košarico tujih valut Realni efektivni devizni tečaj Realni efektivni devizni tečaj je nominalni indeks, ki je izračunan na osnovi nominalnih bilateralnih deviznih tečajev. Za njegov izračun je potrebno zbrati indekse gibanja realnih bilateralnih deviznih tečajev za vse valute, vključene v košarico. Povprečje realnih bilateralnih deviznih tečajev izračunamo z uporabo ponderjev, ki so bili dodeljeni vsaki v košarico vključenih, tujih valut. Če je stopnja inflacije v domači državi 8 odstotna, izračunana stopnja inflacije v državah, katerih valute so vključene v košarico pa vsega 3 odstotna, potem bi efektivni devizni tečaj domače valute dejansko pomenil 5 odstotno realno apreciacijo njene valute in torej znižanje konkurenčnosti države v isti višini. Če bi valuta nominalno depreciirala za 5 odstotkov in bi tako nadomestila razliko v stopnjah inflacije, bi konkurenčna sposobnost gospodarstva ostala na nespremenjeni ravni. 2.3 Zgodovina deviznega tečaja 2 V zgodovini so se plačilna sredstva določala z zlatom in ostalimi vrednostnimi predmeti. Finančni sistem je bil subjekt mednarodnih dogovorov. Ti dogovori so veljali in so pripomogli k vzpostavitvi današnjega finančnega sistema, trga in institucij, povezanih z njimi. 2 Povzeto po Mraku ( 2002, ).

12 Sistem zlatega standarda Dogovor Zlati standard je bil v veljavi v obdobju od leta 1876 do leta Zlato je bilo posrednik pri menjavi in merilec vrednosti. Težava, s katero se je srečevala tedaj večina držav je bila, kako vzdrževati razliko med tržno in uradno ceno zlata. To je bil eden izmed razlogov za nastanek sistema zlatega standarda. Pravila so bila preprosta in enostavna. Vsaka država je določila, koliko zlata je vedno pripravljena zamenjati za določen bankovec. Država je morala poskrbeti za ustrezno zalogo zlata, ki je določala vrednost njene valute. Prvi pomemben korak je napravila Velika Britanija, ki je sprejela dogovor leta Za sistem zlatega standarda se je odločila, ko je bilo v državi pomanjkanje kovancev za majhne denominacije valute in naraščanje problemov, povezanih s ponarejanjem denarja. Tako je prišlo do nastanka prvega svetovnega mednarodnega sistema. Mednarodni denarni sistem je v sistemu zlatega standarda temeljil na mehanizmu avtomatičnega plačilnobilančnega prilagajanja v pogojih fiksnega deviznega tečaja. Drugi razlog, ki je prispeval k uvedbi tega sistema, so bile zaostrene politične razmere v Evropi. Zaostrene razmere so dosegle vrhunec v francosko-pruski vojni. Vojne razmere so prisilile številne države (Francija, Rusija, Italija in Avstro-Ogrska), da se odpovedo konvertibilnosti svojih valut. Nemčija, ki je kot zmagovalka v tej vojni sprejela sistem zlatega standarda, je uvedla novo valuto, marko. Vrednost nove valute je bila vezana izključno na zlato. Pomembni gospodarski partnerji Nemčije so bili tako prisiljeni sprejeti nov sistem. Velika Britanija, ki je bila prva v tem sistemu, je bila pomemben partner za Nemčijo. Velik del nemške trgovine je bil finansiran s krediti, nominiranimi v funtih. Tretji razlog je bil, da je nova nemška država menila, da ji bo njen prehod na nov monetarni sistem okrepil vlogo v mednarodnem gospodarstvu. Delovanje zlatega standarda kot mednarodnega denarnega sistema predpostavlja, da se države držijo določenih pravil. Prvo pravilo je, da država definira zlato kot pariteto svoje valute. Definirati mora količino zlata, ki je vsebovana v enoti domače valute. Zagotavljati mora, da po tej ceni kupuje oziroma prodaja določeno količino zlata. Drugo pravilo je bilo, da država zagotavlja prost izvoz oziroma uvoz zlata. Ekonomski subjekti so morajo imeti zaupanje v državo, da se drži obeh pravil sistema. V sistemu zlatega standarda je bila enota vsake od valut opredeljena z določeno količino zlata. Devizni tečaji med temi valutami so bili torej fiksni. Na ta način definiran devizni tečaj imenujemo kovna pariteta. Nivo deviznega tečaja angleškega funta (GBP) in ameriškega dolarja (USD) je bil v celotnem obdobju do prve svetovne vojne nespremenjen, in sicer 4,86656 USD za 1 GBP. Ta tečaj je bil izračunan na osnovi odnosa med količino zlata vsebovanem v enem funtu, v skladu z angleškim zakonom, in količino zlata, vsebovano v enem dolarju, v skladu z ameriškim zakonom. Angleški zakon je opredelil, da en funt vsebuje 113 gramov čistega zlata, ameriški zakon pa je določil, da en dolar vsebuje 23,22 grama zlata. Kovna pariteta med dolarjem in funtom je torej znašala 113 : 23,22 oziroma 4,866 USD za 1 GBP. Dejanski devizni tečaj med dvema valutama je lahko odstopal od kovne paritete za višino transportnih stroškov, ki so bili potrebni za prevoz količine zlata, vsebovani v eni enoti tuje valute. V Ameriki je 1/10 unče zlata stala 2 USD, v Angliji je ista količina zlata predstavljala 1 GBP. Predpostavimo še, da so znašali stroški prevoza 1/10 unče zlata med tema državama 2 centa. S predpostavko, da bo država pripravljena kupiti oziroma prodati neomejeno količino blaga po fiksni ceni, se bo tako devizni tečaj med GBP in USD

13 13 oblikoval med 1,98 USD in 2,02 USD za 1 GBP. Za Anglijo predstavlja tečaj 1,98 USD za GBP izvoz zlata, tečaj 2,02 USD za GBP pa za uvoz zlata. Točki izvoza in uvoza zlata sta v sistemu zlatega standarda skrajni meji nihanja deviznega tečaja neke valute okoli kovne paritete. Nagib določene valute k depreciaciji prek točke izvoza zlata preprečuje odliv zlata iz države. Nagib valute k apreciaciji prek točke uvoza zlata pa preprečuje priliv zlata v državo. Sistem zlatega standarda odpravlja tudi plačilnobilančna neravnotežja držav, vključenih v sistem. V tem primeru se morajo države držati treh pravil. Prvo pravilo je, da je zlato edina oblika mednarodnih denarnih rezerv. Torej, primanjkljaj oziroma presežek v plačilni bilanci povzroči odliv oziroma priliv zlata. Drugo pravilo je, da država zagotavlja popolno pokritje domačega denarja z zlatom. Zadnje, tretje pravilo pa pravi, da mora v državi obstajati fleksibilnost gibanja cen in mezd. Predpostavimo, da zaradi tehnoloških izboljšav v državi pride do povečanja produktivnosti. To bi povzročilo znižanje splošne ravni cen. Posledično bi se dvignila konkurenčnost države. Če je država v plačilnobilančnem ravnotežju, bo v novi situaciji beležila presežek v plačilni bilanci. Tok zlata v nasprotni smeri pomeni neto priliv zlata iz tujine. Temu sledi povečana količina denarja v obtoku in nato dvig ravni domačih cen, kar vzpostavlja ravnotežje v plačilni bilanci. Nasprotne spremembe bi nastale s plačilnobilančnem primanjkljajem. Ta dogovor je veljal do prve svetovne vojne, ko so nekatere države začele tiskati denar brez pokritja v zlatu. Prost pretok zlata med državami je bil tako prekinjen Obdobje od do leta Drugo obdobje je zajemalo čas od leta 1914 do leta 1944, ko je bilo delovanje mednarodne trgovine nejasno in menjalni pogoji niso bili transparentni. Rast svetovne trgovine se je v primerjavi z rastjo bruto domačega proizvoda upočasnila. Države so prekinile zamenljivost valut za zlato in uvedle prepoved na izvoz blaga. Ukinitev sistema zlatega standarda je pomenila prenehanje povezanosti držav glede cen, plač in drugih pogojev gospodarjenja. Valute teh držav so se začele svobodno gibati. In sicer v smer, za katero je posamezna država ocenila kot zanjo najbolj primerno. Valuta je bila odvisna od tržnih razmer, to je od ponudbe in povpraševanja po določenih devizah. Glede na stanje, ki je negativno vplivalo na gospodarstvo, so bili opravljeni trije poizkusi za spremembo. Prvi poizkus je bila konferenca v Genovi leta 1922, kjer so se je dogovarjali o vrnitvi na predvojni zlati standard. Leta 1933 je bil opravljen drugi, neuspešen pogovor. Leta 1936 pa je bil sklenjen tripartitni sporazum med ZDA, Veliko Britanijo in Francijo. Z njim so se te države obvezale za določeno stopnjo koordinacije na področju deviznih tečajev. To obdobje bi po značilnosti lahko razdelili še na tri sklope. a) Prvo obsega čas od do leta. V tem obdobju so države doživljale različne stopnje inflacije kot posledico inflacijskega financiranja stroškov vojne. Vojna je v nekaterih državah povzročila uničenje določenih proizvodnih kapacitet. Drugod pa je stimulirala razvoj in gradnjo novih. Velika Britanija in Francija, ki sta bili pred vojno pomembni kreditodajalki, sta v tem obdobju za potrebe financiranja vojne prodali velik del svojega premoženja v tujini. V tujini sta se tudi zadolžili. Nekatere dolžniške države pa so postale kreditodajalke sedaj, na primer ZDA. Finančna prevlada Velike Britanije je bila prekinjena. To je obdobje, ko beležimo razpad Avstro-Ogrske in revolucijo v Rusiji.

14 14 Značilnost mednarodnega denarnega sistema v tem obdobju je fleksibilnost deviznih tečajev. Mišljena je bila kot začasna rešitev, ki jo je potrebno zamenjati z vrnitvijo na predvojni sistem zlatega standarda. Ločimo dve skupini držav, ki so se vrnile k sistemu zlatega standarda. V prvo skupino so bile vključene države, ki so zašle v hiperinflacijo. To so bile Nemčija, Avstrija, Madžarska in Poljska. Hiperinflacija je nastopila zaradi tiskanja denarja, ki so ga potrebovale za financiranje visokih proračunskih primanjkljajev. Te države so uvedle gospodarsko stabilizacijo. Sestavni del teh stabilizacijskih programov je bila vezava nacionalnih valut na zlato, oziroma vrnitev na sistem zlatega standarda. Države so izdajale nove valute in njihove devizne rezerve so bile dopolnjene s krediti. Kredite je podprla Liga narodov. Nemčijo pa je podprla Komisija za reparacije, ki je bila ustanovljena z namenom nadzorovanja transferov iz Nemčije v države zaveznice. Pogoj za pridobitev kreditov je bilo sprejetje obveze o večji samostojnosti njihovih centralnih bank. Druga skupina držav, ki je imela nižjo stopnjo inflacije, je začela ponovno delovati po sistemu Zlatega standarda, brez stabilizacijskih ukrepov. Velika Britanija je zagovarjala stališče, da je paritetno vrednost valute potrebno obnoviti in jo ustaliti na predvojni ravni. Francija in druge države pa so zagovarjale tezo, da je zaradi vojne prišlo do sprememb med valutami posameznih držav in da se mora to pokazati tudi v novih paritetnih vrednostih. Primer vračanja na sistem zlatega standarda Velike Britanije: Predpostavimo, da je bilo razmerje uravnoteženega deviznega tečaja angleškega funta (GBP) in ameriškega dolarja (USD) pred prvo svetovno vojno 4,866 USD za 1GBP. V času med vojno pa so se cene v Veliki Britaniji povečale za več kot v ZDA. Indeks cen v Veliki Britaniji je znašal 246, v ZDA pa 202. Ob upoštevanju paritete kupnih moči se je vrednost funta znižala s 4 USD za 1 GBP. Vrnitev Velike Britanije na zlati standard po pariteti izpred prve svetovne vojne je bila nerealna. Britanskemu funtu je bilo dovoljeno, da se tečaj valute oblikuje na trgu v odvisnosti od ponudbe in povpraševanja. V letu 1919 se je vrednost funta zaradi inflacije zmanjšala na 3,81 USD za 1 GBP. V naslednjem letu (1920) je GBP beležil najnižjo vrednost v razmerju do USD, in sicer 3,38 USD za 1 GBP. Angleška vlada je vodila zelo restriktivno monetarno politiko in visoke obrestne mere, ki jih je spremljalo omejevanje investicij, povečevanje davkov ter zmanjševanje državnih izdatkov. Temu je sledila tudi višja stopnja brezposelnosti. Tako so se zaostrile tudi socialne razmere v državi. Plače in cene niso bile tako fleksibilne kot je bilo pričakovati. Okrepila se je dejavnost sindikatov. Plače in cene se niso zniževale, kar je botrovalo večji brezposelnosti. Ekonomska politika, ki jo je vodila Velika Britanija je imela za osnovni cilj zagotavljanje zunanjega ravnotežja. To pa je zahtevalo visoke stroške za vzdrževanje ravnotežja v državi. Sindikalisti so preprečevali padanje plač. Stroški proizvodnje niso padali dovolj hitro, da bi se na ta način povečevala konkurenčnost države. Posamezne veje tradicionalne britanske industrije so se na svetovnem trgu srečevale s konkurenco novih proizvajalcev. To so bili proizvajalci iz Združenih držav Amerike, ki so v času vojne gradili nove, moderne proizvodne kapacitete. Zato je morala britanska industrija pospešeno investirati v svoje zastarele stroje, kar pa je bilo v pogojih zaostrene ekonomske politike zelo težko. Z vztrajnim vodenjem restriktivne ekonomske politike in z jasno opredelitvijo, da obnovi zlati standard na ravni paritete izpred prve svetovne vojne, je imela pozitiven vpliv na pritok kapitala v državo. Ekonomski subjekti so bili stimulirani za nakup vrednostnih papirjev nominiranih, v angleških funtih. V trenutku, ko se je GBP povrnil na predvojno vrednost, je prinesel kapitalski dobiček. V letu 1925 se je priliv kapitala močno povečal, saj je vladi uspelo vzpostaviti razmerje angleškega funta glede na

15 15 ameriški dolar na predvojno raven. Naknadno je bilo ugotovljeno, da je bil angleški funt tedaj precenjen. b) Sledilo je obdobje delovanja obnovljenega zlatega standarda, ki zajema čas od leta 1926, ko je vstopila ponovno v sistem Francija, do leta 1931, ko je devalviral britanski funt. Vrnitev je bila sicer le obračunska, saj države niso zagotovile konvertibilnosti denarja v zlato, določile so le menjalno razmerje do njega. Za trgovce je bil ta način preveč tvegan, zato se trgovina ni razvijala hitreje. Samo ameriški dolar je bil konvertibilen oziroma zamenljiv v zlato (35 dolarjev za 1 unčo zlata). Velika Britanija je vodila še naprej restriktivno ekonomsko politiko. Posledice precenjenosti funta so bile vidne v plačilni bilanci. Restriktivna monetarna in fiskalna politika sta preprečevali odtekanje zlatih deviznih rezerv. Stopnja brezposelnosti je bila še vedno visoka, 10 odstotna. Precenjena vrednost je negativno vplivala na povečevanje britanskega izvoza in je povzročala špekulativen odliv kratkoročnega kapitala. Kratkoročni kapital je bil usmerjen v Francijo. Pričakovati je bilo apreciacijo francoskega franka. Francija je oblikovala velike devizne rezerve. Želela je, da postane Pariz eden izmed pomembnih svetovnih finančnih centrov. Glede na stanje angleškega funta je sprejela zakon, s katerim je bila obvezna konverzija deviznih rezerv države v zlato. Tako je Francija kupovala velike količine zlata v Londonu in v New Yorku. Nacionalni interesi so prevladovali nad interesi, ki bi zagotavljali uspešno delovanje mednarodnega denarnega sistema. Deflacija in nezaposlenost sta bili napoved gospodarske krize, ki je dosegla višek z zlomom newyorške borze leta Pričakovana devalvacija valut je bila ključni razlog za beg kapitala iz Avstrije, Nemčije in Velike Britanije. Leta 1931 so bile države prisiljene ukiniti zamenljivost svojih valut za zlato. Konec je bilo sistema Zlatega standarda. c) Tretje obdobje je bilo obdobje ekonomskega nacionalizma od leta 1931 do leta Po veliki gospodarski krizi so se države zatekle k ekonomskemu nacionalizmu. Države so želele z ukrepi omejiti odliv deviz v tekočem in kapitalskem delu svojih plačilnih bilanc. Prihajalo je do pravih trgovinskih vojn, zato se je obseg trgovine bistveno zmanjšal. Zmanjševal se je obseg mednarodnega kreditiranja in investicij. V ZDA je postal predsednik Roosevelt in ameriška politika se je usmerila predvsem v gospodarsko obnovo lastne države. Zmanjševal se je interes za reševanje problemov mednarodne denarne ureditve. Velika gospodarska kriza je imela negativne posledice za ameriško gospodarstvo. Cene so padle za 30 odstotkov, narodni dohodek pa za 45 odstotkov. Nezaposlenost se je povečala za 23 odstotkov. Izvoz je bil leta 1933 za 38 odstotkov nižji kot leta Za okrepitev gospodarske rasti so ZDA leta 1930 uvedle visoke carine in tri leta kasneje so se odločili za devalvacijo USD. Cena zlata se je povišala in veljalo je razmerje 35 USD za unčo zlata. Devalvacija je povzročila posledico - priliv zlata v državo. Ob začetku druge svetovne vojne so ZDA razpolagale z večino zlatih deviznih rezerv v svetu. V Veliki Britaniji so, po opustitvi zlatega standarda, zabeležili padec inflacijske stopnje. Izvoz se je povečal. Britanska vlada se je želela dogovarjati z ZDA o stabilizaciji deviznih tečajev. Vendar neuspešno, zato se je določila za protiukrep. Devalviral je britanski funt in presegel staro pariteto 4,86 USD za 1 GBP. Na tej ravni je angleška valuta ostala do druge svetovne vojne. Britanski funt je bil dejansko bolj stabilen v sistemu uravnavanega deviznega tečaja, na katerega je, kljub zaostreni ekonomski in politični situaciji, prišel leta 1931.

16 Obdobje po drugi svetovni vojni a) Brettonwoodski monetarni sistem Po izbruhu II. svetovne vojne so se politični in gospodarski odnosi v svetu še bolj zaostrili. Ves čas vojne so bili hladni. Šele v povojnem obdobju se je začel proces obnove mednarodne monetarne ureditve. Aktivnosti so potekale v obliki sodelovanja med ZDA in Veliko Britanijo. ZDA so bile ob koncu druge svetovne vojne edina gospodarska velesila sveta. Gospodarstvo je bilo neprizadeto in država je razpolagala s približno 70 odstotki svetovnih zalog monetarnega zlata. Torej, potrebno je bilo vzpostaviti sistem stabilnih deviznih tečajev, zagotoviti mednarodno likvidnost in odpravo plačilnobilančnega neravnovesja. Leta 1944 je bila v Bretton Woodsu mednarodna konferenca. Razpravljalo se je o dveh predlogih: Velika Britanija je predlagala vzpostavitev takega mednarodnega sistema, ki bi razpolagal z zadostno mednarodno likvidnostjo in državam s plačilnobilančnim primanjkljajem omogočal prilagajanje. J. M. Keynes, glavni angleški pogajalec, je predlagal oblikovanje nove mednarodne valute, imenovane bankor. Le-ta bi bila določena z zlatom. Delovanje sistema, v katerega bi se vključile države, bi bilo fleksibilnejše od sistema zlatega standarda, saj valute ne bi bile vezane na zlato ampak na valuto. Vloga mednarodne klirinške unije naj bi bila zagotavljanje avtomatičnega odpravljanja plačilnobilančnih neravnotežij. Prejemala bi sredstva od držav s plačilnobilančnim presežkom in jih posojala državam s primanjkljajem. Ameriški predlog je temeljil na obnavljanju sistema zlatega deviznega standarda. Predlagala je ustanovitev posebnega sklada, kamor bi države usmerjale svoje finančne prispevke. V skladu bi lahko države najele kredite za čas neravnovesja v plačilni bilanci. Brettonwoodska mednarodna denarna ureditev je bila zasnovana v skladu z interesi ZDA. Novi sistem je predvidel konvertibilnost USD za zlato po ceni 35 USD za unčo. Vse ostale države so fiksirale tečaj svojih valut na odnos do ameriškega dolarja. Svetovno gospodarstvo je začelo delovati po načelu zlatega dolarskega standarda. Brettwoodski mednarodni denarni sistem je deloval na režimu fiksnih in prilagodljivih deviznih tečajev. Deloval je na povečevanju mednarodne likvidnosti oziroma denarnih rezerv. Tako naj bi odpravil vse devizne omejitve za transakcije na tekočem računu plačilne bilance. Deloval je na načelu redke valute. Kot specializirana mednarodna institucija je bil ustanovljen International Monetary Fund (IMF). IMF je razglasila valuto neke države za redko valuto tedaj, ko je ta država kontinuirano beležila plačilnobilančni presežek. Povpraševanje po tej valuti pa je bilo s strani držav s plačilnobilančnim primanjkljajem vedno večje. Z novim mednarodnim denarnim sistemom je to delovalo tako: Če so ZDA imele presežek, so morale države s primanjkljajem v plačilni bilanci prodajati dolarje. Tako so preprečile padanje vrednosti svoje valute. Če pa so imele ZDA primanjkljaj v svoji plačilni bilanci, so bile druge države prisiljene kupovati dolarje, da ne bi prišlo do povečanja vrednosti njihovih valut. V obeh primerih so države morale razpolagati z mednarodnimi denarnimi rezervami v obliki ameriških dolarjev. Ameriški dolar je začel igrati podobno vlogo kot zlato v sistemu zlatega standarda. Vse valute so bile vezane nanj. - Obdobje od leta 1944 do 1959 To obdobje imenujemo tudi obdobje pomanjkanje dolarjev. Leta 1947 je brettonwoodski denarni sistem začel delovati. Vse valute, razen USD, so bile nekonvertibilne. Države so

17 17 uporabljale različne omejitve pri kupovanju USD na deviznem trgu, saj so bile njihove devizne rezerve v tej valuti premajhne, da bi zadovoljile veliko povpraševanje. ZDA so bila edina država, ki so iz II. svetovne vojne izšle kot gospodarska velesila, z visokim plačilnobilančnim presežkom in proizvodnimi kapacitetami. V tem obdobju so samo ZDA proizvajale blago, ki so ga potrebovali v drugih delih sveta. Države uvoznice pa niso imele dovolj ameriškega denarja, da bi plačevale svoje velike uvozne potrebe. Mednarodni denarni sklad je bil ustanovljen zaradi odpravljanja plačilnobilančnih neravnotežij. Vendar je obseg teh neravnotežij neposredno po II. svetovni vojni močno presegal zmožnosti sklada. Evropske države so problem pomanjkanja valute USD obvladovale s pomočjo treh instrumentov: - s finančnimi sredstvi, zagotovljenimi v okviru Marshallovega plana, - z ustanovitvijo in učinkovitim delovanjem Evropske plačilne unije, - s trgovskimi ter deviznimi omejitvami. Leta 1948 so ZDA začele obsežen program finančne pomoči Evropi. Program se je imenoval Marshallov plan. Začel se je kot moralna soodgovornost ZDA za krizo angleškega funta v letu ZDA so pritiskale na Veliko Britanijo, da ponovno uvede konvertibilnost svoje valute. Vendar se je VB morala v nekaj tednih temu odpovedati zaradi napadov špekulativnega kapitala. Pri tem je Velika Britanija izgubila skoraj dve tretjini svojih deviznih rezerv. Neuspešen poizkus države, da bi obnovila konvertibilnost svoje valute, je podkrepilo prepričanje drugih evropskih držav, da je za ta korak prezgodaj. Finančni plan v skupni vrednosti 13,4 mlrd USD, od tega 11,6 mlrd USD v obliki nepovratne pomoči in 1,8 mlrd USD v obliki kreditov, je predstavljal ključni prispevek k obnovi Evrope in k razvoju celotnega povojnega gospodarstva. Gospodarski zastoj v ZDA je zmanjšal obseg ameriškega povpraševanja po evropskem blagu, kar je v Evropi ponovno povečalo nesorazmerje med razpoložljivimi in potrebnimi količinami ameriške valute. Sledila je serija devalvacij v evropskih državah, ki je v povprečju znašala 30 odstotkov. Za devalvacijo valute so države dobile soglasje s strani IMF, saj je bilo ocenjeno, da bi odlašanje z devalvacijo teh valut zahtevalo vodenje restriktivne ekonomske politike. Le-ta pa je bila v nasprotju s potrebo po nadaljevanju gospodarske prenove. Ustanovitev Evropske plačilne unije leta 1950 je imela namen zagotoviti evropskim državam finančno infrastrukturo. Ta infrastruktura bi omogočala pospešeno gospodarsko sodelovanje s čim manjšo količino USD. Vodila naj bi vse trgovske transakcije med evropskimi državami. Na koncu meseca je bil opravljen seštevek vseh bilateralnih bilanc. Salde so odpravljali tako, da je bilo 40 odstotkov salda financiranega z zlatom, preostalih 60 odstotkov pa s krediti. Kredite so zagotovile države s presežki v medsebojni menjavi. Trgovske in devizne omejitve so usklajevali v okviru Evropske plačilne unije. Ameriški plačilnobilančni položaj se je počasi slabšal. To je bila posledica prevelikega obsega ameriških investicij v tujini ter povečanih odlivov dolarja na račun ameriške vojaške prisotnosti v tujini ter povečane finančne pomoči državam v razvoju. Bilanca ZDA je prikazovala primanjkljaj približno 1 mlrd USD. - Obdobje med leti 1959 in 1971 V tem obdobju so bili devizni tečaji dokaj stabilni. Države so ukinile devizne omejitve za transakcije pri tekočem delu plačilne bilance. Gospodarska rast se je dvigovala in prav tako svetovna trgovina. Obseg zlatih rezerv v ZDA je bil enak obsegu ameriških dolarskih obveznosti. Obstajala je visoka stopnja zaupanja v ZDA, da zamenja valuto v zlato po tečaju 35 USD za unčo zlata. Kasnejše poslabšanje položaja ZDA na plačilnobilančnem

18 18 položaju je bila posledica povečanega obsega dolarskih obveznic, ki so jih tujci izdali na ameriškem finančnem trgu. Primanjkljaj v plačilni bilanci je narasel na 6 mlrd USD. Povečanje inflacije v ZDA je bila posledica ameriške vojaške intervencije v Vietnamu. Japonska in Nemčija, katerih gospodarstvi sta bili obnovljeni in izvozno orientirani, sta beležili kontinuiran presežek na tekočih računih svojih plačilnih bilanc. Države s primanjkljajem v plačilni bilanci so se izogibale devalvacij svojih valut. Države s presežkom pa niso želele svojih valut revalvirati, saj bi le to vplivalo na inflacijo in poslabšanje konkurenčne sposobnosti izvoza. V tem obdobju ZDA, Japonska in Italija sploh niso spremenile paritetnih vrednosti svojih valut. Nemčija je bila edina, ki je revalvirala svojo valuto. Angleški funt je devalviral leta Ameriški dolar se je dejansko okrepil v odnosu do košarice drugih valut. To je bila posledica devalvacij drugih valut. ZDA so nato zavzele stališče, da morajo države s presežkom v plačilni bilanci prevzeti iniciativo v prilagajanju. To pa tako, da bi revalvirale svojo valuto. Toda države so se uprle in so naročile ZDA, naj raje uvedejo ukrepe za izboljšanje gospodarskega položaja. Nato so sledili ukrepi za zaščito pa tudi reforme za izboljšanje brettonwoodskega sistema. ZDA so želele zmanjšati odliv dolarjev v tujino. Ukrep, ki je sledil, je bila uvedba davka za povečanje stroškov izdaje tujih obveznic na ameriškem finančnem trgu. Želeli so zmanjšati količino USD v posesti tujcev in s tem konverzijo USD v zlato. Drugi ukrep se je nanašal na ameriške banke, ki so posojale denar domačim ekonomskim subjektom v povezavi z neposrednimi investicijami v tujini. ZDA so uvedle maksimalne obrestne mere, ki so jih ameriške banke plačevale za dolarske depozite za dosego ciljev. Leta 1960 je obseg dolarskih terjatev presegel količino monetarnega zlata v posesti ZDA. Zaupanje v ZDA in njeno valuto je pričelo upadati, zato je cena zlata na prostem trgu padla. ZDA in sedem razvitih držav je pripravilo sporazum» Gold pool «, katerega cilj je bil stabilizirati ceno zlata. Zaradi bilančnega primanjkljaja so države, podpisnice tega sporazuma, začele izgubljati znatne količine svojih zlatih deviznih rezerv. Velika Britanija, Švica in države EGS so prispevale približno 40 odstotkov zlata, ki je bilo prodano na londonskem trgu. Pritisk se je stopnjeval po odstopu Francije od sporazuma in po devalvaciji angleškega funta. Preostale članice so morale prodati za 800 mio USD zlata v enem mesecu. Leta 1968 pa so se ZDA obvezale, da bodo kupovale in prodajale zlato samo v transakcijah s centralnimi bankami drugih držav. Centralne banke pa so se obvezale, da bodo z zlatom trgovale izključno med seboj. S tem, ko so se banke odpovedale kupovanju oziroma prodajanju zlata nemonetarnim subjektom, je bila odpravljena konvertibilnost USD za zlato. Vzpostavljen je bil paralelni trg zlata, pri čemer je cena na uradnem trgu ostala nespremenjena (35 USD za unčo zlata). Cena zlata na prostem trgu pa se je oblikovala prosto. Tu je bil tečaj 43 USD za unčo zlata. Leta 1973 je predsednik Združenih držav Amerike Nixon prepovedal prodajo zlata iz zakladnice. Kot posledica je bila devalvacija ameriškega dolarja. Leta 1972 pa je Anglija svojo denarno valuto funt prepustila trgu. Leto kasneje je tako storila tudi Švica. b) Sistem fleksibilnih deviznih tečajev Ameriški dolar in japonski jen sta se gibala neodvisno, medtem ko je nemška marka pomenila najpomembnejšo valuto v Evropi in je bila država Nemčija članica Evropskega monetarnega sistema. Sledile so ekonomske krize, ki so vplivale na medvalutni trg. Prva je bila naftna kriza konec leta Zaradi propada brettonwoodskega sistema je bil vsiljen sistem fleksibilnih deviznih tečajev. Veliko število držav v razvoju je vezalo svojo valuto na eno oziroma na košarico drugih valut. Vedno večja plačilnobilančna neravnotežja

19 19 in naraščajoča inflacija so se nagibali k fleksibilnemu deviznemu tečaju. Plačilnobilančni šoki v tem obdobju so bili neenakomerno porazdeljeni med posamezne države, uvoznice nafte. V Veliki Britaniji se je v tem obdobju povečal primanjkljaj z 1,2 mlrd USD na 7,8 mlrd USD. ZDA, ki so manj odvisne od uvoza nafte, so bile tudi ob višjih cenah nafte manj prizadete. Zaradi naftnega šoka sta vladi ZDA in Velike Britanije uvedle ekspanzivno ekonomsko politiko. To je povzročilo poslabšanje plačilnobilančnega položaja in povečevanje inflacije. Svoje primanjkljaje sta financirali z zadolževanjem na mednarodnih finančnih trgih. Leta 1977 in leta 1978 je stopnja inflacije povzročila devalvacijo dolarja. V obdobju osemdesetih let so ZDA vodile restriktivno monetarno politiko, za katero je značilna kombinacija povišanja obrestnih mer in zmanjšanje količine denarja v obtoku. Na ta način so želele znižati stopnjo inflacije v državi. Vodile so tudi ekspanzivno fiskalno politiko, povzročeno z omejevanjem davkov in povečanjem izdatkov za vojsko. Kar je vodilo v povečanje proračunskega primanjkljaja države. V obdobju od leta 1980 do leta 1985 je apreciacija USD znašala več kot 20 odstotkov. Aprecicija ameriškega dolarja je povzročala zmanjševanje konkurenčnosti ameriškega blaga v tujini, kar je še dodatno povečevalo velik trgovinski primanjkljaj države. Depreciacija USD se je začela leta Sledila so devetdeseta leta, ki jih je mogoče oceniti kot obdobje največjih tečajnih nestabilnosti in kot obdobje, v katerem je bilo zabeleženo največje število tečajnih sprememb. Povečanje nestabilnosti je bilo mogoče pripisati temu, da se v pogojih finančne globalizacije in pospešene liberalizacije kapitalskih tokov, na deviznih trgih ni zmanjševala učinkovitost interveniranja vlad. Nestabilnost se je kazala v depreciaciji USD v razmerju do nemške marke in japonskega jena. Zniževanje obrestnih mer leta 1991 je predstavljalo recesijo v državi. V aprilu leta 1995 je ameriški dolar dosegel svojo najnižjo zgodovinsko vrednost v odnosu do nemške in japonske valute. Za ustavitev padanja USD je bila potrebna koordinacija ekonomskih politik ameriške, nemške in japonske vlade. Oktobra leta 1995 je dogovor obrodil sadove in tečaj USD je začel naraščati v odnosu do nemške marke (DEM) in japonskega jena (JPY). Trend naraščanja vrednosti ameriškega denarja se je nadaljeval tudi v letu Naraščal je tudi v odnosu do evropske valute evro. Povišanje tečaja nemške marke, ki je bil posledica združitve Zahodne Nemčije in tedanje Vzhodne Nemčije, je pomenilo 30 odstotno povečanje denarja v obtoku. Za omejitev povečevanja inflacije je nemška centralna banka zvišala obrestno mero. Povišanje obrestne mere v Nemčiji je bilo sočasno z zniževanjem le-te v ZDA. Ekonomski subjekti so začeli prodajati ameriške dolarje in kupovati nemške marke. To je povzročilo naraščanje vrednosti DEM. Povišanje tečaja DEM je vodilo do nesorazmerja med članicami Evropskega monetarnega sistema. Zelo občutljiva na spremembe sta bila zlasti italijanska lira in angleški funt. Prva zaradi proračunskega primanjkljaja, angleška valuta pa zaradi splošne ocene, da je bil njihov paritetni tečaj v odnosu do DEM, in sicer 2,95 DEM za 1 GBP, previsoko postavljen. Obe sta septembra 1992 zapustili Evropsko monetarno unijo. Sledilo je povišanje bilateralnih tečajev v Uniji iz 2,25 na 15 odstotkov. Tako je uniji uspelo zmanjšati špekulativne pritiske na svoje valute. Sledila je normalizacija na deviznih trgih in zniževanje obrestnih mer. Za obdobje od leta 1994 so značilne še naslednje finančne krize: - mehiška kriza leta 1994, - azijska kriza leta 1997, - ruska kriza leta 1998, - brazilska kriza 1999.

20 20 Za vse štiri krize je značilno, da so v času pred krizo države evidentirale velike pritoke tujega kapitala. Države so liberalizirale transakcije na kapitalskem delu plačilne bilance. Tečaje svojih valut so vezale na eno oziroma na košarico valut. Dejstvo je, da so države, ki so liberalizirale kapitalske tokove, potrebovale večjo stopnjo fleksibilnosti pri vodenju tečajne politike. Torej, države s svetovnimi valutami, med katere se uvrščata ameriški dolar kakor angleški funt, so uvedle fleksibilne devizne tečaje. Devizni tečaji valut se spreminjajo pogosteje kot med časom brettonwoodskega sistema. Razna nihanja in vplivi na devizni tečaj imajo tudi negativne posledice. Plačilnobilančna neravnotežja pa se s prehodom na fleksibilen devizni tečaj niso rešila.

21 21 3 NAPOVEDOVANJE TEČAJNIH SPREMEMB 3. 1 Makroekonomski inštrumenti, ki vplivajo na spremembo deviznih tečajev Vse ekonomske spremembe v državi in v njenem mednarodnem okolju vplivajo na spremembo krivulje ponudbe in krivulje povpraševanja po devizah ter posledično na oblikovanje in spreminjanje deviznega tečaja. Analiza inštrumentov, ki vplivajo na spremembe deviznega tečaja ločimo, na dva načina. Eden je plačilnobilančni način, ki temelji na analizi vplivov posameznih segmentov plačilne bilance na devizni tečaj. Drugi način analize inštrumentov vpliva na devizni tečaj pa temelji na preučevanju vplivov posameznih makroekonomskih indikatorjev na devizni tečaj Vplivi posameznih segmentov plačilne bilance na spreminjanje deviznega tečaja 3 V tekočem delu plačilne bilance so za preučevanje sprememb v deviznem tečaju pomembne zlasti spremembe v izvozu in uvozu blaga ter storitev. S spreminjanjem relativnih cen, obresti, dohodkov in preferenc potrošnikov se spreminja tudi povpraševanje po tuji valuti za nakup tujega blaga in storitev. Pri odločanju o nakupu tujega blaga ali storitev ekonomski subjekti primerjajo uvozne cene s cenami primerljivih domačih proizvodov. Vpliv na ponudbo in povpraševanje po devizah imajo tudi transakcije v finančnokapitalskem delu plačilne bilance. Njihov obseg se je v zadnjih 20 letih dramatično povečal, tako v absolutnih zneskih kot tudi v primerjavi z obsegom transakcij na tekočem delu plačilne bilance. V številnih državah imajo transakcije v finančno-kapitalskem delu plačilne bilance močnejši vpliv na devizni tečaj kot transakcije na njihovih tekočih računih. Obseg mednarodno finančno-kapitalskih transakcij je vedno večji zaradi iskanja višjih stopenj donosa na kapital, ob primernih stopnjah tveganosti teh kapitalskih vložkov. Nosilci poslovne politike sprejemajo odločitve o gibanju kapitala v tujino ali iz tujine na osnovi razlik med obrestnimi merami v posameznih državah ter na osnovi pričakovanih sprememb v gibanju deviznih tečajev. Na podlagi ocene tveganja v posameznem političnem sistemu se odločajo o vlaganju kapitala. Pri posameznem odločanju investiranja je pomemben vsak od teh faktorjev. V kolikšni meri je faktor pomemben, je odvisno tudi od časovnega intervala investicije. Odločitve o neposrednih tujih naložbah temeljijo na dolgoročnejših prognozah tujega trga. Na gibanje deviznega tečaja vplivajo tudi mednarodne denarne rezerve. Z dodatno ponudbo denarnih rezerv na deviznem trgu skušajo monetarne oblasti preprečiti depreciacijo domače valute. S povpraševanjem po devizah pa skušajo preprečiti njeno apreciacijo. 3 Povzeto po Mraku (2002, ).