UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Mojca Čampa STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO SREDOZEMLJA :

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Mojca Čampa STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO SREDOZEMLJA : URESNIČEVANJE CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Diplomsko delo Ljubljana 2008

2 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Mojca Čampa Mentorica: asist. dr. Sabina Kajnč Somentorica: asist. Ana Bojinović STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO SREDOZEMLJA: URESNIČEVANJE CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Diplomsko delo Ljubljana 2008

3 Hvala mentorici in somentorici za vso pomoč... Hvala mojim najdražjim za ljubezen in spodbudo... Hvala Bogu za življenje in vse talente...

4 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE DO SREDOZEMLJA: URESNIČEVANJE CILJEV EVRO- SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Leta 1995 se je s podpisom Barcelonske deklaracije začelo novo obdobje odnosov med Evropsko unijo (EU) in Sredozemljem. Evro-sredozemsko partnerstvo (ESP) je bilo odgovor na zaskrbljujoče politične, gospodarske in družbene razmere v sredozemskih partnerkah. EU preko strukturne zunanje politike poskuša vplivati na temeljne politične, gospodarske in družbene strukture v sredozemskih partnerkah in tako vzpostaviti dobre temelje za dosego miru, stabilnosti in napredka v Sredozemlju. V diplomskem delu skušam podkrepiti tezo, da strukturna zunanja politika deluje v smeri doseganja ciljev ESP. V prvem delu konceptualiziram strukturno zunanjo politiko in ESP kot primer strukturne zunanje politike EU, kar predstavlja temelj in okvir za analizo v drugem delu, kjer preverjam svojo raziskovalno tezo na primeru treh izbranih ciljev v treh izbranih partnerkah (Maroko, Egipt in Jordanija). Zaradi narave strukturne zunanje politike in problematičnosti merjenja njene učinkovitosti, se v analizi bolj kot na izboljšanje posameznih kazalcev osredotočim na korake oz. napredek, ki je bil dosežen in ki bi lahko pripomogel k uresničitvi ciljev v prihodnosti. Ključne besede: Strukturna zunanja politika, Evropska unija, Sredozemlje, Evrosredozemsko partnerstvo, Barcelonska deklaracija. STRUCTURAL FOREIGN POLICY OF THE EUROPEAN UNION TOWARDS THE MEDITERRANEAN: REALIZATION OF EURO- MEDITERRANEAN PARTNERSHIP GOALS The signature of the Barcelona Declaration in 1995 represented the beginning of a new era in the Euro-Mediterranean relations. Euro-Mediterranean partnership (EMP) was a response to the worrying political, economic and social situation in the Mediterranean partners. By the means of structural foreign policy the EU is trying to influence the fundamental political, economic and social structures in the Mediterranean partners and establish firm foundations for achieving peace, stability and prosperity in the Mediterranean. The aim of my thesis is to show that the structural foreign policy of the EU acts in the direction of realizing the EMP goals. In the first part, the structural foreign policy and the EMP as an example of a structural foreign policy of the EU are conceptualised. This represents the theoretical framework for the analysis which follows in the second part, where the research thesis is verified on the basis of the three selected goals in three selected partners (Morocco, Egypt and Jordan). Owing to the nature of structural foreign policy and problems related to the measuring of its effectiveness, the analysis is not focused on the improvement of particular indicators but on the progress that has been achieved in the direction of realizing the goals in the future. Key words: Structural foreign policy, European Union, Mediterranean, Euro-Mediterranean partnership, Barcelona Declaration.

5 KAZALO SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV... 7 SEZNAM TABEL UVOD OPREDELITEV PROBLEMA METODOLOGIJA IN STRUKTURA NALOGE STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Zunanja politika Evropske unije Akterji, mehanizmi in instrumenti strukturne zunanje politike Evropske unije Uspešna strukturna zunanja politika Evropske unije: stabilizacija srednje in vzhodne Evrope Pomanjkljivosti strukturne zunanje politike Evropske unije EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO ZGODOVINA ODNOSOV EVROPSKE UNIJE S SREDOZEMLJEM BARCELONSKA DEKLARACIJA: ZAČETEK EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Politično in varnostno poglavje Gospodarsko in finančno poglavje Družbeno, kulturno in človekoljubno poglavje TRI RAVNI EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA Multilateralna oz. regionalna raven Bilateralna raven Unilateralna raven: program MEDA EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA NADALJEVANJE IN NADGRADNJA EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO: NA POTI K CILJEM? Okvir za analizo doseganja ciljev: proces in delni rezultati ANALIZA IZBRANIH CILJEV EVRO-SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA IZBRANI CILJI V BARCELONSKI DEKLARACIJI IN V PRIDRUŽITVENIH SPORAZUMIH Spoštovanje človekovih pravic Povečanje in liberalizacija trgovine Izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC Maroko Egipt Jordanija POVEČANJE IN LIBERALIZACIJA TRGOVINE Maroko Egipt Jordanija

6 4.4 IZBOLJŠANJE IZOBRAZBENE STRUKTURE PREBIVALSTVA Maroko Egipt Jordanija PRIMERJAVA OBDOBIJ IN : DOSEDANJI DOSEŽKI IN NAČRTI ZA PRIHODNOST ZAKLJUČEK SEZNAM VIROV PRILOGE

7 SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV AKP Afriške, karibske in pacifiške države ASEAN Association of Southeast Asian Nations (Združenje držav jugovzhodne Azije) BDP Bruto družbeni proizvod ES Evropska skupnost ESP Evro-sredozemsko partnerstvo ESPI Evropski sosedski in partnerski instrument ESPS Evro-sredozemski pridružitveni sporazum EK Evropska komisija EMHRN Euro-Mediterranean human rights network (Evro-sredozemska mreža za človekove pravice) EMWIS Euro-Mediterranean Information System on know-how in the Water sector (Evro-sredozemski informacijski sistem na področju vodne tehnologije) EU Evropska unija EuroMeSCo Euro-Mediterranean Study Commission (Evro-sredozemska raziskovalna komisija) Femise Forum Euro-Mediterranéen des Instituts Economiques (Forum ekonomskih raziskovalnih inštitutov) GAFTA Greater Arab Free Trade Area (Razširjeno arabsko prostotrgovinsko območje) GATT General agreement on tariffs and trade (Splošni sporazum o carinah in trgovini) GD generalni direktorat GSP Globalna sredozemska politika IMF International Monetary Fund (Mednarodni denarni sklad) MEDA Mesures d'accompagnement (sredstva za spremljanje) MERCOSUR Mercado Común del Sur (Skupni trg juga) MOD Mednarodna organizacija dela NS Nacionalna strategija NUP Nacionalni usmeritveni program OECD Organization for Economic Co-operation and Development (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) 7

8 OVSE OZN SMAP STO SVE SZVP TNI ZDA Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi Organizacija združenih narodov Short and Medium-term Priority Environmental Action Programme (Program za kratko- in srednjeročne prednostne naloge na okoljskem področju) Svetovna trgovinska organizacija Srednje- in vzhodnoevropske države Skupna zunanja in varnostna politika tuje neposredne investicije Združene države Amerike 8

9 SEZNAM TABEL Tabela 2.1.1: Strukturna zunanja politika: strukture in ravni 14 Tabela : Pridružitveni sporazumi ESP 29 Tabela 4.5.1: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju človekovih 60 pravic Tabela 4.5.2: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju trgovine 62 Tabela 4.5.3: Pregled že doseženega in načrtov za prihodnost na področju izobraževanja 64 9

10 Sredozemlje je ogledalo Evrope in njen podaljšek, preblizu, da bi ga ignorirala, predaleč, da bi ga zajela. Je zibelka njene 'civilizacije' in njena demografska prihodnost, pa tudi sedanji revni južni sosed in vir njenega nezadovoljstva. Je eno z njo in hkrati Drugi arabski, muslimanski na njenem pragu. Sredozemlje je območje skupne zgodovine in skupne sedanjosti intenzivnega mešanja in hudih konfliktov. Za nekatere je lepa ideja; za druge hud glavobol. Politično in institucionalno preprosto ne obstaja Nicolaïdis in Nicolaïdis (2006: 337). 1. UVOD 1.1 OPREDELITEV PROBLEMA Konec hladne vojne v začetku 90. let prejšnjega stoletja je za Evropo pomenil prenehanje neposredne grožnje blokovskega spopada in možnost združitve evropske celine. Vendar pa grožnje njeni varnosti s tem niso izginile. Namesto neposrednih vojaških groženj so v ospredje prišli drugi vidiki varnosti: družbena in ekonomska neenakost, terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje, etnični konflikti, mednarodni kriminal, migracije idr. Mnoge od teh groženj izvirajo iz njene južne soseščine, z območja Sredozemlja, 1 zato sta za EU razvoj in stabilizacija tega območja ključnega pomena. Nove vrste groženj zahtevajo tudi drugačno vrsto zunanje politike. Zahtevajo zunanjo politiko, ki temelji na miroljubnem in dolgoročnem odpravljanju vzrokov groženj in ne le na odzivanju nanje in preračunavanju stroškov in koristi. Na te potrebe odgovarja 'strukturna zunanja politika', ki je usmerjena v spreminjanje osnovnih struktur na različnih ravneh (posameznikovi, družbeni, državni, mednarodni), vključuje različne vrste zunanjih odnosov (poleg varnostnih tudi gospodarske, družbene, kulturne idr.) in je osredotočena na dolgoročni razvoj. Prepričanje, da je treba spremeniti bistvene strukture, ki onemogočajo razvoj in napredek Sredozemlja in posledično ogrožajo EU, je bilo tudi temelj oblikovanja nove 1 Sredozemlje je območje ob Sredozemskem morju. Vendar ta pojem ni tako jasen kot npr. Evropska unija (EU), pri kateri točno vemo, katere države so članice in katere ne. V diplomskem delu bom obravnavala Sredozemlje kot je definirano v kontekstu Evro-sredozemskega partnerstva, kjer vključuje EU ter t. i. sredozemske partnerke: Alžirijo, Egipt, Izrael, Jordanijo, Libanon, Sirijo, Maroko, Tunizijo, Palestinsko oblast, ki sicer nima statusa samostojne države in Turčijo, ki je edina od sredozemskih partnerk kandidatka za članstvo v EU. Dve izmed prvotnih partnerk, Ciper in Malta pa sta leta 2004 postali članici EU (EU portal 2007č). Na zadnji ministrski konferenci, novembra 2007, sta bili v ESP vključeni tudi Albanija in Mavretanija (Dokument Sveta Evropske unije št /07: 21). 10

11 zunanje politike do Sredozemlja, ki jo je EU začela oblikovati v začetku 90. let prejšnjega stoletja. 2 Leto 1995 je bilo prelomno za odnose med EU in Sredozemljem. 27. novembra 1995 so se v Barceloni zbrali zunanji ministri 15 držav članic EU in 12 sredozemskih držav in podpisali deklaracijo, ki je pomenila nov začetek v evro-sredozemskih odnosih: začetek Evrosredozemskega partnerstva (ESP). Z Barcelonsko deklaracijo 3 so podpisnice ustanovile»multilateralen in trajen okvir odnosov, temelječih na duhu partnerstva«(barcelonska deklaracija, preambula, 3. odst.), katerega glavni cilj je»spremeniti Sredozemlje v območje dialoga, izmenjave in sodelovanja, kar zagotavlja mir, stabilnost in napredek«(barcelonska deklaracija, preambula, 6. odst.). Barcelonska deklaracija vsebuje tri poglavja oz. košarice, v katerih so natančneje opredeljeni cilji ESP: politično (ustvariti območje miru in stabilnosti, ki temelji na načelih spoštovanja človekovih pravic in demokracije), gospodarsko (ustvariti območje skupnega napredka s pomočjo postopnega oblikovanja območja proste trgovine med EU in sredozemskimi partnerkami ter med partnerkami samimi; povečanje finančne pomoči partnerkam za gospodarsko prestrukturiranje in družbeno (izboljšanje medsebojnega razumevanja med narodi sredozemskega območja in razvoj svobodne in aktivne civilne družbe s pomočjo izmenjav, razvoja človeških virov, itn.). EU je bila s strategijo povezovanja in integracije uspešna pri zagotavljanju miru in napredka v zahodni Evropi, zato poskuša na ta način doseči napredek tudi v Sredozemlju, katerega varnost in stabilnost je ključnega pomena za prihodnost (in sedanjost) EU. Vendar pa je pri uresničevanju ciljev ESP soočena z mnogimi izzivi, ki otežujejo njihovo uresničevanje: kolonialna zgodovina in njene posledice, gospodarska nerazvitost ter prisotnost in krepitev avtoritarnih režimov v sredozemskih partnerkah, krepitev nacionalizma v državah EU, arabsko-izraelski konflikt ter mnogi drugi (Adler in Crawford 2006: 26 9). Poleg tega EU v zameno za politične, gospodarske in družbene reforme sredozemskim partnerkam ne ponuja možnosti članstva v EU (z izjemo Malte in Cipra, ki sta že postali članici in Turčije, ki je kandidatka za članstvo), kar pomeni, da manjka tisti»zlati korenček«, ki je bil pri zahtevah po reformah v državah srednje in vzhodne Evrope (SVE) ključ do uspeha. Ekonomske spodbude namreč niso vedno dovolj, da bi se države odrekle nekaterim 'tradicijam', ki ovirajo trajen mir in razvoj, še posebej če to od njih zahteva sila, ki je bila dolgo oz. je še v dominantnem položaju. Zato je, kljub mnogim dosežkom, ESP pogosto označen kot ne dovolj učinkovit. 2 V diplomski nalogi bom obravnavala EU kot enotnega akterja, zato se ne bom ukvarjala z zunanjo politiko posameznih držav članic EU do Sredozemlja. 3 Barcelonska deklaracija, sprejeta na prvi Evro-sredozemski konferenci zunanjih ministrov v Barceloni ( novembra 1995 v Barceloni). 11

12 Počasno izvajanje ESP je razlog za pesimizem mnogih strokovnjakov tako na strani EU kot na strani sredozemskih partnerk (Fernández in Youngs 2005; Gillespie 2006; Peters 2006; Tanner 2004 in drugi), nekateri kritiki ocenjujejo celo, da je»duh Barcelone že skoraj izginil«(adler in Crawford 2006: 22). Sredozemlje ostaja prizorišče konfliktov in vojn, slabega (sub)regionalnega sodelovanja in slabih gospodarskih in družbenih razmer. Zato se zdi, da je do uresničitve barcelonskih ciljev še daleč. Eden izmed korakov v smer večje učinkovitosti ESP je vključitev Sredozemlja v Evropsko sosedsko politiko, ki je bila oblikovana v kontekstu širitve EU leta 2004 in ponuja vključenim»vse razen članstva«oz.»vse razen institucij«(tocci 2005: 24). V diplomskem delu želim raziskati, kaj je v okviru ESP vendarle bilo narejenega in ali strukturna zunanja politika EU deluje v smeri doseganja ciljev ESP. V ta namen bom analizirala uresničevanje treh izbranih ciljev ESP, po enega iz vsake košarice (spoštovanje in učinkovito varovanje človekovih pravic, povečanje in liberalizacija trgovine in izboljšanje izobrazbene strukture prebivalstva) v treh izbranih sredozemskih partnerkah (Maroko, Egipt in Jordanija). Pri merjenju napredka se bom zaradi narave strukturne zunanje politike bolj kot na konkretne rezultate v smislu izboljšanja posameznih kazalcev političnega, gospodarskega in družbenega napredka osredotočila na vzpostavitev struktur, ki bi lahko v prihodnosti pripomogle k doseganju cilja. Zanimalo me bo, kakšen je potencial doseženega napredka oz. ali bi lahko to, kar je bilo storjeno do sedaj, pripomoglo k uresničitvi dolgoročno zastavljenih ciljev. 1.2 METODOLOGIJA IN STRUKTURA NALOGE Moje raziskovanje bo temeljilo na predpostavki, da je ESP primer strukturne zunanje politike, temeljna teza, ki jo bom skušala podkrepiti, pa je naslednja: strukturna zunanja politika EU deluje v smeri doseganja ciljev ESP. Raziskava bo v prvem delu temeljila pretežno na analizi vsebine sekundarnih virov (monografske publikacije, znanstveni članki, zborniki, raziskave, poročila), ki jo bom dopolnjevala z metodo analize primarnih virov (osrednji primarni vir, ki ga bom analizirala v prvem delu, je Barcelonska deklaracija). Analitični del bo vseboval študije primerov treh sredozemskih partnerk (Maroka, Egipta in Jordanije), kjer bom napredek pri doseganju izbranih ciljev analizirala s pomočjo dokumentov Evropske komisije. 12

13 Diplomska naloga je razdeljena na pet poglavij. V prvem sem opredelila problem, namen in tezo mojega raziskovanja ter metodologijo, ki jo bom uporabila. Drugo poglavje služi opredelitvi strukturne zunanje politike in njeni aplikaciji v kontekst zunanje politike EU. V tretjem poglavju sem analizirala zunanjo politiko EU do Sredozemlja kot primer strukturne zunanje politike EU. Po kratkem pregledu zgodovine odnosov EU s Sredozemljem je večji del namenjen ESP (posameznim poglavjem in ravnem ESP), sledi pa opis glavnih vidikov Evropske sosedske politike, ki predstavlja nadaljevanje in nadgradnjo ESP. Analitični del naloge se začne s četrtim poglavjem, v katerem sem analizirala izbrane cilje v vsaki od treh izbranih držav (Maroko, Egipt in Jordanija). Pri vsakem cilju sem preiskala prizadevanja države za doseganje cilja ter strategije in programe EU, namenjene uresničevanju cilja. V zaključku sem povzela ugotovitve in na podlagi tega podkrepila ali ovrgla svojo raziskovalno tezo. 2. STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE 2.1 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA»Koncept strukturne zunanje politike 4 se nanaša na zunanjo politiko, ki je dolgoročno usmerjena v vplivanje na oz. oblikovanje trajnostno delujočih političnih, družbenogospodarskih in varnostnih struktur, kot tudi 'mentalnih struktur', na podlagi katerih delujejo države in družbe, odnosi med državami in družbami, položaj posameznika znotraj države in družbe ter mednarodni sistem kot celota«(keukeleire 2004: 151). Takšna zunanja politika ne vključuje izključno politično-varnostne razsežnosti temveč različne razsežnosti zunanjih odnosov ter se izvaja z miroljubnimi sredstvi. Koncept strukturne zunanje politike daje večjo pozornost in težo dolgoročnim dosežkom in ne le kratkoročnim izračunom stroškov in koristi v mednarodnih odnosih. Strukturna zunanja politika je usmerjena v spreminjanje osnovnih strukturnih pogojev, v katerih bodo akterji delovali v prihodnosti, kar vodi v ustvarjanje miru. 4 Keukeleire (2002) opredeljuje strukturno zunanjo politiko v odnosu do 'tradicionalne zunanje politike'. Tradicionalno zunanjo politiko po njegovo določajo naslednji elementi: poudarek na lastnih in kratkoročnih interesih, enodimenzionalni interesi, jasna hierarhija ciljev, nacionalna in ozemeljska varnost, vojaški vidiki varnosti (hard security), reaktiven značaj (reševanje konfliktov in kriz, ko ti nastanejo), osredotočenost na dogodke, konflikte in krize ter na materialne vidike, hegemonija in prisila, vojaška in materialna moč, vojaški, diplomatski in ekonomski instrumenti, države, vladni akterji, vidnost in merljivost ukrepov. 13

14 Poleg tega ima taka zunanja politika vpliv na gospodarske, družbene, politične in idejne komponente njenih partnerjev v mednarodnih odnosih (držav, regij, gospodarskih akterjev, mednarodnih organizacij) in posledično na njihove zunanje politike (podpiranje regionalnega sodelovanja, promocija demokracije in človekovih pravic, preprečevanje oboroženih konfliktov). Ne gre torej le za diplomatske odnose, sankcije in politični dialog ampak tudi trgovinske dogovore, migracijo, razvoj in denarno politiko (Telò 2006: 227 9). Strukture vsebujejo poltrajna organizacijska načela ter t. i. pravila igre, zato se spreminjajo le postopoma, preko daljših obdobij. Strukturna zunanja politika je tako osredotočena na dolgoročne spremembe in na dolgoročni razvoj in procese (Keukeleire 2004: 151). Keukeleire (ibid.) opredeli sledeče glavne značilnosti strukturne zunanje politike: - dolgoročna perspektiva in poudarek na trajnosti, - povezanost in prepletenost različnih struktur (političnih, pravnih, družbenogospodarskih, varnostnih in mentalnih), - povezanost in prepletenost različnih ravni (raven posameznika, družbe, države, odnosi med državami in družbami, globalna raven) (ibid.). Tabela 2.1.1: Strukturna zunanja politika: strukture in ravni RAVEN STRUKTURE Politične in pravne Družbenogospodarske Varnostne Individualna Državna Družbena Mednarodna/ Meddružbena Človekove Demokracija, Priznanje in Prijateljski pravice in pravna država spoštovanje odnosi, temeljne verskih in medsebojno svoboščine etničnih skupin spoštovanje, sodelovanje, Človekova varnost (pravica ne živeti v pomanjkanju) Človekova varnost (pravica ne živeti v strahu) Mentalne Ponotranjenje, identiteta Vir: Keukeleire 2004: 154. Gospodarski razvoj, makrogospodarska situacija Notranja varnost, notranji red Ponotranjenje, identiteta Blaginja, mreže socialne varnosti Socialna varnost Ponotranjenje, identiteta integracija Trgovinski odnosi, sodelovanje, integracija Medsebojno zaupanje, miroljubni odnosi, varnostna skupnost Ponotranjenje, identiteta Globalna Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in organizacij Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in organizacij, blaginja Legitimnost in učinkovitost mednarodnih režimov in organizacij, mir Ponotranjenje, identiteta Osrednja značilnost strukturne zunanje politike je, da je usmerjena v doseganje trajnih rezultatov. Cilj je ustvariti, oblikovati ali vplivati na strukture, ki so dolgoročno in trajnostno 14

15 delujoče. Pomemben dejavnik pri zagotavljanju trajnosti delovanja teh struktur je celostnost oz. širok obseg strukturne zunanje politike, ki upošteva medsebojno povezanost različnih ravni in različnih struktur. Drugi pomemben dejavnik je stopnja ponotranjenosti struktur oz. v kolikšni meri strukture postanejo del miselnega okvira posameznika (tako ljudstva kot tudi elit). To pomeni, da strukture postanejo del posameznikove identitete, kulture, tradicije in vrednostnega sistema (Keukeleire 2004: 159). Stopnja, do katere lahko neka struktura postane ponotranjena, je v veliki meri odvisna od metod, s katerimi je oblikovana oz. s katerimi se vpliva nanjo. Lahko je rezultat prisile zunanjega akterja, ki ne dovoli nobene druge možnosti kot sprejeti vsiljeno strukturo; lahko je rezultat racionalne izbire pri kateri posameznika vodijo koristi in interesi; lahko pa je nekaj, kar ljudje dojemajo kot samoumevno, legitimno in njihovo. Bolj ko bodo strukture legitimne in ne le rezultat izračuna stroškov in koristi oz. neizogibne zunanje prisile, tem bolj bodo postale ponotranjene in trajno delujoče (ibid.). 2.2 STRUKTURNA ZUNANJA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Zunanja politika Evropske unije White (2001: 37) ugotavlja, da obstaja več pogledov na zunanjo politiko EU: - Zunanja politika EU že obstaja in je sestavni del procesa integracije. Vključuje zunanjo, varnostno in obrambno dimenzijo. - Zunanja politika EU še ne obstaja, bi pa morala. Ta pogled opozarja predvsem na nezadostno in neučinkovito skupno delovanje EU navzven (primer balkanske krize). - Zunanja politika EU ne obstaja, ne bo in tudi ne bi smela, saj sta zunanja in obrambna politika domena države, njena bistvena značilnost. Zunanja politika EU ne izhaja iz enega samega vira temveč vsaj iz treh. Prvo obliko predstavlja zunanja politika oz. zunanji odnosi EU, ki izhaja neposredno iz ustanovnih dokumentov Evropskih skupnosti leta Pri tem gre predvsem za gospodarske razsežnosti zunanje politike (prvi steber EU po Maastrichtski pogodbi 5 ). Politična razsežnost zunanje politike EU, skupna zunanja in varnostna politika (SZVP), se loči od prve ne le po vsebini, 5 Maastrichtska pogodba oz. Pogodba o Evropski uniji je bila podpisana 7. februarja 1992 v Maastrichtu, v veljavo je stopila 1. novembra 1993 (Uradni list Evropske unije C191, 29. julij 1992). 15

16 ampak tudi po uvrstitvi v drugi steber EU, kjer za razliko od prvega države ohranjajo vso pristojnost v procesu odločanja. Tretji vir pa so zunanje politike držav članic, kar bi lahko imenovali nacionalna razsežnost, ki je pod vplivom prvih dveh in obratno (White 2004: 12 16). Telò (2006: 227) zagovarja, da bi koncept zunanje politike EU moral vsebovati različne vrste zunanjih odnosov, cilje in sredstva, ekonomijo in politiko, učinkovitost in demokratično legitimnost, odgovornost in zavezanost. Ugotavlja, da je za analizo zunanje politike EU v sodobnih mednarodnih odnosih najprimernejši koncept strukturne zunanje politike (ibid.). EU predstavlja najuspešnejši primer 'interne strukturne zunanje politike'. 6 Sedaj pa, s podpiranjem regionalizma 7 drugod, izvaja strukturno zunanjo politiko na globalni ravni. Prvi pogoj za uspeh takšne politike je pripravljenost za sodelovanje in skupno delovanje znotraj partnerskih regij (Telò 2006: 227 9). Strukturno zunanjo politiko EU lahko razumemo kot neke vrste zapuščino Monnetove metode, ki je predvidevala ustvarjanje mirnih političnih odnosov preko gospodarske soodvisnosti in integracije. To se kaže predvsem v zunanjih odnosih EU in v t. i. mednarodni in regionalni»paktomaniji EU«(Telò 2006: 230). 8 Po sprejetju Maastrichtske pogodbe se je pozornost strokovnjakov osredotočila na skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) novost, ki naj bi bila temelj novi evropski zunanji politiki. 9 Vendar pa analize dokumentov EU in zunanjih dejavnosti EU v letih po Maastrichtski pogodbi kažejo, da se je pozornost držav članic in institucij EU kmalu preusmerila od konkretizacije SZVP k oblikovanju splošnih strategij in partnerstev EU z drugimi regijami v mednarodni skupnosti. Te strategije in partnerstva so vključevale vse tri stebre EU, temeljile pa so predvsem na prvem (gospodarskem) stebru. Do leta 1995 je EU 6 Telò obravnava EU z vidika regionalizma, torej kot regijo, ki se je integrirala preko (interne) strukturne zunanje politike držav članic. Strukturno zunanjo politiko EU pa opredeljuje kot politiko te regije do drugih delov oz. regij mednarodne skupnosti. 7 Regionalizem v znanosti o mednarodnih odnosih pomeni procese in odnose v mednarodni skupnosti, ki potekajo na regionalni ravni, prek državnih meja, njihovo bistvo pa je, da rešujejo probleme, ki jih je na regionalni ravni lažje reševati kot na univerzalni (globalni) (Kajnč in Bojinović 2007: 984). EU je bila v začetku evropske integracije (takrat še Evropska skupnost) predvsem zgled regionalnega povezovanja, kasneje pa je s svojim regionalno usmerjenim zunanjepolitičnim delovanjem začela intenzivno vplivati na regionalne procese drugod po svetu (Kajnč in Bojinović 2007: 987). 8 Po drugi strani k razumevanju strukturne zunanje politike EU prispeva Deutschev pogled na integracijo, ki temelji na konceptu 'varnostnih skupnosti' ('security communities'). Te Deutsch s sodelavci (1957) opredeli kot politične skupnosti, ki predstavljajo določeno teritorialno integracijo, znotraj katere obstaja občutek skupnosti, institucije in prakse, ki so dovolj močne in razširjene, da dolgoročno uresničijo javna pričakovanja o miroljubnem spreminjanju tokov procesov in odnosov v mednarodnem okolju. V njegovo definicijo varnostne skupnosti spada tudi soglasje o tem, da je potrebno zagotoviti medsebojni mir s sredstvi, ki niso sreedstva prisiljevanja (Deutsch in drugi 1957: 5). 9 SZVP je sicer nova politika, ki pa gradi na prej obstoječem Evropskem političnem sodelovanju. To je bilo ustanovljeno leta 1970 in zasnovano kot povsem medvladna dejavnost z namenom usklajevanja zunanjih politik držav članic (Nuttall 1997: 19). Evropsko politično sodelovanje je vključevalo dvakrat letna srečanja zunanjih ministrov in pogostejša srečanja drugih visokih državnih uradnikov s področja zunanjih zadev (Dinan 2005: 60). 16

17 izoblikovala smernice njene politike do najpomembnejših regij mednarodne skupnosti, pomen SZVP znotraj teh strategij pa je bil dokaj omejen (Keukeleire 2002: 14). Analiza različnih politik, strategij, delovnih načrtov (action plans) in partnerstev, ki jih je EU razvila od sredine 90. let 20. stoletja, kaže na to, da večina le-teh v veliki meri vsebuje značilnosti strukturne zunanje politike. Usmerjene so v spodbujanje ugodnejšega mednarodnega okolja in v podpiranje dolgoročnih strukturnih sprememb, upoštevajoč notranjo situacijo posameznih držav, meddržavnih odnosov in splošne situacije v regijah (Keukeleire 2002: 16). V okviru strukturne zunanje politike EU spodbuja vzpostavljanje in institucionalizacijo formalnih in neformalnih pravil, postopkov, politik, načina dela (ways of doing things) prepričanj in norm, ki so se vzpostavile in utrdile v procesu razvoja EU (Grabbe 2003: 309). Poskuša torej prenesti različne ideje in načela vladanja, ki so zaznamovala politični, gospodarski, družbeni in meddržavni sistem EU: demokracijo in dobro vladanje (good governance), človekove pravice, prakse in načela Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) med drugim mirno reševanje sporov, regionalno sodelovanje in integracijo, načela prostega trga itd. (Keukeleire 2002: 16). Intenzivnost strukturne zunanje politike EU se razlikuje glede na regijo, ki jo naslavlja. Na lestvici med 'visoko stopnjo strukturne politike' in 'odsotnostjo strukturne zunanje politike' Keukeleire (2002: 17) tako na najvišje mest uvrsti zunanjo politiko EU do SVE v procesu njihovega vključevanja v EU, na najnižje pa zunanjo politiko EU do Kavkaza. Nekje vmes pa se nahajajo Palestinsko območje, Sredozemlje, afriške, karibske in pacifiške države (AKP), države ASEAN in MERCOSUR. Ta lestvica se s časom spreminja, na spremembe pa vplivajo predvsem razvoj politik EU, pogodbeni odnosi z regijami, spremembe v posamezni regiji, idr. (ibid.). Primer take spremembe je vpliv procesa širitve EU v 90. letih 20. stoletja na odnose EU s sredozemskimi državami. Z začetkom procesa širitve so se vse moči EU usmerile v integracijo vzhoda (kar se kaže tudi v primerjavi finančne pomoči EU, ki je bila namenjena tema dvema območjema), kar je posledično spodbudilo oblikovanje nove politike do Sredozemlja. Proces širitve EU je torej vplival na oblikovanje ESP in sicer v mnogih vidikih: namesto golega gospodarskega sodelovanja ESP vključuje tudi politične, varnostne, finančne, kulturne in družbene vidike odnosov; gospodarsko sodelovanje znotraj ESP je zelo podobno prvotnim gospodarskim odnosom med EU in SVE; načelo pogojevanja, vpeljano in razvito v sporazumih s SVE se je uveljavilo tudi v okviru ESP; finančni in tehnični ukrepi, ki 17

18 spremljajo reformo gospodarskih in družbenih struktur v okviru ESP so oblikovani po vzoru programa PHARE 10 za pomoč državam SVE (Kajnč in Šabič 2007: ) Akterji, mehanizmi in instrumenti strukturne zunanje politike Evropske unije Za strukturno zunanjo politiko EU je značilno, da je število vključenih akterjev veliko večje, njihova narava in dejavnosti pa veliko bolj raznolike, kot pri tradicionalni zunanji politiki. Tako je proces izmenjave idej, pogajanja, prepričevanja, prisiljevanja in drugih oblik komunikacije med EU in drugimi regijami veliko bolj razpršen v okviru strukturne zunanje politike kot pa v okviru tradicionalne zunanje politike (Keukeleire 2002: 18). Različna partnerstva in z njimi povezani delovni programi, ki predstavljajo temelj strukturne zunanje politike EU, vsebujejo zelo široko področje institucionaliziranega dialoga med raznolikimi akterji. Zunanji ministri znotraj Sveta EU imajo osrednjo vlogo pri političnem dialogu s tretjimi državami. Eno ključnih vlog ima tudi Evropska komisija (EK), ki je odgovorna za uporabo in usmerjanje gospodarskih in finančnih instrumentov, namenjenih različnim državam, regijam in projektom. Zaradi razširitve pomoči, sodelovanja in dialoga na veliko število področij, je v strukturno zunanjo politiko vključenih vedno več generalnih direktoratov (GD) EK, zaradi česar prihaja do problemov koordinacije in konsistentnosti. Poleg Sveta EU in EK pa so v proces strukturne zunanje politike EU (predvsem v fazi izvajanja) vključeni tudi drugi specializirani akterji EU, držav članic in specializirani nevladni akterji (Keukeleire 2002: 19). Gotovo pa ni zanemarljiva tudi vloga Evropskega parlamenta, ki v svojih pristojnostih, vezanih na proračun, poseduje možnost usmerjanja strukturne zunanje politike. Poleg mnogih in raznolikih akterjev je za strukturno zunanjo politiko EU značilno veliko zanašanje na oz. odvisnost od gospodarskih in finančnih instrumentov prvega stebra EU. Ti instrumenti so vključeni v različne programe in sklade EK 11 in v razne pridružitvene in trgovinske sporazume s tretjimi državami oz. regijami. Poleg trgovinske politike ti sporazumi vključujejo tudi pomoč pri razvoju drugih sektorjev (kmetijstvo, industrija, tehnologija, 10 Program PHARE (Poland and Hungary: Assistance for Reconstructing their Economies) je instrument EU za pomoč državam kandidatkam (in kasneje ostalim kandidatkam za članstvo v EU) pri prestrukturiranju njihovega gospodarstva in pripravah na članstvo v EU. Ustanovljen je bil leta 1989 in sprva namenjen le Poljski in Madžarski, kasneje pa se je razširil še na osem drugih držav (EU portal 2008) 11 Najpomembnejši izmed teh so programi PHARE, TACIS in MEDA. Program TACIS (Technical Aid to the Commonwealth of Independent States) je bil ustanovljen leta Namenjen je podpori tranziciji v državah vzhodne Evrope in srednje Azije (EU portal 2008a). Program MEDA (Mesures d'accompagnement) je osnovni finančni instrument EU za izvajanje ESP. Ustanovljen je bil leta 1996 in je namenjen sredozemskim partnerkam (EU portal 2007d). 18

19 promet, okolje, energija, izobraževanje, zdravstvo idr.). Ti instrumenti imajo lahko močne neposredne učinke (podpora pri gospodarskem razvoju, finančna sredstva) pa tudi posredne (pogojevanje finančne pomoči z izvajanjem političnih in družbenih reform) (Keukeleire 2002: 20 1). Poleg gospodarsko-finančnih instrumentov so za strukturno zunanjo politiko pomembni tudi diplomatski in politični instrumenti, kjer ima osrednjo vlogo politični dialog s tretjimi državami in regijami. Ta dialog ni omejen le na politične in varnostne zadeve, ampak obsega tudi mnoge družbeno-gospodarske zadeve. Drži pa, da ta dialog večinoma obrodi sadove le, kadar je tesno povezan z gospodarsko-finančnimi instrumenti, ki so osnovno sredstvo zunanje politike EU, preko katerih se dosegajo njeni cilji. So pa tudi primeri, ko niti dialog niti gospodarsko-finančna sredstva niso dovolj za dosego nekih strukturnih sprememb. Takrat se pojavi vprašanje pomanjkanja vojaških instrumentov (Keukeleire 2002: 21) Uspešna strukturna zunanja politika Evropske unije: stabilizacija srednje in vzhodne Evrope Primer politike EU do SVE je eden najboljših primerov strukturne zunanje politike EU, obenem pa kaže na problem prepoznavanja in priznanja uspešnosti le-te. Keukeleire (2002: 17) trdi, da je bila politika EU do SVE zelo uspešna, kljub mnogim neskladjem te politike, problemom, ki jih je povzročala tranzicija in kljub krizi na Balkanu. EU je uspela stabilizirati in prestrukturirati večino SVE in razrešiti mnoge njihove problematične medsebojne odnose, kar je ogromen dosežek v primerjavi s situacijo teh držav pred 15 leti (ibid.). 12 Strukturna zunanja politika EU do SVE je zato za varnost v Evropi pomembna vsaj toliko oz. bolj kot tradicionalna zunanja politika držav članic ali drugih svetovnih sil, kot so Združene države Amerike (ZDA), do drugih območij na svetu npr. posredovanje na Kosovu ali v Kuvajtu. Ti dve izrazito vojaški akciji sta na splošno označeni kot zelo pomemben in uspešen rezultat zunanje politika ZDA, medtem ko stabilizacija SVE v procesu pridruževanja EU ni 12 Posebnost strukturne zunanje politike do SVE je bila, da je bil končni rezultat le-te vključitev objektov zunanje politike v EU (kot polnopravne članice). Možnost članstva je bil izredno močan instrument ker je bila vključitev v EU možna le ob izpolnjevanju določenih pogojev (Kopenhagenski kriteriji), je bila EU zmožna vplivati na SVE, da so jih dosegle. Ker pa možnosti širitve EU niso neomejene, mora EU na»neevropskih«območjih delovati na drugačen način (Smith 2004: 1 2). EU je lahko na teh območjih uspešna s podobnimi strategijami in instrumenti kot pri SVE, vpliv in legitimnost EU pa mora (za razliko od možnosti širitve) izhajati iz njene normativne identitete. Ta se kaže v vlogi, ki jo je EU igrala in jo igra v mednarodni skupnosti in ki temelji na prijateljskih odnosih, povezovanju, vrednotah miru, pravičnosti in demokracije, na doseganju zunanjepolitičnih ciljev z ekonomskimi sredstvi in ne s prisilo (Kajnč 2007: 8). 19

20 avtomatično označena kot enako pomemben in uspešen rezultat zunanje politike EU. To kaže na problem strukturne zunanje politike: ker jo je težko zaznati, analizirati in meriti, je pogosto zanemarjena in podcenjena, tako s strani politikov, medijev in javnosti (ki si želijo hitrih in jasnih učinkov) kot s strani akademskih raziskovalcev (ki raje obravnavajo merljive objekte proučevanja) (ibid.) Pomanjkljivosti strukturne zunanje politike Evropske unije Poleg zgoraj omenjenega problema, ima strukturna zunanja politika še mnoge druge pomanjkljivosti: pogosto premajhen oz. preveč omejen obseg in globina, nekoherentnost nasproti različnim regijam itd. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti je, da so dejavnosti na enem območju/regiji pogosto spodkopane z dejavnostmi na drugih. Primer tega je spodbujanje strukturnih gospodarskih reform ob zanemarjanju problema dolga v mnogih državah ali spodbujanje miroljubnega reševanja sporov ob sprejemanju izvažanja orožja iz Evrope na krizna območja (Keukeleire 2002: 18). Druga pomanjkljivost je, da EU poskuša 'prenesti' njena lastna politična, gospodarska in družbena načela delovanja v druge regije, brez zadostne kritične ocene o tem, ali v teh regijah obstajajo potrebni temelji za delovanje teh načel. Tretja pa je preveč enostransko zanašanje na instrumente, postopke in dinamiko prvega (gospodarskega) stebra EU in omejenost politične in varnostne razsežnosti (ibid.). V nadaljevanju se bom osredotočila na eno izmed območij, kateremu EU zaradi varnostnih, družbenih, gospodarskih in drugih dejavnikov že od začetka svojih zunanjih odnosov namenja veliko pozornost in na katerem že od leta 1995 izvaja strukturno zunanjo politiko, tj. območje Sredozemlja. 3. EVRO-SREDOZEMSKO PARTNERSTVO 3.1 ZGODOVINA ODNOSOV EVROPSKE UNIJE S SREDOZEMLJEM Sedanje odnose med EU in državami njenega južnega sosedstva je nemogoče proučevati brez vpogleda v zgodovino, saj ti odnosi še danes v veliki meri temeljijo na vezeh, ki so se 20

21 vzpostavile v dobi kolonializma (Lister 1997: 42). Odnose Evropske skupnosti (ES) oz. EU 13 s severnoafriškimi državami je globoko zaznamovala kolonialna zapuščina Francije, Italije, Španije in Velike Britanije. Alžirija je bila del Francije do leta Tunizija je bila njen protektorat od 1881 do 1956, Maroko od 1912 do 1956, 14 Italija pa je vladala Libiji od 1911 do druge svetovne vojne (Tanner 2004: 136). Odnosi odvisnosti in dominantnosti, ki so se razvili v kolonialni dobi, še danes vplivajo na odnose med EU in severnoafiškimi državami, ki so gospodarsko močno odvisne od EU. EU največji trgovinski partner teh držav (medtem ko horizontalnih gospodarskih odnosov ('jug jug') skorajda ni), njihov glavni vir finančne pomoči in vzor regionalnega sodelovanja (Lister 1997: 74). Tudi odnosi med EU in Bližnjim Vzhodom so zaznamovani s kolonialno zgodovino, gospodarskimi, političnimi in družbenimi vezmi ter globoko zakoreninjenimi varnostnimi problemi in strahovi. Kolonialni vpliv tu sicer ni bil tako močan kot v Severni Afriki, vendar so imele evropske države (Francija in Velika Britanija) po drugi svetovni vojni nesporno pomembno vlogo in vpliv pri oblikovanju sodobnega Bližnjega Vzhoda (vključno z izraelskopalestinskim konfliktom). Z začetkom hladne vojne se je evropski vpliv močno zmanjšal, saj so države v okviru blokovske delitve prišle pod oblast ene oz. druge velesile. Je pa ostala EU pomemben gospodarski, družbeni in tudi politični dejavnik v regiji (Dannreuther 2004: 151). ES je oblikovala sredozemsko politiko že v 60. letih 20. stoletja in sicer v okviru ideje o razvoju prednostnih odnosov z državami sredozemskega območja. Izvajala se je v obliki bilateralnih, predvsem trgovinskih, sporazumov (Bin 1997: 61). Prve sredozemske sporazume je ES podpisala z Grčijo in Turčijo (1962 in 1963), nato z Marokom in Tunizijo (1963) ter leta 1970 z Izraelom in Španijo. Zadnja dva sta bila precej sporna, saj je v Španiji takrat še vladala diktatura, prednostno obravnavanje Izraela pa ni bilo po volji arabskim državam. Zato je ES ponudila sklenitev trgovinskih sporazumov tudi drugim sredozemskim državam, kar je imelo dva pomembna učinka: povečal se je politični in gospodarski pomen Sredozemlja za ES, po drugi strani pa so se pokazali negativni stranski učinki sklenitve toliko različnih sporazumov, saj so si nekatere države zagotovile ugodnejše pogoje od drugih (Marsh in Mackenstein 2005: 185). 13 Evropska skupnost (ES) je bila ustanovljena leta 1957 in je vključevala tri skupnosti: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Evropsko gospodarsko skupnost in Evropsko skupnost za jedrsko energijo. Maastrichtska pogodba (Pogodba o Evropski uniji) iz leta 1992 pa uvaja izraz Evropska unija kot skupni naziv za prvi steber (ES), drugi steber (SZVP) in tretji steber (pravosodje in notranje zadeve) (Urad Vlade RS za komuniciranje 2007). 14 Zahodna Sahara, ki sicer ne spada v Sredozemlje, kot je definirano v okviru ESP, je bila od 1884 do 1976 španski protektorat. Pomembna ostaja kot območje, ki je po koncu kolonialne nadvlade ostalo nerazrešeno glede oblasti, ki izvaja suverenost nad ozemljem. Administrativni nadzor nad večino ozemlja izvaja Maroko (BBC News 2007). 21

22 Leta 1972 je ES sredozemsko politiko razširila in preimenovala v Globalno sredozemsko politiko (GSP), ki je vključevala finančno in tehnično sodelovanje ter spodbujanje industrializacije in modernizacije kmetijstva. Tudi ta je temeljila na bilateralnih sporazumih (Žic v Bojinović 2007: 20). 15 GSP je temeljila na treh načelih: skladnost s pravili GATT, konsistentnost različnih obstoječih dogovorov in nediskriminacija nasproti sosednjim državam. Glavni cilj pa je bil ustvariti območje proste trgovine za industrijske dobrine med sredozemskimi partnerkami in ES, pri čemer so bili 'občutljivi proizvodi', kot sta tekstil in oblačila, izvzeti. Posebni status so imeli tudi kmetijski proizvodi, saj je ES uvedla količinske omejitve na izvoz kmetijskih izdelkov iz sredozemskih držav, da bi zadostila pogojem skupne kmetijske politike (Marsh in Mackenstein 2005: ). Naftna kriza leta 1973, ki je sledila arabskemu embargu, je pokazala močno odvisnost Evrope od severne Afrike in Bližnjega Vzhoda na področju preskrbe z energijo. Poleg tega sta palestinski mednarodni terorizem ter iranska revolucija leta 1979, ki je okrepila islamski fundamentalizem, predstavljala veliko grožnjo evropski varnosti in njenim vrednotam. Zato je ES začela krepiti politične odnose z arabskimi državami v obliki evro-arabskega dialoga, ki je predstavljal prvi poskus institucionalizacije političnih odnosov z njenimi arabskimi sosedami (Tanner 2004: 136). Znotraj evro-arabskega dialoga je ES prvič naslovila sredozemske države kot skupino in poudarila pomen dialoga. Vendar ES in sredozemske države takrat še niso uspele uresničiti ideje multilateralnega dialoga (Bojinović 2007: 20). V okviru GSP je ES od 1973 do 1980 z arabskimi državami in Izraelom sklenila številne 'pridružitvene sporazume prve generacije'. Z včlanitvijo Grčije, Španije in Portugalske v ES v 80. letih se je njena sredozemska politika močno okrepila in pridobila pomen. Te tri države so (in še vedno) skupaj s Francijo in Italijo predstavljale močan lobi znotraj ES v korist Sredozemlja, tako v smislu političnih pobud kot dodeljevanja sredstev (Tanner 2004: 136). Konec hladne vojne je pomenil spremembe tudi za to območje. Vse od padca Berlinskega zidu je ES oz. EU namenjala veliko pozornost ponovni vzpostavitvi vezi z državami nekdanjega komunističnega bloka oz. SVE (Kajnč in Šabič 2007: 343). Ob vzpostavitvi odnosov s temi državami (kot prednostni zunanjepolitični nalogi) pa so mnogi dogodki EU vse od začetka 90. let 20. stoletja opominjali, da njena usmerjenost na vzhod ne sme privesti do zapostavljanja odnosov z njenimi južnimi sosedami. Želje Maroka po tesnejših gospodarskih vezeh z EU, zalivska vojna ter ponovna vzpostavitev bližnjevzhodnega mirovnega procesa so le nekatere (najznačilnejše) izmed tem, ki so delovale kot spodbuda 15 Žic, Zoran (1988): Mediterranean countries between conflict and co-operation: a search for identity and regional security. Međunarodni problemi 40(3):

23 sredozemskim državam članicam EU, da so si začele prizadevati za bolj aktivno politiko EU do Sredozemlja (Kajnč in Šabič 2007: 344). Leta 1992 je EU razglasila Sredozemlje (severno Afriko in Bližnji Vzhod) za interesno območje v okviru nove SZVP in sicer na podlagi geografske bližine, želje po politični in gospodarski stabilizaciji regije in potencialnih groženj za EU. ESP sta že 1992 predlagali Italija in Španija, vendar ostale članice predloga takrat niso podprle (Tanner 2004: 137). Po drugi strani pa je zmanjšana oz. umaknjena grožnja z vzhoda povzročila, da je grožnja ('drugi', 'ne mi') postal Bližnji Vzhod. Za razliko od SVE, ki so kmalu dobile zeleno luč za približevanje EU, so bile bližnjevzhodne države izključene iz procesa širitve. Kljub geografski bližini ter zgodovinskih vezeh namreč zaradi drugačnih vrednot in kulture nikoli niso spadale v Evropo (Dannreuther 2004: 151). Po neuspešnem poskusu prenove odnosov EU s sredozemskimi državami v okviru Prenovljene sredozemske politike (Redirected/Renovated Mediterranean Policy), so sredozemske države zahtevale enakost oz. enako pomembnost v primerjavi s SVE. Zato so svojo podporo vzhodni širitvi EU pogojevale s krepitvijo odnosov EU s Sredozemljem (Bretherton in Vogler 2006: 155). Pobude za krepitev evro-sredozemskih odnosov, ki so dobile zagon v začetku 90. let 20. stoletja, so se stopnjevale vse do leta 1994, ko je EK objavila dokument z naslovom»krepitev sredozemske politike Evropske unije: Vzpostavitev Evro-sredozemskega partnerstva«. 16 Postopnost, ki je bila značilna za razvoj odnosov EU do Sredozemlja, je odražala previdnost EK in njeno željo narediti korak naprej najprej na tistih področjih, kjer je bil uspeh najbolj verjeten. Če se je pristop, ki bi zajemal celotno območje Sredozemlja, leta 1990 še zdel nemogoč, je razvoj dogodkov leta 1994 pokazal drugačno luč. Prišlo je namreč do približevanja med Izraelom in Palestinskim osvobodilnim gibanjem, kar je dajalo upanje za uspeh mirovnega procesa, poleg tega pa je uspeh politike EU do SVE prispeval k verjetju, da bi bila podobna, vseobsegajoča strategija najprimernejša tudi za krepitev odnosov s Sredozemljem (Piening 1997: 79). EK je v omenjenem dokumentu predlagala sklic evrosredozemske konference v letu 1995, z namenom doseči soglasje o smernicah za Evrosredozemsko politiko. Na konferenci so zunanji ministri držav članic EU in sredozemskih partnerk sprejeli temeljni dokument novega ESP Barcelonsko deklaracijo in podroben program dela za doseganje ciljev, izraženih v deklaraciji (Piening 1997: 81). Barcelonska deklaracija je zagotovila normativni okvir za celostno politiko, v katerega je bilo vključeno 16 Communication from the Commission to the Council and the European parliament: Strengthening the Mediterranean Policy of the European union: Establishing a Euro-Mediterranean partnership, COM(94)427 final, sprejeto 19. oktobra

24 celotno sredozemsko območje od Maroka do Sirije, 17 ter postavila temelje za dolgoročno izvajanje evropske (strukturne) zunanje politike na tem območju (Tanner 2004: 137). 3.2 BARCELONSKA DEKLARACIJA: ZAČETEK EVRO- SREDOZEMSKEGA PARTNERSTVA ESP je bil torej ustanovljen leta 1995 s podpisom Barcelonske deklaracije, s katero so se takratne države članice EU, Evropske institucije (Svet in EK) ter sredozemske partnerke zavezale k skupnemu cilju,»spremeniti Sredozemlje v območje dialoga, izmenjav in sodelovanja, kar zagotavlja mir, stabilnost in napredek«(barcelonska deklaracija, preambula, 6. odst.). ESP je bil odgovor na vse težje politične, varnostne, gospodarske in družbene izzive, s katerimi sta se soočali obe strani. Večina teh težav izvira iz razmer v sredozemskih partnerkah, EU pa jih čuti zaradi bližine in povezanosti z njimi. Gonilna sila v ozadju ESP je bilo prepričanje, da sta temeljna vzroka za nestabilnost tega območja gospodarska nerazvitost in družbena neenakost in da se mora ta problematika reševati kolektivno, znotraj multilateralnega okvira (Peters 2006: 213). Začetka ESP pa, kot trdi Del Sarto (2006), ni spodbudil le altruizem EU, temveč so bili ključni predvsem njeni strateški interesi: omejiti neželeno in prekomerno migracijo z juga, zagotoviti energetske zaloge, omejiti kriminal, preprečiti širitev islamskega fundamentalizma in povečati gospodarsko moč. Sredozemskim partnerkam je EU ponudila priložnost za nadgradnjo njihovih gospodarskih odnosov z njo v obliki trgovine in finančne pomoči (del Sarto 2006: 297). Pri oblikovanju ESP je EU črpala tako iz izkušnje evropske integracije kot iz nastanka in delovanja OVSE. Po evropski integraciji se je EU zgledovala glede prakse ustvarjanja skupnega gospodarskega prostora, ki se začne z ustvarjenjem območja proste trgovine, katerega učinki se 'prelijejo' tudi na druga gospodarsko pomembna področja (transport, energija, komunikacije). Taka je logika drugega, gospodarskega poglavja ESP (Adler in Crawford 2004: 25). Od procesa OVSE pa je EU pri oblikovanju ESP (predvsem prve, politično-varnostne košarice) prevzela vrsto praks, ki so imele pomembno vlogo pri reševanju hladne vojne. Prva je t. i. 'kodeks miru' (code of peace), ki ga sestavljajo naslednja načela: spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic, prepoved poseganja in spoštovanje 17 Libija leta 1995, ko je bilo ustanovljeno ESP, ni bila povabljena k sodelovanju. Vzrok so bile sankcije, ki jih je Libiji izrekel Varnostni svet Združenih narodov. Leta 1999 je Libija prvič sodelovala na konferenci zunanjih ministrov držav ESP ter bila povabljena, da postane polnopravna članica partnerstva takoj po ukinitvi sankcij in ko bo sprejela pogoje in pravila ESP. Sankcije so bile ukinjene leta 2004, začetek pogajanj o sklenitvi pridružitvenega sporazuma je načrtovan za leto 2008 (EU portal 2007) 24

25 ozemeljske celovitosti držav ter reševanje sporov z miroljubnimi sredstvi. Druge so prakse 'mehke varnosti', med katere spadajo redni politični in varnostni dialog, srečanja strokovnjakov s področja varnosti in diplomatski seminarji. Tretja pa je praksa ukrepov graditve zaupanja in partnerstva. 18 EU je praksi OVSE sledila tudi pri vključitvi kulturne košarice, z namenom podiranja meja med različnimi kulturami na območju Sredozemlja in spodbujanja dialoga med civilizacijami (Adler in Crawford 2004: 25 26). Barcelonska deklaracija je pomembna ne le zaradi visokih in dolgoročnih ciljev ter velikega obsega temveč tudi zaradi komplementarnosti z zunanjo politiko EU do drugih območij v soseščini, natančneje do vzhodne in jugovzhodne Evrope (Piening 1997: 81). Tri komponente oz. ravni ESP finančna pomoč, bilateralni sporazumi in multilateralni dialog odsevajo odnos EU do SVE ter do Zahodnega Balkana v okviru njihovega vključevanja v EU. Finančna pomoč EU (unilateralna raven ESP) se je v primerjavi s financiranjem pred ustanovitvijo ESP močno povečala, poleg tega je bil v odnose EU do Sredozemlja prvič vpeljan koncept političnega pogojevanja (demokracija in spoštovanje človekovih pravic sta postala predpogoja za prejemanje finančnih sredstev EU). Drugo raven predstavljajo nadgrajeni bilateralni evro-sredozemski pridružitveni sporazumi (ESPS), katerih jedro je gospodarsko sodelovanje s poudarkom na prehodu k prosti trgovini. Tretja raven pa za razliko od prvih dveh predstavlja pomembno novost v primerjavi s preteklimi odnosi EU do Sredozemlja. Zagotavlja namreč multilateralni dialog in vključuje tri poglavja oz. 'košarice' (baskets) (Bretherton in Vogler 2006: ), v okviru katerih se izvajajo cilji ESP, ki so bili izpostavljeni v uvodu Politično in varnostno poglavje Cilj političnega in varnostnega partnerstva je»ustvariti skupno območje miru in stabilnosti«(barcelonska deklaracija, 1. poglavje, 1. odstavek). Za dosego tega cilja so se podpisnice Barcelonske deklaracije zavezale k spoštovanju naslednjih načel: - delovanje v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov, Splošno deklaracijo človekovih pravic in drugimi obveznostmi, ki izhajajo iz mednarodnega prava; 18 Nekaj najpomembnejših ukrepov graditve zaupanja in partnerstva, ki so se razvili v okviru ESP: Ukrepanje v nesrečah: Sodelovanje med upravami civilne zaščite, Malteški seminarji: Evro-sredozemski seminarji za usposabljanje diplomatov in Evro-sredozemska parlamentarna skupščina (Evropska komisija 2005). 25