UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE IN FINANČNA KRIZA

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE IN FINANČNA KRIZA Ljubljana, julij 2009 PRIMOŽ KORDEŽ

2 IZJAVA Študent PRIMOŽ KORDEŽ izjavljam, da sem avtor diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. ČRTA KOSTEVCA, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:

3 KAZALO UVOD GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE PRED Stanje pred drugo svetovno vojno Okrevanje po vojni ( ) Prva petletka ( ) Veliki skok naprej ( ) Zmerni leninistični model ( ) Kulturna revolucija ( ) Vrhunec kulturne revolucije ( ) Ponovna sistemska rast ( ) Banda četverice ( ) Obdobje po Mao Cetungu štiri posodobitve ( ) GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE OD 1978 DO DANES Uvedba reform Reforma kmetijstva Reforma zunanje trgovine Reforma državnih podjetij Dejavniki uspeha Visoka stopnja varčevanja Strukturne spremembe Rast zunanje trgovine Vstop v STO in znatno znižanje tarif Pritok tujih neposrednih investicij (TNI) Omejitve razvoja Trhli temelji bančnega sektorja Velika brezposelnost in razslojenost prebivalstva Korupcija in slaba zakonodaja GLOBALNI UČINKI KITAJSKE Kitajsko-ameriška gospodarska soodvisnost Podcenjenost kitajskega juana Kupovanje dolga ZDA Nezadostnost surovin Izhodne neposredne investicije za zagotavljanje zadostnosti surovin IZZIVI V SVETOVNI FINANČNI KRIZI Pripravljenost ob vstopu v krizo Spopadanje s krizo Uspešnost ukrepov Mednarodne razsežnosti ukrepanja Primerjava vpliva krize z drugimi državami SKLEP...39 LITERATURA IN VIRI...41 PRILOGA i

4

5 UVOD Dandanes je vpliv Kitajske opazen skoraj povsod. Napise Made in China (Narejeno na Kitajskem) je mogoče zaslediti na številnih proizvodih, ki jih izdeluje ta številčen narod. Kitajska delovna sila je znana kot izredno zanesljiva, ubogljiva in sposobna, ki je zaradi pritiskov vlade tudi izjemno disciplinirana. Po reformah v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je kitajski gospodarski razvoj dosegel velik uspeh. Povprečna 9,7-odstotna letna rast v zadnjih tridesetih letih je več sto milijonom prebivalstva omogočila izhod iz revščine. Kar tri četrtine upada revščine po svetu v nekaj desetletjih gre pripisati Kitajski, saj se je število ljudi z dnevnim dohodkom enega dolarja zmanjšalo za skoraj 400 milijonov. Namen diplomske naloge je predvideti izzive Kitajske v času svetovne finančne krize, iz katere država po mojem mnenju lahko pride kot zmagovalka. Predvidevanja temeljijo na spoznanjih gospodarskega razvoja Kitajske, ključnih spremenljivkah njenega vzpona in njenem vplivu v svetovnem merilu. Menim, da je Kitajska ena redkih velesil, ki se ji še vedno obeta razmeroma visoka gospodarska rast in bo to krizo prebrodila precej bolje kot druge razvijajoče se države in tudi nekatere iz razvitega sveta. Poleg tega je kitajska različica kapitalizma vse bolj alternativa zahodnemu sistemu divjega kapitalizma, ki ga v prihodnosti lahko doletijo določene spremembe. V prvem poglavju bom opisal gospodarske in politične razmere na Kitajskem do uvedbe reform v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Drugo poglavje povzema reforme, odločilne za uspešen nadaljnji gospodarski razvoj te države. Odpiranje gospodarstva na več področjih je Kitajsko močno vpelo v svetovne tokove kapitala. Izvoz in rastoč domači trg sta v desetletjih postala gonilo gospodarske rasti in ju bom zato v tem poglavju, poleg drugih pomembnih dejavnikov, tudi podrobneje proučil. Kljub temu je hiter vzpon Kitajske povzročil, da je vodstvo zapostavilo nekatera področja razvoja, ki jih opisujem proti koncu poglavja. V tretjem poglavju bom proučeval vključenost Kitajske v svetovno gospodarstvo in njeno čedalje pomembnejšo vlogo v svetu. Osredotočil se bom predvsem na Kitajsko kot pomembno vlagateljico, ki pomembno vpliva na spremembe na surovinskih trgih. Ob tem ne gre spregledati njene soodvisnosti z ameriškim gospodarstvom, ki naj bi po mnenju nekaterih prispevala k tej krizi. Ta povezanost z zunanjimi svetom in vsesplošne razmere domačega gospodarstva so pomembna podlaga za proučevanje Kitajske v času svetovne finančne krize, ki zajema zadnje, četrto poglavje. Opisal bom, kako je Kitajsko prizadela kriza, kako učinkoviti so njeni ukrep zoper krizo, v kakšen stanju lahko iz nje pride in kateri so izzivi prihodnosti. 1

6 1 GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE PRED 1978 Poglavje obravnava obdobja kitajskega gospodarskega razvoja do leta 1978, torej pred vstopom v novo obdobje in odpiranje svetu. Do takrat je v državi vladala revščina, dodaten pritisk pa so ustvarjale številne bitke za oblast ter spremembe ideologij in načina življenja. 1.1 Stanje pred drugo svetovno vojno V devetnajstem stoletju in še prej je kitajsko gospodarstvo komaj zagotavljalo pokritje osnovnih potreb za številno populacijo 400 milijonov prebivalcev. Naravne katastrofe, kot so poplave in suše, ter socialni nemiri so pogosto vodili do stradanja velikih razsežnosti. Za Kitajsko se je v tistem času in še pozneje uveljavil izraz»bolnik na Daljnem vzhodu«(saje, 2006, str. 138). Pred drugo svetovno vojno so tujci nadzorovali velik del kitajskega gospodarstva (promet, industrijo, bančništvo), ki pa je bilo večino skoncentrirano v obmorskih mestih in vzdolž Dolge reke. Tujci so imeli v teh mestih zaradi posebnih pravic skoraj polkolonialni status, domačih kapitalistov pa je bilo malo. Na drugi strani je bilo podeželje obremenjeno s prenaseljenostjo in hudo socialno krizo ter je že takrat kazalo značilno dvojnost kitajskega gospodarstva. 1.2 Okrevanje po vojni ( ) Po ustanovitve Ljudske republike Kitajske v letu 1949 je Komunistična partija Kitajske (KPK) vodila tako imenovano politiko obnove. Po vojni je bila opustošena celotna država, precej rudnikov in tovarn je bilo poškodovanih ali uničenih. Kmetijstvo, ključna panoga kitajskega gospodarstva, je bilo med vojno v slabem stanju, saj je bila pridelava hrane približno 30 odstotkov pod povprečjem iz časa pred vojno. Dodatno je življenje prebivalstva oteževala ena najvišjih stopenj inflacije v zgodovini Kitajske. Poglavitni cilj vlade v tem obdobju je bil, da se spravi gospodarstvo v normalno delovanje. Bančni sistem je bil nacionaliziran in centraliziran pod vodstvom Ljudske banke Kitajske. Inflacija je prišla pod nadzor v letu 1951, zatem ko je vlada zaostrila pogoje kreditiranja in omejila državni proračun. Po vojni ja bila tretjina podjetij pod državnim nadzorom. Vendar je bilo leta 1952 v času vladanja KPK le še 17 odstotkov zasebnih podjetij iz industrije. Največji poseg v spremembo lastništva se je zgodil v kmetijstvu. Po zemljiški reformi je 45 odstotkov obdelovalne zemlje prešlo od veleposestnikov in uspešnih kmetov k 70 odstotkom kmečkih družin, ki pred tem niso imeli zemlje ali pa zelo malo. Do konca leta 1952 je vladi uspelo doseči cenovno stabilnost ter ponovno visoko rast industrijske proizvodnje in kmetijstva. Obdobje okrevanja se je izkazalo kot uspešno (MacFarquhar, 1997, str. 20). 2

7 1.3 Prva petletka ( ) Po vojni obnovi se je kitajsko vodstvo začelo zgledovati po sovjetskem modelu socialističnega gospodarstva, ki je temeljil na centralnem planiranju. Po mnenju Sajeta (2006, str. 143) je bil sovjetski model, po katerem so se zgledovali, zanimiv za Kitajsko v več pogledih: ideološka usklajenost z ambicijami kitajske politične elite, Sovjetska zveza je izvedla industrializacijo kot velika in razmeroma zaostala država, Sovjetska zveza je bila zaprta pred zunanjim svetom, saj ni veliko sodelovala z drugimi državami in je bila zato manj ogrožena od zunanjih razmer. Partija je ustanovila visoko centraliziran administrativni sistem, ki je imel nadzor nad ključnimi podjetji in institucijami. Centralni planerji so se osredotočali predvsem na naložbe v težko industrijo, kot so jeklarstvo, rudarstvo in strojna industrija. Precej sredstev, potrebnih za tovrstno industrializacijo, je bilo vzetih iz kmetijstva. To je bilo prav tako močno usmerjano z namenom zagotoviti stabilne cene hrane za vsakdanje življenje prebivalstva. V smislu gospodarske rasti je bila prva petletka popoln uspeh, še posebej na območjih, kjer se je najbolj uveljavila socialistično naravnana razvojna strategija: zgrajenih je bilo na tisoče industrijskih in rudarskih podjetij, industrijska proizvodnja pa je med letoma 1952 in 1957 rasla z letno stopnjo devetnajstih odstotkov, kmetijska proizvodnja pa je dosegala približno štiriodstotno rast. Kljub temu so se kazale pomanjkljivosti centralnega planiranja, predvsem v prekomerni rasti birokracije in pomanjkanju konkurence. Hkrati ne gre zapostaviti oviranega razvoja podeželja zaradi omenjenega črpanja sredstev iz kmetijstva v prid razvoju težke industrije (MacFarquhar, 1997, str. 35). 1.4 Veliki skok naprej ( ) Pred koncem petletke sta povečano neskladje med industrijsko in kmetijsko rastjo ter povečana neučinkovitost odločanja prepričala državne vodje (še posebej Mao Cetunga), da sovjetski model ni primeren za Kitajsko. Mao Cetung, nezadovoljen s prepočasno dinamiko rasti in moči Kitajske, je začel gojiti iluzijo o ustanovitvi novega družbenega reda, ki bi temeljil na delovanju in aktivnosti množic (Saje, 2006, str. 144). Drugi petletni načrt, ki naj bi nadaljeval politiko prvega, je bil opuščen, začela pa se je politika velikega skoka naprej, kjer je šlo za iskanje rešitev, ki bi pripomogle k enemu samemu cilju: pospešiti gospodarsko rast, ki naj bi jo zagotavljali visoki kmetijska in industrijska proizvodnja. Kitajska je dolgo časa veljala za deželo, bogato z delovno silo, a kapitala za naložbe v obe panogi ni bilo dovolj. Zato je model, ki ga je vpeljal Mao Cetung, temeljil na mobilizaciji delovnih množic, kar naj bi sprostilo neizkoriščene možnosti delovne sile. Podružbili so vso zemljo in pomembno zasebno lastnino in s tem odpravili razlike v dohodkih. Tako so uvedli podeželske in mestne komune s centralizirano upravo, kjer se je odvijalo kolektivno življenje. 3

8 Konec leta 1958 je po vsej državi stalo več kot 600 tisoč plavžev, industrijska proizvodnja je v enem letu zrasla za 55 odstotkov, proizvodnja premoga in jekla pa se je podvojila. Kakovost izdelkov je zaradi prekomerne proizvodnje začela pešati, saj je bilo skoraj četrt jekla neuporabnega. Skupni rezultat velikega skoka naprej je bila ostra gospodarska kriza. Kljub visokemu porastu industrijske proizvodnje in odlične letine v letu 1958 so naslednja tri leta zaznamovale slabe vremenske razmere in slabo načrtovani projekti vodne regulacije, ki so bili posledica centraliziranega upravljanja. Posledično je kmetijstvo v treh letih doletel več kot 30-odstotni upad pridelka. V teh letih je umrlo več kot 14 milijonov ljudi zaradi pomanjkanja hrane, poleg tega se je rodilo 23 milijonov manj otrok kot v običajnih razmerah. Vlada se je morala odreči številnim materialnim dobrinam iz uvoza, saj je potrebovala devizne rezerve za nakup petih milijonov ton žit (Yang, 2008, str ). 1.5 Zmerni leninistični model ( ) Gospodarsko nazadovanje velikega skoka naprej je vodilo v spremembo ekonomskega modela. Zmerni leninistični model je vpeljal Lenin po razvojnih težavah Sovjetske zveze, za katerega sta značilni večja zmernost in razumskost. Med člani partije se je vedno bolj začela omenjati zamisel o regionalni specializaciji, in ne lokalni samozadostnosti, ki je bila značilna ob uvedbi ljudskih komun. Prioriteta kitajskega vodstva je bila zagotoviti dovolj hrane prebivalstvu oziroma vrniti kmetijsko proizvodnjo in življenjski standard ljudi na prejšnjo raven. Omejili so ogromne naložbe v težko industrijo in jih preusmerili v kmetijstvo ter lahko industrijo. V mestih so tovarne za proizvodnjo jekla in premoga zamenjale tovarne za proizvodnjo gnojil. Največje spremembe so doletele kmetijstvo, ki je bil temelj nadaljnjega razvoja. Obseg v prejšnji politiki ustanovljenih ljudskih komun se je zmanjšal, zamenjale so jih novo ustanovljene delovne skupine na podeželju, ki so spodbudile individualno pobudo. Poleg tega so uvedli sistem stalnih kmečkih kvot za vsako gospodinjstvo, da bi rešili oviran razvoj poljedelstva (Saje, 2002, str ). Pomembno vlogo je odigrala povečana zunanja trgovina in materialno nagrajevanje delavcev, saj prejšnji pristopi vodstva s poskusi množičnega navdahnjena za delo niso posebej učinkovali. Rezultati nove politike so kazali na uspeh. Ponovno je bil vzpostavljena gospodarska stabilnost in do leta 1966 sta industrijska in kmetijska proizvodnja že presegali najvišje ravni obdobja velikega skoka naprej. Zmerni leninistični režim je požel slavo med člani partije in zmanjšal vpliv zagovornikov precej drugačnega maoističnega pristopa. Mao Cetung je opazil, da njegova moč slabi, zato je začel siloviteje zagovarjati revolucionarni duh, ki naj bi ga LR Kitajska v tem času izgubila. 4

9 1.6 Kulturna revolucija ( ) Mao Cetung je kulturno revolucijo sprožil v letu 1966 in je trajala dve leti, čeprav je bilo radikalno levičarstvo v državi vse do Cetungove smrti. V tem obdobju je bilo kar nekaj izrazitih sprememb gospodarske politike Vrhunec kulturne revolucije ( ) Kulturna revolucija je bila v nasprotju z režimom velikega skoka naprej predvsem boj za politično oblast in je imela manj vpliva na gospodarsko politiko. Kljub temu so njen vpliv občutili predvsem mestno prebivalstvo in tehnološko sodobnejše panoge gospodarstva. Tudi kmetijstvo je nazadovalo, vendar precej manj kot proizvodnja v mestih. Eden od vzrokov za upad proizvodnje je bila politična aktivnost študentov ter delavcev iz rudnikov in tovarn. Drugi razlog je bil moten transportni sistem, in sicer zaradi poziva vlade tovornim vozilom za prevoz številnih državnih uradnikov po vsej državi, kar je povzročalo precejšnjo pomanjkanje surovin v tovarnah. Poleg tega je bilo vodenje podjetij prepuščeno predstavnikom partije, ki običajno niso imeli dovolj znanja za upravljanje. Kadri, kot so inženirji, znanstveniki in drugi strokovnjaki, so bili poslani na podeželje kot delovna sila, da bi jim utrdili zavest ali pa so jih celo zaprli. Največji učinek na dolgoročni razvoj gospodarstva pa je imelo zagotovo zaprtje univerz. Posledično je primanjkovalo visoko šolanih kadrov, kar je negativno vplivalo na razvoj novih tehnologij, uvoz teh pa je bil omejen zaradi neodobravanja tujih zamisli. Okrnjen je bil tudi izvoz, saj so ga razumeli le kot zaslužek tuje valute. Skupni učinek teh posegov partije je bil 14-odstotni padec industrijske proizvodnje leta Šele leta 1969, ko je vojska posegla v ureditev, je industrija ponovno zaživela (MacFarquhar, 1987, str. 320) Ponovna sistemska rast ( ) Po ponovni vzpostavitvi politične stabilnosti se je premier Ču Enlaj začel zavzemati za bolj uravnotežen razvoj oziroma ponoven zmernejši pristop. Vlada je začela vračati visoko izobražene ljudi na stara delovna mesta in ponovno odprla univerze. Slabe razmere v industrijskih sektorjih so sprožile visoko rast naložb. Posebej pomembno vlogo sta imela povečana zunanja trgovina in sodelovanje s tujimi podjetji, saj je bilo podpisanih kar nekaj pogodb s tujci za izboljšave proizvodnega procesa, zlasti v pridelavi umetnih gnojil in jeklarstvu Banda četverice ( ) Radikalni levičarski skupini, znani kot banda četverice, je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja uspelo ohromiti delo vlade in njen program posodobitve. Z nadzorom medijev je četverica zagovarjala ideje v nasprotju z razvojnimi idejami Ču Enlaja in Deng Šjaopinga. 5

10 Zavzemali so se za zmanjšanje razlik v dohodku kmečkega prebivalstva in za nacionalizacijo kmečkih parcel. Nasprotovali so tudi uporabi tujih tehnologij. Gospodarstvo je v tem obdobju nasprotujočih si političnih izjav doživelo pravi šok, saj se je hkrati začel boj za oblast v partiji, dodatno zmedo pa je povzročil močan potres. Šele mesec po smrti Mao Cetunga, ko so aretirali bando četverice, so se razmere začele spreminjati (Tsou, 1999, str. 118). 1.7 Obdobje po Mao Cetungu štiri posodobitve ( ) Smrt Mao Cetunga in aretacija bande četverice je ponovno oživela idejo štirih posodobitev, za katero se je pred leti zavzemal Ču Enlaj. Ta je poudarjala uresničevanje in izvrševanje splošne posodobitve v kmetijstvu, industriji, tehnologiji in vojaštvu ter opiranje na uvoz tuje tehnologije. To je vodilo v pospešeno odpiranje gospodarstva, kar je bilo v nasprotju z idejami konservativnega Mao Cetunga in bande četverice. Do leta 1978 si je gospodarstvo že popolnoma opomoglo od stagnacije kulturne revolucije. Kmetijstvo je bilo še vedno v slabem stanju, vendar večinoma zaradi tretjega zaporednega leta slabih vremenskih razmer. Industrijska proizvodnja je bila ponovno na vrhuncu, saj se je v dveh letih povzpela za skoraj 30 odstotkov. Vodeno politiko so pozneje začeli imenovati socialistična posodobitev, ki je opredeljevala nove cilje in strategijo v razvoju posodobitve kitajske socialistične družbe. Na zasedanju plenuma Centralnega komiteja KKP je Deng Šjaoping prvič dal pobudo za začetek gospodarskih reform. Reforme so opuščale skrajnost nekdanjega subjektivizma in voluntarizma ter določale razvojne naloge ob upoštevanju ekonomskih zakonitosti. Da bi izboljšali življenjske razmere prebivalstva je bilo treba spremeniti sistem gospodarskega upravljanja; spodbujati pobudo vseh gospodarskih subjektov, zlasti podjetij in proizvajalcev; odpraviti čezmerno koncentracijo oblasti in prenesti več pravic na lokalne organe in podjetja; pod centralnim vodstvom partije je bilo treba nujno izvesti ločevanje funkcij med partijo in državo ter med državo in podjetji. Zavzeli so se za odpiranje posebnih gospodarskih con, ki bi pomenile priliv tujega kapitala in tehnologije (Saje, 2006, str ). 2 GOSPODARSKI RAZVOJ KITAJSKE OD 1978 DO DANES V nadaljevanju se bom osredotočil na izjemen uspeh kitajskega gospodarstva po letu 1978, ki je pomembna prelomnica v zgodovini kitajskega razvoja. V začetku poglavja opisujem uvedbo reform, ki so pospešile urbanizacijo prebivalstva in integracijo s svetovnim gospodarstvom. Prehod iz planiranega v tržno gospodarstvo je zahteven proces, kar potrjujejo obdobja tranzicije vzhodnoevropskih držav in Sovjetske Zveze. Tudi urbanizacija agrarnega prebivalstva je prinesla mnoga tveganja in je lahko dolgotrajna, saj so mnoge bogate industrijske države potrebovale stoletja za ta prehod, medtem ko se je na Kitajskem ta proces odvijal v času ene ali dveh generacij (Nehru et al., 1997, str. 3 4). 6

11 Hitro povečevanje blaginje kitajskega prebivalstva prikazuje slika 1, ki primerja Kitajsko z drugimi razvitimi državami na podlagi števila let, potrebnih za podvojitev bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca. Kitajska močno izstopa, saj ji je v dvajsetih letih uspelo početveriti BDP na prebivalca. Slika 1: Število let, ki so jih države potrebovale za podvojitev BDP na prebivalca Kitajska ( ) Kitajska ( ) Južna Koreja ( ) Japonska ( ) ZDA ( ) Združeno Kraljestvo ( ) Vir: Nehru et al., China 2020: Development Challenges in the New Century, 1995, str. 4. V nadaljevanju opisujem poglavitne dejavnike in omejitve rasti kitajskega gospodarstva. Pridobljena spoznanja mi bodo omogočila lažje razumevanje izzivov Kitajske v času krize. 2.1 Uvedba reform V nasprotju z večino držav, kjer so bile reforme pogosto posledica kriznih obdobij, kitajske reforme teh značilnosti niso imele. Kljub dvema daljšima obdobjema nazadovanja (veliki skok naprej in kulturna revolucija) se je država pobrala in v zadnjih letih pred reformami izboljšala gospodarske razmere. Voditelji so se zavedali kitajskih zmožnosti in potrebovali načrt za še višjo gospodarsko rast, vendar ne za ceno ogrožanja gospodarske stabilnosti. To je omogočalo Kitajski, da se je reform lotila zmerno in postopno, glede na prioritete (Nehru et al., 1997, str. 8). Voditelji so se najprej osredotočali na reformiranje kmetijstva, kmalu zatem pa so se reforme razširile v bolj urbana območja, na podjetniško raven. Centralna oblast je večkrat eksperimentirala z novimi politikami v določenih provincah in podjetjih. Če je poskus uspel, so se nove metode hitro razširile po drugih območjih. V primeru nezadostne rasti gospodarstva ali ogrožanja stabilnosti pa so bile nekatere reforme tudi opuščene. Sprva so bili reformni cilji izjemno skromni, vendar je uspešnost reform spodbudila ambicije vodilnih, da 7

12 so začeli uvajati vedno več novitet v gospodarstvo. Po letu dni od uvedbe reform je vodstvo govorilo o tako imenovanem planiranem gospodarstvu, dopolnjenem s tržnimi zakoni. Po uspehu reform pa je bil leta 1993 uraden naziv gospodarske politike že socialistično tržno gospodarstvo s kitajskimi značilnostmi (Cao et al., 1995, str. 25). Lastnosti kitajskih reform, kot sta postopnost in pragmatičnost, najbolje ponazorijo tri ključna področja, kjer so reforme najbolj učinkovale: kmetijstvo, zunanja trgovina in državna podjetja Reforma kmetijstva Pred uvedbo kmetijskih reform je imela Kitajska kljub povečanemu vlaganju v to področje v šestdesetih letih 20. stoletja zelo nizke rasti pridelave žitaric (2,6 odstotka) in bombaža (2,1 odstotka). Poleg tega je bil na podeželju življenjski standard hitro naraščajočega prebivalstva zelo slab, kar je spremljal še občutek nazadovanja. To je bilo uvod v prve reforme na tem področju. Prvi korak k reformam so bile povišane odkupne cene vlade za 18 glavnih proizvodov, da bi s tem uravnotežili cene med kmetijskimi in industrijskimi proizvodi. Kmetom so znižali kvote in jim dovolili, da so presežke pridelkov nad kvotami prodajali po tržnih cenah. Uvedeni so bili posebni programi za večjo pridelavo bombaža, povečali so uvoz žit in odpravili omejitve zasebnega trgovanja. Verjetno najpomembnejša reforma v kmetijstvu pa je bila vpeljava tako imenovanega sistema odgovornosti, ki je kmečkim gospodinjstvom omogočal najem kmetijskih zemljišč za petnajst let, ob tem so lahko sprejemali svoje odločitve in prejemali doseženi dobiček. Sistem odgovornosti je postal temelj kmetijskih reform in prispeval ogromen del k povečani blaginji. Naraščajoči delež kmečkih gospodinjstev, udeleženih v sistemu odgovornosti, prikazuje slika 2. Po nekaterih ocenah je sistem odgovornosti omogočil skoraj polovico vse dosežene pridelave med letoma 1978 in 1984 (Lin, 1992, str ). Slika 2: Delež kmečkih gospodinjstev, udeleženih v sistemu odgovornosti v obdobju % 80% 80% 98% 99% 60% 45% 40% 20% 14% 0% 1% Vir: Lin, Rural Reforms and Agricultural Growth in China, 1992, str

13 2.1.2 Reforma zunanje trgovine Pred letom 1978 je bila Kitajska skoraj zaprta država. Mednarodne devizne rezerve so bile negativne, dodatno pa je državo pestila kriza valutnega tečaja. Da bi lahko nadaljevali razvoj podeželja in zajezili tehnološki prepad s sosedskimi državami, je bil potreben uvoz določenih sredstev in tehnologije. Tako je tuja valuta postala pomemben element razvoja, zato so reforme na tem področju igrale ključno vlogo. Wall, Boke in Yin (1993, str ) menijo, da se je Kitajsko gospodarstvo odprlo na treh ključnih področjih: Reforma sistema trgovanja V nekaj letih je vlada dovolila več tisoč podjetjem trgovanje s tujci, medtem ko je bilo planiranje sproti opuščeno. Do leta 1979 je vladni načrt določal odkup več kot tri tisoč vrst proizvodov, namenjenih za izvoz. To število se je do leta 1985 znižalo na sto (danes je nič). Tudi carine so se postopno zniževale, čeprav je bilo domače gospodarstvo še vedno močno zaščiteno z necarinskimi ovirami. Reforma valutnega sistema Tuja valuta je postajala vse pomembnejša za mednarodno poslovanje, zato je vlada izvoznikom in nekaterim posameznikom dovolila razpolaganje z določeno količino tuje valute. To je bila spodbuda za razvoj uvoznega trga, ki je bil do takrat še nerazvit. Verjetno je največji pomen pri reformi valutnega sistema imela politika depreciacije valutnega tečaja, ki je spodbujala izvoz. Podcenjenost juana je še danes pogost očitek Kitajski, kar opisujem v poglavju o globalnih učinkih Kitajske. Reforma tujih neposrednih investicij (TNI) Vlada je zmanjšala usmerjanje TNI in vzdolž kitajske obale vzpostavila tako imenovane posebne ekonomske cone (PEC), kjer so vlagatelji prejeli posebne fiskalne, finančne in infrastrukturne spodbude. Do leta 1993 so se ekonomske cone razširile po vsej državi in jih je bilo že več kot devet tisoč. Po manjših začetnih težavah je hitrost njihovega razvoja v dvajsetih letih močno presegla nacionalno povprečje. Razvile so se v najhitreje rastoča območja v državi, v središča, kjer se kopičijo visokotehnološka industrija, sodobno znanje in tehnologija. Po eni izmed študij naj bi bila nekajodstotna razlika v gospodarski rasti PEC in gospodarske rasti celotne države izključno posledica dodatnih tujih naložb. 9

14 2.1.3 Reforma državnih podjetij Pred reformami je bila večina državnih podjetij neproduktivnih, saj so se desetletja zanašali na državne subvencije, ki so jih dobivali ne glede na njihove poslovne izide, delavci pa so prejemali osnovne plače ne glede na kakovost svojega dela. Za ta sistem se je uveljavila prispodoba»velikega železnega kotla«, iz katerega je lahko vsak jedel, ne glede na to, koliko je delal (Saje, 2006, str ). Z reformami v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so nekatera podjetja dobila več avtonomije. Presežek nad dobičkom, ki ga je predpisala vlada, so podjetja lahko preusmerila za dodatna izplačila zaposlenim ali za naložbe v izboljšanje industrijskih procesov. Podjetja so tako postala mnogo bolj samostojna in odgovorna za ustvarjanje dobička oziroma izgube. Proti koncu osemdesetih je že dve tretjini državnih podjetij imelo avtonomijo v proizvodnih odločitvah, kar je razvidno iz tabele 1 (Xu, 1996, str. 6). Tabela 1: Povečana avtonomija državnih podjetij v osemdesetih letih 20. stoletja (v odstotkih) Osnovna stopnja obdržanega dobička a Marginalna stopnja obdržanega dobička b Avtonomija proizvodnih odločitev c Možnost določanja plač c Novo vodstvo v podjetjih po letu 1980 c opombe: a. Delež dobička, ki ga je podjetje lahko obdržalo, če je dobiček presegal določeno višino. b. Delež dobička, ki ga je podjetje lahko obdržalo, če dobiček ni presegal določene višine. c. Delež državnih podjetij z določeno karakteristiko. Vir: Xu, The Productivity Effects of Decentralizing Cash Flow Rights and Management, 1996, str. 6. Decentralizacija upravljanja je precej izboljšala produktivnost državnih podjetij, vendar so ta v primerjavi z zasebnim sektorjem dosegala nizke rasti in so propadala drugo za drugim. Za slabo stanje je bila deloma kriva visoka zaščitenost delavcev pred izgubo delovnega mesta, ob tem pa še obvezno plačevanje socialnih storitev za zaposlene, kot so namestitev, izobraževanje in zdravstveno varstvo. Konec devetdesetih let 20. stoletja so nižje državne subvencije, težji pogoji financiranja in naraščajoča konkurenca začeli odkrivati slabo finančno stanje državnih podjetij, kar je vodilo k novemu pristopu k reformiranju teh podjetij. Tako se je povečalo število prevzemov, združitev, odkupov s strani menedžmenta in zaposlenih ter število stečajev (Nehru et al., 1997, str. 11). 10

15 2.2 Dejavniki uspeha V nadaljevanju bom predstavil glavne dejavnike, ki so v preteklosti in še danes pripomogli k izjemni gospodarski rasti Kitajske, in nekaj omejitev nadaljnjega razvoja. Mnogo je dejavnikov uspeha in omejitev, zato bom v tej diplomski nalogi zajel le tiste, ki so pomembni za moje nadaljnje proučevanje vpliva finančna krize na razvoj kitajskega gospodarstva. Pri opisovanju dejavnikov uspeha bom na začetku opisal veliko varčevanje raznih gospodarskih subjektov, saj strokovnjaki menijo, da so prav veliki prihranki gonilo gospodarske rasti in bodo imeli ključno vlogo v času finančne krize, ko se majejo temelji bančnega sistema. Kitajski prehod iz socialističnega gospodarstva v tržno in industrializacijo je spremljalo obsežno prestrukturiranje, kar opisujem v nadaljevanju. Integracija Kitajske v globalno gospodarstvo je eden izmed najpomembnejših virov rasti. To ponazarja naraščajoča zunanja trgovina, vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) leta 2001 in rast tujih neposrednih investicij Visoka stopnja varčevanja Varčevanje je na Kitajskem po letu 1978 postalo pravi fenomen, saj dosega zavidljive stopnje in v zadnjih letih še vedno narašča relativno glede na BDP. Prav stabilnost stopnje varčevanja od uvedbe reform je eden izmed poglavitnih razlogov za uspešnost kitajskega razvoja. Omeniti je treba, da je večini tranzicijskih držav na tem mestu spodletelo (Nehru et al, 1997, str. 4). Za azijske države je znano, da se jih drži trend visoke stopnje varčevanja 1 v času vzpona gospodarstva, vendar Kitajska tu močno izstopa, saj stopnja varčevanja dosega že 50 odstotkov BDP. Ob porazdelitvi prispevanih prihrankov k skupnemu varčevanju kot delež BDP na Kitajskem (slika 3) je mogoče opaziti, da podjetja postajajo poglavitni varčevalec v gospodarstvu. V osemdesetih letih 20. stoletja pa so to vlogo imela gospodinjstva. Po odprtju gospodarstva se je namreč delež prihrankov gospodinjstev v celotnem BDP povzpel z enega odstotka na 21 in je njihovo varčevanje tako obsegalo polovico prihrankov v državi (Chamon in Prasad, 2008, str. 39). 1 Uradni podatki Svetovne banke razkrivajo, da so sredi devetdesetih let 20. stoletja prav jugovzhodne azijske države imele najvišje stopnje varčevanja, in sicer v povprečju približno 30 odstotkov BDP, medtem ko so zahodne razvite države dosegale le 20 odstotkov BDP, afriške in južnoameriške pa komaj 15 odstotkov BDP. 11

16 Slika 3: Porazdelitev prihrankov gospodarskih subjektov kot odstotek BDP na Kitajskem v obdobju Država Podjetja Gospodinjstva Vir: Chamon & Prasad, Why are Saving Rates of Urban Households in China Rising?, 2008, str. 39. Nehru, Kraay in Yu (1997, str. 6) menijo, da so vzroki za izjemno varčnost kitajskih gospodinjstev v času tranzicije naslednji: naraščajoči dohodki gospodinjstev so začeli presegati minimum, potreben za preživetje, nerazvit finančni sistem, državno spodbujanje varčevanja; državne garancije za depozite in širjenje novih varčevalnih shem, dodatne potrebe mladih za financiranje šolstva in starejših za financiranje zdravstva, višja življenjska doba prebivalstva; ta je za deset let višja kot pred reformami, upadajoča rodnost je prekinila tradicionalno podporo mlajših starejšim. Podjetja prihranijo 20 odstotkov več kot gospodinjstva in tako podpirajo velik del naložb. To potrjujejo podatki iz leta 2005, ki kažejo da so naložbe dosegale 40 odstotkov BDP, od katerih so tri četrtine ustvarila podjetja. Le tretjina vrednosti naložb podjetij je bila financirana preko bank, preostalo pa so podjetja prispevala iz prihranjenih dobičkov (Hoffman in Kuijs, 2006). Avtorja menita, da so veliki prihranki podjetij predvsem posledica industrijske usmerjenosti gospodarstva. Dodatno so dividende na Kitajskem tradicionalno nizke, še posebej v posebnih ekonomskih conah, kjer je zgoščena kapitalno intenzivna težka industrija. 12

17 2.2.2 Strukturne spremembe Tako kot so azijski tigri doživljali strukturne spremembe skozi razvoj njihovega gospodarstva, tudi Kitajska pri tem ni bila izjema. Ponovno pa je strokovnjake očarala s hitrostjo tega procesa, saj je za prestrukturiranje gospodarstva potrebovala le nekaj let. Obsežno prestrukturiranje najbolje kaže upad delovne sile v kmetijstvu, ki je pred reformami zajemal 71 odstotkov vse delovne sile, nato pa le še 43 odstotkov. ZDA so za podoben prehod potrebovale 50 let, Japonska pa vsaj 60 (Nehru et al., 1997, str. 6). Prehod delovne sile iz nizko produktivnega kmetijskega sektorja v višje produktivna, kot sta industrijski in storitveni, je povzročil porast BDP na delavca. Razlika v produktivnosti med tema sektorjema je še posebej značilna za Kitajsko, saj nikjer v Vzhodni Aziji ni bilo tako izrazite rasti produktivnosti delavcev ob podobnem prehodu. Svetovna banka meni, da je tovrstno prestrukturiranje letno prispevalo vsaj eno odstotno točko k rasti BDP in dodatne 0,5 odstotne točke zaradi privatiziranja mnogih hitro rastočih podjetij. Nadaljevanje tega procesa dobro ponazarja raziskava, ki predvideva, da ima Kitajska na podlagi preteklega trenda še vsaj 35 let, preden njen delež delovne sile iz primarnega sektorja doseže deset odstotkov vsega aktivnega prebivalstva, kar je primerljivo z razvitimi državami, kot so Japonska, Južna Koreja in Tajvan (Holz, 2008, str. 5). Torej lahko pričakujemo, da se bo prestrukturiranje še nekaj let nadaljevalo. Ljudje se še vedno množično selijo na urbana področja, saj je dohodek neizobražene delovne sile v mestih precej višji kot na podeželju. Pregrade, ki so preprečevale tovrstne selitve in so bile vzpostavljene v času prejšnjega režima, se sproti opuščajo. Tako se vlada osredotoča na razvoj podeželja, saj bodo le tako zadržali prebivalstvo na teh področjih. Strokovnjaki pogosto navajajo še drugo obdobje prestrukturiranja na Kitajskem in sicer v obsdobju sredi devetdesetih let 20. stoletja. V zadnjih 15 letih je namreč prišlo do izjemnega poglabljanja kapitala 2. Substitucija kapitala za delovno silo je postajala še posebej v industriji vse bolj očitna in je posledično onemogočala, da bi lahko gospodarstvo ob še vedno izjemni rasti ustvarjalo dodatna delovna mesta. To dejstvo v zadnjih letih dobro ponazarja zaostajanje rasti novih delovnih mest za rastjo outputa in produktivnosti v nasprotju z obdobjem takoj po reformah, kar tudi ponazarja tabela 2. Naložbe so začele izpodrivati zasebno porabo in so imele glavno vlogo v agregatnem povpraševanju. Kapitalno intenzivno ekonomsko pot, ki jo je v zadnjih letih ubrala Kitajska, večkrat opisujemo kot proces»proizvajanja investicijskih dobrin za proizvodnjo investicijskih dobrin«. Poglabljanje kapitala je sicer izboljšalo produktivnost v mnogih panogah in spremenilo značilnosti gospodarskega razvoja, kar je vsekakor pripomoglo h globalni konkurenčnosti, vendar za ceno nižje rasti zaposlenosti (Lo, 2007, str. 4). Poleg tega so bila ta leta odločilna za povečanje dohodkovne neenakosti, eno od nevarnosti v nadaljnjem razvoju, ki jo bom podrobneje opisal proti koncu tega poglavja. 2 Proces, pri katerem se sčasoma povečuje količina kapitala na delavca. 13

18 Tabela 2: Indeksi kitajskega realnega BDP, zaposlenosti in delovne sile v obdobju (1978 = 100) Leto Realni BDP Zaposlenost Delovna sila ,00 100,00 100, ,00 105,50 105, ,90 124,21 123, ,70 161,26 160, ,30 169,52 169, ,90 179,53 181, ,50 188,84 191,43 Vir: Lo, China's Economic Growth and Labor Employment, 2007, str. 42. Vlada si prizadeva, da bi naraščajočo produktivnost združila z dodatnimi delovnimi mesti predvsem v terciarnem sektorju. To vključuje promoviranje tržne moči delavcev, povečano zaščito delavskih pravic, širjenje programov socialnega varstva in prizadevanje za dohodkovno redistribucijo, da bi se izognili družbeni polarizaciji (Lo, 2007, str. 2) Rast zunanje trgovine Če politiko odpiranja sodimo po dosežkih zunanje trgovine, je bil uspeh izjemen. Do sredine devetdesetih let 20. stoletja je tuja trgovina dosegala že 36 odstotkov ustvarjenega BDP, rasla pa je s povprečno stopnjo 1,7 odstotka letno. Kitajski delež v globalnem izvozu, ki je bil leta 1980 še vedno enak kot leta ,9 odstotka, je v 25 letih zrasel za več kot sedemkrat in je leta 2004 znašal že 6,5 odstotka. S tem je Kitajska leta 2004 prehitela Japonsko in med največjimi izvoznicami zasedla tretje mesto, za Nemčijo in ZDA. Izvoz temelji predvsem na delovno intenzivnih proizvodih, kot sta tekstilna in obutvena industrija, kjer ima Kitajska primerjalno prednost. Tako se je delež delovno intenzivnih proizvodov v času odpiranja gospodarstva povečal z 31,3 odstotka na 55,7. Kitajska zunanja trgovina kaže, da je Kitajska vodila izvozno usmerjeno gospodarsko rast, značilno za razvijajoče se države (World Bank, 1997, str. 2). Med trgovskim partnericami Kitajske so se med izvoznimi trgi močno uveljavile azijskopacifiške države, saj se je njihov delež v kitajskem izvozu povečal s 60,5 odstotka v letu 1980 na 72,8 odstotka v letu Med temi državami močno izstopa Hongkong, vendar je velik delež izvoženega blaga od tod ponovno izvožen. Delež izvoza na Japonsko je v osemdesetih letih 20. stoletja upadel, medtem ko so ZDA postajale vse pomembnejši trgovski partner, saj je v devetdesetih izvoz tja zajemal že 17,7 odstotka vsega kitajskega izvoza. Tudi v kitajskem uvozu prevladujejo azijsko-pacifiške države, med njimi pa najbolj izstopa Japonska. Ob analiziranju trgovanja velikih držav, kot je Kitajska, bi bilo treba omeniti, da so večje države precej manj nagnjene k trgovanju kot manjše, saj imajo širši nabor virov surovin in večje možnosti za specializacijo in trgovanje v državi. Zato pogosto odprtost posamezne države merimo s kazalnikom deleža tuje trgovine v BDP glede na število prebivalstva v posamezni državi. Podatki Svetovne banke iz devetdesetih let 20. stoletja kažejo, da se je na 14

19 podlagi omenjenega kazalnika Kitajska uvrščala pred Indijo, vendar malenkost zaostaja za Brazilijo. Treba je opozoriti, da je bil v osemdesetih letih 20. stoletja na Kitajskem še vedno strog nadzor nad mednarodno menjavo, vlada pa se je še vedno skušala izogniti uvažanju blaga, ki so ga lahko proizvedli doma. Leta 1992 je bila povprečna carinska stopnja kar 43,2- odstotna, kar je Kitajsko uvrščalo med najbolj zaščitene države. Poleg tega je povprečen obseg tuje trgovine na Kitajskem v tem obdobju tudi posledica zaščitniške ekonomske politike južnoazijskih držav, s katerimi je Kitajska pretežno trgovala (World Bank, 1997, str. 6). Visoka zaščitenost domačega gospodarstva se je na Kitajskem nadaljevala vse do vstopa v STO in se še vedno postopno odpravlja Vstop v STO in znatno znižanje tarif STO, prej imenovana GATT (General Agreement on Tariffs and Trade), je leta 1982 Kitajski odobril status opazovalke, po štirih letih pa je nato vložila prošnjo za obnovitev statusa ustanovne članice GATT. Toda Kitajska takrat ni vedela, da bodo pogajanja tako težavna in dolgotrajna. Proces vključitve se je pri Kitajski zaradi njene velikosti in vse večje gospodarske moči raztegnil na 15 let, kar je najdaljša doba vstopa v GATT oziroma STO. Leta 2001 je tako Kitajska postala polnopravna članica od tedanjih 147 članic. Kitajska je morala ob vstopu sprejeti številne obveznosti (Saje, 2006, str. 194). Država je bila obvezana znižati carine na 12 odstotkov in temeljito spremeniti tradicionalno politiko visokih carin. Zmanjšanje carine se je nanašalo na 4315 izdelkov, kar je 59 odstotkov vseh ocarinjenih artiklov. Tudi na področju necarinskih ovir, ki jih opredeljujejo kvote, je bil velik del kvot odpravljenih takoj po vstopu, za popolno odpravo pa mora Kitajska carine zmanjševati 15 odstotkov letno. Odpraviti je morala tudi vse oblike izvoznih subvencij, ki niso v skladu s pravili STO ter vključujejo podpore in davčne ugodnosti, povezane z izvozom. Spremembe v regionalnih vzorcih so povzročile pomemben preobrat v dvostranskih trgovinskih bilancah, medtem ko se Kitajska skupna trgovinska bilanca v zadnjih letih ni dosti spremenila. Med letoma 1997 in 2005 se je močno povečal presežek v trgovini z ZDA in Evropsko unijo, z državami Aseana pa je država imela trgovinski primanjkljaj. Trendi so se nadaljevali leta 2003, ko se je primanjkljaj z azijskimi državami še povečal in povzročil padec v skupnem trgovinskem presežku, ki se je znižal s 30 milijard ameriških dolarjev na 25 milijard ameriških dolarjev leta 2002 (Rumbaugh & Blancher, 2004, str. 8). Največjih 10 trgovinskih partnerjev Kitajske v letu 2003 prikazuje tabela Tudi struktura kitajskega izvoza je bila v zadnjih letih temeljito spremenjena, saj se je delež delovno intenzivne industrije zmanjševal, povečeval pa se je delež kapitalsko intenzivne industrije. Leta 2003 je izvoz strojev in električnih proizvodov prvič presegel polovico celotnega izvoza in se od leta prej povečal za 32,3 odstotka, izvoz visoke in nove tehnologije pa je presegel četrtino celotnega izvoza in se od predhodnega leta povečal kar za 46,1 odstotka. To kaže na vedno večjo moč visoko tehnoloških industrij in proizvodov v kitajskem izvozu (Saje, 2006, str. 199). 15

20 Tabela 3: Največjih deset trgovinskih partnerjev Kitajske v letu 2003 Država Trgovina (v mrd USD) Rast (v %) Delež (v %) Izvoz Delež (v %) Uvoz Rast (v %) Celotna vrednost 851,2 37,1 100,0 438,4 100,0 421,8 100,0 Japonska 133,6 31,1 15,7 59,4 22,7 74,2 18,0 ZDA 126,3 30,0 14,8 92,5 21,1 33,9 8,2 EU 125,2 44,4 14,7 72,2 16,5 53,1 12,9 Hongkong 87,4 26,3 10,3 76,3 17,4 11,1 2,7 Asean 78,3 42,8 9,2 30,9 7,1 47,3 11,5 Južna Koreja 63,2 43,4 7,4 20,1 4,6 43,1 10,4 Tajvan 58,4 30,7 6,9 9,0 2,1 49,4 12,0 Rusija 15,8 32,1 1,9 6,0 1,4 9,7 2,4 Avstralija 13,6 30,0 1,6 6,3 1,4 7,3 1,8 Kanada 10,0 26,2 1,2 5,6 1,3 4,4 1,0 Vir: Saje, Sodobna Kitajska, 2006, str Članstvo v STO zmanjšuje tveganje za tuje vlagatelje in menijo, da bo kitajsko gospodarstvo zaradi nižje stopnje tveganja skupaj z znižanjem carin in liberalizacijo raslo za eno odstotno točko hitreje na leto (Saje, 2006, str. 197) Pritok tujih neposrednih investicij (TNI) Tuje neposredne investicije (TNI) so bile v sedemdesetih letih 20. stoletja na Kitajskem komaj opazne, proti koncu devetdesetih pa so obsegale že 45 milijard ameriških dolarjev letnega pritoka. Največji poskok so TNI dosegle v zgodnjih devetdesetih, ko je Deng Šjaoping na politični turneji po južnih provincah dal novo spodbudo razvoju tržnega gospodarstva in poudaril, da morajo napredek spremljati razvoj borz, priliv tujega kapitala in lastni razvoj naprednih tehnologij. Kljub upadu TNI v času azijske finančne krize so je stanje leta 2000 izboljšalo, in sicer kot posledica pričakovanj vlagateljev, da bo Kitajska kmalu vstopila v STO. Zatem je kitajski delež TNI obsegal skoraj tretjino vseh TNI v razvijajoče se države in obsegal že šest odstotkov njenega BDP (Tseng & Zebregs, 2002, str. 2). TNI so po tradiciji izhajale pretežno iz Hongkonga, Tajvana in Singapurja, vendar se je v devetdesetih letih 20. stoletja po zatrtju študentskih protestov začela spreminjati sestava vlagateljev. Moč omenjenih držav se je začela prenašati na zahodne multinacionalke iz Evrope, Japonske in ZDA. Pomembno vlogo je igral novi zakon, ki je vlagateljem omogočil večjo samostojnost upravljanja in možnosti vračanja dobičkov v tuji valuti (Saje, 2006, str. 220). Porazdelitev TNI po državah izvora prikazuje slika 4. 16

21 Slika 4: Tuje neposredne naložbe po državah izvora, povprečje za obdobje Ostalo; 9% Francija; 1% Nemčija; 2% Velika Britanija; 2% Singapur; 5% Južna Koreja; 5% Hong Kong; 45% Britanski deviški otoki; 7% Tajvan; 7% Japonska; 9% ZDA; 9% Vir: National Bureau of Statistics of China, Poglavitni obliki TNI na Kitajskem sta skupna vlaganja in podjetja v popolni tuji lasti. Slednja v času reform zaradi ideoloških razlogov niso bila dovoljena, poleg tega je oblast menila, da je skupno vlaganje najboljši način za pridobitev napredne tehnologije. Naložbe tujcev je mogoče razvrstiti v dve kategoriji: TNI, usmerjene v domači trg, in TNI, usmerjene v izvoz. Pri prvih tujci skušajo izkoristiti velikost in zmožnosti države, pri drugih pa stroškovno konkurenčnost države. Naložbena dejavnost tujcev se je večinoma odvijala v obalnih provincah, ki letno ustvarijo 29 odstotkov BDP. Delež TNI na teh območjih je kar 88- odstoten, zahodni del države pa dobi le dva odstotka vseh TNI. Razlog za to neskladje gre pripisati eksperimentalnosti reform, ko so v obalnih provincah poskusno začeli ustanavljati posebne ekonomske cone. Omeniti velja, da posamezne province med seboj celo tekmujejo, da bi pridobile čim več TNI, s tem da določajo razne davčne ugodnosti. Po mnenju Tsenga in Zebregsa (2002, str ) so TNI v več pogledih prispevale znaten delež h kitajski gospodarski rasti: TNI so pospešile gospodarsko rast z akumulacijo kapitala; ta učinek naj bi v devetdesetih letno prispeval približno 0,4 odstotne točke k rasti gospodarstva. Največji prispevek TNI h gospodarski rasti je bil seveda v provincah, kjer jim je uspelo pritegniti največ tujih vlagateljev. TNI so prispevale k višji gospodarski rasti skozi pozitivni učinek povečanja skupne faktorske produktivnosti (SFP). Empirične študije kažejo, da so TNI na Kitajskem 17

22 povečale SFP za 2,5 odstotne točke letno. Posledično naj bi to povzročilo skoraj 3 odstotne točke višjo gospodarsko rast Kitajske. Gospodarsko rast so TNI spodbujale neposredno z ustanovitvijo tujih podjetij in posredno z ustvarjanjem pozitivnih»spillover«3 učinkov teh podjetij na domača podjetja; tuja podjetja naj bi bila najbolj dinamična in produktivna podjetja na Kitajskem. Proizvodnja teh podjetij iz industrijskega sektorja je med letoma 1994 in 1997 rasla s štirikrat višjo stopnjo kot v drugih industrijskih podjetjih. Tudi produktivnost delovne sile tujih podjetij za dvakrat presega produktivnost delavcev iz javnega sektorja. Poleg tega empirične študije dokazujejo, da so domača podjetja od tujcev pridobila razna znanja na področju novih tehnologij in spretnosti upravljanja. TNI so ustvarile številna delovna mesta. Zaposlenost se je na območjih z visokim deležem TNI v devetdesetih početverila, zaposleni v tujih podjetjih v obalnih provincah pa naj bi zajemali deset odstotkov vse zaposlenosti. 2.3 Omejitve razvoja Strokovnjaki navajajo več omejitev, ki bi v prihodnosti lahko zavirale gospodarski razvoj Kitajske: razslojenost prebivalstva, nerazvit bančni sistem, politično tveganje, korupcija, slabe demografske razmere, slaba infrastruktura, brezposelnost, slaba socialna varnost itd. Osredotočil sem bom na stanje bančnega sistema, brezposelnost, neenakost prebivalstva in korupcijo. Da je kitajski bančni sistem slabo razvit, je znano že več let, poleg tega svetovna finančna kriza lahko še bolj zamaje njegove temelje, zato ga bom podal kot prvo omejitev nadaljnjega razvoja. Prebivalstvo iz nižjih slojev pogosto najbolj občuti posledice finančne krize, še posebej če vlada visoka dohodkovna neenakost. Skupaj z visoko brezposelnostjo, slabo socialno varnostjo in naraščajočo korupcijo to lahko izzove množične proteste in zamenjavo oblasti, kar bi lahko imelo izjemne posledice za Komunistično partijo, ki je na oblasti že več desetletij in se seveda ne misli zlahka odreči tej funkciji. To so razlogi, da se bom pri naštevanju omejitev rasti osredotočil le na omenjene omejitve in zapostavil druge, ki so prav tako kritične za nadaljnji razvoj kitajskega gospodarstva, vendar niso toliko neposredno povezane s finančno krizo. Gre za dolgoročne omejitve rasti, kot so na primer slaba infrastruktura, degradacija okolja, slabe demografske razmere itd. Sicer pa je ena izmed pomembnejših omejitev rasti v času finančne krize prav vzajemna odvisnost kitajskega in ameriškega gospodarstva. Ta problem opisujem v naslednjem poglavju, kjer zajemam globalne učinke kitajske gospodarske aktivnosti. 3 Vpliv TNI na produktivnost dela in kapitala domačih podjetij. 18

23 2.3.1 Trhli temelji bančnega sektorja V zadnjih dvajsetih letih je nebančni sistem na Kitajskem doživel transformacijo iz enotirnega sistema v dvotirnega, ki je značilen za razvite države. Dvotirni sistem obsega centralno banko in naraščajoče število domačih in tujih komercialnih bank. Med domačimi bankami na trgu prevladujejo štiri večje banke (Agricultural Bank of China, Bank of China, China Construction Bank in Industrial and Commercial Bank of China), ki jih pogosto imenujejo velika četverica in so v večinski državni lasti. Te banke zajemajo 80 odstotkov vseh depozitov in 70 odstotkov vseh odobrenih posojil gospodarstvu. Šibek bančni sistem izvira že iz preteklosti, ko je takratni režim bankam narekoval, naj odobravajo posojila državnim strateškim podjetjem ne glede na njihovo dobičkonosnost. Ta podjetja so množično ustvarjala izgubo (dve tretjini je bilo nedobičkonosnih) in so imela nekompetentna vodstva. Iz tega je sledilo, da finančni viri niso bili učinkovito porabljeni, kar je ogrozilo stabilnost celotnega bančnega sistema. Kljub reformam v tem sektorju je Kitajska ljudska banka (People's Bank of China) leta 2002 menila, da je bil delež slabih posojil v bankah velike četverice kar 26-odstoten (Siackhachanh, 2002, str. 5). V zadnjih nekaj letih se je delež slabih posojil precej zmanjšal, saj obsegajo»le še«slabih šest odstotkov celotne aktive kitajskih komercialnih bank. Vendar je ta podatek malenkost zavajajoč, saj je višina slabih posojil v letu 2007 celo narasla. Zato je nižji delež slabih posojil posledica povečanja posojilne mase v državi in prenosa teh posojil na posebne sanacijske družbe za upravljanje tovrstnih naložb. Gibanje slabih posojil kaže slika 5, kjer je jasno razvidno, da so bila slaba posojila v letu 2007 na podobnih ravneh kot dve leti prej, torej še vedno razmeroma visoka kljub znatnemu zmanjšanju deleža slabih posojil v celotni posojilni masi (Dyck & Hansakul, 2009, str. 13). 19

24 Slika 5: Slaba posojila (levo v milijardah USD) in delež slabih posojil v celotni posojilni masi (desno v odstotkih) kitajskih komercialnih bank v obdobju Slaba posojila (levo v mrd USD) jun.04 dec.04 jun.05 dec.05 jun.06 dec.06 jun.07 dec Delež slabih posojil v celotni posojilni masi (desno v odstotkih) Vir: Dyck & Hansakul, China's financial markets a future global force?, 2009, str. 13. Dobičkonosnost državnih komercialnih bank je bila dolga leta v mednarodnih primerjavah močno pod povprečjem. Tudi njihova kapitalska ustreznost je bila v letu 2001 v povprečju le sedem odstotkov, kar je pod mejo osmih odstotkov, ki jo banka za mednarodne poravnave določa kot minimalno. Dobičkonosnost bank je še vedno v mednarodnih primerjavah precej slaba, kar potrjuje podatek iz leta 2007 o donosnosti lastniškega kapitala komercialnih bank v višini 0,9 odstotka. Poglavitni dejavnik slabe dobičkonosnosti so regulirane obrestne mere, ki vodijo v nizke neto obrestne marže bank. Prav neto obrestni prihodki so večinoma edini vir zaslužka bank. Nasprotno pa se je precej izboljšala kapitalska ustreznost bank, saj naj bi konec leta 2007 prav vse banke že dosegale osemodstotno minimalno mejo tega kazalnika. Slaba posojila in šibka kapitalska ustreznost niso nikoli resneje ogrozili kitajskega bančnega sektorja, predvsem zaradi visoke gospodarske rasti in visoke likvidnosti, zasluge za to pa gre pripisati varčnemu prebivalstvu, ki še vedno zaupa denarne vloge državnim komercialnim bankam. Vendar se lahko pojavijo težave teh bank, ko bo država dopustila tujim finančnim korporacijam, da vstopijo na kitajski trg in ponujajo konkurenčne storitve. Da bi oblast pripravila domače komercialne banke na tujo konkurenco in jim vsilila tržno disciplino, se zadnja leta močno zavzema za delno privatiziranje teh bank in njihovo uvrstitev na borzo. Tujcem so tako v letu 2004 dovolili večjo vlogo v lastništvu bank (zgornjo mejo tujega lastništva so dvignili z 20 odstotkov na 25), vendar država še vedno obvladuje večinski del. Bankam velike četverice je bilo še predpisano, da letno znižujejo delež slabih posojil za vsaj tri odstotke. Še pomembnejša naloga državnih komercialnih bank pa je povečanje 20