SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA PO REGIJAH OZIROMA DRŽAVAH SREDOZEMLJE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA PO REGIJAH OZIROMA DRŽAVAH SREDOZEMLJE Kandidatka: Monika Kusterbajn Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: doc. dr. Žan J. Oplotnik Velenje, november 2004

2 2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidatka: MONIKA KUSTERBAJN Absolventka študijske smeri: MEDNARODNA MENJAVA Študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Žan J. Oplotnika in uspešno zagovarjala dne Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliko istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti DOVOLIM objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne Podpis:

3 3 PREDGOVOR Evropska unija (v nadaljevanju EU) je ena najpomembnejših trgovinskih udeleženk na svetovnem trgu, zato lahko trdimo, da je skupna zunanjetrgovinska politika EU velikega pomena pri trgovanju med EU in tretjimi državami. EU je največji svetovni izvoznik in drugi največji svetovni uvoznik, kar potrjuje njen vpliv na celotno tržišče. Ob vstopu desetih novih držav v Skupnost se je trgovinska moč EU še povečala. Zunanje trgovinska politika se je začela oblikovati že leta 1957 in leto kasneje, ko so nekatere države pričele ukinjati carine v medsebojnem trgovanju, uvedli pa so tudi skupno carinsko tarifo, ki je v uporabi za uvoženo blago iz tretjih držav. Leta 1968 je bila sklenjena t.i. carinska unija z zahtevo, da morajo v bodoče vse nove države članice, ki vstopijo v Skupnost odpraviti carine na notranjem trgu (pri medsebojnem trgovanju) in hkrati prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. Zelo pomembna sprememba v skupni trgovinski politiki je bila tudi izvedba notranjega (enotnega) trga v začetku devetdesetih let. V diplomski nalogi se bomo najprej osredotočili na osnovna dejstva in pojme glede skupne zunanjetrgovinske politike EU (v nadaljevanju SZTP). Pojasnili bomo razvoj in oblikovanje le-te, nato pa se bomo posvetili razlagi nekaterih glavnih instrumentov SZTP, kot so: carinske tarife, kvote, prostovoljne izvozne omejitve in antidampinški ukrepi. Več pozornosti bomo namenili tudi regionalni in sektorski opredelitvi SZTP. Sledilo bo glavno poglavje diplomske naloge, ko bomo prešli na razdelitev SZTP po regijah in opisali odnose med EU in sredozemskimi državami. Osredotočili se bomo predvsem na Evro sredozemsko partnerstvo, v okviru katerega bomo obravnavali t.i. Barcelonsko deklaracijo, nato pa še bilateralne in multilateralne odnose med EU in Sredozemljem. Slednje bomo preučevali natančno, po državah, ker menimo, da so te vrste odnosov ter iz njih izhajajoči sporazumi bistvenega pomena za izboljšanje medsebojnega trgovinskega sodelovanja. Ob koncu glavnega poglavja bomo nekaj besed namenili tudi programu MEDA, kot pomembnemu finančnemu instrumentu in območju proste trgovine, ki naj bi še bolj povezalo EU in obravnavane države Sredozemlja. Diplomsko nalogo bomo zaključili s podrobnejšim analiziranjem trgovine med Slovenijo in sredozemskimi državami. Da bo analiza popolnejša in bolj razumljiva bomo vključili tudi tabelarne prikaze trgovanja. Tudi Slovenija je leta 2004 postala članica Evropske unije, zato ne more biti izvzeta iz raziskave. Ob vstopu se je odpovedala vsem sklenjenim zunanjetrgovinskim sporazumom, sprejela pa je tiste sporazume, ki jih ima s tretjimi državami sklenjene Evropska unija. Slovenija je pomembna tudi pri izpolnjevanju ciljev, zastavljenih v okviru Barcelonskega procesa, svoje interese pa izraža tudi z željo po sodelovanju v Evro sredozemskem partnerstvu. Pri ustvarjanju diplomske naloge si bomo pomagali z različnimi viri, ki so večinoma v tujem jeziku. Največ je elektronskih virov, ostali so v knjižni obliki.

4 4 KAZALO PREDGOVOR... 3 KAZALO UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Razvoj skupne zunanjetrgovinske politike v EU Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike v EU Glavni instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike v EU Carinske tarife Kvote Prostovoljne izvozne omejitve Antidampinški ukrepi Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike po regijah Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike po sektorjih SZTP EU PO REGIJAH - SREDOZEMLJE Evro - sredozemsko partnerstvo Barcelonska deklaracija kot temelj Evro sredozemskega partnerstva Bilateralni odnosi Pridružitveni sporazumi EU - Turčija EU - Ciper EU - Malta Evro sredozemski pridružitveni sporazumi EU - Tunizija EU - Maroko EU - Izrael EU - Jordanija EU palestinska avtoriteta EU - Libanon Sporazumi o sodelovanju EU - Alžirija EU - Egipt EU - Sirija Multilateralni odnosi (regionalno sodelovanje) MEDA program Območje proste trgovine... 35

5 5 4 TRGOVINSKO SODELOVANJE SLOVENIJE S SREDOZEMSKIMI DRŽAVAMI Analiza trgovine Slovenija - Turčija Analiza trgovine Slovenija - Ciper Analiza trgovine Slovenija - Malta Analiza trgovine Slovenija - Tunizija Analiza trgovine Slovenija - Maroko Analiza trgovine Slovenija - Izrael Analiza trgovine Slovenija - Jordanija Analiza trgovine Slovenija - Libanon Analiza trgovine Slovenija - Egipt Analiza trgovine Slovenija - Alžirija Analiza trgovine Slovenija - Sirija SKLEP POVZETEK SEZNAM VIROV SEZNAM SLIK SEZNAM TABEL... 61

6 6 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Skupna trgovinska politika (angl.:ccp Common Commercial Policy), je ena najpomembnejših politik Evropske unije. Temelj za osnovanje le-te je zajet v 116. členu Rimske pogodbe, ki teži k vzajemnemu delovanju članic skupnosti. Z uvedbo enotnega trga in skupnih načel pri poslovanju držav članic EU s tretjimi državami, so se odprle nove priložnosti za uspešno sodelovanje na področju trgovine. Tudi Slovenija je postala del skupnosti in sprejela načela in zakonitosti skupne zunanjetrgovinske politike. Sredozemske države so imele vedno pomembno vlogo pri gospodarskem, političnem in kulturnem sodelovanju z Evropsko unijo. Začetki evropsko-sredozemske naveze segajo že v zgodnja šestdeseta leta, odnosi pa so se še bolj okrepili sredi devetdesetih na konferenci v Barceloni, kjer je bila sprejeta t.i. Barcelonska deklaracija za oblikovanje»nove mediteranske politike«. Evro-sredozemsko sodelovanje se je poglabljalo tudi ob vstopu v novo tisočletje. Evropska unija je postala številčnejša, nove države članice pa naj bi bile spodbuda za dosego zastavljenih ciljev v okviru Barcelonskega procesa. Slovenija je kot sredozemska država zainteresirana za aktivno sodelovanje v Evrosredozemskem partnerstvu, ki predstavlja učinkovit forum za izmenjavo mnenj in poglobitev sodelovanja med EU in sredozemskimi partnerji (Ministrstvo za zunanje zadeve 2003). 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Medsebojno sodelovanje držav in različnih institucij največkrat prinese uspehe na različnih področjih. Na področju gospodarstva obstajajo zakonitosti, ki so vodila za doseganje želenih ciljev. Skupna zunanjetrgovinska politika EU (SZTP) je pomemben pokazatelj uspešnosti skupnosti na že omenjenem področju, zato je namen naše diplomske naloge usmerjen v proučevanje tega pojma, posebej pa še v analiziranje evrosredozemskih odnosov na področju trgovine, predvsem v zadnjem petletnem obdobju. Cilji Glavni cilj je temeljita obrazložitev pojma SZTP Evropske unije v odnosu do sredozemskih držav, pri čemer se bomo osredotočili na nekatere ključne značilnosti oz. dejstva, in sicer; nastanek in razvoj SZTP EU, njeno oblikovanje in proučevnaje instrumentov, ipd. V nadaljevanju bomo pojasnili razdelitev SZTP po regijah in sektorjih. Osrednja tema diplomske naloge bo analiziranje evro-sredozemskih odnosov, kjer bomo izpostavili bilateralne in multilateralne odnose med Evropsko unijo in Sredozemljem. Poleg tega bomo skušali približati tudi slovensko-sredozemske trgovinske odnose.

7 7 Osnovne trditve Pri raziskovanju smo izhajali iz nekaterih ključnih trditev, ki se nanašajo na izbrano temo. V osnovi trdimo, da ustanovitev skupnega evropskega trga zagotovo prinaša določene prednosti državam članicam EU na področju trgovanja, vendar hkrati prinaša tudi nekatere slabosti, predvsem okrnjeno gospodarsko in politično moč posamezne države članice. Menimo, da velja izpostaviti predvsem pozitivna dejstva skupne zunanjetrgovinske politike na področju sredozemlja. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Glede na to, da se trgovinska politika EU nenehoma spreminja, lahko predpostavljamo, da bo SZTP tudi v prihodnje dobivala vedno novejše okvirje glede samega delovanja (prav tako na sredozemskem območju), že obstajajoča pravila in sporazumi se bodo obnavljali in dopolnjevali, skozi čas pa se oblikovali novi. Evro-sredozemsko partnerstvo se bo na področju trgovine verjetno še okrepilo, zastavljali se bodo novi cilji, premagovale se bodo nove ovire. Omejitve Pri oblikovanju diplomske naloge smo se srečali predvsem s problemom pomanjkljivosti informacij v slovenskem jeziku tako v pisni kot v elektronski obliki, kar otežuje in podaljšuje proces raziskave. Mislim, da je to resen problem pri pridobivanju želenega znanja o skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije, predvsem za starejšo, jezikovno nedojemljivo generacijo. Večina besednih in številčnih podatkov v raziskavi je prevedenih iz angleškega jezika. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga je oblikovana v okviru makroekonomske raziskave, kar pomeni, da je osredotočena na obnašanje makroekonomskega instrumenta, kot je delovanje SZTP EU kot celote, podrobneje pa opredeljuje posamezne dejavnike SZTP in delovanje le-te na področju Sredozemlja. Prisoten bo deskriptivni pristop, saj se bomo osredotočili na proučevanje aktualne gospodarske teme na določenem območju in podrobno opisali trgovinske odnose med Evropsko unijo in Sredozemljem. Poudarek bo na opisovanju in številčnem prikazu osnovnih pojmov in podatkov SZTP, pri čemer bomo izpostavili sredozemske države.

8 8 2 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE 2.1 Razvoj skupne zunanjetrgovinske politike v EU Zunanja trgovinska politika EU predstavlja več kot petino svetovne trgovine, zato je razumevanje načel in nalog trgovinske politike Unije SZTP velikega pomena za kakršnekoli študije globalnega trgovinskega okolja (El Agraa 2001, 498; povz. po Heidensohn, 1995; Sapir, 1998; Memedovic, 1999). SZTP je neločljiva celota in skupek različnih nacionalnih zapuščin in številnih kompromisov na svetovni ravni in ravni Komisije. Unija je še vedno v procesu določanja svoje identitete in solidarnosti med njenimi članicami. Spremembe v SZTP vključujejo veliko dogovarjanj, ne le med EU in državami, ki niso članice Skupnosti, ampak tudi med samimi članicami EU. Stališče unije do trgovinskih zadev se lahko izoblikuje postopoma, njena»nečista«zbirka regionalnih in nacionalnih trgovinskih sporazumov pa lahko otežuje posploševanje. Na primer, tradicionalne vezi z bivšimi kolonijami so usmerjene v pojasnjevanje serij prednostnih trgovinskih sporazumov z afriškimi, latinsko-ameriškimi ter sredozemskimi državami. Soustvarjalci politike EU še vedno ostajajo bolj zaskrbljeni zaradi interesov posameznih držav članic, kot pa zaradi skupnih interesov EU. Bistveno težje je določanje trgovinske politike v nacionalnih gospodarstvih in regijah, kot pa v EU kot celoti (prav tam). Ozadje trgovinske politike EU se zelo razlikuje od trgovinske politike ostalih večjih trgovinskih skupnosti. Že zaradi tega razloga je potrebno temeljito proučevanje trgovinske politike. Razvojni značaj EU v kontekstu s trajajočo globalizacijo gospodarstev, pa daje še posebno težo za potrebne študije (prav tam). Temelj SZTP je 113. člen rimskega sporazuma, ki zajema pomembno pravilo: SZTP naj bi temeljila na enotnih načelih, s posebnim poudarkom na spremembah v zvezi s carinskimi stopnjami, na odločitvah glede carinskih in trgovinskih sporazumov, na dosežkih enotnosti pod vplivom določenih liberalizacijskih ukrepov izvozni politiki ter na zaščiti trgovine v primeru dampinga in subvencij. Veljava 113. člena temelji na večinskemu glasovanju sveta EU (prav tam 500). SZTP se je začela oblikovati že v poznih petdesetih letih ko so nekatere države (Belgija, Zahodna Nemčija, Luksemburg, Francija, Italija in Nizozemska) podpisale Sporazum o ustanovitvi EGS 1 v katerem so bili določeni pogoji za prost pretok blaga v okviru enotnega carinskega prostora. 9. člen sporazuma naj bi odpravil carine in druge dajatve s podobnim in enakim učinkom, s 95. členom pa so bili prepovedani davki, ki zapostavljajo izdelke, ki izvirajo iz drugih držav članic. Rezultat sklenitve sporazuma je bil postopno uvajanje skupne carinske tarife (angl. CCT Common Customs Tariff) za uvoženo blago iz tretjih držav in odpravljanje carinskih omejitev pri trgovanju med državami članicami. Zelo pomembno je bilo tudi leto 1968, ko so sprejeli t.i. carinsko unijo. Ta zahteva, da morajo vse nove članice, ki vstopajo v unijo odpraviti carine, prilagoditi pa morajo tudi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. 1 Evropska gospodarska skupnost.

9 9 Prav tako so do leta 1968 izvajali proces postopnega prenosa kompetenc za carinske zadeve od držav članic na skupnost. Postalo je namreč jasno, da je potrebno oblikovati in sprejeti zakone na ravni Skupnosti, če se želijo izogniti deformacijam, nelojalni konkurenci ali neenaki obravnavi udeležencev na trgu (Bobek in Živko 2002, 5). Ko se je v zgodnjih 80. letih pričela kodifikacija carinske zakonodaje, so prav tako pričeli poenostavljati postopek trgovanja znotraj Skupnosti (npr. z olajšavami pri kontrolah in drugih formalnostih na notranjih mejah). Ta proces je dosegel višek leta 1988 z uvedbo ene same carinske listine (SAD Single Administrative Document) in sestavljene nomenklature (prav tam). Najizrazitejša in najpomembnejša sprememba pa je bila uspešna izvedba projekta notranjega (enotnega) trga Nadomestila je carinski postopek pri pretoku blaga znotraj takratnih dvanajstih držav članic, in sicer z novimi fiskalnimi obveznostmi, ki ne zahtevajo niti carinskih formalnosti niti carinskega nadzora medsebojnega trgovanja. Trgovanje z nečlanicami pa ureja carinski zakon Skupnosti. Vsi carinski ukrepi so urejeni v enotnem in koherentnem tekstu. Združevanje različnih predpisanih in uzakonjenih ukrepov od leta 1968 je namreč omogočilo oblikovanje carinskih zakonov, ki pospešujejo jasnost in medsebojno povezanost carinskih pravil in jih je pri izvrševanju številnih politik Skupnosti potrebno upoštevati (prav tam). 2.2 Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike v EU Razvoj SZTP temelji na trajajočem zavzemanju Komisije za centraliziranje moči nad zunanjo politiko v Bruslju. Cilj je usmeriti SZTP v lažje prilagajanje ter v večjo učinkovitost. Ustanovitev enotnega trga je povzročilo resno»razjedanje«posamezne države članice ter očitno zmanjšanje njene moči. Prosto notranje kroženje blaga in storitev bi po pravilih enotnega trga bilo mogoče le na podlagi enotnih in jasnih postopkov. Leta 1994 je Evropsko sodišče potrdilo pristojnosti Komisije v zvezi z vodenjem mednarodnih pogajanj v trgovini z blagom. Moč Komisije je v primerjavi z državami članicami vedno bolj naraščala, v odnosu do trgovinske politike pa je postajala vse bolj omejujoča s sprejemanjem multilateralnih trgovinskih sporazumov. Zadnji tak sporazum, rezultat»urugvajskega kroga«, je dodelil EU visoko stopnjo trgovinskoliberalizacijskih ukrepov ter ostalih obveznosti, ki so bile ustvarjene ter vsiljene s strani WTO 2 ( El-Agraa 2001, 499). V procesu oblikovanja SZTP sodelujejo institucije in organi EU, vlade držav članic in različne interesne skupine, ki so organizirane na nacionalni in evropski ravni. Evropska komisija najprej pripravi predlog uredbe ali direktive, ki ga sprejme Svet EU v sodelovanju z Evropskim parlamentom, ki zaenkrat daje le mnenja, vendar njegova vloga v procesu odločanja pridobiva na pomenu. Svet EU oziroma odbor stalnih predstavnikov (COREPER), pripravi stališča držav članic, ki jih ministri predstavijo na zasedanju Sveta EU. Velikokrat posebni interesi držav članic povzročijo maratonska zasedanja. Ko je zakonodajni predlog usklajen še z Evropskim parlamentom in ko podata svoje mnenje še Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij (kar pa se ne zgodi vedno), Svet EU o predlogu dokončno glasuje (Gospodarska Zbornica Slovenije 2003). 2 World Trade Organization Svetovna trgovinska organizacija.

10 10 Kot polnopravna članica EU lahko na oblikovanje SZTP EU vpliva tudi Slovenija, in sicer (i) pri glasovanju v Ministrskem svetu, pri čemer je njena moč večja pri soglasnih odločitvah, ki zahtevajo navadno večino; (ii) pri pogajanjih s tretjimi državami preko Komiteja, kjer ima Slovenija svoj sedež; vloga Komiteja je sicer le svetovalna vendar predstavlja pomembno vez med članicami in Komisijo; (iii) s predstavnikom v COREPER, ki opravi končna pogajanja pri približno 70 % zadev ministrskega sveta; (iv) preko evropskih interesnih skupin (prav tam). Da je SZTP vse pomembnejša kaže dejstvo, da sta se pred petnajstimi leti s celotno zunanjetrgovinsko politiko ukvarjala dva oddelka Komisije, danes pa kar sedem. To so: Generalna direkcija za zunanje zadeve, trgovino, razvoj, podjetja, kmetijstvo, konkurenco ter za davke in carinsko unijo (prav tam). 2.3 Glavni instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike v EU Pri izvajanju SZTP se EU poslužuje številnih instrumentov. S carinsko unijo so države članice odpravile carine v medsebojnem trgovanju ter uvedle skupno carinsko tarifo do tretjih držav. Protidampinški ukrepi preprečujejo uvozni damping, ki bi utegnil škodovati proizvajalcem iz EU. Temu so podobni ukrepi proti subvencioniranemu uvozu. Z monitoringom tretjih držav Komisija zasleduje aktivnosti v tretjih državah, ki jih te izvajajo za zaščito domače proizvodnje. Zunanjetrgovinske sporazume EU bi lahko razdelili v štiri skupine: (i) preferencialni in nepreferencialni trgovinski sporazumi, ki urejajo trgovinsko menjavo s tretjimi državami, (ii) sporazumi o gospodarskem sodelovanju poleg trgovinske menjave vključujejo še ostale sektorje (npr. finance, sociala, transport, itd.), (iii) sporazumi o pridruženju vzpostavljajo intenzivnejše gospodarske vezi z državami, ki se nameravajo kmalu vključiti v EU, ne smemo pa jih zamenjevati s (iv) sporazumi o pristopu, ki so pravni instrument pri razširitvi EU. Ostali instrumenti so odstranjevanje trgovinskih ovir, sankcije, varnostni ukrepi, strategija dostopa na tuje trge, premagovanje tehničnih ovir ter javna naročila (prav tam). Osredotočili se bomo na štiri instrumente, ki imajo največji vpliv na zunanjo trgovino: carinske tarife, kvote, prostovoljne izvozne omejitve in antidampinške ukrepe. S tem pa ne želimo okrniti pomembnosti ostalih instrumentov SZTP. SLIKA 1: INSTRUMENTI SKUPNE ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE GLAVNI INSTRUMENTI SZTP CARINSKE TARIFE KVOTE PROSTOVOLJNE IZVOZNE OMEJITVE ANTIDAMPINŠKI UKREPI

11 Carinske tarife Najpomembnejši element trgovinske politike EU je zagotovo skupna carinska tarifa (CET Common External Tariff). Leta 1995 je povprečna carinska stopnja v EU znašala 9,6% od uvozne vrednosti (WTO, 1995b). Carinske stopnje pri uvozu kmetijskih pridelkov so bile višje (v povprečju 26 %), carinske stopnje pri uvozu industrijskih izdelkov pa so bile nižje (v povprečju 6 %). Te povprečne stopnje so bile zmanjšane za tretjino in sicer pod pogoji»urugvajskega kroga«. Prihodki od uvoznih dajatev so se kopičili v proračunu EU, z zadržanim 10 % odbitkom za pokritje administrativnih stroškov pri državah uvoznicah (El-Agraa 2001, 501). Povprečje carinske tarife zabriše znatne razlike tarif pri različnih proizvodih. Na primer, informacijsko tehnološki sporazum, podpisan v marcu 1997, je izločil plačevanje carin na večino računalnikov in telekomunikacijskih naprav. Vse navedeno, vključujoč še brezcarinske ovire (NTB, non-tariff barries), je vodilo v oblikovanje novih sporazumov. Po drugi strani pa je pri uvozu t.i.»občutljivih«proizvodov, kot so tovorni avtomobili, osebni avtomobili, oblačila in obutev obračunana visoka carinska stopnja, ki lahko presega 10 % po vrednosti. Carinske stopnje, ki se obračunavajo na meso, dnevne dobrine in žitarice so bile v letu 1997 višje od 50 % (prav tam, ). Omejevanje carinskega sistema ni odvisno le od carinskih stopenj, ampak tudi od stopnjevanja le-teh. Struktura carinske tarife se stopnjuje, ko so carinske stopnje pri uvozu surovin in polizdelkov nižje od carinskih stopenj pri uvozu gotovih izdelkov. Takšno stopnjevanje omogoča manj pomembnim dejavnostim višjo raven učinkovite zaščite kot dopuščajo nominalne stopnje. Pod vplivom»urugvajskega kroga«je bilo zmanjšanje bolj očitno pri višjih carinskih stopnjah, tako da je bila raven prvotne carinske stopnje znatno zmanjšana. Znatno stopnjevanje ostane pri tekstilnih izdelkih, kmetijskih pridelkih in živilskih izdelkih (prav tam, ) Kvote Teorije učijo, da povzročajo uvozne kvote povečanje določenih stroškov. EU vedno bolj izpopolnjuje te omejitve, še vedno pa se najbolj sklicuje na nekatere proizvode kot so tekstil, oblačila, banane ter železni in jekleni uvoženi proizvodi. Najpomembnejše uvozne kvote so tiste, ki se nanašajo na uvoz oblačil in tekstila pod»okriljem«mfa 3 sporazuma. Ti proizvodi so od leta 1974 izvzeti iz okvirja GATT 4 (Hoekman in Kostecki, 1995). Enotni trg je prisilil države članice EU, da so nadomestile nacionalne kvote z omejitvami EU. Vse to je vodilo k precejšnjim nihanjem kvantitativnih omejitev (prav tam, 503). EU je zadolžena za oblikovanje vseh MFA kvot do leta Multifibre Arrangement sporazum za tekstil in oblačila. 4 General Agreement od Tariffs and Trade.

12 12 Uvozne kvote EU, ki se nanašajo na države vzhodne Evrope (države, ki so že podpisale evropske sporazume), so bile izločene. Kakorkoli že, kvote ostajajo veljavne za uvoz iz držav, ki niso članice WTO in sicer za tekstilne in ostale ključne proizvode uvožene iz Kitajske ter za jeklene proizvode uvožene iz Rusije, Ukrajine in Uzbekistana (prav tam) Prostovoljne izvozne omejitve Prostovoljne izvozne omejitve - VER 5 temeljijo na sporazumu med izvoznikom in uvoznikom, s čimer udeleženec sporazuma izvoznik, prostovoljno jamči za omejitev količine blaga, ki bo izročeno v državo uvoznico. Takšen sporazum se lahko sklene zaradi političnega pritiska države uvoznice (npr. zaradi groženj antidampinških postopkov) ali pa je sporazum sklenjen na prostovoljni osnovi, če je uvozno povpraševanje dovolj neelastično za povišanje izvoznikovega dobička, po že zmanjšani količini izvoznega blaga. Čeprav VER, vsiljene s strani vlade, niso v skladu z zakoni WTO, do danes še ni bilo kakršnihkoli ovadb zaradi morebitnih nepravilnosti, vse dokler ni posredovala WTO. Vzroki so lahko v dopuščanju naraščanja cen, v oblikovanju pogodb, v katerih dva ključna sodelujoča, izvoznik in uvozno konkurenčen domači proizvajalec, uživata na račun potrošnika. Mnogokrat se razprave o trgovinski politiki vrtijo okoli interesov potrošnikov, ki jih je težko urejati, zato so v trgovinskih pogajanjih dostikrat podcenjeni (prav tam). Primer prostovoljne izvozne omejitve je bilo soglasje med uvoznikom avtomobilov EU ter Japonsko leta 1991 (WTO, 1995b). Pod tem režimom so najvišje cene za japonske avtomobile oblikovali vsako leto znova, temeljile pa so na»predvidevanjih ponudbe«in na principu, ki bi lahko japonskemu izvozniku doprinesel največ dvotretjinsko povečanje trgovanja, v nasprotnem primeru pa prav tolikšno upadanje. Ta primer prostovoljnih izvoznih omejitev je zapadel konec leta V preteklosti je bil uvoz video rekorderjev, bombažnih izdelkov ter uvoz viličarjev prav tako predmet VER (prav tam) Antidampinški ukrepi Potem ko so bile vidne trgovinske ovire odstranjene, so znova oblikovali ostale uvozne omejitve v»občutljivih«sektorjih. Damping je definiran kot prodaja izvoznega trga pod normalno ceno. Normalna cena blaga je običajno tista, ki je prevladujoča na izvoznikovem domačem tržišču. Odstopanja lahko nastanejo zaradi različnih razlogov, npr. strogo določanje cen in subvencije s strani vlade pri izvoznih aktivnostih. Vsiljevanje določenih ukrepov je dovoljeno le s pravili WTO, npr. če damping povzroča materialno škodo domači industriji. Politika cen in urejanje cenovnih faktorjev je povzročilo določeno stopnjo samovoljnosti pri izračunavanju dampinških marž in materialne škode (prav tam, 504). 5 Voluntary Export Restraints.

13 13 EU pogosto uporablja antidampinške ukrepe. V obdobju od , se je število antidampinških ukrepov v veljavi gibalo med 139 in 177 (CEU, 1997b). Izvajajo se lahko v dveh oblikah (prav tam): če so antidampinške obveznosti enakovredne dampinškim maržam ali če izvozne države jamčijo da ne bodo prodajale blaga v EU pod dogovorjeno ceno. Trenutno je antidampinški mehanizem najaktivnejši pri uvozu iz netržnih in tranzicijskih gospodarstev (Kitajska, Rusija) ter iz skupine nekaterih azijskih držav v razvoju. Zagovorniki antidampinške politike opozarjajo, da je število tovrstnih ukrepov hitro padalo v devetdesetih letih in da so se nanašali na približno 0,3 % celotnega uvoza v EU leta 1997 (WTO,1997). Nekateri evropski industrijalci so oporekali, da so antidampinški postopki predragi za sprejemanje odločitev v primeru, če je bila nepopravljiva škoda do uvozno - konkurenčne industrije že povzročena. Kritiki obtožujejo Komisijo, ki naj bi delovala v korist antidampinških pritožb (Tharakan, Waelbroeck, 1994). Trdijo tudi, da ima večina antidampinških postopkov zastrašujoč učinek na izvoznike. Pogosto kontroliranje, lahko pomeni nadlegovanje izvoznikov, ker s tem povzročijo negotovost in stroške. Ta pojav lahko imenujemo tudi učinek»odvračanja trgovine«-»trade chilling«effect (Tharakan, 1999). Omenjeni učinki niso količinsko merljivi, vendar pa antidampinška politika vsebuje tudi možnost za zlorabo le-te, zato mora biti skrbno načrtovana. Vse to je še bolj pomembno, odkar narašča uporaba antidampinških ukrepov s strani držav, kot so Mehika, Južnoafriška republika, Koreja in Turčija, ki so bile nekoč že tradicionalno tarče namesto pobudniki takšnih ukrepov. Leta 1997 je EU 137 od vseh 880 antidampinških ukrepov posredovala WTO, kar je še vedno manj od tistih, ki so jih posredovali ZDA, namreč 302 (prav tam, povz. po WTO, 1998). V tabeli 1 smo prikazali glavne instrumente skupne trgovinske politike EU ter režim Svetovne trgovinske organizacije do le-teh.

14 14 TABELA 1: GLAVNI INSTRUMENTI SZTP EU Politični instrumenti carinske tarife Politika EU - splošna povprečna carinska stopnja: 9.6 % od uvozne vrednosti leta povprečna za industrijsko blago: 6 % od uvozne vrednosti leta 1995, 3 % l večina industr. proizvod. prosta carine - povpr. za kmetijske proizvode: 26 % od uvozne vrednosti l.1995, 18,4 % l carin. stopnja za nekat. živila presega 50 % uvozne vrednosti - ukinjajo se carine za računalniško in telekomunikacijsko opremo kvote - ni nacionalnih kvot od ustanovitve enotnega trga - ukinitev omejitev za oblačila in tekstil v obdobju od kvote na banane; železne in jeklene izd. iz bivše SZ ter na ind. proizvode iz Kitajske prostovoljne izvozne omejitve antidamping ukrepi Vir: - uvoz avtomobilov iz Japonske (veljalo do leta 1999) - prostovoljne izvozne omejitve niso več značilne za trg. politiko EU - uporabljajo se, v primeru dampinških marž in materialne škode domače industrije - v veljavi 141 ukrepov ob koncu l nanašajo se na 0,3 % celotnega uvoza v EU El-Agraa (2001, 502); povz. po WTO (1995b, 1997), CEU (1997b). Režim WTO - ni diskriminacije (enake tarife za vse članice WTO, razen pri regionalnih trgovinskih sporazumih in DVR, ki so deležne raznih ugodnosti) - povprečne tarife na ind. proizvode naj bi bile zmanjšane za 38 % l in za 36 % l izločene na podlagi pravil WTO - izjeme za kmetijske pridelke - izločene s pravili WTO, če so bile vsiljene s strani vlade - izločene naj bi bile na podlagi urugvajskega sporazuma - dovoljeni s pravili WTO

15 Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike po regijah EU vzpodbuja gospodarsko sodelovanje s tretjimi državami z ukrepi, ki so ciljno usmerjeni na regijo oziroma državo. Ti ukrepi so predvsem sporazumi in različni programi sodelovanja. Najpomembnejšega posamičnega zunanjetrgovinskega partnerja EU predstavljajo ZDA, saj EU uvozi iz ZDA 17 % celotnega uvoza, sama pa izvozi v ZDA 18 % celotnega izvoza blaga in storitev. Za slovensko gospodarstvo je predvsem relevantna zunanjetrgovinska politika do Rusije in držav jugovzhodne Evrope. Rusija kot neposredna soseda postaja vedno pomembnejša trgovinska partnerica EU. Delež uvoza EU iz Rusije predstavlja v letu ,4 % celotnega EU uvoza, delež izvoza EU je bil leta ,1 % celotnega EU izvoza. EU uvaža iz Rusije predvsem energijo (dobava energije predstavlja 45 % ruskega izvoza v EU, kar pokriva 42 % potreb EU po uvoženem naravnem plinu), v Rusijo pa izvaža v glavnem kmetijske izdelke. EU je močno prisotna tudi na Balkanu, kjer se zavzema za mir in stabilnost, njen glavni cilj pa je vključiti države te regije v evropsko politično in gospodarsko okolje (Gospodarska zbornica Slovenije, 2003). V zgornjem kontekstu smo se osredotočili predvsem na trgovinske odnose med EU in ZDA in Rusijo, vendar pa je potrebno omeniti še vse ostale regije, ki vplivajo na skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, to so: države ACP 6, Andska skupnost, Azija, Centralna Amerika, Vzhodna Evropa in centralna Azija, Zalivske države, Iran, Irak in Jemen, Latinska Amerika, Severna Amerika, Sredozemske države in države Bližnjega Vzhoda, Zahodni Balkan, nove države članice. Zelo pomembni trgovinski partner EU je tudi Azija, ki predstavlja 21 % celotnega izvoza EU in je tretji najpomembnejši trgovinski partner. Širša azijska in azijsko pacifiška regija predstavlja 56 % svetovne populacije in kar 22 % celotne svetovne trgovine. 6 African, Carribean and Pacific Group of States afriške, karbiske in pacifiške države.

16 Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike po sektorjih EU prav tako daje velik pomen trgovanju v sektorjih, ki so zanjo ključnega pomena. Sektorji, ki so ključnega pomena za EU so (prav tam): storitve, e-poslovanje, javna naročila, kmetijstvo (pokriva Skupna kmetijska politika, zato ni zajeto v SZTP), jeklarstvo (uvoz jeklenih izdelkov iz vseh držav, razen Rusije, Ukrajine in Kazahstana, nima kvot ali podobnih omejitev. Edini uporabni ukrep v trgovini z jeklenimi izdelki v EU je preventivni nadzor), neželezni kovinski sektor (zajema osnovne kovine aluminij, baker, cink, svinec in nikelj ter žlahtne kovine zlato, srebro, platina, paladij), tekstil in oblačila (Sporazum o tekstilu in oblačilih ATC), avtomobilski sektor (SZT EU v tem sektorju je bila v zadnjih letih zaznamovana s trudom in težnjo po večji liberalizaciji trgovine tako znotraj Unije kakor tudi s tretjimi deželami. EU ima z Japonsko od leta 1991 poseben dogovor, saj so enostransko ovrgli omejitve na uvoz motornih vozil z Japonske, slednja pa je to naredila postopoma), ladjedelništvo (del sporazuma je t.i. Injurious Pricing Instrument (IPI) za preprečevanje t.i. roparske cenovne politike, ki bi lahko ovirala mednarodno trgovino. IPI temelji na načelih ladjedelništva. V primeru neplačila so predvideni protiukrepi (npr. prepoved natovarjanja in raztovarjanja) za ladje, proizvedene v takšni ladjedelnici), kemični sektor (z liberalizacijo trgovine narašča pomen necarinskih omejitev), civilno letalstvo (sporazum med EU in ZDA o trgovini z velikimi letali), strojništvo (največje težave izvoznikom povzročajo standardi, carinski postopki in tehnična regulativa tretjih držav), elektronika (zajema računalnike, pisarniško opremo, telekomunikacijsko opremo, elektronske komponente in potrošno elektroniko. Trgovina v tem sektorju je v celoti urejena s pravili WTO). V nekaterih sektorjih si EU v okviru WTO prizadeva za liberalizacijo trgovine, nekaj sektorjev pa je predmet takšne ali drugačne zaščite (prav tam).

17 17 3 SZTP EU PO REGIJAH - SREDOZEMLJE 3.1 Evro - sredozemsko partnerstvo Evro sredozemsko partnerstvo je zveza med članicami Evropske skupnosti in dvanajstimi južno sredozemskimi partnericami: Turčijo, Sirijo, Libanonom, Jordanijo, Izraelom, Palestinsko avtoriteto, Ciprom, Malto, Egiptom, Tunizijo, Alžirijo in Marokom. Barcelonski proces ponuja priložnosti za razpravljanje o zadevah skupnega koncerna, skupaj z regionalnimi kooperativnimi programi glede ekonomskih zadev, izobraževalnih in znanstvenih izmenjav, informacijske tehnologije in sodelovanja pri kulturnih projektih. Te vrste dialog naj bi vodil k globljemu medsebojnemu razumevanju med vsemi sedemindvajsetimi partnerji (European Communities 2002, 9). Novembra 1995 so se v Barceloni sestali zunanji ministri EU in bodoči partnerji južnega in vzhodnega Sredozemlja. Deklaracija, ki so jo sprejeli je bila začetek novega Evro sredozemskega partnerstva s pomočjo katerega naj bi preoblikovali celotno Sredozemlje v območje miru, stabilnosti in deljene blaginje. Barcelonska deklaracija je potrdila, da je dolgoletno partnerstvo možno graditi le na podlagi medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Glavni namen je bil izoblikovati program dialogov in združiti dejanja, ki bi pripomogla razumeti individualne običaje in kulturo. Sredi devetdesetih let je bila EU nekaj časa osredotočena predvsem na nekdanje države»železne zavese«, zato je naraščala zaskrbljenost s strani južnih sredozemskih držav. Slednje so bile mnenja, da EU ne bo več zainteresirana za začetek bližnjega partnerstva. Kakorkoli že, Barcelona ni bil»zmenek na slepo«; EU in njeni južni sosedje so uresničili naraščajoči koncern preko številnih razprav, ki obsegajo različne teme, vse od problemov glede varovanja okolja, do problemom terorizma. Evro sredozemsko partnerstvo ponuja popolno oskrbo za ekonomske in socialne»bolezni«, ki so tako dolgo izolirale sredozemske države od blaginje njenih severnih sosed (prav tam). Tri ključne komponente Evro sredozemskega partnerstva so: poglobljeni in redni politični dialog, poglobljeno gospodarsko in finančno sodelovanje, usmerjeno k ustvarjanju prostotrgovinskega območja, in nadaljnja ureditev socialne, kulturne in človeške razsežnosti. Nova proračunska postavka MEDA predstavlja enotni finančni instrument za izvajanje vseh vrst sodelovanja s sredozemskimi državami. Zagotavlja ukrepe podpore na treh področjih: gospodarskega prehoda, gospodarskega in socialnega razvoja ter regionalnega in čezmejnega sodelovanja. Dolgoročni cilj je ustvariti evro sredozemski gospodarski prostor z več kot osemsto milijoni prebivalci v več kot štiridesetih državah (Moussis 1999, 534). Sredozemska politika ni bila porazdeljena le v času, ampak je bila različna tudi od države do države. Skupnost je imela vedno odprto linijo do evropskih sredozemskih držav z vizijo za morebitno carinsko unijo ali celo vstop. Ta politika se je izplačala, ker je pomagala vzpostaviti močno demokracijo v treh sredozemskih državah, Grčiji, Španiji in Portugalski, ki so sedaj polnopravne članice Evropske skupnosti. Druge pa imajo z njo tesne odnose (prav tam, 534 in 535).

18 Barcelonska deklaracija kot temelj Evro sredozemskega partnerstva Evro sredozemsko partnerstvo je bilo sklenjeno na konferenci ministrstev za zunanje zadeve v Barceloni, leta Njena ključna deklaracija (tako imenovana»barcelonska deklaracija«) je ambiciozen in dolgoročen dokument, ki odseva združitveno pobudo sedemindvajsetih partneric in ostaja pomemben del moderne zgodovine in prvi poskus oblikovanja močnih vezi na področju Sredozemlja. Cilji Evro sredozemskega partnerstva so mir, stabilnost in regionalni razvoj. Ti cilji so hkrati nujno potrebni in strateškega pomena za Evropo. Barcelonski proces se nanaša na tri glavne predmete oziroma»poglavja«(european Delegation 2003): 1. Oblikovanje območja, kjer bo vladal mir in stabilnost, na podlagi načel o človekovih pravicah in demokraciji (politično in varnostno partnerstvo oziroma»poglavje I«). 2. Oblikovanje območja deljene blaginje in postopna ustanovitev proste trgovine med EU in sredozemskimi partnericami ter tudi med samimi sredozemskimi državami (ekonomsko in finančno partnerstvo oziroma»poglavje II«). 3. Izboljšanje medsebojnega razumevanja med ljudmi v določeni regiji ter razvoj svobodne in uspešne civilne družbe (kulturno, socialno in človeško partnerstvo oziroma»poglavje III). S kombinacijo vseh treh poglavij v eno obsežno enoto je prišla Unija do spoznanja, da se vsa omenjena področja (finančno, ekonomsko, kulturno in varnostno) ne morejo uspešno obravnavati posamično. Evro sredozemsko partnerstvo ima dve dimenziji: bilateralno in regionalno. Bilateralna dimenzija je vodena v glavnem preko izidov»sporazumov o sodelovanju«med sredozemskimi partnericami in Evropsko unijo ter na podlagi političnega, ekonomskega in kulturnega dialoga. Glavni namen bilateralne dimenzije je oblikovanje Evro sredozemskega območja svobodne trgovine do leta V času barcelonske konference so prišle vse države do spoznanja, da je bilo oblikovanje ugodnejših pogojev za neposredne tuje investicije (NTI) ključnega pomena za ekonomski razvoj na področju Sredozemlja. Regionalna dimenzija Evro sredozemskega partnerstva ima glavno oporo v celi vrsti razprav, mrež, programov in projektov na ravneh, ki se skladajo s predmeti že prej omenjenih poglavij. Številni institucionalni kontakti so bili oblikovani med parlamenti, ekonomskimi in socialnimi telesi ter civilnimi družbenimi agenti. Najpomembnejši cilj tega vidika Barcelonskega procesa je ustvariti zaupanje med ljudmi določene regije s pomočjo spodbude za pridružitev k strokovnemu sodelovanju. Glavni finančni instrument Evro sredozemskega partnerstva je»meda program«- proračunska sredstva namenjena sredozemskim partnericam pri izpolnjevanju socioekonomskih reform. V okviru MEDA programa je denar zaupan v obliki dotacij in v nasprotju z finančno podporo odobreno s strani Evropske investicijske banke (EIB), ki izhaja iz oblike poplačanih posojil. Vsi finančni pogoji, ki se nanašajo na MEDA program izhajajo iz treh poglavij barcelonskega procesa. MEDA zagotavlja sklade tako za bilateralne kot tudi za regionalne zadeve (prav tam).

19 Bilateralni odnosi Bilateralni odnosi so eden od dveh komplementarnih tirov na ravni globalnega Evro sredozemskega partnerstva, skupaj z multilateralnimi odnosi (regionalnim sodelovanjem). Odnosi na bilateralni ravni in sodelovanje z južnimi in vzhodnimi sredozemskimi državami in teritoriji - vključujoč države Bližnjega in Srednjega vzhoda, tako imenovanimi sredozemskimi partnericami, so trenutno pod okriljem prve generacije pridružitvenih sporazumov, sporazumov o sodelovanju iz sedemdesetih let ali Evro sredozemskih pridružitvenih sporazumov iz devetdesetih. Devet od dvanajstih sredozemskih držav so primerne za vključitev v sklad MEDA in za določitev nacionalnih programov: Alžirija, Egipt, Jordanija, Libanon, Maroko, Palestinska avtoriteta, Sirija, Tunizija in Turčija. Sredozemske države, kot so Ciper, Malta in Turčija, izkoriščajo ugodnosti predpristopnih strategij, zaradi lažjega prilagajanja in morebitnega vstopa v Evropsko unijo. Bilateralno sodelovanje z državami Srednjega vzhoda je poglavje zase, kot da ne bi bile članice Evro sredozemskega partnerstva (European Commission 2003). Iz naslednje tabele je razvidno, kakšni sporazumi so sklenjeni med sredozemskimi državami in EU (pridružitveni, Evro sredozemski ali sporazumi o sodelovanju). TABELA 2: STATUS SREDOZEMSKIH DRŽAV PRI WTO IN TRGOVINSKI SPORAZUMI SKLENJENI Z EU Država Status pri WTO Trgovinski sporazumi sklenjeni z EU 1. Alžirija opazovalka 2. Ciper članica 3. Egipt članica 4. Izrael članica 5. Jordanija članica 6. Libanon opazovalka 7. Malta članica 8. Maroko članica 9. Palestinska avtoriteta ni članica 10. Sirska Arabska Rep. ni članica 11. Tunizija članica 12. Turčija članica Vir: Jerina, Bajt in Čebular (2003, 3). pridružitveni sporazum država pristopnica Evro sredozemski pridružitveni sporazum Evro sredozemski pridružitveni sporazum začasni Evro-sredozemski pridružitveni sporazum pridružitveni sporazum država pristopnica Evro-sredozemski pridružitveni sporazum začasni Evro-sredozemski pridružitveni sporazum Evro-sredozemski pridružitveni sporazum pridružitveni sporazum; carinska unija

20 Pridružitveni sporazumi Sredozemske države, ki imajo z EU sklenjene pridružitvene sporazume so: Turčija, Ciper in Malta (slednji sta sedaj že članici EU) EU - Turčija Bilateralni odnosi med EU in Turčijo so oblikovani na podlagi pridružitvenega sporazuma, leta 1963 (Ankara Agreement). Z gotovostjo lahko trdimo, da je to eden prvih dogovorov, ki jih je EU sklenila s sredozemsko državo, ki ni članica EU. Na tej osnovi se je osnovala tudi carinska unija, ki je začela veljati leta 1996 z namenom pospeševanja pretoka dobrin med EU in Turčijo. Leta 1999 je bila zopet pomembna prelomnica za Turčijo v odnosu do EU, ko ji je bil podeljen status države kandidatke za vstop v EU s strani Helsinškega evropskega sveta. Zahteve evropskega sveta do Turčije so bile enake kot do ostalih držav, ki so že imele status kandidatk za vključitev v Unijo in so te zahteve oziroma pogoje že izpolnjevale. Kakorkoli že, Turčija naj bi imela določene ugodnosti od predpristopne strategije za pospeševanje in podporo reform. Največji poudarek s strani Evropskega sveta je bil na nujnosti po preoblikovanju področja človekovih pravic, kar je eden od temeljnih kriterijev ob vstopu v Unijo. Možnosti za vključitev v Unijo se bodo povečevale s sodelovanjem Turčije v raznih programih in srečanjih med EU in državami kandidatkami. EU je najpomembnejša trgovinska partnerica Turčije. Turčija je na sedmem mestu EU po vrednosti izvoza in na trinajstem mestu po vrednosti uvoza. Glavni izvozni sektor Turčije je tekstil; tekstilni izdelki predstavljajo 41 % izvoza v EU. Poleg Carinske unije z EU ima Turčija sklenjene še sporazume o prosti trgovini z EFTA, 7 Izraelom, Romunijo, Litvo, Madžarsko, Estonijo, Češko, Slovaško, Bolgarijo, Poljsko, Slovenijo, Latvijo, Makedonijo, Hrvaško in BIH (Jerina, Bajt in Čebular 2003, 6). Tudi na področju finančnega sodelovanja sta se EU in turška vlada strinjali glede koncentracije finančnih sredstev. Zastavljena sta bila dva cilja: prvi, ustrezno razporediti finančna sredstva (za točno določene projekte), in drugi, izpopolniti vpliv Skupnosti (European Commission 2003). Najizdatnejši prispevek Skupnosti Turčiji je znašal sto milijonov evrov in je bil namenjen izboljšanju osnovne izobrazbe. Projekt podpira reformo za razširitev izobraženosti med otroci, starimi od pet do osem let. Ostala pomoč Skupnosti je bila namenjena administrativnemu sodelovanju (dvanajst milijonov evrov) in civilni družbi (približno osem milijonov evrov). Komisija je namenila nekaj denarja tudi učinkovitemu sprejetju zakonodaje, ki zadeva zaščito intelektualne lastnine (približno 1,7 milijona evrov) ter 18,6 milijonov evrov za nižje obrestne mere pri posojilih odobrenih s strani EIB za okoljevarstvene projekte (prav tam). 7 European Free Trade Agreement Evropski prostotrgovinski sporazum.

21 EU - Ciper EU in Ciper sta podpisali pridružitveni sporazum decembra Dopolnjen je bil leta Sporazum določa zakonske okvirje za tekoče odnose med EU in Ciprom. Združeni parlamentarni komite-jpc 8, sestavljen iz predstavnikov Evropskega parlamenta in zbornice ciprskih predstavnikov je bil ustanovljen leta Sestajajo se dvakrat letno. Ciper izkorišča ugodnosti regionalnih in horizontalnih deležev, ki izhajajo iz MEDA programa (temeljni finančni instrument EU za krepitev Evro sredozemskega partnerstva). Urad Evropske komisije je bil odprt v Nisocii, maja 1990 (European Commission 2003). Ciper je zaprosil za članstvo v EU julija 1990, leta 1993 pa je Komisija potrdila, da je bila prošnja vložena v imenu celotnega otoka. Marca 1995 je bila potrjena primernost Cipra za članstvo v EU, pristopna pogajanja pa naj bi se začela šest mesecev po zaključku notranjevladne konference. Vzpostavili so strukturiran dialog z namenom preučevanja področij, kjer mora Ciper doseči nekatere pomembne spremembe, da se bo lahko prilagodil zakonitemu sistemu in politiki Evropske unije. Evropski svet v Luksemburgu je nato določil, da se bodo pristopna pogajanja pričela spomladi Turki, živeči na ciprskem območju so bili povabljeni k sodelovanju v ciprski delegaciji. Pristopna pogajanja so se začela marca 1998 (prav tam). Pristopna pogajanja so trajala do decembra 2002 in so vsebovala 29 sektorskih poglavij, poglavje namenjeno institucijam in mnogostransko poglavje. Tranzicijski ukrepi so bili razdeljeni v devet poglavij. Vzporedno je Evropska komisija sestavila redna poročila o napredovanju vsake države kandidatke. V teh poročilih se je Komisija nanašala predvsem na še ostale slabosti posameznih držav, ki naj bi jih izboljšale in se približale zahtevanim političnim, ekonomskim in zakonskim kriterijem. Zadnje redno poročilo, ki se nanaša na Ciper je bilo objavljeno oktobra 2002 (prav tam). Evropski svet je že v letu 2003 obžaloval, ker je bil ves trud za odkritje izčrpnega dogovora glede ciprskega problema zaman, vendar je kasneje še enkrat poudaril odločitve sprejete v Copenhagnu, kjer je bilo potrjeno, da bo Ciper postala nova država članica 1. maja 2004 (prav tam). V preteklosti so bili med EU in Ciprom podpisani štirje finančni protokoli. Od leta 1978 do 1999 je bilo na razpolago 210 milijonov evrov v obliki posojil (152 mio ), subvencij (51 mio ) in tveganega kapitala (7 mio ). Glavni ciljni sektorji so bila mala in srednje velika podjetja, okolje, energija in transport. Od leta 2000 dalje je bila Cipru dana predpristopna pomoč v višini 57 mio ( ). V letu 2000 je bilo 5 mio namenjenih harmonizacijskim projektom, 3 mio so namenili komunalnim projektom, milijon pa je bilo porabljenih za sofinanciranje pri udeležbi Cipra v treh izobraževalnih programih Skupnosti. Leta 2001 so največ sredstev namenili za podporne projekte pri izgradnji institucij ter za komunalne aktivnosti, leta 2002 pa je bilo največ finančnih sredstev dodeljenih različnim sektorjem, kot so kmetijstvo, telekomunikacije, pomorski transport in statistika. Leta 2003 je Komisija namenila Cipru še zadnji»paket«predpristopne pomoči v znesku 12 mio (prav tam). 8 Joint Parliamentary Committee.

22 EU - Malta Pridružitveni sporazum med EU in Malto je začel veljati leta Predstavlja pravni okvir za odnose med EU in Malto in predvideva vzpostavitev carinske unije v dveh petletnih fazah (čeprav ta cilj še ni bil dosežen). Malta je zaprosila za članstvo v EU julija 1990, pogajanja pa so se začela leta aprila 2003 je v Atenah (tako kot tudi Ciper) podpisala predpristopno pogodbo in 1. maja 2004 postala polnopravna članica Evropske unije. Tako kot Cipru je bila tudi Malti odobrena finančna pomoč v obdobju od leta 1978 do 1999 v vrednosti 130,5 mio. Ta finančna pomoč je bila razdeljena v štiri finančne protokole za razvoj malteškega gospodarstva in konkurenčnosti. Tudi Evropska investicijska banka je prispevala svoj delež in odobrila posebna posojila (za infrastrukturne projekte), sredstva so prispevali skladi tveganega kapitala (za EU-Malta združena podjetja), dodeljene pa so bile tudi subvencije (za tehnično sodelovanje). Evropski svet je določil novo finančno ureditev, ki se je nanašala na predpristopno pomoč Cipru in Malti v obdobju Celoten znesek predpristopne pomoči za ti dve državi in v že omenjenem obdobju je znašal 95 milijonov evrov, od tega je 38 milijonov evrov namenjenih Malti. Ta sredstva so bila porabljena za različne projekte tehničnega sodelovanja in gradnje institucij (prav tam) Evro sredozemski pridružitveni sporazumi V tem poglavju se bomo osredotočili na Evro sredozemske pridružitvene sporazume, v katere so vključene naslednje države: Tunizija, Maroko, Izrael, Jordanija, Palestinska avtoriteta in Libanon EU - Tunizija Tunizija je bila prva država v regiji, ki je v okviru Barcelonskega procesa podpisala Evro sredozemski pridružitveni sporazum z EU in sicer julija Sporazum je začel veljati 1. marca Evro sredozemski pridružitveni sporazum med EU in Tunizijo predvideva postopno zniževanje carin v prehodnem obdobju dvanajstih let. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Tunizija država, ki je najbolj v ospredju, kar se tiče Evro sredozemskega partnerstva in predstavlja začetek razvoja območja proste trgovine z Evropsko unijo. Spremembe na področju carinskih tarif so se začele že leta 1996, pomeni pred vstopom v tesnejše odnose z EU (pridružitveni sporazum leta 1998). S sklenjenim sporazumom je bilo pričakovati večje zadovoljstvo na vseh področjih, še vedno pa so se pojavljali problemi. Tunizija je sklenila sporazume o prostem trgovanju tudi z Egiptom, Jordanijo in Marokom. Sprememba tarif je pospešila državno integracijo na evropski trg, 80 % izvoza je bilo namenjenega EU, ki je odobrila 71 % uvoza iz Tunizije. Za kmetijske pridelke so bile sklenjene vzajemne koncesije. Tunizija je bila naklonjena predvsem

23 23 koncesijam glede olivnega olja in vina, novi dogovori v zvezi s trgovino z kmetijskimi pridelki pa so bili sklenjeni leta EU je povečevala preferencialne kvote za tunizijsko olivno olje in dosegla postopno zmanjšanje uvoznih carin za nekatere proizvode, kot so pšenica in rastlinsko olje. Kmetijski režim je bil vključen v pridružitveni sporazum (European Commission 2003). Podpis pridružitvenega sporazuma leta 1995 je prinesel znatne spremembe tudi v finančnem sodelovanju. Že na samem začetku se je Tunizija odločila za izvajanje gospodarskih reform. V času, ko je program MEDA postal eden najpomembnejših finančni instrumentov je EU financirala kooperativne programe in projekte v skupni vrednosti 658,25 mio. Tunizija je tako ena od glavnih porabnic v okviru finančnega sodelovanja na področju Sredozemlja. Trije glavni finančni instrumenti pod okriljem MEDA I in II so bili (prav tam): kooperativni projekti s poudarkom na tehničnem sodelovanju; strukturalna in sektorska ureditev; skladi namenjeni Evropski investicijski banki v obliki obrestno-obročnih dajatev in tveganega kapitala. Sodelovanje med EU in Tunizijo temelji na pomoči oblikovani v devetem tunizijskem razvojnem načrtu ( in ) ter na pomoči Barcelonske deklaracije, osredotočeno pa je na naslednja področja: gospodarske reforme, razvoj zasebnega sektorja in institucionalna podpora gospodarskemu okolju, socialno bilanco. Evropska investicijska banka je odobrila posojila v vrednosti milijonov evrov v obdobju od leta EIB pa deluje pretežno na treh področjih: okrepitev in razvoj gospodarske infrastruktre; zaščita okolja; podpora razvoju zasebnega sektorja. Obstajajo še druge linije financiranja in pomoči, npr. program MEDA ter gospodarsko in okoljsko sodelovanje. Človekove pravice in demokratični projekti pa so financirani s strani Evropske pobude za človekove pravice in demokracijo (EIDHR 9 ). Smiselno je omeniti še nekatere skupne določbe trgovinskega dela pridružitvenega sporazuma EU Tunizija (Jerina, Bajt in Čebular 2003, 19): EU in Tunizija ne bosta uvajali novih količinskih omejitev uvoza in ukrepov z enakovrednim učinkom. Količinske omejitve uvoza in ukrepi z enakovrednim učinkom v trgovini med EU in Tunizijo se ukinejo z začetkom veljavnosti sporazuma. Pri izvozu blaga EU in Tunizija ne bosta zaračunavali izvoznih carin in dajatev z enakovrednim učinkom, niti količinskih omejitev ali enakovrednih ukrepov. Opredeljena je možnost uvedbe zaščitnih in antidampinških ukrepov. 9 European Initiative for Human Rights and Democracy.