SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDNJE AMERIKE

Transcription

1 DIPLOMSKO DELO SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDNJE AMERIKE Študent: Perko Romana Naslov: Tomanova ulica 4, Maribor Številka indeksa: Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: doc. dr. Žan Jan OPLOTNIK Maribor, avgust 2007

2 2 PREDGOVOR Zunanjetrgovinska politika je pomemben del Evropske unije (v nadaljevanju EU) že od njenih začetkov in zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. Odstranitev ovir proste trgovine znotraj EU je pomembno prispevala k njeni blaginji, kar je okrepilo njeno zavzetost za svetovno liberalizacijo. Ko so države članice EU odpravile tarife pri medsebojnem trgovanju, so obenem poenotile svoje tarife za blago, uvoženo iz držav izven EU. V diplomskem delu se bomo najprej posvetili osnovam skupne zunanjetrgovinske politike (v nadaljevanju SZTP). SZTP bomo opredelili, pogledali kako se je oblikovala ter izpostavili glavne instrumente (carinska unija, sankcije, ukrepi, trgovinski sporazumi itd.). Sledil bo glavni del diplomskega dela in sicer opredelitev odnosov med EU in državami Srednje Amerike. Podrobneje bomo predstavili odnose EU s Kostarika, El Salvadorjem, Gvatemalo, Hondurasom, Nikaragvo, Panamo in Mehiko. Odnosi med EU in državami Srednje Amerike temeljijo na»san Jose«dialogu iz leta Zajema področja kot so dobro vladanje, vzpostavitev demokracije, odpravljanje revščine itd.. Razvoj sodelovanja med EU in Srednjo Ameriko je pripomogel, da je EU postala druga največja trgovinska partnerica Srednje Amerike. Trgovinski odnosi potekajo v okviru splošnega sistema preferencialov (v nadaljevanju GSP), v katerem je EU za večinski del uvoza iz držav in gospodarstev v razvoju odobrila dajatev prost dostop ali prednostni dostop do svojega trga z izredno znižanimi cenami. Sodelovanje med EU in Srednjo Ameriko pa ne zajema samo trgovinske menjave, ampak je bistvenega pomena tudi pomoč EU v tej regiji. EU pomaga predvsem pri vzpostavitvi demokratičnih sistemov, pri regionalni integraciji, pomaga v boju proti drogam, v boju proti revščini, v boju za zaščito okolja, v boju za človekove pravice ter nudi pomoč za obnovo po naravnih katastrofah oziroma preprečevanju le-teh. Pri pisanju diplomske naloge smo uporabljali predvsem elektronske vire, kar je povzročalo kar nekaj težav. Vsi viri so namreč zapisani v tujem jeziku, predvsem v angleškem, nekateri tudi v španskem, omenjeno dejstvo pa je večkrat predstavljalo problem pri iskanju pravilne terminologije v slovenskem jeziku.

3 3 KAZALO 1 UVOD Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Namen, cilji in osnovne trditve Namen Cilji Osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Omejitve Uporabljene metode raziskovanja SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU Splošen pregled Opredelitev SZTP EU Oblikovanje SZTP EU Instrumenti SZTP EU SPLOŠNA OPREDELITEV SZTP EU DO DRŽAV SREDNJE AMERIKE Politični odnosi Sodelovanje Splošen sistem preferencialov (GSP) Strokovna pomoč za trgovinske zadeve (TRTA) Regionalni program za obnovo Srednje Amerike (PRRAC) Pospeševalni instrumenti SZTP v obliki pomoči srednji Ameriki Trgovinski odnosi med EU in Srednjo Ameriko DRŽAVE SREDNJE AMERIKE KOSTARIKA Osnovni podatki Politično ozadje Trgovinski odnosi Odnosi z EU EL SALVADOR Osnovni podatki Politično ozadje Družbeno gospodarsko stanje Odnosi z EU Trgovinski odnosi GVATEMALA Osnovni podatki Politično ozadje Družbeno gospodarsko stanje Okoljska situacija Odnosi z EU Trgovinski odnosi HONDURAS Osnovni podatki Politično ozadje Družbeno gospodarsko stanje... 33

4 Trgovinski odnosi Odnosi z EU NIKARAGVA Osnovni podatki Politično ozadje Družbeno - gospodarsko stanje Trgovinski odnosi Odnosi z EU PANAMA Osnovni podatki Politično ozadje Trgovinski odnosi Odnosi z EU MEHIKA Osnovni podatki Politično ozadje Gospodarski odnosi Odnosi z EU Politični odnosi EU Mehika Sodelovanje Trgovinski odnosi SKLEP... 52

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Opredelili bomo skupno zunanjetrgovinsko politiko Evropske unije do Srednje Amerike, pri tem pa bomo več prostora namenili državam Srednje Amerike. Podrobneje bomo predstavili pogodbeno sodelovanje Evropske unije s Kostariko, El Salvadorjem, Gvatemalo, Hondurasom, Nikaragvo, Panamo ter Mehiko. Skupna zunanjetrgovinska politika je ena od politik, na kateri temelji milijonski trg potrošnikov unije. Temelji na številnih inštrumentih reguliranja mednarodne menjave, njena najpomembnejša podlaga pa je skupna carinska tarifa. SZTP EU sklepa razne preferencialne ali nepreferencialne sporazume za pospeševanje trgovinske menjave s posameznimi državami in skupinami držav. Prednosti teh sporazumov se ne kažejo samo kot politične naveze, ampak se nanašajo na vse dejavnosti, ki se odvijajo v neki skupnosti. Predvsem so pomembne gospodarske zveze, sodelovanje na področju raziskovanja, izobraževanja in znanosti. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namenov predlagane teme diplomske naloge je več. Temeljni namen je vsekakor pojasniti procese nastajanja in vodenja skupne zunanjetrgovinske politike EU, pri čemer bomo podrobneje predstavili skupno zunanjetrgovinsko politiko EU do Srednje Amerike. Pri tem se bomo osredotočili na sporazume, ki jih je EU sklenila z omenjenimi državami Cilji Cilji omenjene raziskave so predvsem: - obrazložitev pojma SZTP EU in sicer nastanek in razvoj SZTP EU, oblikovanje, preučevanje inštrumentov; - raziskati pomen in področja sodelovanja Evropske unije in Srednje Amerike; - preučitev sporazumov, ki so bili sklenjeni med EU in Srednjo Ameriko; - preučitev političnih, družbenih in gospodarskih razmer posameznih držav Srednje Amerike Osnovne trditve Sodelovanje EU in Srednje Amerike vsekakor prinaša veliko prednosti za obe strani. Predvsem je treba poudariti, da sklenjeni sporazumi prinašajo prednosti na področju zunanje trgovine, na področju izobraževanja in finančne pomoči, humanitarne pomoči ter pri ohranjanju miru in stabilnosti.

6 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljamo lahko, da se bo politika EU v prihodnje spreminjala. Posledično to pomeni, da se bodo spreminjali tudi odnosi EU z državami Srednje Amerike. Obstoječi sporazumi se bodo obnavljali in dopolnjevali, morda tudi oblikovali novi. Partnerstvo med EU in državami Srednje Amerike se bo najverjetneje okrepilo, tako na področju zunanje trgovine kot drugih; EU pa bo še naprej s humanitarno pomočjo pomagala tem državam, da se bolje pripravijo na naravne katastrofe, ki jih na tem območju ogrožajo Omejitve Glede omejitev raziskave, je potrebno izpostaviti elektronske vire, ki so v angleškem jeziku, nekateri tudi v španskem. Ker gre pri tej raziskavi za strokovne izraze, katere je nemogoče prevajati dobesedno, je bila velika težava pravilna terminologija v slovenskem jeziku. Seveda smo tudi časovno in prostorsko omejeni, saj je tema zelo široka in bi za podrobnejšo raziskavo potrebovali več časa, predvsem pa prostora. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja Nalogo bomo predstavili z makroekonomskega vidika in bo osredotočena na SZTP EU do Srednje Amerike (sama raziskava je makroekonomska na ravni meddržavnega sodelovanja). K raziskovanju bomo pristopili deskriptivno, saj se bomo osredotočili na opisovanje aktualne gospodarske teme na tem območju ter podrobno opisali odnose med EU in državami Srednje Amerike. Ker želimo prikazati čimbolj aktualne in realne podatke, smo se pri zbiranju informacij omejili na internet; predvsem na tiste spletne strani, ki jih ponuja EU. Dobljene podatke bomo prevedli, kronološko uredili in povezali v smiselno celoto. Prav tako pa bomo nekatere vire pridobili tudi iz strokovnih knjig.

7 7 2 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU 2.1 Splošen pregled Zunanjetrgovinska politika je pomemben del Evropske unije že od njenih začetkov leta Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike je potekalo vzporedno z oblikovanjem skupnega in kasneje notranjega trga. Leta 1958 je začelo prvotnih šest držav članic postopno odpravljati carine v medsebojnem trgovanju in z uvajanjem skupne carinske tarife, ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav. Tako sta bili 25. marca 1957 sklenjeni Rimski pogodbi: Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM 1 ). Ti pogodbi sta stopili v veljavo 1. januarja 1958 (GZS, 2007). S podpisom Rimske pogodbe se je takratnih šest držav članic EGS v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami zavzelo ravnati po naslednjih določilih (Bobek in Živko 2002, 4): Uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav. Uvedba carinskih kontingentov. Komisija EGS bi v posameznih primerih dovolila tretjim državam, da v Skupnost izvozijo določeno količino blaga s carinskimi olajšavami ali celo brez carin, vendar le v izjemnih primerih (npr. ob pomanjšani domači proizvodnji). Uporaba količinskih trgovinskih omejitev, pri čemer se te količinske trgovinske omejitve uporabijo s tretjimi državami, med državami članicami pa se ukinejo. Koordinacija skupne trgovinske politike. Novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno. Pridružitev čezmorskih držav, kar pomeni, da kolonije in dominioni držav članic, ki vstopijo v EU, dobijo v okviru Skupnosti poseben položaj. Premagovanje plačilnobilančnih težav. Zaradi bilančnih težav ene od članic predvideva pogodba ukrepe, ki bi najmanj škodili delovanju enotnega trga. 1. julija 1968 je bila tako dosežena carinska unija (z izjemo nekaterih cenovno občutljivih izdelkov). Od takrat morajo vse nove članice, ki vstopajo v EU, odpraviti carine na notranjem trgu in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi (GZS,2007). Prav tako so od leta 1968 izvajali proces postopnega prenosa pristojnosti za carinske zadeve od držav članic na Skupnost. Postalo je namreč jasno, da je potrebno oblikovati in sprejeti zakone na ravni Skupnosti, če se želijo izogniti deformacijam, nelojalni konkurenci ali neenaki obravnavi udeležencev na trgu. Z začetkom kodifikacije carinske zakonodaje v zgodnjih 80. so se poenostavili postopki trgovanja znotraj Skupnosti (npr. z olajšavami pri kontrolah in drugih formalnostih na notranjih mejah). Ta proces je dosegel višek leta 1988 z uvedbo ene same carinske listine (SAD Single Administrative Document) in sestavljene nomenklature. Najizrazitejša in najpomembnejša sprememba pa je bila uspešna izvedba projekta notranjega (enotnega) trga Nadomestila je carinski postopek pri 1 Podlaga za podpis tega sporazuma je bila recesija v premogovništvu, zaradi katere se je Evropska skupnost preusmerila na nov potencialni vir energije jedrsko energijo.

8 8 pretoku blaga znotraj takratnih 12 držav članic, in sicer z novimi fiskalnimi obveznostmi, ki ne zahtevajo niti carinskih formalnosti niti carinskega nadzora medsebojnega trgovanja. Trgovanje z nečlanicami pa ureja carinski zakon Skupnosti (Bobek in Živko, 5). Skupna trgovinska politika zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. V skladu s 113. členom Rimske pogodbe mora vsaka nova država članica sprejeti skupno carinsko tarifo do tretjih držav, skleniti skupne carinske in trgovinske sporazume, sprejeti enotne stopnje liberalizacije, izvozno politiko ter skupne stopnje zaščite (v primeru dampinga ali subvencij). 2.2 Opredelitev SZTP EU EU je največji svetovni izvoznik in drugi največji uvoznik takoj za ZDA. Unija zastopa svoje trgovinske interese nasproti tretjim državam tako bilateralno kot multilateralno. Popolnoma podpira liberalizacijo svetovne trgovine v skladu z multilateralnimi pravili uvedenimi s strani svetovne trgovinske organizacije. Pogoje menjave z nečlanicami uravnava skupna zunanjetrgovinska politika (SZTP oziroma CCP Common Commercial Policy) člen Rimske pogodbe, ki predstavlja Unijo kot enotno območje menjave, zavezuje nove članice, da po predhodnem obdobju sprejmejo skupno trgovinsko politiko, ki temelji na enotnih načelih posebej pri (Bobek in Živko 2002, 5): spremembi carinskih stopenj, sklenitvi skupnih carinskih in trgovinskih sporazumov, sprejetju enotne stopnje liberalizacije, sprejetju enotne izvozne politike ter upoštevanju pravil glede instrumentov za zaščito trgovine (kot so antidumping in subvencije). Skupna trgovinska politika zavezuje nove članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. Trgovinska politika ne spada v pristojnost posamezne države. To načelo je zajeto v Rimski pogodbi in sicer v 116. členu, ki pravi, da morajo članice pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo. Samoumevno je, da EU kot enota sodeluje z mednarodnimi organizacijami, kot sta na primer WTO 2 in OECD 3. Vsako skupno akcijo načrtujejo in izberejo članice na podlagi predloga Komisije EU. SZTP določa skupna pravila za carinske stopnje, količinske omejitve, trgovinske sporazume z nečlanicami, za izvozno politiko in ukrepe trgovinske zaščite pri dampingu ali subvencijah. 2 World trade organization - Svetovna trgovinska organizacija 3 Organization for economic cooperation and development - Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

9 9 Osnovno pravilo prostega uvoza v Unijo pomeni, da uvoz naj ne bi bil izpostavljen nobenim količinskim omejitvam (te omejitve predstavljajo kvote, uvozna dovoljenja, itd.). V primeru, da te omejitve obstajajo, lahko le na območju celotne Unije. Pri uvozu kakšnega posebnega izdelka iz tretje države, ki lahko škoduje proizvajalcem podobnih ali konkurenčnih izdelkov na območju Unije se lahko izvaja nadzor uvoza. V skrajnem primeru, ko obseg uvoza določenega izdelka ogroža njene proizvajlce v takšni meri, da bi zastoj povzročil resno škodo, pa se lahko uporabijo tudi zaščitni ukrepi. Pravila Unije morajo biti združljiva s pravili WTO. V okviru WTO se lahko takšni zaščitni ukrepi uporabijo (Bobek in Živko 2002, 7): če bi uvoz povzročal primanjkljaj v plačilni bilanci (GATT 4, člen XII); če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij in dampinga (GATT, člen VI in XVI) cenejši od domačega; če bi uvoz vodil k razdoru trga za tak izdelek (GATT, člen XIX). 2.3 Oblikovanje SZTP EU V procesu oblikovanja SZTP sodelujejo institucije in organi EU, vlade držav članic in različne interesne skupine, ki so organizirane na nacionalni in evropski ravni. Evropska komisija najprej pripravi predlog uredbe ali direktive, ki ga sprejme Svet EU v sodelovanju z Evropskim parlamentom, ki zaenkrat daje le mnenja, vendar njegova vloga v procesu odločanja pridobiva na pomenu. Svet EU oz. odbor stalnih predstavnikov (COREPER) pripravi stališča držav članic, ki jih ministri predstavijo na zasedanju Sveta EU. Velikokrat posebni interesi držav članic povzročijo maratonska zasedanja. Ko je zakonodajni predlog usklajen še z Evropskim parlamentom in ko data svoje mnenje še Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij (kar pa se ne zgodi vedno), Svet EU o predlogu dokončno glasuje (GZS, 2007). Kako velik pomen daje Unija odnosom s tretjimi državami, je razvidno iz sprememb v sestavi Evropske komisije. Pred petnajstimi leti sta se s celotnim spektrom zunanjih odnosov ukvarjala samo dva oddelka komisije, medtem ko danes obstaja celo sedem takih oddelkov, ki zagotavljajo koherentnost, jasnost in koordinacijo. Obstoječe generalne direkcije (DG) so naslednje: za zunanje odnose, za trgovino, za podjetja, za konkurenco, za davke in carinsko unijo, za razvoj in kmetijstvo. Za nas pomembna je seveda generalna direkcija za zunanje odnose. Na čelu DG je generalni direktor, ki ima dva namestnika, glavnega svetovalca in pomočnika. 4 General Agreement on Tariffs and Trade Splošni sporazum o carinah in trgovini

10 10 Najpomembnejša področja delovanja so (Bobek in Živko, 2002): Zunanjetrgovinska politika, ki se izvaja kot: - multilateralna trgovinska politika, ki pokriva trgovanje z blagom, storitvami in pravicami intelektualne lastnine, kakor tudi neposredne tuje investicije. Sem spadajo tudi odnosi z WTO in drugimi državami OECD. - Sektorska trgovinska politika, ki se nanaša na sektorje, kot so: tekstil, obutev, jeklo, avtomobili, itd. - Priprava podpore za podjetja iz EU pri vstopu na trge tretjih držav. - Oblikovanje instrumentov zunanje trgovinske politike, ki zajemajo protidampinške in protisubvencijske ter še druge omejevalne ukrepe. Zunanji odnosi, ki pokrivajo politične in ekonomske odnose z naslednjimi državami oz.regijami: - Severna Amerika (ZDA in Kanada), tudi vprašanja, ki se nanašajo na poslovanje v okviru NAFTA 5. - Daljni vzhod (Japonska, Koreja, Avstralija in Nova Zelandija) oziroma vprašanja, ki se nanašajo na azijsko-pacifiško ekonomsko sodelovanje (APEC). - EEA 6, EFTA 7, San Marino, Andora in Monako. Organizacijska struktura direkcije se deli na poddirekcije A, B in C. Področje delovanja poddirekcije A je CFSP 8 in je nadalje razdeljena na štiri dele. Za nas zanimiva je dejavnost direkcije A-3, ki se ukvarja z zunanjimi odnosi, ki se nanašajo na območja izven EU, in sicer na države Latinske Amerike in Azije, deli pa se na poddirekciji G in H. Delovanje poddirekcije G je usmerjeno v Latinsko Ameriko, ki se nadalje deli na (Bobek in Živko 2002, 15): G/1 horizontalne zadeve, G/2 Mehika, Osrednja Amerika, G/3 Andski pakt, G/4 MERCOSUR in Čile. Tudi v okviru generalne direkcije A -3 se izvajajo številni programi, ki bi naj pomagali partnerskim državam pri izgradnji demokratičnih družb in pluralističnih sistemov ter pri izpopolnjevanju infrastrukture. Velik del pomoči je namenjen področju izobraževanja in kulturnega razvoja. 2.4 Instrumenti SZTP EU Kot instrumente za vodenje SZTP uporablja Evropska unija ukrepe na podlagi Skupne carinske tarife. Ker je članica WTO je dolžna spoštovati določila Splošnega sporazuma o carinah in trgovini o izogibanju necarinskim oviram v trgovanju. Temeljna politika na področju mednarodne trgovine, ki jo Evropska unija dosledno zastopa, je politika 5 North American Free Trade Agreement 6 European Economic Area 7 European Free Trade Agreement 8 Common Foreign and Security Policy Skupna zunanja in varnostna politika

11 11 liberalizacije. Zato tudi ne sprejema ukrepov, ki bi imeli naravo necarinskih ovir pri trgovanju (GZS, 2007). Pri izvajanju SZTP se EU poslužuje številnih instrumentov. Glavni namen instrumentov SZTP pa je: zagotoviti odprtost trgov, zagotoviti pravično mednarodno trgovino, uveljavljati objektivnost in preglednost zakonodaje, podpirat napredek v organizacijo. Najpomembnejši instrumenti v okviru SZTP pa so (GZS,2007): Carinska unija in skupna carinska tarifa: s carinsko unijo so države članice odpravile carine v medsebojnem trgovanju ter uvedle skupno carinsko tarifo do tretjih držav. Protidampinški ukrepi: preprečujejo uvozni damping, ki bi utegnil škodovati proizvajalcem iz EU. Ukrepi proti subvencioniranemu uvozu. Monitoring tretjih držav: Komisija zasleduje aktivnosti v tretjih državah, ki jih te izvajajo za zaščito domače proizvodnje. Odstranjevanje trgovinskih ovir. Sankcije. Varnostni ukrepi. Strategija dostopa na tuje trge. Premagovanje tehničnih ovir. Javna naročila. Ostali instrumenti (nadzor uvoza, zaščitni ukrepi, izravnalne dajatve, reševanje sporov). Zunanjetrgovinski sporazumi EU. Večjo pozornost bomo namenili zunanjetrgovinskim sporazumom, ki so nam zaradi obravnavane teme diplomskega dela bolj pomembni. Pravna podlaga za urejanje odnosov z državami izven skupnosti je 210.člen Rimske pogodbe. V grobem lahko opredelimo naslednje tipe odnosov (Bobek in Živko 2002, 45): Preferencialni in nepreferencialni trgovinski sporazumi. Z njimi EU ureja svojo trgovinsko menjavo s tretjimi državami. Sporazumi o gospodarskem sodelovanju. Poleg trgovinske menjave se ureja tudi sodelovanje na drugih področjih, kot so finance, sociala, transport itd. Pridružitveni sporazumi. Z njimi se vzpostavljajo intenzivnejše gospodarske vezi, bodisi s prekomorskimi ali z evropskimi državami. Pomenijo predhodno stopnjo pred polnopravnim vstopom v EU.

12 12 3 SPLOŠNA OPREDELITEV SZTP EU DO DRŽAV SREDNJE AMERIKE Evropska unija in šest špansko govorečih držav, ki sestavljajo Srednje Ameriški del (Kostarika, El Salvador, Gvatemala, Honduras, Nikaragva in Panama), uživajo celotno pogodbeno razmerje, ki vsebuje političen dialog, sodelovanje in ugoden trgovinski režim. 3.1 Politični odnosi Zaradi številnih političnih kriz na področju Srednje Amerike, je bil na ministrskem zasedanju leta 1984 v San Joseju uveden San Jose»dialog«, ki tvori temelj odnosov med EU in Srednjo Ameriko. Glavni cilj tega zasedanja je bil poiskati rešitve proti oboroženim spopadom s pomočjo pogovora in pogajanj. Politična podpora s strani EU je bila podprta s kooperacijskim programom tako, da so se lotili socialno-ekonomskih razlogov, ki so vplivali na krizo. Od tega datuma dalje, je EU mnogo prispevala pri doseganju miru in demokracijskemu prosecu regije. Zadnje San Jose zasedanje se je odvijalo v Santo Domingu 18. maja Srednjeameriška integracija sega nazaj v leto 1951, ko je bila ustanovljena Organizacija srednjeameriških držav (ODECA 9 ). Temu je leta 1960 sledil nastanek Srednjeameriškega skupnega trga (MCCA 10 ), nastanek srednjeameriške banke za gospodarsko povezovanje (BCIE 11 ) in pa sekretariat za srednjeameriško gospodarsko povezovanje (SIECA 12 ). Leta 1973 je bila organizacija srednjeameriških držav (ODECA) suspendirana in tako je napredek regionalne integracije prešel v fazo mirovanja. Dvajset let kasneje, leta 1993, je bil ustanovljen srednjeameriški integracijski sistem (SICA 13 ). SICA je sestavljena iz treh občinskih organov, srednjeameriškega sodišča (CCJ 14 ), srednjeameriškega parlamenta (PARLACEN 15 ) in splošnega sekretariata srednjeameriškega integracijskega sistema (SG SICA 16 ). Proces Srednjeameriške integracije je premagal dolgotrajne notranje konflikte, naravne katastrofe in nihanja na blagovni borzi. Občuten napredek je bil v gospodarski integraciji in sicer v gradnji carinske unije, prvotno med Gvatemalo in El Salvadorjem (leta 1996), kasneje sta se vključila Honduras in Nikaragva (leta 2000) in nato še Kostarika leta Marca 2002, je predsednik Srednje Amerike odobril prizadeven program dela za srednjeameriško gospodarsko integracijo, ki vključuje postopno izvajanje potrebnih normativnih ukrepov, tarifnih usklajevanj, odstranitev ovir za trgovanje, vključuje skupno carinsko upravo in zunanjetrgovinsko politiko z namenom, da doseže carinsko unijo do 1. januarja Proces regionalnega gospodarskega vključevanja predstavlja velik izziv in temeljno zahtevo za trajen razvoj regije (European Commission 2007a). 9 Organisation of Central American States 10 Central American Common Market 11 Bank for Economic Integration 12 Secretariat for Central American Economic Integration 13 Central American Integration System 14 Central American Court of Justice 15 Central American Parliament 16 Secretariat General of the Central American Integration System

13 13 Maja, leta 2002 so se EU, Latinska Amerika in Karibi srečali v Madridu in EU se je strinjala, da se pogaja za nov političen dialog in sporazum o sodelovanju s šestimi srednjeameriškimi državami. To pogajanje je predstavljalo pomembno utrjevanje odnosov med EU in Srednjo Ameriko in bi lahko v povprečnem obdobju vodilo do podpisa pridružitvenega sporazuma, vključujoč območje proste trgovine. 18. marca 2003, je Svet odobril navodila za Evropsko komisijo, za pogajanja glede novega sporazuma. Prvi krog pogajanj je bil v Panami od 13. do 15. maja. Drugi in zaključni krog pogajanj pa je bil v Bruslju od 29. septembra do prvega oktobra Nov EUsrednjeameriški Sporazum o političnem dialogu in sodelovanju je bil podpisan 15. decembra 2003 v Rimu. Celoten sporazum je razdeljen v tri dele in obsega 60 členov (European Commission 2007a). Prvi del sporazuma obsega prva dva člena in vsebuje načela, cilje in področja uporabe sporazuma. Drugi del sporazuma obsega 3, 4 in 5 člen ter vsebuje politični dialog (cilje, mehanizme, sodelovanje na področju tuje in zaščitne politike). Tretji del sporazuma pa obsega vse ostale člene, in sicer od člena 6 do člena 60, opisuje pa sodelovanje med EU in Srednjo Ameriko (sodelovanje na področju človekovih pravic, demokracije in odgovornega vodenja države; sodelovanje na področju preprečevanja konfliktov; sodelovanje za okrepitev posodabljanja državne uprave; sodelovanje na področju regionalne integracije; regionalno sodelovanje; trgovinsko sodelovanje; sodelovanje na področju storitev; sodelovanje na področju intelektualne lastnine; sodelovanje na javnih naročilih; sodelovanje na področju politike konkurence; carinsko sodelovanje; sodelovanje na področju tehničnih predpisov in ugotavljanju skladnosti; industrijsko sodelovanje; sodelovanje na področju razvoja malih in srednje velikih podjetij; sodelovanje v rudarjenju; transportno sodelovanje; sodelovanje v turizmu; itd ). 3.2 Sodelovanje Sodelovanje s Srednjo Ameriko trenutno zavzema prostor v sklopu Okvirnega sodelovalnega sporazuma iz leta 1993 (do začetka veljavnosti novega EUsrednjeameriškega političnega dialoga in sporazuma o sodelovanju). Zgodovinsko gledano, je bil ta sporazum osredotočen na človekove pravice in demokracijo, na sektor za celovit razvoj, preprečevanje katastrof in obnovo po naravnih katastrofah, družbeni razvoj in regionalno integracijo. Sub-regija je tradicionalno prejela največji delež v obeh, absolutnih in»per capita«pogojih od sodelovanja Evropske komisije z Latinsko Ameriško regijo. V obdobju od je bilo podeljenih povprečno 145 milijonov evrov na leto. Kot dodatek h gospodarskemu, finančnemu in tehničnemu sodelovanju, so ostale večje spodbude vključevale Regionalni program za saniranje Srednje Amerike (250 milijonov evrov), ki je nastal kot posledica orkana Mitcha. 25 milijonov evrov je bilo namenjenih za saniranje v El Salvadorju - program podpore za Srednjeameriško banko za gospodarsko povezovanje (BCIE) za razvoj majhnih in srednje velikih podjetij in ukrepi za zmanjšanje revščine (120 milijonov evrov) ter znatna podpora za človekove pravice in demokracijo, okoljevarstvo in varnost preskrbe s hrano od specifičnih proračunskih ˇmetodˇ. Od leta

14 naprej, je EU prav tako dala 58 milijonov evrov preko ECHO 17 za humanitarno pomoč Srednji Ameriki (predvsem Nikaragvi, Gvatemali, Hondurasu in El Salvadoru) kot odgovor na katastrofe, kot je bil orkan Mitch, suša in potresi v El Salvadorju (European Commission 2007a). V letu 2001, so bili med Evropsko komisijo in šestimi srednjeameriškimi državami podpisani številni dogovori kot vzpostavitev petletnega nacionalnega in regionalnega programa sodelovanja z okvirno dodelitvijo 655 milijonov evrov. Ta denarna podpora vključuje 75 milijonov za sub-regionalne programe z namenom podpore procesa regionalne integracije, vključujoč v tem civilno družbo in zmanjševanje ranljivosti pri naravnih nesrečah. Na državni stopnji obsegajo okvirne dodelitve od 24 milijonov evrov za Panamo, do 192,5 milijonov evrov za Nikaragvo. Glavna območja na nacionalni ravni vključujejo krepitev pravičnosti in pravne države, zmanjševanje revščine in družbeni razvoj, decentralizacijo in lokalni razvoj, izobrazbo in gospodarsko konkurenčnost (European Commission 2007a). Evropska komisija je že pripravila nov regionalni strateški dokument za obdobje , v katerem je sodelovanje med Evropsko komisijo in Srednjo Ameriko primarno usmerjeno v regionalno integracijo. Za razvojno integracijo srednje Amerike za to obdobje ( ), je namenjenih 75 milijonov evrov. Okvirni sodelovalni sporazum prav tako predvideva skupni odbor in sub-odbor za sodelovanje, ki se srečujeta v rednih časovnih razmikih. Zadnje srečanje teh dveh odborov je bilo na Dunaju 2006 (European Commission 2007a) Splošen sistem preferencialov (GSP) Manj razvite države so v splošnem tudi manj konkurenčne, zato pri konkuriranju z razvitimi državami potrebujejo priviligiran dostop do trga. Tako se je razvil splošen sistem preferencialov, s katerim bi naj industrializirane države dodelile neodvisne in nerecipročne trgovinske preference vsem državam v razvoju (Bobek in Živko 2002, 47). Države Srednje Amerike imajo veliko korist od programa Evropske unije, imenovanega Splošen sistem preferencialov oz. Generalized System of Preferences (GSP). Poleg splošnih ugodnosti splošnega sistema preferencialov (GSP), so srednjeameriške države prav tako koristniki posebnih ukrepov pri boju proti proizvodnji drog in trgovini z ljudmi (»drug regime«oziroma»režim drog«). Režim drog je najbolj ugoden postopek pod GSP, kajti predvideva dajatev prost dostop na trg za vse industrijske produkte vključene v splošno ureditev in ki so opredeljeni kot občutljivi. Prav tako dopušča dajatev prost dostop za določene kmetijske izdelke, ki niso pokriti s splošno ureditvijo (European Commission 2007). Zahvaljujoč režimu drog, se je celoten izkoristek splošnega sistema preferencialov s strani držav srednje Amerike izboljšal in dosegel 83% v letu European Community Humanitatian Office organizacija EU za humanitarno pomoč.

15 15 Nova uredba, ki je bila sprejeta s strani komisije oktobra 2004 predlaga izboljšanje trenutne sheme splošnega sistema preferencialov na številnih področjih: poenostavitev ukrepov z zmanjšanjem iz petih na tri; razširitev seznam izdelkov; osredotočiti se na dajatve razvijajočih držav, ki to najbolj potrebujejo; ter vzpostavitev dodatne GSP dajatve (»GSP+«) za pospešitev trajnostnega razvoja. Nov GSP+ predvideva posebne dajatve za ranljive države (ki zastopajo manj kot 1% uvoza iz EU pod splošnim sistemom preferencialov), ki sprejmejo glavne mednarodne konvencije o socialnih in človekovih pravicah, okoljski zaščiti in vodstvo, ki se bori proti drogam (European Commission 2007) Strokovna pomoč za trgovinske zadeve (TRTA) Najbolj pomembna politika EU na področju trgovinskih odnosov za Srednjo Ameriko je okrepitev procesa regionalne integracije. V praksi to pomeni, da je Srednja Amerika carinska unija s primerno skupno zunanjo tarifo ter primerno stopnjo uskladitve sanitarnih in fitosanitarnih pravil (SPS) in tehničnih norm (standardov, regulativ), tako da se lahko blago prosto giblje in se investitorji oz. uvozniki iz EU niso primorani v vsaki državi srečati z drugačnimi standardi/regulacijami. TRTA je tako osredotočena na projekte, ki ugodno vplivajo (direktno ali indirektno) na dokončno oblikovanje skupne zunanje tarife in usklajevanje SPS standardov in tehničnih norm, kot tudi ostala področja kot so konkurenca, investicije, intelektualna lastnina ali javna naročila (European Commission 2007a) Regionalni program za obnovo Srednje Amerike (PRRAC) Hurikan Mitch je leta 1998 prizadel Srednjo Ameriko in je ena najhujših naravnih katastrof, ki je prizadela to regijo. Skupno število ubitih je bilo okoli deset tisoč. Hurikan je prizadel vsaj četrtino celotne populacije prizadetih držav (European Commission 2007a). Po katastrofi je v te države prišlo ogromno humanitarne in finančne pomoči. EU in predvsem Evropska komisija je predstavljala veliko vlogo v takojšnjem mednarodnem odzivu na to katastrofo. Do konca leta 2000 je bilo predvidenih več kot 300 milijonov evrov s strani EU. Na podlagi uradne prošnje s strani Evropskega parlamenta in Evropskega sveta, je Evropska komisija leta 1998 sprožila Regionalni program za obnovo Srednje Amerike (PRRAC). Namenjena denarna podpora je bila 250 milijonov evrov, predvidena med leti Ta program je namenjen Hondurasu, Nikaragvi, El Salvadorju in Gvatemali, ki so bile najbolj prizadete v tej naravni katastrofi (European Commission 2007a) Pospeševalni instrumenti SZTP v obliki pomoči srednji Ameriki Navedene vsote pomoči v okviru programa državnih in regionalnih strateških dokumentov pa ne odražajo celotnega razvojnega sodelovanja med EU in državami Srednje Amerike. Zajetna pomoč se nudi tudi preko horizontalne denarne pomoči, s katero se pomaga področjem, kot so demokracija in človekove pravice, humanitarna pomoč, droge, begunci,

16 16 in ki niso vezana na posamezno državo ali regijo. Ti projekti lahko zadevajo meddržavne in medregijske težave, kot je boj proti drogam, ali bilateralne zadeve (European Commission, 2007a). EU izvaja številne programe, ki so namenjeni kot pomoč državam partnericam pri izgradnji demokratičnih družb in pluralističnih sistemov ter pri izpopolnjevanju infrastrukture. Pomoč je prav tako namenjena področju izobraževanja, kulturnega razvoja, vendar je pri oblikovanju in izvajanju programov mogoče začutiti posebnosti in drugačen pristop, ki je posledica specifičnih posebnosti posameznih držav (Bobek in Živko 2002, 16). Ti programi za srednjo Ameriko so naslednji: ALFA (Program Alfa je opredeljen kot poskus za povečanje institucionalnega in tehničnega sodelovanja med EU in Latinsko Ameriko, kar bi omogočilo dinamičen razvoj, rast in oblikovanje ekonomskih in kulturnih zvez med regijama. Program je namenjen krepitvi sodelovanja med univerzitetnimi ustanovami obeh regij). URB-AL (Program Urb-Al je horizontalen program decentraliziranega sodelovanja, ki je namenjen mestom, regijam in drugim lokalnim ter teritorialnim skupnostim v EU in Latinski Ameriki. Njegov namen je doseganje neposrednega in trajnega partnerstva med lokalnimi udeleženci s pomočjo srečevanja, izmenjavanja in prenosa znanja ter iskanja rešitev. Ta povezava naj bi zajemala vprašanja, ki se nanašajo na prebivalstvo, družbena in gospodarska vprašanja ter zadevajo mesta. AL-INVEST (Novi politični in gospodarski pogoji, v katerih se je znašla Latinska Amerika v devetdesetih letih, so motivirali Evropsko komisijo za lansiranje AL- Invest programa. Poglavitni cilj programa je povečanje evropskih investicij v Latinski Ameriki, kot tudi povečanje trgovine med obema regijama. Al-Invest je načrtovan s pomočjo mnogih posvetovanj in z upoštevanjem številnih karakteristik, ki so bile nato utemeljene v končni resoluciji. ALURE (vzpodbuja optimalno in najbolj racionalno uporabo energije). ATLAS (pospešuje in vzpodbuja ekonomsko sodelovanje med Evropo in Latinsko Ameriko preko mreže gospodarskih zbornic (vodi ga (promovira prednosti uporabe informacijskih tehnologij in poskuša zmanjšati razliko v t.i. digitalnem jezu). AlßAN (nastal je maja 2002, namenjen pa je tršemu sodelovanju med EU in Latinsko Ameriko na področju visokega šolstva in pokriva podiplomske študije, kakor tudi izpopolnjevanje za latinskoameriške strokovnjake/bodoče odločevalce v EU institucijah ali centrih). 3.3 Trgovinski odnosi med EU in Srednjo Ameriko Trgovinski odnosi med EU in srednjeameriško sub-regijo so obvladani z»režimom drog«splošnega sistema preferencialov (GSP). Ta posebni dogovor namerava podpirati subregijske boje zoper pridobivanje in trgovanje z mamili. Predvideva dajanje prostega dostopa EU trgov za vse industrijske proizvode, kot tudi prost dostop za nekatere poljedelske proizvode iz Srednje Amerike. Nov splošen sistem preferencialov (GSP) je prišel v veljavo leta 2005 za obdobje treh let. (European Commission 2007a).

17 17 EU je druga najpomembnejša trgovinska (12% celotne trgovine) in investicijska partnerica Srednje Amerike, takoj za ZDA (44% celotne trgovine). Trgovina (uvoz in izvoz) predstavlja 0,4% celotne zunanje trgovine EU; predvsem uvoz poljedelskega blaga iz Srednje Amerike ter izvoz industrijskega blaga v Srednjo Ameriko. Neposredne tuje investicije EU so v Srednji Ameriki zrastle s 140 milijonov evrov leta 1994 na 540 milijonov evrov leta Tabela 1: Trgovinska menjava med EU in Srednjo Ameriko Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 1: Trgovinska menjava med EU in Srednjo Ameriko (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Primarni proizvodi, predvsem prehrambeni izdelki predstavljajo večji del izvoza iz držav Srednje Amerike (okoli 50%), medtem ko v uvozu iz EU v Srednjo Ameriko prevladujejo proizvedene dobrine (okoli 85%).

18 18 Tabela 2: Trgovinska menjava EU s Srednjo Ameriko po proizvodih uvoz 2001 % 2003 % 2005 % Skupaj , , Primarni proizvodi , , ,1 prehrambeni izdelki , , ,1 energija 10 0,3 0,0 13 0,3 Proizvedene dobrine , , ,7 stroji 297 8, , ,6 transportni materiali 259 7, , ,0 vozila 1 0,0 3 0,1 2 0,0 kemikalije 23 0,6 24 0,6 32 0,7 tekstil in oblačila 41 1,1 42 1,0 38 0,8 Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Tabela 3: Trgovinska menjava EU s Srednjo Ameriko po proizvodih - izvoz 2001 % 2003 % 2005 % Skupaj , , ,0 Primarni proizvodi , , ,3 prehrambeni izdelki 211 5, , ,8 energija 107 2, , ,9 Proizvedene dobrine , , ,5 stroji , , ,6 transportni materiali , , ,3 vozila 156 4, , ,8 kemikalije , , ,7 tekstil in oblačila 80 2,2 67 1,8 55 1,5 Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

19 19 Kot je razvidno iz spodnje slike, so ZDA daleč najpomembnejši trgovinski partner držav Srednje Amerike s skoraj 44% deležem. Na drugem mestu je EU s 12% deležem, nato pa sledijo z znatno manjšim, vendar medsebojno približno enakim deležem predvsem države iz te regije, omenimo pa lahko tudi Kitajsko in Japonsko (s 3% oziroma 2,4% deležem trgovanja). Slika 2: Glavni trgovinski partnerji držav Srednje Amerike (2005) delež trgovanja (%) 50 43, ,1 4,4 3,6 3,3 3 2,4 2,4 2,4 2,1 ZDA EU Mehika Gvatemala El Salvador Kitajska Karibi Costa Rica Japonska Honduras Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

20 20 4 DRŽAVE SREDNJE AMERIKE 4.1 KOSTARIKA Osnovni podatki Tabela 4: Osnovni podatki Uradno ime: Republika Kostarika Število prebivalcev: 4.169,730 milijonov Površina: 51,100 km 2 Nezaposlenost (2006): 6,6% Letna rast (2004): 4,2% Inflacija (2006): 9,43% BDP (2006): mio evrov Valuta: Colon Zunanjetrgovinski primanjkljaj: 1890 milijonov dolarjev (2002) Predsednik države: Mr. Oscar Arias Vir:US Department of State (2007) Politično ozadje Kostarika je ustavna republika, vodena od neposredno izvoljenega predsednika, ki ima 4- letni mandat. Ponovno izvoljenje predsednika v drugi mandat, ki je bilo do pred kratkim prepovedano, je bilo spremenjeno in je sedaj možno ponovno kandidiranje istega predsednika (2003). Vendar pa lahko prejšnji predsednik ponovno kandidira samo po preteku določenega časa in sicer dveh predsedniških mandatov (European Commission 2007b). Kostarika nima vojske in ima močno demokratično in gospodarsko stabilnost v regiji, kot tudi visok dosežek v izobrazbi ter zdravstveno in socialno varnost. Politika Kostarike je tradicionalno zastopana z dvema strankarskima skupinama: Partido de Unidad Socialcristiana (PUSC), to je stranka bivšega predsednika države Pacheca in pa stranka Partido de Liberacion Nacional (PLN), stranka sedanjega predsednika. Politično sodelovanje med EU in Kostariko je bilo oblikovano s»san Jose«dialogom (1984). Kostarika pa je prav tako podpisnica okvirnega sodelovalnega sporazuma (1993), ki je prišel v veljavo leta Nov političen in sodelovalni sporazum je bil podpisan decembra leta 2003 (European Commission 2007b).

21 Trgovinski odnosi Kostarika je pristopila h GATTu leta 1990 in je zelo aktiven član svetovne trgovinske organizacije (WTO). Kostarika je del srednjeameriškega skupnega trga, skupaj z Gvatemalo, El Salvadorjem, Hondurasom in Nikaragvo, ima pa podpisane bilateralne sporazume o prosti trgovini s Čilom, Mehiko, Trinidadom in Tobagom, Dominikansko republiko in Kanado. Prostotrgovinski sporazum s Karibsko skupnostjo je bil sprejet leta Prav tako ima sklenjene medsebojne investicijsko-zaščitne sporazume z Argentino, Kanado, Čilom, Kitajsko, Češko, Francijo, Nemčijo, Korejo, Nizozemsko, Paragvajem, Španijo, Švico, Veliko Britanijo in Venezuelo. Kostarika predstavlja 60% izvoza iz Srednje Amerike v EU in je druga destinacija EU investicij, takoj za Panamo (Eropean Commission 2007b). Trgovinski odnosi med Kostariko in EU so uravnavani skozi WTO sporazume (European Commission 2007b): EU uporablja splošni sistem preferencialov in njegov posebni dogovor o ˇdrogahˇ, 2003 EU Srednjeameriški okvirni sodelovalni sporazum, skupna izjava in akcijski plan, ki je nastal ob srečanju EU, Latinske Amerike in Karibov v Madridu leta Tabela 5: Trgovanje EU s Kostariko Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 3: Trgovanje EU s Kostariko (Mio evrov) Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Uvoz Izvoz Bilanca

22 22 Leta 2005 je bila EU največji upravičenec izvoza iz Kostarike (34,2%) takoj za ZDA (30,0%). Ko govorimo o uvozu, pa je EU na drugem mestu s 12,2%, za ZDA (13,8%), nato sledi Japonska s 5,9% deležem ter Mehika s 5,3% deležem. Slika 4: Glavni trgovinski partnerji Kostarike (2005) Delež trgovanja (%) ,3 24,3 5,5 3,7 3,4 2,7 2,4 2,1 ZDA EU Kitajska Japonska Mehika Gvatemala Venezuela Brazilija Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Odnosi z EU Zaradi relativno visoke stopnje razvoja, se Kostarika ne šteje za prednostno državo za sodelovanje s strani EU ali njenih držav članic. Uradna pomoč za razvoj je v zadnjih nekaj letih postopno upadla. Vendar pomoč Skupnosti, skupaj s prispevki držav članic, predstavlja za državo glavnega razvojnega donatorja. V zadnjih 15-ih letih je bilo sodelovanje EU s Kostariko okoli 4 milijonov evrov na leto. Projekti so bili osredotočeni na več območij, vključujoč: kmetijstvo, gozdarstvo, razvoj majhnih podjetij, varstvo, človekove pravice, preprečevanje AIDS-a in drog. Kostarika ima aktivno vlogo v regionalnih programih osredotočenih na izobrazbo (ALFA in ALBAN), prenosu tehnologije (@lis, Al-invest) in lokalnega razvoja (URBAL). Okvirni sporazum o izvajanju finančne in tehnične pomoči ter gospodarskega sodelovanja med EC in Kostariko, je bil podpisan junija 1999 in potrjen decembra 2002 s strani zakonodajne skupščine Kostarike. Bilateralni momerandum o soglasju, ki je predstavljal splošni okvir za sodelovalne programe za obdobje od 2002 do 2006 je bil podpisan marca Okvirni znesek, dodeljen za to obdobje je bil 31,5 milijonov evrov. Momerandum o soglasju izpostavlja tri glavna področja sodelovanja: posodobitev in decentralizacijo države, gospodarsko sodelovanje ter znanstveno in tehnološko sodelovanje. Ta področja so bila pripravljena v EU-Kostarika državnem strateškem dokumentu (Eropean Commission 2007b). Od leta pa bo v veljavi nov državni strateški dokument. Okvirni znesek dodeljen za to obdobje je 34 milijonov evrov.

23 EL SALVADOR Osnovni podatki Tabela 6: Osnovni podatki Uradno ime: Republika El Salvador Glavno mesto: San Salvador Površina: 21,040 km 2 Število Prebivalcev (2005): 6,9 milijona (povprečna letna rast 2.0%) Uradni jezik: Španski Valuta: Colon (1ameriški dolar = 8,75 colons) Predsednik države: Mr. SACA Naslednje predsedniške volitve: marec 2009 Inflacijska stopnja (%): 2,3 BDP/prebivalca ($): Tuje rezerve (v milijonih $): 1,890 Vir: US Department of State (2007) Politično ozadje V zadnjih nekaj letih je El Salvador dobil mednarodno priznanje za uspešno premagovanje vplivov oboroženih spopadov. Mirovni sporazumi iz leta 1992 in velike politične in gospodarske reforme, ki so sledile, so vodile do postopne demokratizacije, makroekonomske stabilnosti in gospodarske rasti. Kljub temu, da je bil dosežen občuten napredek, vključno z odpravo vojaškega režima, kaže spreminjanje političnega procesa znake slabšanja, pa tudi javni ugled številnih novih institucij, kot so sistem pravosodja ali državna civilna policija, še ni bil popolnoma uveljavljen (European Commission 2004c). 21. marca 2004 je na predsedniških volitvah zmagal Elias Antonio Saca, kandidat stranke ARENA (National Republican Alliance). Svoj mandat je začel junija 2004 in bo predsedoval do leta 2009.

24 Družbeno gospodarsko stanje El Salvador je dohodkovno spodnje srednja država v razvoju, s 6,6 milijonov prebivalcev in z BDP na prebivalca okoli 2,110 ameriških dolarjev. Makroekonomska stabilnost zadnjih nekaj let (inflacija manj kot 5% v obdobju ; trenutni računski primanjkljaj skoraj vedno manjši od 2% BDP-ja v obdobju ; 34,1% skupnega dolga/bdp leta 2001) je oslabljena zaradi kroničnih zunanjetrgovinskih primanjkljajev (1915 milijona ameriških dolarjev in 14% BDP v letu 2001) in stalno nazadovanje v gospodarsko pomembnih tradicionalnih kmetijskih dejavnostih (še posebej v pridelovanju kave). Velik gospodarski izziv za El Salvador, je ustvarjanje trajne in uravnotežene rasti, ki lahko prispeva k zmanjšanju revščine. V zadnjih dveh letih je bila stopnja gospodarske rasti počasnejša od povprečja prejšnjih desetih let (1,8% leta 2001 in 2,3% leta 2002). Z družbenega stališča, spada El Salvador v skupino držav s srednjo stopnjo človeškega razvoja. Procent prebivalstva, ki živi v revščini, je padel za 25% v času devedesetih let. Kljub temu napredku, so večji problemi ostali. El Salvador ima v svetu eno največjih stopenj neenakosti na ravni dohodka iz prodaje. Na ravni človekove razvitosti pa so geografska neskladja med različnimi deli države (med mestnimi in podeželjskimi skupnostmi) primerljiva s tistimi, ki ločijo razvit svet od najmanj razvitih držav (European Commission 2007c) Odnosi z EU Od leta 1984 je bil El Salvador del ministrskega San Jose dialoga med srednjeameriškimi državami in Evropsko unijo. Letna srečanja med svetom zunanjih ministrov Srednje Amerike in EU, v okviru tega dialoga, so oblikovala izhodišča, na osnovi katerih želijo ojačati sodelovanje, gospodarske povezave in regionalne integracije. Dialog je bil preoblikovan leta 1996 v Firencah in leta 2002 v Madridu (European Commission 2007c). Sedanja pravna podlaga za sodelovanje med El Salvadorjem in EU je okvirni sodelovalni sporazum, podpisan v San Salvadorju februarja 1993, skupaj z ostalimi srednjeameriškimi državami. Ta sporazum je prišel v veljavo leta Skupaj z Madridsko deklaracijo, narejeno s strani EU in Latinske Amerike ter Karibov, je bil 15. decembra 2003 v Rimu podpisan nov političen dialog in sodelovalni sporazum. Brž ko bo ratificiran z vseh strani, bo ta nov sporazum razširil obstoječ sporazum in vključil nova področja, kot so človekove pravice, migracije in preprečevanje terorizma (European Commission 2007c). Sodelovanje EU je tradicionalno eden od glavnih virov uradne pomoči za razvoj El Salvadorja. Med notranjimi oboroženimi spopadi, je bilo sodelovanje z El Salvadorjem neposredno določeno z okoliščinami v državi z nujnimi posegi (hrana ali nujna pomoč, pomoč za razseljene osebe ali begunce). Ko pa se je začel mirovni proces, je bila pomoč EU razširjena tudi na ostala področja kot so: zaščita človekovih pravic, gospodarsko sodelovanje, demobilizacija (odpust vojakov iz aktivne službe) in reintegracija prejšnjih častnikov. Kljub relativno velikemu številu proračunskih usmeritev in»majhnih projektov«, je bil večji del pomoči skupnosti skoncentriran na širše in tradicionalne

25 25 sodelovalne programe, zlasti na razvoj podeželja v revnejših regijah države (European Commission 2007c). Z začetkom leta 1998 se je»projekt pomoč«ustrezno približal povojni fazi in je bil postopno nadomeščen s področnim ukrepom v skladu s strategijo in Memorandumom o soglasju (MoU Momerandum of Understanding) podpisan leta Kot del tega zbliževanja, sta Evropska komisija in El Salvador vstopila v»okvirni finančni sporazum«, ki poenostavlja in prestrukturira dogovore za tehnično in gospodarsko sodelovanje z vrsto jasnih pogodbenih in finančnih pravil za prenos ukrepov pomoči in z zaupanjem večje odgovornosti Salvadorskim oblastem v izvrševalni fazi (European Commission 2007c). El Salvador je prav tako prejel občinsko pomoč na regionalni ravni in pod ukrepi ter programi odprtimi za vse latinskoameriške države ( npr.:decentralizirani sodelovalni programi kot so Al-invest za gospodarsko sodelovanje, ALFA za sodelovanje na področju visokošolskega izobraževanja, ALIS za sodelovanje v zadevah informacijske družbe, itd.). Skozi humanitarni urad ECHO, je Komisija v številnih priložnostih priskrbela nujno pomoč za žrtve naravnih katastrof, nazadnje žrtvam potresov v januarju in februaru Kot dodatek, od leta 1998 in predvsem leta 2005 po tropski nevihti Stan, je ECHO financiral projekte za pripravo na naravne katastrofe in za znižanje ranljivosti lokalnih skupnosti ob takšnih katastrofah. Ti ukrepi so bili nadalje zamenjani z rekonstrukcijskimi programi, še posebej v okvirni pomoči, ki jo je po katastrofi hurikana Mitch-a zagotovila Komisija, kot tudi s popotresnim programom o obnovi El Salvadorja za obdobje od 2001 do 2007 (European Commission 2007c). Državni strateški dokument za sodelovanje z El Salvadorjem za obdobje je bil sprejet s strani Komisije maja leta 2002, in obsega sledeče glavne sektorje: odgovorno vodenje države, priprava pravne države in zaščita človekovih pravic, lokalni razvoj v skladu z udeležbo (deležem), vključitvijo in pravičnostjo, uravnotežena gospodarska rast in odpiranje delovnih mest Trgovinski odnosi EU je tretja najbolj pomembna trgovinska partnerica El Salvadorja. Leta 2002, je šlo 6,3% Salvadorskega izvoza v EU in 7,8% uvoza je prišlo iz EU. Vodilni Evropski trgovinski partner je Nemčija. Na investicijski strani so interesi EU narastli v zadnjih petih letih, v pogojih kvalitete in kvantitete, skoncentrirane v storitvenem sektorju: telekomunikacije, turizem, zavarovalništvo, itd.. Tabela 7: Trgovanje EU z El Salvador-jem Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

26 26 Slika 5: Trgovanje EU s El Salvador-jem (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Največji delež izvoza v EU predstavljajo kmetijski izdelki (okoli 54%), na drugem mestu so stroji s 25% deležem; medtem ko uvoz v El Salvador iz EU predstavljajo stroji in transportni materiali s 45% deležem, sledijo proizvedene dobrine (18,2%) ter kemikalije (16,4%). Glavni uvozni trgovinski partner El Salvadorja so ZDA s 43,3% deležem in predstavljajo daleč najpomembnejšega partnerja, sledijo si Gvatemala (8,2%), Mehika (7,8%) in na četrtem mestu je EU s samo 5,9% deležem. Prav tako so glavni izvozni trgovinski partner ZDA (61%), sledi Gvatemala (12,1%), Honduras (7,4%) in na četrtem mestu EU s 4,3% deležem menjave (Bilateral Trade Relations 2007). Slika 6: Glavni trgovinski partnerji El Salvadorja (2005) Delež trgovanja (%) , ,5 5,6 5,4 4 2,9 0 ZDA Gvatemala Mehika EU Honduras Costa Rica Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

27 GVATEMALA Osnovni podatki Tabela 8: Osnovni podatki Uradno ime: Republika Gvatemala Glavno mesto: Gvatemala Površina: km 2 Število prebivalcev (2006): 12,3 milijona (povprečna letna rast 2,6%) Uradni jezik: Španski; ostali jeziki 40% Valuta: Quetzal Predsednik države: Oscar Berger Perdomo Naslednje predsedniške in parlamentarne November 2007 volitve: Letna rast (2006): 2,27% BDP (2005): miliijona dolarjev BDP/prebivalca (2005): dolarjev Izvoz EU iz Gvatemale 275 milijonov dolarjev Uvoz EU v Gvatemalo 450 milijonov dolarjev Skupna EC razvojna pomoč na leto 20 milijonov ameriških dolarjev Skupna EU razvojna pomoč na leto 110 milijonov ameriških dolarjev Število ljudi, ki živijo z manj kot $2/dan 56% Vir: US Department of State (2007) Politično ozadje Predsedniške, zakonodajne in lokalne volitve so bile v Gvatemali 9. novembra in 28. decembra Kljub pričakovanju nasilja, goljufije in nizke udeležbe, je bila volilna udeležba (58%) višja od prejšnjih dveh (v letih 1995 in 1999), volilni postopek pa se je štel kot demokratičen in pošten. Oscar Berger je bil za predsednika Gvatemale izbran v drugem krogu s 54% večino. Na parlamentarnih volitvah je večino sedežev (47 od 158) dobila koalicija GANA (Gran Alianza National), sledila je FRG (Frente Republicano Guatemalteco) s 43 sedeži in UNE (Union de la Esperanza Nacional) z 32 sedeži (European Commission 2007d).

28 28 Obsežna ideja glavnih izzivov za prihodnost razvoja Gvatemale se bo mogoče pokazala v rezultatih sestanka posvetovalne skupine za Gvatemalo, ki je bil v Gvatemali maja Ti izzivi vključujejo konsolidacijo mirovnih sporazumov, sprejetje pomembnih preureditev kot je fiskalna politika, premoženjska registracija, izboljšanje položaja Majev in volilska reforma. Pravna država in spoštovanje človekovih pravic, kriminala ter korupcije, ostajajo odločilni izzivi. V nedavnih mesecih so bili pogosto ogroženi in napadeni številni sodniki, odvetniki, civilna družba, duhovščina, mediji in prav tako politiki. Prav tako so skupine in aktivisti za človekove pravice prijavili, da so bili ogroženi in nekateri tudi napadeni. Misija Združenih Narodov za preverjanje v Gvatemali je prijavila da se je celotna situacija človekovih pravic poslabšala v letu 2003, s povečanimi znamenji udeležbe tajnih skupin v ilegalnih aktivnostih, ki so povezane z vojsko, pravnim sistemom in policijo. Kljub nekaterim izboljšanjem v sistemu sodne oblasti, morajo institucije demokracije razviti pristojnosti za reševanje nekaznovanja in kršitev (European Commission 2007d). V zvezi z zunanjimi odnosi, je Gvatemala od leta 1960 sodelovala v procesu integracije z ostalimi srednjeameriškimi državami, kar je vodilo do povečanja trgovine med njimi, večje zaposlitve in večje konkurenčnosti. Prav tako je bil napredek v ustanavljanju carinske unije z El Salvadorom, Hondurasom in Nikaragvo Družbeno gospodarsko stanje S populacijo 12,3 milijona in z BDP/prebivalca 2200 ameriških dolarjev leta 2005, je Gvatemala največje gospodarstvo v Srednji Ameriki. Kmetijstvo prispeva 23% BDP-ja in obračuna 75% izvoza, predvsem kave, sladkorja, kardamoma in banan. V zadnjih nekaj letih je porastel turizem in izvoz oblačil ter netradicionalnih kmetijskih proizvodov. Z makroekonomskega vidika se je relativna strukturna stabilizacija preteklih let oslabila, ker je (European Commission 2007d): Gvatemalsko gospodarstvo odvisno od nihanj na mednarodnih trgih (še posebej trgih ZDA in Mehike), zaradi številnih naravnih katastrof (poplav, hurikanov, suše itd..) in zaradi potrebe po izvajanju številnih reform v ključnih sektrojih (bančnem sektroju, javnih financah, fiskalnem sektorju). Nov Sporazum o prosti trgovini med ZDA in srednjeameriškimi državami, sklenjen decembra 2003, naj bi zagotovil dodatne trgovinske in investicijske priložnosti za obe strani, kot tudi izboljšanje gospodarske rasti. Z družbene strani je revščina še vedno glavni problem za več kot polovico prebivalstva, skoraj 25% prebivalstva živi v skrajni revščini. BDP/prebivalca raste prepočasi, da bi lahko popravil življenjski standard revnih ljudi.

29 29 Družbeni kazalniki so med najslabšimi v Srednji Ameriki na ravni (European Commission 2007d): javnega izdatka, dostopa do zdravja in osnovnih storitev, izobrazbe, otroške in materinske umrljivosti, porazdelitve premoženja in zemlje. Avtohtoni ljudje, ki predstavljajo 50% prebivalstva, trpijo zaradi močne rasne, družbene, gospodarske in kulturne diskriminacije. Sedem od desetih avtohtonih ljudi je revnih in živi na robu družbe (European Commission 2007d) Okoljska situacija Dramatični učinki tropske nevihte Stan leta 2005, so dejansko pokazali kako občutljiv je eko sistem in kako pomembni so izzivi države v upravljanju naravnih virov, da bi se v prihodnosti izognili nevarnostim. Vez med okoljem in zmanjšanjem revščine je problem, ki se pojavlja tudi v drugih državah te regije, vendar je ta problem v Gvatemali največji. V večini primerov so najrevnejši deli tudi največja tarča naravnih katastrof, kajti predvsem v teh delih so ljudje primorani bolj izkoriščati naravne danosti za svoje preživetje (Eropean Commission 2007d). Gvatemala ima veliko gozdnega bogastva, ki pa je zelo ranljivo. Prav tako ima velik potencial okoljskega bogastva (okoljski turizem, biološko raznovrstnost, gozdno bogastvo, arheologijo, itd.). Rast prebivalstva in razvojne neenakosti vplivajo na naravne vire, kar posledično vpliva na primer na razgradnjo prsti, ob tem pa je nenadzarovano uporabljanje zemlje za urbano ali kmetijsko uporabo povečalo občutljivost na katarstofe, predvsem na severu. Gvatemala nepretrgoma trpi zaradi naravnih katastrof (poplav, hurikanov, suše, itd.). Trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri bi vodilo v izboljšanje dobave vode in povečanega gospodarskega razvoja, predvsem na podeželjskih območjih kjer je koncentracija revščine največja (Eropean Commission 2007d). Leta 2001 je prišlo do napredka, z ustanovitvijo ministrstva za okolje in naravno bogastvo Odnosi z EU Z obzirom na gospodarske in razvojne sodelovalne aktivnosti, je trenutna zgradba zagotovljena z okvirnim Regionalno - razvojnim sporazumom, ki je vzpostavljen med šestimi srednjeameriškimi državami in Evropsko komisijo in je bil izvršen leta 1999 s podpisom vseh članic. Ta sporazum pokriva široko vrsto sektorjev in predvideva vzpostavitev skupnega odbora za nadzor njegove izvedbe, kot tudi pododbore za nadrobno preučevanje določenih sektrojev tega sporazuma. Ta sporazum bo nadomeščen z novim, in sicer z novim političnim dialogom in sodelovalnim sporazumom, ki je bil podpisan leta 2003 v Rimu. Ko bo sporazum enkrat podpisan s strani vseh članic bo vključeval tudi nova področja, kot so človekove pravice, preseljevanje in boj proti terorizmu (European Commission 2007d).

30 30 Od leta 1984 je Gvatemala ena od najbolj pomembnih upravičencev pomoči Skupnosti v Srednji Ameriki ( v povprečju milijonov EUR na leto, od leta 1990). Trenutno je EU najpomembnejši multilateralni donator Gvatemale. Na začetku 90-ih so dobili v najbolj revnih regijah države, kjer je velika koncentracija avtohtonih skupnosti, prednost programi za celovit razvoj podeželja. Kasneje je bila pomoč EU osredotočena na področja kot sta izobrazba in zdravje (European Commission 2007d). Glavni cilj EU je podpirati Gvatemalo pri izvrševanju mirovnih sporazumov in podpiranje prizadevanja Gvatemale pri gradnji demokracije ter večnega miru, predvsem na področjih kot so: demobilizacija in sanacija bivših gverilskih in oboroženih sil; izboljšanje varnosti državljanov z ustvarjanjem in ohranjanjem delovanja policije; krepitev sodnega sistema, itd. Gvatemala je podpirana iz skoraj vseh instrumentov EC in proračunskih usmeritev, kot je zaščita človekovih pravic, sanacija, gospodarsko sodelovanje, itd. Skozi humanitarni urad ECHO, je Komisija pravočasno oskrbela nujno človekoljubno pomoč prebivalcem Gvatemale, ki so bili prizadeti v naravnih katastrofah ali spopadih (European Commission 2007d). Državni strateški dokument za sodelovanje z Gvatemalo v letih , je bil sprejet s strani Komisije maja leta Izvajanje mirovnih sporazumov ostaja ključna prvina in predpogoj za to strategijo, ki vključuje naslednje pomembne sektorje: odgovorno vodenje države, priprava pravne države in zaščita človekovih pravic; lokalni razvoj v skladu z udeležbo (deležem), vključitvijo in pravičnostjo; uravnotežena gospodarska rast in odpiranje delovnih mest. Okvirna finančna sredstva Gvatemale za obdobje so 93 milijonov EUR. Na sestanku Posvetovalne skupine v Gvatemali ( maj 2003) je EU odločila preusmeriti svoje sodelovanje z Gvatemalo k tistim sektorjem, kjer so preureditve bile šibke ali nezadostne. Glavni cilj je zagotoviti večjo stabilnost odnosov EU z Gvatemalo. Konec leta 2004 je Evropska komisija začela izvajati posvetovalni postopek za nov državni strateški dokument za obdobje V njem so izpostavili predvsem socialno koherezijo, varnost ljudi, gospodarsko rast in menjavo kot glavne vsebine za sodelovanje. V tem obdobju je za razvojno sodelovanje predvidenih 135 milijonov evrov (European Commission 2007d) Trgovinski odnosi Izvoz iz Gvatemale v EU predstavljajo predvsem kmetijski proizvodi (kava, sladkor in banane) in sicer kar s 63,4% odstotnim deležem (leta 2005); medtem ko iz EU predvsem uvažajo stroje in transportni material (41,6%), kemikalije (26,5%) ter proizvedene dobrine (9,4%).

31 31 Tabela 9: Trgovanje EU z Gvatemalo Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 7: Trgovanje EU z Gvatemalo (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007) ZDA so najpomembnejši trgovinski partner Gvatemale (50,2% izvoza in 38,5% uvoza v letu 2005). Ostali pomembni trgovinski partnerji so ostale članice srednjeameriškega skupnega trga (12,1% uvoza in 41% izvoza), EU (7,4% uvoza in 4,7% izvoza) in Mehika. Slika 8: Glavni trgovinski partnerji Gvatemale (2005) Delež trgovanja (%) ,5 7,3 6,4 6,4 3,5 3,5 ZDA El Salvador EU Mehika Honduras Karibi Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

32 HONDURAS Osnovni podatki Tabela 10: Osnovni podatki Uradno ime: Republika Honduras Površina: km 2 Število prebivalcev (2006): Glavno mesto: Tegucigalpa Jezik: Španski Valuta: Lempira (1EUR = 22,200) Politični sistem: Predsedniška republika Predsednik države: Mel Zelaya BDP (2006): milijona USD BDP/prebivalca (2006): USD Rast BDP (2004): 4,6% Vir: US Department of State (2007). Medtem ko Honduras uživa posebno povezavo z ZDA, ima močne kulturne in zgodovinske vezi z Evropo. Evropa je imela ključno vlogo pri doseganju miru v Srednji Ameriki, kot tudi pri spodbujanju naknadnega procesa regionalne integracije. Honduras je drugi najpomembnejši prejemik pomoči EU v Latinski Ameriki, ne samo zaradi visoke stopnje revščine, ampak tudi zaradi interesa EU pri utrjevanju stabilnosti in demokracije v tej državi (European Commission 2007e) Politično ozadje V Hondurasu ni bilo državljanskih vojn, vendar pa so vojne v sosednjih državah imele vpliv nanj. Po dolgem obdobju stranskih vplivov oboroženih sil v političnem življenju države, je bila v novembru leta 1981 zopet vzpostavljena demokracija. Prehod iz vojaškega vodstva v civilno se je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih z bistvenim napredkom na področju človekovih pravic, s priznanjem pristojnosti in svobodo govora. Vendar pa so bila dojemanja razširjene korupcije, pravne nezanesljivosti in kratkotrajne kriminalitete, vedno izziv, ki je ostal nerešen. Poguben vpliv hurikana Mitch-a leta 1998, je vodil v rastoče zavedanje ranljivosti Hondurasa in je spodbudil ponovno razmišljanje o razvojnem

33 33 oblikovanju. Prvi pozitivni rezultat se je pokazal v porastu udeležencev civilne družbe in z lansiranjem decentralizacijskega procesa (European Commission 2007e). Honduras je podpisal skoraj vse mednarodne in med-ameriške dogovore o človekovih pravicah, katerih izvedba pa včasih ostaja neenaka in v nekaterih primerih v zametku. Honduras aktivno sodeluje v regionalnem integracijskem procesu, prav tam pa je tudi sedež Centralne Ameriške banke za gospodarsko povezovanje. Vendar pa to ne pomeni, da so odnosi s sosedi, predvsem z Nikaragvo, vedno mirni. Novi vladi v obeh, Hondurasu in Nikaragvi, sta izrazili svojo obvezo, da razrešita številne nerešene spore, kot je razmejitev pomorske meje med Kolumbijo, Hondurasom in Nikaragvo; in ukinitev 35% carine, ki jo ima Nikaragva za uvoz blaga iz Hondurasa (European Commission 2007e). Glavni problemi vlade so predvsem v»ukoreninjenih» primanjkljajih javnega sektorja, vodstvenega in pravnega uveljavljanja v državnih službah in sodstvu. Kljub nedavnim reformam ostaja zaznavanje korupcije dokaj visoko; državne službe ostajajo politizirane in naklonjene h korupciji. Sodna oblast je ena najmanj učinkovitih v regiji s prekomernimi zamudami in omejenim osredotočanjem do potreb revnih Družbeno gospodarsko stanje Honduras je skozi celotno obdobje zaostajal za rastjo Latinske Amerike in je kronično padal v makroekonomsko nestabilnost. Po klasifikaciji Svetovne banke, spada Honduras v skupino z nizkimi povprečnimi dohodki. Tradicionalno je bil prizadet z ekspanzivnimi makroekonomskimi politikami, ki so dvignile zunanji dolg brez zagotovljene trajnostne rasti. V devetdesetih letih je bil izveden celovit stabilizacijski program, ki je dal verjetne pozitivne rezultate na ravni fiskalne stroke (enoštevilčna inflacija) in rast (preko 3-4%) (European Commission 2007e). Kot visoko zadolžena država je bil Honduras primeren za sodelovanje v HIPC 18 iniciativi (iniciativa za visoko zadolžene revne države) leta Honduras je druga najrevnejša država na tem kontinentu. Okoli 64% prebivalstva živi pod pragom revščine, medtem ko 45% prebivalstva živi v ekstremni revščini. Na ravni družbenega razvoja, zaostaja Honduras za večino latinskoameriških držav, predvsem na področjih kot sta poštena porazdelitev dohodkov ali družbena poraba. In zato ostaja razvoj človeških virov ena od ključnih prednostih nalog: trenutno samo ena tretjina prebivalcev uspe priti do srednje šole (European Commission 2007e). Honduras je v samem srcu Srednje Amerike, na področju visoko aktivnih tektonskih prelomov, z več kot sedemindvajsetimi delujočimi vulkani. Zaradi gorskega področja in kompleksnih rečnih sistemov, prihaja do zemeljskih udorov in poplav. Nekateri deli regije pa so tudi podvrženi suši. 18 Highly Indebted Poor countries

34 Trgovinski odnosi Honduras ima trenutno najbolj odprto gospodarstvo v Srednji Ameriki in kotira med najbolj odpritmi v svetu. ZDA ostajajo najbolj dominanten partner. Glavni viri izvoza so poljedelski izdelki (kava, banane), vendar pa je v preteklih letih procent tradicionalnih izdelkov padel iz 66% na 40% celotnega izvoza. To znižanje je posledica hurikana Mitch-a, ki je uničil plantaže kave in banan, pa tudi posledica pojava tekstilne industrije (European Commission 2007e). Tabela 11: Trgovanje EU s Hondurasom Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 9: Trgovanje EU s Hondurasom (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Takoj za ZDA in srednjo Ameriko je EU tretji največji trgovinski partner, ki predstavlja okoli 9% celotnega trgovanja Hondurasa. Menjava z EU je predvsem pravno urejena z novim GSP+ režimom. Menjava s Hondurasom ostaja za EU skoraj nepomembna (0,04% uvoza v EU v letu 2004), razen za občutljive produkte (npr. banane).

35 35 Slika 10: Glavni trgovinski partnerji Hondurasa (2005) Delež trgovanja (%) , ,3 5,1 3,7 2,6 2,1 ZDA EU Gvatemala El Salvador Mehika Karibi Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Odnosi z EU Honduras tvori del sodelovalnega sporazuma, ki je bil podpisan februarja 1999 med EU in Srednjeameriškimi državami. Od leta 1975 do 2000 je sodelovanje EU presegalo 280 milijonov EUR, katerega bistven del je bila varnost preskrbe s hrano in nujna pomoč. Trenutno je s strani EU v veljavi preko 20 velikih podpornih projektov za Honduras, s celotnim proračunom 120 milijonov EUR (European Commission 2007e). Dva glavna finančna orodja sta : (a) Memorandum o soglasju, podpisan marca 2001, ki predvideva sodelovanje EU z okvirno vsoto 147 milijonov EUR za obdobje do leta 2006; (b) Regionalni program za prenovo Srednje Amerike, ki pa predvideva pomoč v Hondurasu z vsoto do 119 milijonov EUR. Prav tako je Honduras upravičenec nekaterih drugih horizontalnih programov pomoči namenjenih za Latinsko Ameriko kot so: Alis, Al-Invest, ALFA, URB-AL. Podpora Evropske skupnosti (EC) se je v zadnjih letih podvojila in sedaj predstavlja več kot 10% mednarodne pomoči. Trenutna podpora je dosegla 338 milijonov evrov, kar pomeni, da je Honduras drugi največji prejemnik podpore v Latinski Ameriki, takoj za Nikaragvo. Prvotno je bil bilateralni sporazum osredotočen na demokratični tranzicijski proces in promocijo človekovih pravic in je kasneje bil razširjen tudi na zmanjšanje revščine. Trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, izobrazba in decentralizacija so bila tri glavna področja državne strategije za leta Glavna področja skupnega sodelovanja Evropske skupnosti so bila: dostop do storitev socialne varnosti (34%), trajnostni razvoj

36 36 podeželja/varnost preskrbe s hrano (30%), okolje (18%) in regionalna integracija (16%) (European Commission 2007e). S postopno krepitivijo moči državne oblasti je bil razvoj upravljanja s pomočjo evropske skupnosti zaznamovan s postopnim transferjem odgovornosti generalnega štaba EC na EC regionalno pooblastitev, z namenom približanja stopnje operativnih odločitev k dejanskim potrebam in imetnikom. Kot nadaljni korak je bila»odprta«ec»regionalizirana delegacija«v Tegucigalpi leta Do tega je prišlo z namenom, da izboljša usklajevalne mehanizme, zviša stopnjo plačila, ojača prepoznavnost EC in poveča svojo udeležbo v mehanizmih usklajevanja dajatev ter političnem dialogu z oblastjo (European Commission 2007e). Programi podpore držav članic EU znašajo 50% celotnega sodelovanja EU s Hondurasom in 10% celotne mednarodne pomoči. V skladu z njihovimi splošnimi prispevki v proračun EU, devet držav članic EU zagotavljajo neposredno bilateralno pomoč, ki predstavlja skoraj 13% celotnih nepovratnih sredstev za javni sektor. Samo pet držav članic EU ima trenutno ambasade v Hondurasu (Francija, Nemčija, Italija, Španija in Švedska), dve od njih (Italija in Francija) upravljata sodelovalne programe direktno, ostale preko sodelovalnih agencij. Trenutna strategija Evropske skupnosti za Honduras je bila oblikovana po številnih posvetovanjih in se prepleta s strategijo zmanjšanja revščine v državi in političnimi ambicijami. Z obzirom na visoko socialno in okoljsko ranljivostjo ter v skladu s cilji razvojne politike Evropske skupnosti in zaključki srečanja v Guadalajari, je namen te strategije (državni strateški dokument za obdobje ) pospešitev družbene povezave v smislu regionalne integracije (European Commission 2007e): Okrepitev družbene povezave z investicijami v človeški kapital (zdravje in izobraževanje) z namenom, da se zmanjšajo ukoreninjena družbena odstopanja in teritorialne neuravnoteženosti, ki so naredile Honduras drugo najbolj revno državo v Latinski Ameriki in pa da postane strategija boja proti revščini bolj učinkovita. Pospeševanje trajnostnega gospodarjenja z naravnimi bogastvi, s povdarkom na gozdarjenju z namenom, da bi ublažili nenehno ranljivost pred naravnimi katastrofami ter boj proti podeželjski revščini. Razvoj javne varnosti in zakonite politike z namenom, da bi zmanjšali javno nevarnost s spodbujanjem pregona, ojačanjem sodne oblasti ter preprečevanjem vstopanja mlajših generacij v tolpe. Ta tri strateška področja so močno prepletena, kot so tudi javna varnost, trajnostno gospodarjenje z naravnimi bogastvi ter investiranje kapitala del družbene povezanosti. Hkrati pa sta nevarnost in okoljska degradacija narastli do stopnje, da sta postali ključni regijski zadevi in glavni domač izziv. Implementacija tega programa bo postopna skozi obdobje sedmih let in bo razširjena skozi dva zaporedna delovna programa. Z obzirom na trenutni makroekonomski utrjevalni proces in napredek v upravljanju z javnimi financami, bodo izvršitvene možnosti vključevale cel niz mehanizmov pomoči Evropske skupnosti, vključno s proračunsko podporo (European Commission 2007e).

37 NIKARAGVA Osnovni podatki Tabela 12: Osnovni podatki Uradno ime: Republika Nikaragva Glavno mesto: Managua Površina: km 2 Število prebivalcev (2005): 5.1 milijona Uradni jezik: Španski Valuta: Cordoba /1 EUR=23,69 Cordobas (december 2006) Predsednik: Daniel Ortega (od januarja 2007) Naslednje volitve: 2010 BDP (2005) 4910 milijona ameriških dolarjev BDP/prebivalca (2005): 850 ameriških dolarjev Letna rast BDP (2005): 3,5% Inflacija (2005): 9,6% Nezaposlenost (2003): 7,8%, plus podzaposlenost 46,5% Revščina (2004) 48% Vir: US Department of State (2007) Politično ozadje V začetku devetdesetih let se je novo izvoljena vlada, ki ji je predsedoval Violeta Barriors de Chomorro, morala spopasti s trojno tranzicijo: vojna se je končala, politični sistem se je umaknil naraščajoči demokratični udeležbi in centralizirano gospodarstvo se je umaknilo tržnemu gospodarstvu. Družbena in gospodarska klima pa sta še naprej ostali težavni (European Commission 2007g). Sedaj predseduje Nikaragvi Daniel Ortega, ki je bil izvoljen novembra Izvoljen je bil s 38% glasov.

38 Družbeno - gospodarsko stanje Kljub dolgoletnemu prestrukturiranju, pospeševanju gospodarske rasti in kontrole nad inflacijo ostaja makroekonomska situacija ranljiva. Nikaragva se je soočila z resnimi težavami pri izvrševanju programa gospodarskih reform. Majhna podpora za vladno politiko v nacionalni skupščini je bila pomemben faktor za takšno stanje. Notranji dolg je visok, prav tako ostaja visok zunanjetrgovinski primanjkljaj (European Commission 2007g). Izvrševanje fiskalne politike je še vedno prioriteta vlade. Predvsem visok javni dolg zahteva nadaljna prizadevanja pri utrjevanju te politike, da bi se ta dolg zmanjšal. Ta program vključuje krepitev davčne uprave in zvišanje kakovosti javne porabe. Poleg tega pa pri finančnem utrjevanju sodelujejo tudi nekatere reforme kot so: pokojninska reforma, decentralizacija, reforme državne uprave in fiskalna transparentnost. Notranje dolžniške obveznosti Nikaragve so znašale okoli 84% celotnih obveznosti v letu 2004 in so deloma rezultat slabega gospodarjenja z javnimi financami. Zraven javnega dolga (20% javnih izdatkov) ima državni proračun pravne omejitve in sicer 6% izdatkov mora dodeliti univerzi ter 4% vrhovnemu sodišču; medtem ko mestne uprave dobijo 10% (European Commission 2007g). Za dosego gospodarske rasti v Nikaragvi morajo narasti investicije (predvsem tuje investicije). Izboljšanje družbene povezanosti, poslovnega okolja in konkurenčnosti, pa so ključnega pomena za Nikaragvo, da se znebi slovesa države pravne negotovosti. Vse skupaj pa bi seveda vodilo v razširitev domačega trga. Temelj industrializacije tvorijo tako imenovani»maquilas«sistemi (Maquilas so podjetja, ki delujejo v prostocarinskih območjih in so usmerjena v proizvodnjo za izvoz) z nizko dodano vrednostjo, nizkim vplivom na gospodarstvo in nizkimi finančnimi prihodki. Gre predvsem za tekstilno industrijo in zaradi konkurenčnega Azijskega trga so Maquilas v zadnjih letih utrpele veliko škodo. Prav tako se porajajo številne skrbi zaradi delovne sile (predvsem ženska delovna sila) in kratenja človekovih pravic (European Commission 2007g). Nikaragva je še vedno ena najbolj revnih držav v Latinski Ameriki. Revščina je problem polovice populacije z več kot 2 milijona revnih ljudi, kar predstavlja ogromen izziv. Revščina je skoncentrirana predvsem v podeželjskih področjih, kjer sta dva od treh ljudi revna. Ekstremno neenaka razdelitev dohodkov, pomanjkanje možnosti, nepravičen politični sistem in nepošten dostop do javnih dobrin predstavljajo resno pomanjkanje družbene povezave. Pomanjkanje družbene povezave in široko razširjena revščina zadržujeta gospodarsko rast, na podeželju tudi okoljsko trajnost. Revščina se odraža v nizkih prihodkih, majhnem notranjem trgu, slabih zdravstvenih pogojih in nezadostnem dostopu do izobrazbe ter osnovne oskrbe (voda, zdravstvo, energija), kot tudi do visoke stopnje izseljevanja (notranje in v druge države). Nikaragva ima zelo visoko stopnjo spolne diskriminacije. Spolno nasilje, predvsem znotraj družin, je eden od najbolj pogostih pojavov. Do te situacije je prišlo zaradi številnih dejavnikov: družbene neenakosti, revščina, emigracije, brezposelnost, diskriminacija na delovnih mestih, verovanja in ostale oblike diskriminacije (European Commission 2007g).

39 Trgovinski odnosi Tako kot z ostalimi državami Srednje Amerike, trgovinski odnosi med EU in Nikaragvo slonijo na Splošnem sistemu preferencialov (GSP). V skladu z ugodnostmi splošnih dogovorov GSP, je Nikaragva koristnik posebnih dogovorov v boju proti drogam.(»režim drog«). Režim drog je najbolj ugodna obravnava v GSP in predvideva prostocarinski dostop do trga za vse industrijske proizvode v splošnih sporazumih in za tiste, ki so opredeljeni kot občutljivi. Prav tako predvideva prostocarinski dostop za nekatere kmetijske proizvode, ki so vključeni v splošne sporazume in so opredeljeni kot občutljivi. Prav tako pa zagotavlja prostocarinski dostop za določene kmetijske proizvode, ki niso zajeti v splošnih sporazumih (European Commission 2007g). Delež EU v trgovinski menjavi s Srednjo Ameriko je zadnjih 10 let stabilen z okoli 10% deležem. Glavni trgovinski partner so seveda ZDA, z daleč najvišjim deležem menjave. Izvoz predstavljajo kmetijski proizvodi, kot so banane, kava in sladkor. Uvoz pa najpogosteje predstavljajo stroji, kemikalije, vozila, ladje in gorivo. Tabela 13: Trgovanje EU z Nikaragvo Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 11: Trgovanje EU z Nikaragvo (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

40 40 Slika 12: Glavni trgovinski partnerji Nikaragve (2005) Delež trgovanja (%) ,7 6,6 5,5 5,4 5,3 0 ZDA Costa Rica Venezuela El Salvador Gvatemala EU Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Odnosi z EU V devetdesetih letih je Nikaragva prejela približno 600 milijonov ameriških dolarjev uradne pomoči na leto. Glavna sredstva za razvojno financiranje so Svetovna banka, medameriška Razvojna banka in srednjeameriška banka za gospodarsko povezovanje. Če je pomoč držav članic dodana k pomoči iz proračuna Skupnosti, je EU glavna neto dajalka Nikaragve. Japonska in ZDA sta pomembna vlagatelja, čeprav so ZDA v zadnjih letih znižale svojo pomoč. Izpostaviti je pomembno tri glavne prednostne naloge pomoči, ki jo je EU nudila Nikaragvi (European Commission 2007g): podporo demokratični upravi; razvijanje kmetijske proizvodnje in rejnih živali; družbeno sodelovanje.

41 41 Nikaragva prav tako aktivno sodeluje v programih kot so: AL-INVEST (sodelovanje med dejavnostmi), ECIP(investicijski družbeniki Evropske Skupnosti), URB-AL (program za partnerstvo med EU in Latinsko Ameriko) in ALFA (Visokošolski izobraževalni program med EU in Latinsko Ameriko). Memorandum o soglasju, med EC in Nikaragvo, je bil podpisan 29. marca 2001; in ima okvirno vsoto 191,5 milijona EUR za tehnično in gospodarsko sodelovanje. Medtem ko je bila demokracija vzpostavljena in je v državi mir, so bile prioritete programa Evropske skupnosti zaključene v okviru programa o zmanjševanju revščine. Državni strateški dokument za obdobje označuje bistvene spremembe v obliki sodelovanja. Sodelovanje z EU podpira nacionalne programe na različnih področjih in je skoncentriran na: lokalni razvoj v podeželskih področjih, izobrazbo (20% usmeritvenega programa), vodstvo in družbeno varnost (30% usmeritvenega programa) ter gospodarsko sodelovanje (European Commission 2007g). Leta 2003 je bil izvršen sektorski program, ki je vključeval proračunsko podporo, v višini 52,5 milijona evrov za področje izobraževanja. Državni strateški dokument za obdobje je bil oblikovan na podlagi temeljitega posvetovalnega procesa več interesnih skupin in je prepleten z državnim razvojnim programom. Koordinacija in harmonizacija sta ključni komponenti implementacije. Zaradi enakega razloga, bo sodelovanje z Nikaragvo osnovano na sektorskih pristopih in krepitvi zmogljivosti (European Commission 2007g). V skladu s razvojem političnih ciljev Evropske skupnosti in zaključkov srečanja v Guadalajari, je strateški dokument za obdobje osredotočen na (European Commission 2007): Podporo vladi in predvsem utrjevanju demokracije, dobro vodstvo in učinkovito implementacijo pravne države. Investiranje v človeški kapital, še posebej v izobrazbo z razlogom, da se zmanjša družbena neenakost, teritorialna neuravnovešenost ter da se zmanjšajo spolni in kulturni predsodki. Zagotovitev makroekonomske trajnosti in ojačitev trgovine ter integracije v svetovnem gospodarstvu. Ta glavna področja vsebujejo vklučitev številnih drugih zadev kot so: regionalna gospodarska povezava; podeželje; okoljska trajnost in obvladovanje tveganja; človekove pravice, predvsem spolna enakost; in decentralizacija države.

42 PANAMA Osnovni podatki Tabela 14: Osnovni podatki Uradno ime: Republika Panama Število prebivalcev (2004): 3,2 milijone Površina: km 2 Nezaposlenost(2004) : 13,2% Letna rast (2005): 6,9% Valuta: Balboa (1 balboa = 1 US$) Zunanjetrgovinski primanjkljaj (2002) 2205 milijonov ameriških dolarjev BDP (2006): BDP/prebivalca (2005): Predsednik republike: 1500 milijonov dolarjev ameriških dolarjev Martin Torrijos Vir: US Department of State (2007) Politično ozadje Panama zavzema strateško pozicijo na tem območju, saj je»lastnik«panamskega kanala, ki so ga dobili nazaj od ZDA 31. decembra Na referendumu leta 2006 so sprejeli, da se kanal razširi, kar sedaj predstavlja državi velik izziv za prihodnji razvoj kot tudi v razmerju do investicij. Predsednik Paname je Martin Torrijos, iz stranke»partido Revolucionario Democratico«, ki je zavzel to pozicijo leta Politični odnosi med EU in Panamo so bili oblikovani s San Jose dialogom, ki je bil lansiran na ministrskem zasedanju EU - Srednja Amerika v Kostariki Panama je prav tako podpisnica okvirnega sodelovalnega sporazuma med EU - Srednjo Ameriko, ki je bil podpisan 1993 v San Salvadorju in ki je prešel v veljavo leta Nov političen dialog in sodelovalni sporazum je bil podpisan decembra leta 2003, ki pa še ni bil ratificiran s strani vseh strank (European Commission 2007h).

43 Trgovinski odnosi Od pristopa v WTO in v združenje Karibskih držav, vodi Panama politiko večje odprtosti in dostopa na nove trge. Panama je podpisala preferencialne trgovinske sporazume z El Salvadorjem in Dominikansko republiko in delne trgovinske sporazume s Kolumbijo in Mehiko. Prav tako ima podpisane bilateralne investicijske pogodbe z ZDA, Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo, Španijo, Urugvajem in Kubo (European Commission 2007h). Do sedaj je Panama podpisala tri prostotrgovinske sporazume z El Salvadorjem, Tajvanom in Singapurjem. Pogajanja potekajo z Mehiko, Čilom, ostalimi državami Srednje Amerike in ZDA. Prav tako je pokazala interes v pogajanjih z ostalimi državami kot tudi z EU (Bilateral Trade Relations 2007). Tabela 15: Trgovanje EU s Panamo Uvoz Izvoz Bilanca Opomba: podatki so v milijonih evrov Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Slika 13: Trgovanje EU s Panamo (Mio evrov) Uvoz Izvoz Bilanca Vir: Bilateral Trade Relations (2007)

44 44 Če pogledamo trgovinsko menjavo s Panamo in drugimi državami, lahko ugotovimo, da največjega partnerja predstavljajo ZDA. Izvoz v ZDA je znašal okoli 46%, na drugem mestu je EU zs 26% deležem menjave, nakar sledijo države Srednje Amerike (10.4%). Pri uvozu v Panamo prav tako prevladujejo ZDA (30%), na drugem mestu so Karibi, na tretjem mestu s 6,4% deležem menjave (leta 2005) je EU. Glavni proizvodi izvoženi v EU so banane (48,7% celotnega izvoza), medtem ko uvoz iz EU predstavljajo predvsem ladje in ladjedelniška oprema (okoli 50% uvoza iz EU). Slika 14: Glavni trgovinski partnerji Paname (2005) Delež trgovanja (%) ,6 10,1 5 4,6 3,8 3,4 0 ZDA Karibi EU Costa Rica Japonska Mehika Vir: Bilateral Trade Relations (2007) Struktura gospodarstva Paname se razlikuje od sosednjih držav zaradi Panamskega kanala. Službe (banke, zavarovalnice, ladjedelniška podjetja) obračunajo 76% BDP-ja, industrija 16,5% in kmetijstvo 7,4%. Delež proizvodne industrije je majhen, v regionalnih okvirih pa kmetijski sektor ni konkurenčen. V primerjavi s Kostariko, Panama ni tradicionalna turistična destinacija, vendar pa se tudi to področje razvija (European Commission 2007h). Panamski kanal prispeva v proračun okoli 300 milijonov dolarjev na leto in ladijski promet okoli 90 milijonov evrov.

45 Odnosi z EU Kljub relativno visoki gospodarski razvitosti (BDP na prebivalca približno 4000 ameriških dolarjev), Panama ne velja za eno glavnih držav za sodelovanje z EU in njenih držav članic. Bilateralni Memorandum o Soglasju, ki predstavlja okvirni sodelovalni program za obdobje , je bil podpisan marca Okvirna vsota dodeljena za to obdobje je 24,3 milijona EUR. Memorandum določa tri ključna področja za sodelovanje: gospodarski razvoj, demokratično institucionalizacijo države in socialni razvoj (European Commission 2007h). Državni strateški dokument za obdobje odseva lekcije naučene od implementacije predhodnega strateškega dokumenta ( ). Panama je prihodkovno gledano nekje v sredini, z relativno visokim indeksom človekovega razvoja. Vendar pa je tudi država z največjo neenakostjo te regije. Kljub dinamičnemu gospodarstvu se Panama sooča s številnimi strukturnimi težavami, predvsem na podeželjskih področjih kjer so prebivalci komajda povezani v politično in gospodarsko življenje Paname. V teh regijah živi dve tretjini prebivalcev pod pragom revščine, 38,5% v ekstremni revščini. Prvotni prebivalci predstavljajo desetino celotne populacije Paname (European Commission 2007h). V obdobju, ko se države Srednje Amerike zavezujejo k nadaljnemu regionalnemu integriranju s pogajanji o sodelovanju z EU, je pomembno izpostaviti in podpreti trud Paname na tem področju. Državni strateški dokument je bil sestavljen po posvetovanju z organi oblasti, državami članicami in mednarodno skupnostjo. Za to obdobje ( ) sta predlagani dve področji (European Commission 2007h): Izboljšanje družbene povezave, kar bi pomagalo pri modernizaciji zakona osredotočiti se na socialno politiko in področja, z namenom zmanjšanja revščine in družbene/teritorialne neenakosti. Vključevanje v regionalno integracijo z državami Srednje Amerike. Za to obdobje, za razvoj, je namenjenih 38 milijonov evrov; ki bodo dopolnjeni s tematskimi programi in regionalnimi programi Srednje in Latinske Amerike.

46 MEHIKA Osnovni podatki Tabela 16: Osnovni podatki Uradno ime: Združene države Mehike Glavno mesto: Mehika Površina: 1,967,138 km 2 Število prebivalcev (2006): 107,449,525 Uradni jezik: Španski Valuta: Peso Državna ureditev: Federalna republika Predsednik: Felipe Calderon Naslednje predsedniške volitve: Julij 2009 BDP/prebivalca (2005): ameriških dolarjev Rast BDP (2005): 3,0% Inflacija (2005): 4,0% Brezposelnost (2005): 3.6% Vir: Energy Information Administration (2007) Politično ozadje Zmaga predsedniškega kandidata Nacionalne stranke Vicenta Fox Quesada decembra leta 2000, je odprla novo poglavje v politični zgodovini Mehike. Pomenila je konec obdobja neprestanega vodenja s strani Revolucionarne stranke in povečala zaupanje v moč demokratičnega sistema Mehike. Julija 2006 je bil izvoljen nov predsednik, Felipe Calderon. Na mednarodni ravni je bila Mehika gostiteljica številnih pomembnih konferenc in kljub prizadevanju, da bi igrala glavno vlogo v Latinski Ameriki, je včasih zasenčena s strani Brazilije. Glavna prednost Mehike je njena strateška pozicija na meji med Latinsko Ameriko in ZDA. Mehika se je priključila h GATT-u (kasneje WTO) leta 1986 in je edina država Latinske Amerike, ki je članica OECD (European Commission 2007f).