MEDNARODNO BANČNIŠTVO V EVROPI INTERNATIONAL BANKING IN EUROPE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DIPLOMSKO DELO MEDNARODNO BANČNIŠTVO V EVROPI INTERNATIONAL BANKING IN EUROPE Kandidatka: Mojca Senčar Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Mejra Festić Maribor, oktober 2008

2 2 PREDGOVOR Globalizacija in tehnološki napredek bankam v zadnjih letih omogočata vzpostavitev zelo učinkovitega, varnega in hitrega mednarodnega bančništva. Tako so začele banke v veliki meri seliti svoje poslovanje v države, kjer vidijo priložnosti zaslužka- pa naj bo to z možnostjo pridobitve novih komitentov ali le z omogočanjem lažjega mednarodnega poslovanja že obstoječim komitentom. Banke lahko danes, ob pomoči mednarodnemu bančništvu prijazne zakonodaje, odpirajo svoja predstavništva ali podružnice po vsem svetu. V Evropi je to, od ustanovitve Evropske unije, še lažje. Glede na svoje finančne zmožnosti in poznavanja tujega bančnega trga se lahko banke same odločijo za različne modele vstopa na tuj trg. Omogočena je ustanovitev predstavništva ali izpostave kot dveh najenostavnejših organizacijskih oblik pa do podružnice, ki na tujem trgu deluje kot samostojni subjekt. Vendar zgolj možnost širitve vej bank v druge države ni dovolj. Ob vsem tem je v prvi meri potrebno poskrbeti za visoko varnost takšnega poslovanja. V ta namen so se razvili strogi regulatorni okviri, ki tudi v Evropi določajo meje v katerih morajo banke poslovati, da se po nepotrebnem ne izpostavljajo tveganju. Smernice in Basel I oz. Basel II. bankam omogočajo, da ob določitvi zadostne kapitalske ustreznosti in drugih zahtev, same zagotovijo varno poslovanje. Na zmanjševanje tveganj vplivajo tudi vedno bolje razviti plačilni sistemi. Ti so se samo v zadnjem desetletju razvili v sisteme, ki bankam omogočajo plačila vseh vrednosti, v vse države in to ob najnižjih možnih stroških. Ob tem je za Evropsko monetarno unijo pomemben predvsem sistem SEPA, ki je začel s poslovanjem v tem letu, tudi v Sloveniji. Pomen mednarodnega bančništva je torej velik, saj komitentom po vsem svetu omogoča poslovanje, ki se je še nekaj let nazaj zdelo tvegano in dolgotrajno. Prav zato sem se v svojem diplomskem delu odločila podrobneje predstaviti razvoj mednarodnega bančništva od njegovih začetkov pa vse do danes.

3 3 KAZALO 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja MEDNARODNO BANČNIŠTVO Prednosti in slabosti mednarodnega bančništva Mednarodno bančništvo v Evropski uniji Regulativni okvirji v Evropski uniji Baselski kapitalski sporazum Basel I Nov kapitalski sporazum Basel II Modeli vstopa na tuj trg Tuje predstavništvo Hčerinska družba izpostava Podružnica tuje banke Prevzemi in združitve bank MEDNARODNI PLAČILNI SISTEMI V EVROPI Sistem SWIFT Sistem EBA EURO STEP STEP Sistem EAF Sistem TARGET in TARGET SEPA SKLEP POVZETEK.. 53 ABSTRACT LITERATURA Literatura Viri. 57

4 4 KAZALO TABEL Tabela 1: Krize v bančnem svetu od leta 1975 do Tabela 2: Največje bančne skupine v Evropski uniji. 18 Tabela 3: Razlike med sistemoma Basel I in Basel II.. 22 Tabela 4: Kreditne institucije in poslovalnice v državah Evropske unije.. 26 Tabela 5: Razmerje med številom in aktivo hčerinskih družb in podružnicami 28 Tabela 6: Število prevzemov in združitev na število transakcij. 29 Tabela 7: Primerjava modelov v osnovnih lastnostih. 29 Tabela 8: Prednosti in slabosti posameznih modelov. 30 Tabela 9: Cene v sistemu TARGET2. 41 Tabela 10: Migracijska okna 41 Tabela 11: Primerjava najpomembnejših plačilnih sistemov.. 48 KAZALO SLIK Slika 1: Tristebrni sistem določanja kapitalske ustreznosti po Baslu II. 23 Slika 2: Plačila pred vključitvijo v sistem SEPA 47 Slika 3: Plačila v sistemu SEPA. 47

5 5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V zadnjem času se tudi pri poslovanju bank srečujemo s pojmom globalizacije. Globalizacija, ki se je pojavila v 20. stoletju je banke, tako kot tudi podjetja, prisilila v mednarodno poslovanje. V svetu se je tako začelo širiti mednarodno bančništvo. Banke so v zameno za primerne dobičke pripravljene svoje poslovanje širiti iz meja države, kjer imajo sedež. V povojnem razvoju mednarodnega bančništva se je napredek opazil predvsem v nudenju medbančnih poslov, vključno z mednarodnim plačilnim sistemom in medbančnim poslovanjem. Prvi zametki mednarodnega bančništva segajo že v 13. stoletje. Takrat so banke začele financirati trgovanje s tujino in tako svoje poslovanje širile čez meja države, kjer so imele sedež. Naloge teh bank so se s časom širile in njihov pomen je naraščal. Vse do danes, ko si banke, ki poslujejo na mednarodnih trgih konkurirajo pri nudenju najboljših pogojev za mednarodno poslovanje svojih komitentov. Ključna naloga bank je torej zadovoljevanje čim širših želja in potreb komitentov. Seveda obstajajo tudi drugi razlogi zaradi katerih so banke pripravljene sprejemati vsa tveganja, ki se v mednarodnem bančništvu pojavljajo, kot so svetovni trendi, planiranje širitve poslovanja, odprava vstopnih ovir za tuje banke, zasičenost obstoječega trga ipd. Kljub temu pa so komitenti tisti, ki s svojimi potrebami banke pripravijo do tega, da razmišljajo o razvoju in širitvi svojega poslovanja. Vsak razvoj in širitev posledično prinašata tudi tveganja, ki jih lahko v obliki finančnih izgub občutijo tudi komitenti. Najpomembnejše je torej, da banke omogočajo varna vsakodnevna transferna plačila v tujino, kot tudi dolgoročne naložbe. V Evropi vse to podpira zakonodaja, ki je najprej z Baslom I. nato pa še z dopolnjenim in izpopolnjenim Baslom II., določila smernice po katerih se morajo banke gibati, da bo njihovo poslovanje stabilno. K zmanjšanju tveganja pripomorejo tudi vse bolj razviti plačilni sistemi, ki se z leti izboljšujejo. Sistem TARGET, ki ga je vzpostavila European System of Central Banks (ESCB) in omogoča poravnavo plačil velikih vrednosti, so z letom 2007 nadgradili s sistemom TARGET2, velja za enega najpomembnejših v Evropi. TARGET2 omogoča tudi do milijard evrov dnevnih plačil med bankami znotraj Evropske unije (EU). TARGET in TARGET2 sta delovala vzporedno do 19. maja Zelo pomemben člen v evropskem plačilnem prometu so tudi sistemi EURO1, STEP1 in STEP2, ki omogočajo nemoteno izvajanje komercialnih plačil. Pozabiti pa ne smemo omeniti še sistem SEPA, ki smo ga pred kratkim vpeljali med prvimi tudi v Sloveniji in bo močno vplival na plačila v evrih.

6 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela je predstaviti mednarodno bančništvo kot pomembno finančno dejavnost v Evropi. Z diplomskim delom želimo predstaviti uspešno delovanje bank v mednarodnem okolju, saj je dobro poznavanje in hkratno obvladovanje raznovrstnih problemov in tveganj, ki se pojavljajo na mednarodnem trgu, izrednega pomena za doseganje želenih rezultatov. Zato bomo posebno pozornost namenili plačilnim sistemom, ki v zadnjem času kot pomemben faktor zmanjšujejo tveganja pri mednarodnih plačilih. V prvem delu diplomske naloge bo tako predstavljen teoretični del mednarodnega bančništva, v drugem delu pa bodo podrobneje predstavljeni plačilni sistemi v mednarodnem bančništvu v Evropi. Cilji Cilji diplomske naloge so: proučiti temeljne pojme mednarodnega bančništva in odgovoriti na vprašanje zakaj se banke odločajo za mednarodno poslovanje, razložiti dejavnike, ki vplivajo na odločanje o vstopu ali ne vstopu na določen tuj trg, zaradi pomembnosti bomo raziskali, katere prednosti tujih trgov mora banka upoštevati pri svojem vstopu na trg, zanima nas na kakšen način lahko banke vstopijo na tuje trge - z odprtjem podružnice, s prevzemom, ipd., predstaviti evropsko zakonodajo na področju mednarodnega bančništva, podrobno predstaviti plačilne sisteme v EU.

7 7 Osnovne trditve Banke, ki želijo poslovni uspeh morajo poslovati mednarodno in tako konkurirati tujim bankam. Banke sledijo svojim strankam v tujino z namenom zadovoljevanja potreb tako komitentov kot potreb banke same. Banke širijo svoje poslovanje na tuje trge, ko trg doma postane premajhen. Mednarodno bančništvo pomembno prispeva k lažjemu poslovanju in posledično k večji uspešnosti celotnega gospodarstva. Vzpostavitev evropskih plačilnih sistemov povečuje varnost plačil znotraj EU. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da je mednarodno bančništvo razvito v vseh visoko in srednje razvitih državah sveta. Iz tega razloga se bomo pri raziskavi omejili zgolj na mednarodno bančništvo v Evropi, natančneje EU. To je postalo še bolj aktualno v času ustanavljanja EU in Evropske monetarne unije (EMU). Predpostavljamo tudi, da je mednarodno bančništvo v EU od uvedbe evra veliko bolj zanimivo in cenovno ugodno. Predvidevamo, da pri pisanju diplomskega dela ne bomo naleteli na težave povezane z literaturo, saj so v zadnjem času debate o plačilnih sistemih v Evropi zelo aktualne. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Pristop k raziskovanju bo deskriptivni, saj bo opisan proces razvoja in delovanja mednarodnega bančništva. Metode, ki se bodo uporabljale v sklopu deskriptivnega pristopa so: zgodovinska metoda - kratek opis razvoja mednarodnega bančništva, metoda deskripcije - opis dejstev, ki se tičejo mednarodnega bančništva, metoda kompilacije - povzemanje opazovanj drugih avtorjev. Raziskava bo kot makro- kot mikro-ekonomska. Mikroekonomsko raziskavo bomo izpeljali na ravni banke kot podjetja, makroekonomski del pa se bo odražal v povezovanju banke in preostalega gospodarstva v mednarodne gospodarske tokove.

8 8 2 MEDNARODNO BANČNIŠTVO Mednarodna banka je definirana kot banka, ki ima svoje podružnice izven nacionalnih meja. Vsaka banka se lahko odloči za delovanje izven meja matičnega sedeža. Do vključevanja na tuje trge prihaja predvsem tam, kjer se pojavlja neučinkovitost. Takrat se za vstope s svojimi produkti odločajo tudi velike tuje banke, saj si želijo doseči primerno nagrado (dobiček). Smith navaja, da so nekateri avtorji prepričani, da banke ustvarjajo svoje podružnice samo zaradi tega, da lahko sledijo svojim komitentom tudi čez mejo ter tako zaščitijo svoje premoženje. V globalnem svetu, kot ga poznamo danes, je to za banke vedno bolj pomembno, saj se zavedajo, da se podjetja selijo v območja, kjer je bančni sistem dobro razvit. Mednarodno bančništvo je fenomen, ki se je pojavil že v 13. stoletju, vendar se aktivnost mednarodnega bančništva opazi predvsem v zadnjem času. Današnje mednarodne banke nimajo veliko skupnega z bankami, ki so se pojavile na začetku pojavljanja takšnih oblik bančništva. Od 13. do 16. stoletja beležimo v Evropi komercialni banki družin Medici in Fugger, ki sta imele razvejane poslovalnice po Evropi ter tako financirali trgovanje s tujino. Banki sta odpirali podružnice in tako omogočali plačila v tujino, s tem pa dostavo blaga na željo njihovih strank. (Smith 2003) V 19. stoletju so se mednarodne banke začele pojavljati tudi v Veliki Britaniji, Belgiji in Nemčiji. V letu 1853 je bila ustanovljena banka, ki se je specializirala za trgovanje volne z Južno Afriko. S sedežem v Londonu je svoje poslovanje razširila na celotno Afriko. Tudi nemška banka (Deutsche Bank) je imela zelo razvejano poslovanje. Samo v Latinski Ameriki je imela 53 poslovalnic. Za te banke je bilo značilno, da so poslovale predvsem v svojih kolonijah. Zato so jih tudi poimenovali kolonialne komercialne banke, saj je bila njihova prvotna naloga financiranje trgovanja med kolonijami in matično državo. V 20. stoletju pa se je mednarodno bančništvo začelo specializirati v nekaterih drugih področjih, saj so banke svoje poslovanje začele širiti tudi v revne države. Banke so se tako z leti spremenile iz bank, ki so imele samo pasivno mednarodno vlogo, v banke, ki dejansko prevzemajo mednarodna tveganja. Svoje mesto pri mednarodnem bančništvu zaseda tudi Švica, ki ima tri zelo pomembne mednarodne finančne centre Zurich, Basel in Ženevo, stabilno ter v mednarodnem trgovanju zelo pomembno valuto - švicarski frank. (Taeho, 1993, 6)

9 9 Po Aliberu obstajajo 3 definicije mednarodnega bančništva: Prvič lahko rečemo, da je mednarodna banka tista banka, ki uporablja svoje podružnice v tujih državah za vodenje svojih poslov. Kot primer navajamo prodajo evra v New Yorku. V primeru, da evre prodaja domača banka bi veljalo to za domač posel, če pa evre proda francoska banka pa velja to za mednarodni posel. Druga definicija se navezuje na valuto v kateri se posojilo ali depozit denominira. Lokacija banke na denominacijo ne sme vplivati. V kolikor se transakcija izvede v katerikoli valuti ne glede na to, v kateri državi se nahaja ali podružnica ali centrala, velja to za mednarodni posel. Tretjič pa lahko trdimo, da lahko mednarodne banke določimo glede na nacionalno pripadnost komitentov in banke. Torej v primeru, da imajo stranke podružnice banke in njihova centrala enako nacionalno pripadnost, se posli opravljeni za te stranke ne štejejo kot mednarodni bančni posli. Ne glede na to, kje se ta podružnica nahaja in ne glede na to, v kateri valuti se posel denominira. (Heffernan 1996, 73) Banke, ki ponujajo svoje storitve izven nacionalnih meja se vključujejo v mednarodno trgovanje in imajo tako enak pomen kot katerokoli drugo mednarodno podjetje, ki išče svojo tržno nišo ter svoj dobiček v mednarodnem merilu. Banka se odloči za mednarodno poslovanje v kolikor odkrije svoje komparativne (primerjalne) prednosti. Torej, če banka nekaj opravlja bolj učinkovito kot neka druga ima ta banka primerjalno prednost. Ravno to je tisto za čemer banke v mednarodnem poslovanju stremijo. Banke mednarodno nudijo drugim državam tisto, v čemer vidijo svojo primerjalno prednost in s tem upajo na možnost zaslužka. Banke so se morale začeti prilagajati ekonomski rasti, ki se je začela vzpenjati in postavljati nove pogoje za poslovanje bank. Moderno oz. povojno mednarodno bančništvo je bilo namreč pogojeno s tremi velikimi vplivnimi dogodki (Smith 2003): velike spremembe v mednarodnem monetarnem sistemu, evolucija v fazi investiranja, deregulacija domačih bank, da lahko konkurirajo tujim. Spremembe, ki so bile potrebne, da so banke prilagodile svoje delovanje, so drastično vplivale na pogoje njihovega poslovanja. Veliko bank je v takih trenutkih popustilo in propadlo. Vedno novi konkurenti so vplivali tudi na stopnjo in učinkovitost ponudbe bank svojim komitentom. (Heffernan 1996, 74)

10 Prednosti in slabosti mednarodnega bančništva Prednosti mednarodnega bančništva večja konkurenčnost in učinkovitost Tuje lastništvo v bankah spodbuja konkurenčnost in pripomore k večji učinkovitosti bančnega trga v državi, s tem pa vpliva tudi na splošno stabilnost države. Večja tekmovalnost je zaželena, saj se s tem poveča učinkovitost finančnih storitev, stimulirajo se inovacije in izboljša se stabilnosti. uvajanje nove bančne tehnologije in inovativnih finančnih produktov V primeru prevzemov postanejo lokalne banke del multinacionalne finančne organizacije. To tujim bankam omogoča, da uvajajo številne novosti v bančnem znanju, kapitalski moči in izkušnjah v lokalno okolje gostujoče države. Prispevajo k nadgradnji obstoječih in uvajanju novih storitev ter izboljšajo postopke vodenja in internih kontrol, procese upravljanja oz. obvladovanja bančnih tveganj in odnosov s strankami, trženja ter strateškega planiranja. Prenos znanja vpliva na višjo kakovost in učinkovitost, saj prihod tuje konkurence spodbuja domače banke k bolj učinkovitemu poslovanju.(hvala 2004, 4) Ob tem igrajo pomembno vlogo sprejeti globalni standardi, ki zahtevajo, da domače banke sprejemajo tuje strokovno znanje. stabilnejši viri posojil Empirične raziskave potrjujejo pozitivno vlogo tujih bank pri zagotavljanju stabilne ponudbe kreditov v državi gostiteljici. Matične banke imajo mednarodno razpršen portfelj in so zato manj izpostavljene tveganju, medtem ko so domače banke dovzetnejše za pretrese na nacionalnem bančnem trgu. Prednost velikih mednarodnih bank je tudi boljši dostop na svetovne finančne trge kot ga imajo domače banke. Vse pa je seveda odvisno od dolžine prisotnosti tuje banke na trgu. (ECB 2008) Prvovrstne tuje banke lahko v primerih hujših finančnih kriz, ko se možnosti varnih naložb za vlagatelje drastično omejijo, rezidentom ponudijo»varno pribežališče«. Tako preprečijo ali vsaj omilijo odliv kapitala v tujino ter prispevajo k ohranjanju stabilne ravni depozitov v domačem bančnem sistemu. Prihod prvovrstnih tujih bank zapolni vrzel v ponudbi dolgoročnih deviznih kreditov. (Hvala 2004, 5) Raziskava, ki sta jo med desetimi srednje in vzhodnoevropskimi tranzicijskimi državami opravila De Haas in Van Lelyveld v letu 2003, ni našla nobenih negativnih učinkov tujih bank na bančno in kreditno stabilnost v teh državah. V obdobju krize pri tujih bankah, za razliko od domačih, nista zaznala zmanjšanega obsega kreditov in depozitov. V marsikateri tranzicijski državi so se namreč ukvarjali z nakopičenimi slabimi posojili iz preteklosti, medtem ko so vsi trgi rasli. Odkrila sta negativen odnos med poslovnim ciklom domače države in kreditno ponudbo hčerinskih bank v državah gostiteljicah. Tuje banke v srednje in vzhodnoevropskih državah imajo torej pozitiven vpliv na stabilnost bančnega sektorja. (De Hass 2003, 18)

11 11 večanje razpršenosti sredstev in obveznosti banke Večanje razpršenosti sredstev in obveznosti bank je pomembna predvsem za manjše ekonomije. Manjši finančni sistemi namreč potrebujejo večjo razpršenost le-teh, saj njeno pomanjkanje po izkušnjah lahko vodi v krizo. Tuje banke imajo zmožnost poskrbeti za to, poleg tega pa pripomorejo k razvoju finančnega sektorja. (Kenda 2001, 46) S tem se omogoči diverzifikacija likvidnostnega tveganja. V primeru prisotnosti tujih bank imajo torej domači likvidnostni šoki manjši vpliv na domač bančni trg, kot v primeru prisotnosti zgolj domačih bank. Diverzifikacijo likvidnostnega tveganja se lahko doseže s posojanjem in izposojanjem prek meja (angl. cross border lending and borrowing) ter z neposrednimi tujimi investicijami. To je takrat, ko so tuje banke fizično prisotne na tujem trgu v obliki podružnic ali hčerinskih bank. Likvidnostni šoki so sicer v članicah EU redki in majhni, kar prinaša za tuje banke še toliko večjo prednost, saj prihod bank na tuje trge ne bo vplival negativno na te trge. (Dubanskas 2003) razvoj finančnih trgov Prihod tujih bank pomaga pri krepitvi medbančnega trga in pritegne komitente, ki bi se v nasprotnem primeru obrnili na tuje banke v drugih državah. Tuje banke izboljšujejo infrastrukturo finančnega trga in v lokalnem okolju stimulirajo razvoj»podpornih finančnih agentov«, kot so mednarodne bonitetne agencije, svetovalne družbe, revizijske hiše, kreditni biroji idr. S tem se poveča kakovost informacij, stroški finančnega posredništva pa naj bi se znižali. (Hvala 2004,5) možne koristi zahvaljujoč ekonomiji obsega Ekonomija obsega (angl. economy of scale) pomeni razporeditev fiksnih stroškov na večjo količino produktov v procesu naraščanja proizvodnje ali storitev. Gre za zmanjšanje povprečnih fiksnih stroškov ob povečevanju količine produktov. (Kumovar 2004, 23) Po eni strani je prihod tujih bank povečal pritiske na domače banke. Prišlo je namreč do združevanj domačih bank, saj so bile domače banke le tako sposobne konkurirati tujim tekmicam. Ob tem so banke povečale svojo učinkovitost z znižanjem stroškov zalednih operacij z izkoriščanjem ekonomije obsega, izboljšale so percepcijo deponentov o varnosti vlog, ustvarile so širšo distribucijsko mrežo, nastali so sinergijski učinki idr. Po drugi strani je bil vpliv tujih bank neposreden, saj je prihajalo do združevanja prevzetih tarč z njihovimi obstoječimi podružnicami in/ali do nakupov večjega števila bank v državi ter združitev le-teh ter/ali združitev subsidiarnih bank zaradi fuzij njihovih matičnih bank v tujini. Kot primer omenimo združitev enot avstrijske banke Bank Austria Creditanstalt in nemške HypoVereinsbank leta (Hvala 2004, 4)

12 12 Slabosti mednarodnega bančništva pomisleki o vlogi tujih bank v stabilnosti sistema Eden izmed pomislekov je povezan z ravnanjem tujih bank med bančnimi krizami. Z zmanjšanjem gospodarske rasti v določeni državi naj bi se zmanjšale tudi kreditne aktivnosti tujih bank in se preusmerile v druge države. (Kenda 2001, 40) Tuje banke lahko na poslabšanje ekonomskih pogojev v domači državi matične banke reagirajo na dva načina. Poslabšanje ekonomskih pogojev lahko prisili matično banko, zaradi kapitalskih zahtev, v zmanjšanje naložb. Najverjetneje bodo operacije v tujini med prvimi, ki se bodo skrčile. V tem primeru gre za pozitivno povezavo med poslovnim ciklom domače države in kreditno ponudbo tujih bank v državah gostiteljicah. Po drugi strani pa lahko poslabšanje ekonomskih pogojev v domači državi vodi matične banke do povečanja aktivnosti v tujini, saj se investicijske priložnosti v domači državi zmanjšajo. V tem primeru gre za negativno povezavo med poslovnim ciklom domače države in kreditno ponudbo tujih bank v državah gostiteljicah. (BIS 2008) nadzor nad poslovanjem Težave se lahko pojavijo pri nadzoru kreditnih institucij, kjer se upošteva načelo nadzora, ki ga opravlja regulator 1 v domači državi. Tako npr. banke s sedežem v eni državi, ki bo odšla v drugo državo, bodisi z ustanovitvijo odvisne banke, podružnice ali pa zgolj predstavništva, ne bo nadzoroval regulator te tuje države, ampak domač regulator. Do spremembe v nadzoru lahko pride, če bi se regulatorji drugače dogovorili. To lahko predstavlja potencialno slabost, kadar je pri nadziranju bank pomembno poznavanje posebnosti lokalnega okolja, v katerem banke delujejo. (Hvala 2004, 3) manjša ponudba kreditov določenim segmentom gospodarstva Berger je mnenja, da lahko prisotnost tujih bank zmanjša ponudbo kreditov določenim segmentom gospodarstva. Gre predvsem za mala in srednje velika podjetja ali novoustanovljena podjetja. Zgodi pa se lahko, da pride celo do izrinjanja domačih podjetij. Internacionalizacija bančnega trga lahko vpliva na pridobivanje virov financiranja malih podjetij in posledično oslabi rast gospodarske aktivnosti. Predvsem, če tuje banke ne bi razpolagale z dovolj informacijskega kapitala ali pa njihova poslovna politika zaradi specifičnosti financiranja malih in srednje velikih podjetij preprosto ne bi bila usmerjena v ta tržni segment. S trga bi tako lahko izločile nekatere domače uveljavljene banke ter s tem uničile informacijsko bazo, ki je nastala na podlagi dolgoletnih vezi med podjetji in bankami. Pridobivanje in procesiranje lokalnih informacij lahko, zaradi geografske oddaljenosti central, negativno vpliva na njeno odločanje. (Berger 2003, 33) 1 Regulator je nadzorni organ, ki izvaja nadzor in objavlja pomembne informacije, izvaja zakonske predpise ter navodila za poslovanje. Na finančnem trgu so to centralne banke. V Sloveniji je torej regulator Banka Slovenije.

13 13 različni cilji tujih bank V literaturi se pogosto omenja, da se tuje banke pogosto zavestno osredotočijo na najboljše, najpomembnejše in največje komitente ter na trgu držav gostiteljic»poberejo smetano«(angl.»cherry-picking«). Domačim bankam pa prepustijo zgolj z dohodkovnega vidika manj privlačen segment poslovanja s prebivalstvom in malimi ter srednje velikimi podjetji. Tuje banke se največkrat osredotočijo na največja podjetja zgolj v začetni fazi prisotnosti. Ko npr. ustanovijo novo podružnico na tujem, le-ta nima razvejane poslovne mreže in zadostnih informacij o lokalnih podjetjih, zato je usmeritev k najboljšim in uveljavljenim podjetjem logična. (Hvala 2004, 3) povečanje tveganosti naložb domačih bank Zaradi zaostrene konkurence se lahko ob prihodu tujih bank poveča tveganost naložb domačih bank. To se zgodi, če so domače banke razmeroma neučinkovite in kapitalsko šibke. Na večjo konkurenco se največkrat odzovejo tako, da poskušajo z bolj tveganimi dejavnostmi doseči ustrezno donosnost. Lokalne banke reagirajo z bolj tvegano naložbeno politiko, kot so povečanje izpostavljenosti do slabše bonitetnih strank in tveganih tržnih segmentov, ki naj bi prinašala višje donose (ex-ante), vendar se največkrat naknadno (expost) izkaže, da takšna odločitev ni najboljša. (Hvala 2004, 3) nastanek nekonkurenčne tržne strukture Prihod velikih tujih bank lahko onemogoči vstop v panogo ali celo prisili obstoječe ponudnike k izstopu zaradi sklepanja, da lahko tuja multinacionalna banka na lokalnem trgu ponudi praktično neomejen obseg posojilnih virov ali si lahko privošči, da v zgodnji fazi nastopanja na novem trgu dlje časa pokriva začetne finančne izgube. Prihod velikih tujih bank tako lahko povzroči zaskrbljenost o koncentraciji lokalnih bančnih trgov. Vpliv teh institucij je lahko neposreden in posreden. V nekaterih primerih so si tuje banke z nakupi pridobile pomemben delež premoženja državnih bank, ki so bile v procesu privatizacije ali pa s prevzemom večjih zasebnih bank, ki so bile potrebne dokapitalizacije. Vstop takih tujih bank je povzročil pritiske na lokalne banke, ki so se zato, da bi ostale konkurenčne in bi komitentom ponujale enako stopnjo varnosti vlog kot tuje banke, začele združevati. Takšna situacija pa bi lahko vodila v monopolen položaj in zmanjšala učinkovitost bančnega sistema in s tem dostopnost kreditov. (Hvala 2004, 3) izpostavljenost bančnim krizam iz tujine Včasih se je kot kriterij bančnih kriz uporabljal naval na banke in obsežni dvigi vlog. V današnjih razmerah zavarovanih bančnih vlog ta kriterij ni več ustrezen. Po mnenju nekaterih avtorjev sodobnih bančnih kriz ne spremlja zmanjševanje bančnih vlog. Pri indikatorjih zdravja finančnega sistema je frekvenca podatkov omejitveni dejavnik pri uporabi v empirične namene. (Demirgüc-Kunt, Detragiache in Gupta 2000,22) V literaturi se je pri opredelitvi bančnih kriz uveljavilo pet pristopov (Eichengreen in Arteta, 2000, str. 9): 1. Caprio in Klingebiel (1996, str. 2) opredeljujeta sistemsko bančno krizo v kontekstu solventnosti banke. O bančni krizi govorimo, kadar gre za večje ali popolno izčrpanje

14 14 bančnega kapitala. Takšna opredelitev v bančne krize vključuje tako propad pomembnejše banke v bančnem sistemu ali skupine bank. 2. Demirgüç-Kunt, Detragiache in Gupta (2000, str. 4) opredeljujejo bančno krizo kot obdobje v katerem pomemben segment bančnega sistema postane nelikviden ali nesolventen. Za določitev sistemske krize pa upoštevajo prisotnost obsežnega propada bank, vključitev nujnih ukrepov vlade, kot so zamrznitev depozitov, nacionalizacijo, garancijo za depozite, plan bančne dokapitalizacije, ali prisotnost večjega navala na banke, višine slabih posojil ter stroškov reševanja. 3. Lindgren, Garcia in Saal (1996, str. 10) ločujejo med sistemskimi in nesistemskimi epizodami. V prvem primeru gre za bančne krize, ki jih zaznamujejo navali na banke ali velike spremembe v bančnem portfelju, kolaps finančnih podjetij ali obsežna državna intervencija. Druga skupina se nanaša na obdobja bančnih problemov, ki se pojavljajo pred krizo. 4. Četrti pristop opredeljuje začetek bančne krize na podlagi enega od dveh dogodkov (Goldstein, Kaminsky, Reinhart, 2000, str. 21), ki se lahko pojavita. Naval na banke, ki vodi do zaprtja, združevanj ali prevzemov s strani javnega sektorja ene ali več finančnih institucij. Kadar ni navala na banke, združevanj ali prevzemov, hkrati pa je potrebna obsežna državna pomoč pomembnim finančnim institucijam ali skupinam institucij, se sproži enak pritisk tudi na ostale finančne institucije. Takšna opredelitev začetka bančne krize je prepozna, saj se problemi v bančnem sektorju pokažejo pred navalom na banke, združitvami ali prevzemi. Dogodki, ki se pogosto pojavijo pred bančnimi krizami niso sistematični in jih izvajalci ekonomskih politik ne obravnavajo kot znanilce krize. Po drugi strani pa je opredelitev začetka bančne krize lahko prezgodnja, saj najhujši del krize lahko pride pozneje. S tem namenom je potrebna tudi določitev vrha bančne krize kot obdobja z najobsežnejšo vladno intervencijo in propadi bank. 5. Najbolj podrobno opredelitev bančne krize pa podajata Demirgüç-Kunt, Detragiache (1997, str ), ki pravita, da govorimo o bančni krizi, kadar drži vsaj en pogoj: delež slabih posojil v celotnih sredstvih v bančnem sistemu presega 10 odstotkov; stroški reševanja so visoki vsaj 2 odstotka BDP; obdobje zaznamuje velik obseg nacionalizacije bank; pride do obsežnega navala na banke ali nujnih ukrepov, kot so zamrznitev depozitov, splošna garancija za depozite s strani države ali začasno zaprtje bank. Kadar noben od teh kriterijev ni izpolnjen, se pa približuje meji, govorimo o bančnih problemih. Bančne krize torej zaznamujejo dogodki, kot so nesolventnost bank, lahko pa tudi navali na banke in državna intervencija pri reševanju bančnega sistema. Vendar pa odločitev o začetku bančne krize temelji na subjektivni presoji, saj ni splošno določenega kvantitativnega merila. Prav prisotnost tujih bank lahko poveča izpostavljenost finančnega sistema šokom iz tujine. Zgodi se lahko, da v neki državi nastopi kriza in v kolikor imajo banke iz te države svoje podružnice tudi v drugih državah, se lahko kriza bančnega sistema prenese tudi v

15 15 drugo državo. Kriza lahko nastopi v banki sami zaradi njenih napačnih odločitev oz. napak, nastopi lahko v bančnem sistemu ali pa na splošni makroekonomski ravni. Prva dva vzroka sta le redko vzroka za povzročitev bančne krize tudi v drugi državi. V Evropi je poznan v zadnjem času primer bančne naveze MBSA (Luksemburg - Bahami), ki je imela svoje podružnice v Afriki in zaradi krize v sami banki se je kriza prenesla tudi v države Afrike. Tabela 1: Krize v bančnem svetu od leta 1975 do 2005 Območje Št. kriz % Afrika Amerika Azija Evropa 13 8 Bližnji Vzhod in severna Afrika 14 3 Države v tranziciji SKUPAJ % Vir: Lindgren 2007, 66 Raziskava, ki je bila opravljena leta 2006 v 130 državah sveta je pokazala, da je veljala Evropa za dokaj varno območje kar se tiče kriz v bančnem sektorju. Za države, kjer imajo evropske banke poslovalnice je to pomenilo, da jim poslovanje s temi bankami prinaša relativno majhno tveganje prenosa krize. (Lindgren 2007, 65) Problem se pojavi le v predpisih za nadzor poslovanja bank, zato so nekateri avtorji prepričani (Bruegel Nicolas Véron), da EU ni pripravljena na morebitno bančno krizo, ki se lahko iz ene države razširi tudi na druge. (Razgledi 2008) Države so se pred tem rade zavarovale z geografsko razpršitvijo tujih dobitnikov dovoljenj za bančno poslovanje. lojalnost trgu države gostiteljice Lahko se zgodi, da tuje banke niso tako lojalne trgu države gostiteljice kot domače banke. Matične banke svojih odločitev o spremembi investicijskih strategij pogostokrat ne sprejemajo na podlagi uspešnosti poslovanja tujih podružnic oz. splošne makroekonomske stabilnosti v gostujoči državi, zato prihaja do nenadnih umikov iz posamezne države. (Hvala 2004, 3)

16 Mednarodno bančništvo v Evropski uniji Banke v Evropi predstavljajo enega največjih sektorjev. Predstavljajo namreč kar četrtino celotne tržne kapitalizacije 100 največjih podjetij in so hrbtenica finančnega sektorja, ki je povezava med tistimi, ki kapital zagotavljajo in njegovimi uporabniki. Veliko vlogo pri tem je imela privatizacija bank, ki je v Evropi igrala pomembno vlogo tudi pri širjenju bank na tuje. Spreminjanje državne lastnine v privatno je korenito spremenilo evropsko bančništvo, saj je bila država tista, ki je po drugi svetovni vojni držala v rokah vajeti za vodenje ekonomije. Veliko podjetij je namreč po vojni prišlo v roke države ali bank, ki so bile v rokah države. Nemška vlada je tako na primer po vojni prevzela vodilna podjetja v nemški ekonomiji, Lufthanso in Volkswagen. (Smith, 2003) Tudi internacionalizacija bank v EU velja kot dolgotrajni trend, vendar je uvedba evra kot kupne valute močno vplivala na mednarodni bančni trg. Uvedba evra je še povečala konkurenco v že tedaj zelo konkurenčnem okolju finančnih institucij. Prvi odzivi bank na ta pritisk so bili razni prevzemi in združitve, kar je bankam omogočilo več moči na trgu. Močnejše banke pa so na tujih trgih začele ustanavljati tudi podružnice, ki pa so lahko bile velikokrat ustanovljene prav po kakšnem prevzemu. (Bikker 2003, 2) Konkurenca, ki je torej na evropskem bančnem trgu močna je pogojena predvsem s tem, da ima Evropa veliko pomembnih finančnih centrov, od Londona, Amsterdama, Dublina, Luksemburga in Züricha. Pomembno vlogo igra tudi medbančna integracija, ki se je v Evropi začela vzpostavljati s skupnim sistemom TARGET in kasneje seveda s skupno valuto. Omeniti pa je potrebno še ostro konkurenco, ki se ji ob gosti koncentraciji bank na območju Evrope ni mogoče izogniti. Ta konkurenca vpliva na znižanje obrestnih marž in dobičkov bank. (Mc Cauley 2002, 44) EU je tako lep primer za proučevanje mednarodnega bančništva, saj so evropske države naredile veliko za razvoj mednarodnega bančništva. Od prostega pretoka kapitala, do uvajanja raznih direktiv, ki zahtevajo enako obravnavo tujih bank, ipd. Ob tem si je Svet EU zadal en sam cilj. Ustanovitev enotnega bančnega trga, za katerega ima EU zaradi dobre tehnološke razvitosti vse potrebne pogoje. (Berger 2003, 452) V zadnjem času pa so irske, španske, švicarske in angleške banke svoje mednarodno poslovanje razširile celo bolj kot ameriške. Španske banke najdemo danes predvsem v Južni Ameriki, angleške banke pa so dobro zastopane v državah bližnjega Vzhoda in Aziji. Razloge za širitev bank na tuje trge lahko iščemo v makroekonomskem okolju (t.i. pull factors) in individualnih potrebah bank samih (t.i. push factors). Makroekonomski razlogi (Hvala 2004, 5): krizne razmere (v času krize se velikokrat zgodi, da so države prisiljene prodati domače banke tujcem), svetovni trendi na finančnih trgih - globalizacija finančnih storitev (napredek v informacijski tehnologiji, povečanje mednarodne trgovine, konkurenca med finančnimi posredniki in usklajenost regulativnih okvirov ter nadzornih aktivnosti),

17 17 planirane širitvene strategije (ekspanzijski motivi so v zadnjem času zelo pogosti), odprava vstopnih ovir za tuje banke (odprava raznih licenc, omejitev pri številu izpostav, omejitev pri tujem lastništvu posamezni bank). Individualni razlogi: spremljanje obstoječih komitentov t.i. hipoteza o»sledenju komitentom«(angl.»follow the client«hypothesis), imenovana tudi hipoteza defenzivne ekspanzije (angl. defensive expansion hypothesis), ki kot najpomembnejši motiv širitve mednarodnega poslovanja bank oz. internacionalizacije bančne dejavnosti nasploh navaja prisotnost nefinančnih podjetij komitentov bank v tujini, zasičenost obstoječega trga - predvsem zahodnoevropski bančni trgi so zelo zasičeni. Zato je motiviranost bank iz manjših evropskih držav, kot so Avstrija, Belgija, Nizozemska, Irska in Portugalska, za prodor na vzhodne trge razumljiva in logična. Prisotnost v eni ali več državah Evropske unije predstavlja za te banke večji dolgoročni potencial rasti, kot bi bila podvojitev velikosti njihovega domačega (lokalnega) trga. Belgijska KBC je npr. z nakupi češke in poljske banke ter manjšinskega deleža v NLB (Nova ljubljanska banka) pridobila 6 milijonov novih komitentov, kar je trikrat več od obstoječe baze z belgijskega trga (Dubanskas 2003), nove poslovne priložnosti v državi gostiteljici - vrzel v razvitosti finančnega posredništva držav srednje in vzhodne Evrope za evropskim povprečjem, predstavlja tujim vlagateljem poslovno priložnost za doseganje višje rasti prihodkov (donosnosti) v prihodnosti, saj uživajo primerjalne prednosti kot so višja kvaliteta storitev, boljše upravljanje s tveganji, nižje cene, ipd. Vendar so na teh trgih prisotna tveganja, ki jih na razvitih trgih ni, tako da na odločitev o vstopu vplivajo drugi faktorji kot so razvitost tržne infrastrukture, standardi nadzora in zakonodaja ter politična tveganja. Tuje banke pogosto privabijo davčne in druge regulativne olajšave, ki so jih deležne v gostujoči državi, predpisi države gostiteljice - prepovedi omejujejo konkurenco in ščitijo domače neučinkovite banke, davčne in druge olajšave pa spodbujajo tuje banke, da vstopajo. V Evropski uniji so bile omejitve s sprejetjem Druge bančne direktive v večji meri odpravljene. Bančni regulativni okvirji v Evropski uniji so opisani v naslednjem poglavju. (Hvala 2004, 7)

18 18 Na odločitev, ki je na koncu na strani komitentov vpliva dvoje: V prvi meri je pomembna nacionalnost banke. Podjetja v večji meri v tujini cenijo banke, ki imajo tudi sedeže v teh državah. Prepričani so, da te banke najboljše poznajo kulturo v teh državah kjer imajo podružnice. Kot primer navedimo podružnico španskega podjetja v Nemčiji, ki bo v tem primeru raje izbralo nemško banko kot katerokoli drugo. Zgodi se lahko tudi to, da ima ta banka neomejen (in s tem pomemben) dostop do pomembnih podatkov. Pomembno je tudi, da imajo te banke domače strokovnjake. Nekatera podjetja pa v mednarodnem bančništvu kažejo izredno lojalnost svojim domačim bankam. Lojalnost komitentov bank je v Evropski uniji v primerjavi z Ameriko zelo visoka. Drugi dejavnik je obseg delovanja banke in se nanaša na geografsko velikost banke in njenih podružnic. Nekatera podjetja bolj cenijo velike (globalne) banke, ki jim lahko ponujajo svoje storitve kjerkoli, diverzificirajo njihove naložbe, imajo strokovnjake tudi na tujih trgih idr. Spet druga podjetja preferirajo manjše mednarodne banke, ki se jim lahko bolj individualno posvetijo. Pri geografski velikosti bank poznamo v EU tri kriterije: globalna banka - banka, ki zagotavlja storitve v vsaj 9 državah EU in ima več kot 100 milijard evrov aktive, regionalne banke - poslujejo v več kot eni državi ali imajo aktivo večjo od 100 milijard evrov, lokalna banka - banka, ki zagotavlja storitve samo tam, kjer ima sedež in je njena aktiva manjša od 100 milijard evrov. Izmed 225 večjih bank v Evropi je osem bank globalnih, pri tem so v ospredju nizozemske, nemške in francoske banke, 73 regionalnih in 174 lokalnih bank. (Berger 2003, 453) Tabela 2: Največje bančne skupine v Evropski uniji Bančna skupina Domači posli (%) Posli v Domači tujini posli (%) (%) Posli v tujini (%) Deutsche bank Nordea Group ABN AMRO KBC Bank Fortis group * BNP Paribas Westdeutsche Landesbank HypoVereinsbank ** Groupe Caisse d Epargne * po združitvi z ING ** po združitvi z Unicredit Vir: Schoenmaker 2005, 7

19 19 V Evropi je bilo v letu 2007 okrog 40 bančnih skupin, ki so poslovale v vsaj treh evropskih državah. Kot primer navajamo nekatere, ki so prav tako omenjene v tabeli 2 (Ingves 2007, 4): Unicredit Group je po združitvi z nemško HypoVereinsbank dosegla vsaj 5% delež aktive v državah Italije, Nemčije, Avstrije, Madžarske, Češke, Bolgarije, Poljske, Luksemburga, Slovenije in Slovaške, skupina Fortis in ING imata pomembno vlogo v državah Beneluksa, KBC banka prednjači predvsem v Belgiji in ostalih državah zahodne Evrope, Nordea predstavlja center bančnega trga na Švedskem, Danskem, Finskem in Norveškem. Že samo v dveh letih je pri nekaterih bankah v EU opazno povečanje njihovega poslovanja s tujino. 2.3 Regulativni okvirji v EU Za bančništvo v EU je značilna zakonodaja, ki jih urejajo enotni minimalni standardi, ki jim morajo pri oblikovanju nacionalne zakonodaje upoštevati vse države članice. S tem se zagotovi izenačevanje konkurenčnih pogojev bank, ki prihajajo iz različnih držav, imajo različno nacionalno zakonodajo vendar poslujejo na skupnem bančnem trgu. Bruegel Nicolas Véron v svoji študiji ugotavlja, da sedanji predpisi niso dovolj za zagotovitev finančne stabilnosti bank v EU. V zadnjih letih so se namreč banke začele širiti čez nacionalne meje. Nastale so panevropske banke, predpisi za njihov nadzor pa so ostali omejeni na nacionalne države. (Razgledi 2008) Temeljna načela, na katerih temelji evropski bančni trg so (Hadjiemmanuil 2005, 219): Enotna bančna licenca (angl. single banking licence) - banka lahko opravlja finančne storitve in odpira podružnice v državah članicah brez omejitev. Kreditna institucija, ki ima dovoljenje za poslovanje v eni izmed držav članic, lahko opravlja dejavnost v katerikoli drugi državi članici prek podružnic ali drugih oblik brez pridobitve dovoljenja te države. Za ustanovitev podružnice v drugi državi članici torej ni potrebno dovoljenje te države, temveč le vnaprejšnja posvetovanja nadzornih organov obeh držav. Načelo domače države pri nadzoru (angl.»home country supervision«) - bistvo tega načela je, da je za izdajo dovoljenj in nadzor banke kot celote pristojen nadzorni organ države, kjer ima banka sedež. Država v kateri je podružnica tuje banke, je pristojna samo za nadzor podružnice z monetarnega vidika, ne pa tudi za celotni bančni nadzor. Država lahko zahteva le, da se tuja podružnica prilagodi posebnim ukrepom njenega nacionalnega prava, če je ta v skladu s pravom EU. Načelo vzajemnega priznavanja domačih predpisov - za banko, ki ima sedež v drugi državi in ne v državi, v kateri deluje, veljajo predpisi o varnem poslovanju njene matične države. Banke v EU poslujejo pod pogoji širokega obsega vrste smernic, ki pokrivajo večino vidikov njihovega poslovanja.

20 20 Pomembne so tudi bančne smernice, ki urejajo področje ustvarjanja bank, ustanavljanja njihovih podružnic znotraj EU ter nadzor nad le-temi. Smernice urejajo tudi področje opravljanja storitev bank, področje kapitalske ustreznosti, ki jih morajo banke izpolnjevati, ipd. Največji korak k liberalizaciji bančnega sektorja predstavljata prva in druga bančna smernica. Prva bančna smernica dovoljuje ustanavljanje podružnic v državah članicah EU v skladu s pravilom»nadzora države gostiteljice«. Druga bančna smernica pa je bistveno izpopolnila minimalne zahteve prve direktive in pomeni temelj ureditve poslovanja bank in drugih kreditnih institucij EU. Uvaja načelo enotne bančne licence, načelo nadzora domicilne države in načelo vzajemnega priznavanja. Direktiva opredeljuje pogoje, ki jih morajo banke v EU upoštevati pri svojem poslovanju. Ti pogoji se nanašajo na kapitalske zahteve, lastništvo, kontrolo kvalificiranih deležev, holdinge v nebančnih sektorjih in bančni nadzor. (Ocvirek 2003, 3-4) Banke, ki želijo pridobiti licenco za opravljanje bančnih poslov morajo pristojnim organom posredovati informacije o identiteti delničarjev oz. članov institucij, ki imajo kvalificirane deleže ter informacijo o velikosti teh deležev. Pristojni organi lahko prošnjo zavrnejo, če po merilu zdravega in smotrnega upravljanja niso zadovoljni z lastniki ali člani institucije. Državam direktiva dopušča možnost, da uvedejo ostrejše pogoje za izdajo licenc, vendar pa bi bilo v nasprotju z osnovnim principom EU, če bi ti ostrejši pogoji skrivali nacionalno diskriminacijo. Pred uvedbo druge bančne direktive je bila širitev poslovanja preko meja lastne države podvržena odobritvi, nadzoru in zahtevam po kapitalski ustreznosti države gostiteljice. V skladu z obstoječim režimom pa lahko banke iz držav članic EU prosto širijo svoje poslovanje in ustanavljanje podružnic v drugih državah članicah. Druga bančna direktiva tako velja kot najbolj izrazit primer deregulacije bančništva v EU v zadnjem obdobju. (Ocvirek 2003, 4) Države članice bančnih smernic ne uporabljajo neposredno, so pa njihovo vsebino dolžne v predpisanem roku vključiti v nacionalno zakonodajo. Smernice so torej najbolj splošna oblika objavljanja zakonodaje, ki se nanaša na finančne institucije in so hkrati zavezujoče za države članice z dnem, ki je v vsaki smernici posebej naveden. Posledica poenotenja standardov je izenačevanje konkurenčnih pogojev bank, ki prihajajo iz različnih držav z različno bančno zakonodajo in poslujejo na skupnem trgu Baselski kapitalski sporazum Basel I. Baselski kapitalski sporazum je nastal leta 1988, kot rezultat prizadevanj Baselskega komiteja za nadzor bank za poenotenje minimalnih kapitalskih zahtev za banke. Okoliščine, ki so spodbudile ta prizadevanja so bile povezane s hitro rastjo obsega poslovanja bank, počasno rastjo kapitala, dolžniško krizo in razvojem različnih zunaj bilančnih aktivnosti. Sporazum so sprejele mednarodno aktivne banke držav G-10 2, vendar so ga v praksi kmalu začele uporabljati skoraj vse razvite države sveta. Baselski odbor za 2 Med G-10 države spadajo Belgija, Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija in ZDA.

21 21 bančni nadzor si je pri snovanju baselskih standardov prizadeval za dosego standardov, ki bi služili krepitvi, trdnosti in stabilnosti mednarodnega bančništva in standardov, ki bi bili pošteni ter bi z visoko stopnjo enotnosti veljali za banke iz različnih držav. S tem bi zmanjševali izvore konkurenčne neenakopravnosti med mednarodnimi bankami. (Hadjiemmanuil 2005, 220) Basel I. je dosegel svoj temeljni namen, saj je pripomogel k zgraditvi varnega in stabilnega mednarodnega bančnega sistema ter pospešil doseganje konkurenčne enakosti med bankami. Vendar pa je bil sporazum z leti deležen vse večjih kritik. Hitro razvijajoči se trg, zmanjšanje učinkovitosti poslovanja bank ter pomanjkljivosti sporazuma so zahtevali korenite spremembe kapitalske regulative za banke. Poleg tega pa je bil izreden tudi napredek informacijske tehnologije, ki je omogočila globalizacijo finančnega poslovanja. (Sušnik 2001, 40) S tem tudi kazalniki kapitalske ustreznosti niso bili več dober kazalnik tveganosti bank in njihove kapitalske moči. Komite se je zato leta 1998 lotil načrtne spremembe svojih standardov za določitev kapitalske ustreznosti bank iz leta Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti naj bi bila dodana dva nova kvalitativna stebra, in sicer regulativni nadzor in tržna disciplina. Pri tem naj bi nova shema ohranila poslanstvo starega kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej naj bi bila usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj pa naj bi bilo po njeni zaslugi bolj celovito. Čeprav se nova shema podobno kot vsi dosedanji baselski dokumenti osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njena glavna načela uporabna za vse banke, ne glede na raven kompleksnosti oziroma sofisticiranosti njihovega poslovanja. Pomanjkljivosti, ki so se pokazale pri Baslu I. in so spodbudile pogovore o novem kapitalskem sporazumu so naslednje: nezadovoljiva diferenciacija dolžnikov in nasprotnih strank v poslu (predvsem je problematična skupina, ki ji pripada 100% utež kreditnega tveganja t.j. skupina, v katero Basel I uvršča večino terjatev bank; npr. vsa posojila prebivalstvu, vsa posojila podjetjem) v odvisnosti od izpostavljenosti kreditnemu tveganju, spodbuja razne špekulacije (npr. 364 dnevna posojila podjetjem), ne prepoznava oz. definira številnih tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja (kreditni derivati in listinjenje), nekonsistenten z naprednimi tehnikami za upravljanje s kreditnim tveganjem (alokacija ekonomskega kapitala, RAROC, itd.), ne upošteva komponente razvoja oz. sprememb, ki so se zgodile na trgu v zadnjem desetletju.

22 Nov kapitalski sporazum Basel II. Basel II. odpravlja večino pomanjkljivosti Basla I. s spremembo kvalitativnega načina merjenja minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti in z dodatkom dveh kvalitativnih stebrov. Obvladovanje bančnih tveganj je tako bolj celovito. Basel II. omogoča boljšo primerjavo kapitalske ustreznosti bank. Večjo pozornost pa posveča tudi operativnemu in tržnemu tveganju, ki v zadnjem času pridobivata na pomenu. Tabela 3: Razlike med sistemoma Basel I in Basel II Basel I metodologija, temelječa na matematičnih formulah pristop za merjenje kreditnega tveganja, določen v standardu, ustreza vsem bankam ne glede na velikost (»one size fits all«) slabša diferenciacija komitentov izračun izpostavljenosti tveganju po sporazumu je slab približek dejanskega tveganja Basel II metodologija, temelječa na internih modelih bank, regulatornem pregledu in tržni disciplini posamezna banka ima na voljo več pristopov za merjenje kreditnega tveganja, izbrati mora enega večja diferenciacija komitentov izračun bolj prilagojen dejanski velikosti; večji pomen na upravljanju s tveganji Vir: BS 2008 Glavni cilji novega sporazuma so: podpirati stabilnost in trdnost globalnega bančnega in finančnega sistema, povečati konkurenčnost bančnega sistema, zagotoviti bolj konkurenčne tehnike za analizo in prepoznavanje tveganj, osredotočiti se na mednarodno aktivne banke in zagotoviti uspešnost poslovanja bank na vseh nivojih. Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank so bolje povezala zahteve z dejanskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov. Novost v novi kapitalski ureditvi sta dva kvalitativna stebra, in sicer regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru. Z novimi bančnimi strategijami se preglednost nad poslovanjem bank močno poveča, kar koristi tako bančnim komitentom kot tudi samim bankam, ki imajo s tem celovit pregled nad poslovanjem. (Year 2002) Basel II. naj bi pri vsem tem ohranil idejo varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej je usmerjen v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj pa je po njegovi zaslugi bolj celovito. Prav fleksibilnost in razvojna naravnanost novih pravil naj bi omogočila njihovo uporabo vsem bankam v EU, od najmanjših hranilno-kreditnih služb do največjih globalnih bank.

23 23 Novi sporazum je torej sestavljen iz treh medsebojno povezanih stebrov, ki bodo vsi skupaj pripomogli k večji varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Osrednji del še vedno predstavlja ugotavljanje minimalnih kapitalskih zahtev (angl. minimum capital requirements) in predstavlja t.i. prvi steber. Slika 1: Tristebrni sistem določanja kapitalske ustreznosti po Baslu II TRIJE STEBRI MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE REGULATIVNI NADZOR TRŽNA DISCIPLINA Kreditno tveganje Standardiziran pristop Operativno tveganje Pristop na osnovi ratingov Tržno tveganje Vir: BS 2008 Prvi steber določa, da mora stopnja najnižje kapitalske ustreznosti predstavljati najmanj 8% celotnega kapitala banke. Koeficient kapitalske ustreznosti pa izračunamo kot razmerje med celotnim kapitalom in tehtano tvegano aktivo. Koeficient kapitalske ustreznosti lahko zapišemo z naslednjo formulo: celotni kapital Bančni kapitalski koeficient (min. 8%) = kreditno tveganje + tržno tveganje + operativno tveganje Za merjenje kreditnega tveganja in določanje kapitalskih zahtev prvega stebra daje bankam na izbiro tri možne načine določanja tveganosti terjatev do posameznih dolžnikov: standardiziran pristop, enostavni pristop temelječ na internih ratingih in razviti pristop temelječ na internih ratingih.

24 24 Temeljnemu kvantitativnemu stebru sta v novi shemi dodana dva kvalitativna stebra, in sicer regulativni nadzor in tržna disciplina. V okviru drugega stebra, ki predstavlja regulativni nadzor (angl. supervisory review), gre za preverjanje nadzornikov ali banka korektno ocenjuje tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju svojih storitev. Nadzorniki imajo ob tem pooblastilo, da lahko zahtevajo tudi višjo kapitalsko ustreznost od zakonsko določene še posebej, če je banka pomembna iz sistemskega vidika. Namen regulativnega nadzora je predvsem zagotoviti, da banke razpolagajo s kapitalom, ki ustreza njihovi tveganosti in poslovni strategiji. V kolikor se pri pregledu nadzornikov ugotovi, da je kapitalska ustreznost banke ogrožena se takoj ustrezno ukrepa. Eden izmed ukrepov je tudi povečanje minimalnega kapitalskega količnika nad 8%. V bankah se mora zato vzpostaviti kakovostni interni sistem za celovito oceno njihove kapitalske ustreznosti. V kolikor pride do odstopanj in nihanj količnika kapitalske ustreznosti se banke morajo zavedati njihovih vzrokov in jih vgraditi v svoje kapitalske strategije in cilje. Pri tem se lahko kot pomemben instrument izkažejo t.i. stres testi ali testi izjemnih situacij, ki od bank zahtevajo, da svoja tveganja ocenijo ob skrajno pesimističnih predpostavkah. Za banke, ki so se odločile za izračun kapitalskega koeficienta temelječega na internih ratingih je tako testiranje obvezno. Rezultat takšnih raziskav naj bi bila t.i. kapitalska rezerva (angl. capital buffer), ki bi bila nad predpisanim minimalnim količnikom kapitalske ustreznosti, ki bi jo banke in njihovi nadzorniki udejanjali v okviru drugega stebra nove kapitalske ureditve. Kapitalska rezerva bi naj vsaj do neke mere ublažila pretirano nihanje količnikov kapitalske ustreznosti. Približevanje minimalnemu količniku kapitalske ustreznosti je lahko namreč za banke ne samo nevarno, ampak tudi zelo drago. Zato naj bi bile banke v vsakem primeru zainteresirane za oblikovanje kapitalske rezerve. Oblikovanje kapitalske rezerve v normalnih razmerah je za banko cenejše, kot pridobivanje virov sredstev takrat, ko so blizu 8% količnika kapitalske ustreznosti. (Banka Slovenije 2008) Vse pomembnejšo vlogo pri vzpodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra tudi tržna disciplina (angl. market discipline) kot tretji steber novega sporazuma. Eden izmed vzvodov za to je večja transparentnost poslovanja bank, ki pomeni večji obseg javnega razkritja ter objave podatkov in informacij povezanih z bančnim poslovanjem. Tržna disciplina zahteva aktivnejšo vlogo tržnih udeležencev, ki bi preko svojih poslovnih odločitev»nagrajevala«banke, katerih poslovanje je transparentno in»kaznovala«nedisciplinirane banke. (Sušnik 2001, 2) Banke so namreč v splošnem naklonjene moralnemu hazardu, saj zbirajo depozite z namenom investiranja v tvegano aktivo (kredite). Da bi se zavarovale pred nesolventnostjo oblikujejo pri tem določen kapital, ki jih bo zavaroval pred neugodnimi rezultati poslovanja. Vendar ni nujno, da bodo banke pri zasledovanju svojih internih ciljev solventnosti upoštevale tudi interese vlagateljev ali družbe kot celote, kar se najbolj pokaže prav pri prevzemanju prevelikih tveganj. Prav iz tega vidika pa je pomemben obstoj tržne discipline in s tem tudi prevzemanje velike odgovornosti nadzornikov. V svetu, kjer postajajo bančne aktivnosti vedno bolj kompleksne, nadzorniški resursi pa omejeni je poskus baselskega komiteja za bančni nadzor glede uvedbe tržne discipline priznanja vreden, čeprav postaja vedno bolj aktualno vprašanje, koliko in pod kakšnimi pogoji lahko

25 25 tržna disciplina dejansko vpliva na obnašanje bank. Tržna disciplina vzpostavlja sistem, kjer investitorji kaznujejo banke za prevzemanje večjega tveganja zaradi zahteve po večjem donosu na svoje terjatve. Slednje se lahko izkaže že v povečanju obrestnih mer ali pa v umiku vlagateljevih sredstev iz banke. Moralni hazard in tržna disciplina sta med seboj tesno povezana pojma. Prevzem večjega tveganja bi se pri popolnoma nezavarovanih vlogah in v razmerah, ko bi vlagatelji natančno spremljali odločitve bank glede tveganja, pokazal v zahtevi po večji kompenzaciji oziroma donosu sredstev. Tržna disciplina bi popolnoma delovala, stopnja moralnega hazarda bi bila enaka nič, odločitve bank glede prevzema tveganja pa bi bile zelo učinkovite. Slika bi bila nasprotna pri popolnoma zavarovanih vlogah in odsotnosti vlagateljev pri spremljanju odločitev bank glede tveganja. Banke bi tako lahko (na stroške vlagateljev) izbrale večji profil tveganosti, vlagatelji pa hkrati ne bi zahtevali višjega donosa na svoje vloge, ker bi jim bilo zaradi zavarovanja njihovih vlog vseeno. Soočeni bi bili s popolno odsotnostjo tržne discipline, odločitev banke glede prevzemanja tveganja neplačila pa bi bila izpostavljena moralnemu hazardu. (Banka Slovenije 2008) Vpliv tržne discipline na prevzemanje pretiranega tveganja pri bankah je torej odvisen od: višine financiranja banke iz nezavarovanih obveznosti, stopnje nadzora nad prevzemanjem tveganj pri banki in obsega sistema zajamčenih vlog. Višja stopnja nezavarovanih obveznosti vpliva na večjo disciplino bank pri oblikovanju večjih kapitalskih rezerv za posamezno tveganje. Pomembno je tudi, da banke, ki razkrivajo več podatkov in so tako izpostavljene večji tržni disciplini omejujejo tveganje nastanka nesolventnosti z oblikovanjem večjih kapitalskih rezerv. Krepitev tržne discipline prek javnega razkrivanja podatkov in/ali nezavarovanih obveznosti prinaša koristi pri ohranjanju primernih standardov solventnosti bank. Podobne koristi se kažejo tudi v bankah, ki ne uživajo implicitnih jamstev države za vloge. Slednje ugotovitve imajo pomembne posledice pri optimiziranju dela bank in nadzornikov pri uveljavljanju prvega in drugega stebra novega kapitalskega sporazuma. Banke, ki prejemajo državna jamstva, niso pod takšnim vplivom tržne discipline kot druge banke. To je pomembno sporočilo za nadzorniške institucije, saj bo moralo biti spremljanje teh bank še posebej učinkovito. Ugotovitev, da nekateri mehanizmi tržne discipline niso tako učinkoviti, ko se banka bliža solventnostnim težavam, pa poudarja pomembnost ustreznega delovanja prvega stebra novega kapitalskega sporazuma minimalnih kapitalskih zahtev kot temelja učinkovite tržne discipline.

26 Modeli vstopa na tuj trg Ob vstopu na tuj trg so banke podvržene raznim vplivom pri odločanju kako vstopiti na trg. Pomembno vlogo igrajo razpoložljiva finančna sredstva, poznavanje in izkušnje na tem trgu, strateški plani banke za prihodnost ter volumen mednarodnega poslovanja banke. Na izbiro pravega modela vstopa na tuj trg vpliva tudi bančna struktura tujega trga. V Sloveniji tuje kreditne institucije in podružnice predstavljajo le 0,44% vseh kreditnih institucij v EMU. Za primerjavo prilagamo preglednico, ki prikazuje položaj Slovenije v primerjavi z ostalimi članicami EMU. Tabela 4 : Kreditne institucije in poslovalnice v državah Evropske unije Država Št. kreditnih Aktiva Št. poslovalnic institucij (mio EUR) Avstrija Belgija Nemčija Španija Finska Francija Grčija Irska Italija Luksemburg Nizozemska Portugalska Slovenija VSOTA SI / vsota 0,44 % 0,14% 0,38 % Vir: Štiblar 2008, 29 Delež teh institucij v aktivi vseh institucij predstavlja 0,14%, medtem ko ima Nemčija z skoraj 30% najvišji delež. V Sloveniji je 37% kreditnih institucij v tuji lasti, kar za več kot dvakrat presega povprečje EU. Njihov delež se je od leta 1997 povečal kar za 660%, kar je največ med članicami EU. Večji delež tujih lastnikov imajo le Luksemburg, Finska (ugodna politika do drugih skandinavskih držav) in Irska (izpostava ZDA v Evropi). Pravo nasprotje sta naši sosedi Avstrija in Italija, ki imata najmanjše deleže tujcev v svojem bančništvu. (Štiblar 2008, 29) Tuje predstavništvo (ang. correspondent banking) Predstavništvo je najenostavnejša organizacijska oblika. Le-ta niti ne daje kreditov, niti ne sprejema depozitov, ampak deluje kot agent tuje banke, saj posreduje vnaprejšnja plačila domači banki. V splošnem so predstavništva ustanovljena z namenom testiranja možnosti nadaljnje vpletenosti v gostujoči državi. (Millineux 2003, 39)

27 27 Za to obliko vstopa na tuji trg se običajno odločijo banke, katerih komitenti že poslujejo v državi gostiteljici. Tuje predstavništvo se ustanovi z namenom podpore matični banki in njenim klientom, ki so običajno nefinančna multinacionalna podjetja, pri trgovinskem in finančnem poslovanju na tujem trgu. Predstavništvo tuje banke pomeni najnižjo stopnjo obveze do tuje države. Matični banki omogočajo investicijsko bančništvo, kot je na primer poravnava mednarodnega dolga ter pravično vlogo dolžnika v državi gostiteljici in upnika v izvorni državi. Predstavništva se tudi ne ukvarjajo z bančništvom trgovin na drobno in so v nekaterih državah omejena na dejavnosti, ki ne prinašajo dohodka. Pomembno pa je tudi to, da si lahko priskrbijo podatke o dogajanju in stanju na tujih trgih Hčerinska družba - izpostava (ang. representative office) Izpostava je del banke v tujini in predstavlja višjo stopnjo obveze kot predstavništvo. Hčerinske banke niso samostojne pravne osebe, temveč so del banke»matere«, ki ima mednarodno diverzificiran portfelj naložb in v določeni meri vpliva na politiko svojih»hčera«v tujini. Izpostave tujih bank sodelujejo na depozitnem in denarnem trgu trgovin na debelo, kjer priskrbijo posojila domačim in tujim zastopnikom ter so prisotne na kapitalskem trgu. Ustanavljanje izpostave je dražje kot ustanavljanje predstavništva, večje stroške pa je moč upravičiti s strokovnim znanjem, ki ga tuja banka pridobi na razvitem kapitalskem trgu Podružnica tuje banke (ang. foreign branches) Podružnica je samostojna pravna oseba z lastnim kapitalom, ki ji ga je namenila matična banka in je s tem najvišja oblika mednarodnega bančnega modela vstopa na tuj trg. Podpora matične banke podružnici je omejena na vloženi kapital. Tuje banke za vstop na tuje trge pogosto oblikujejo holdinško podjetje podružnico, ki jo z matično banko povezuje le vloženi kapital. (Millineux 2003, 40) Na tak način se matične banke zavarujejo pred tveganji iz svojih podružnic v tujini. Namen bančne podružnice je mnogokrat vstop na trg bančništva trgovin na drobno. V mnogih državah je prenova bank in kasnejša privatizacija spodbudila vstop na trge s pridobitvijo domačih bank in ne dražjim ustanavljanjem na novo. Podružnica je kot oblika vstopa na tuj trg bank Evropske unije najpogostejša oblika. Razmerje med podružnicami in izpostavami je nekje okrog 0,74. Banke namreč kupujejo deleže v relativno velikih domačih bankah, s katerim so nadzirale, zadržale pa so tudi prednost podružnice.

28 28 Tabela 5 : Razmerje med številom in aktivo hčerinskih družb in podružnicami iz držav EU Država Razmerje med številom hčerinskih družb in podružnic Avstrija 0,60 Belgija 0,43 Nemčija 0,32 Španija 0,66 Finska 0,23 Francija 1,69 Grčija 0,50 Irska 0,68 Italija 0,20 Luksemburg 2,21 Nizozemska 0,75 Portugalska 0,39 Slovenija 4.00 Tehtano povprečje 0,74 SI / povpr. 539,03% Vir: Štiblar 2008, Prevzemi in združitve bank (ang. mergers and acquisitions) Ustanavljanje zvez ali združenj z domačimi partnerji je način širitve, kadar tuje banke ne poznajo razmer na domačem trgu. Tak način zahteva minimalni delež ter nizko stopnjo vpletenosti pri upravljanju domače banke, največkrat le eden ali več članov v upravnih odborih. Izkušnje kažejo, da je v mnogih primerih pridobitev minimalnega deleža prvi korak na poti do lastništva podružnice. Pridobitev deleža, s katerim tuja banka nadzira delovanje, pa je posledica finančnih težav domače banke. Vstop preko prevzema obstoječe banke je lahko hiter način vstopa na trg, hkrati pa ne zahteva oblikovanja dodatnih kapacitet, kar je zlasti pomembno v primeru trgov, ki se že tako otepajo presežnih zmogljivosti. Potrebno je upoštevati, da se je z uveljavitvijo enotne bančne licence pomen tega motiva znotraj EU nekoliko zmanjšal, saj je podružnica banke v drugi državi članici dejansko subjekt nadzora centralne banke države, kjer ima ta banka sedež. A še vedno je lahko to privlačen motiv za banke s sedežem v državah izven območja EU, ki vstopajo na njen trg. (Kumovar 2004, 22) V EU po številu transakcij s prevzemi v tujini izstopa Nemčija, Francija pa s prevzemi doma. Slovenija, kot je razvidno iz tabele 6, ne igra pomembne vloge.

29 29 Tabela 6: Število prevzemov in združitev na število transakcij v EU Država Prevzemi in združitve/ št. transakcij Avstrija 7 Belgija 29 Nemčija 336 Španija 93 Finska 20 Francija 250 Grčija 32 Irska 7 Italija 98 Luksemburg 6 Nizozemska 72 Portugalska 33 Slovenija 2 povprečje 76 SI / povprečje 2,64% Vir: Štiblar 2008, 31 V Evropi so v zadnjem desetletju prevzemi in združitve bank znotraj trgov neke države zelo pogosti. Banke predvsem v upanju, da bi postali t.i.»nacionalni šampioni«(angl.»national champions«) prevzemajo deleže v drugih bankah oz. se odločijo za združitve. Kljub temu pa so bančni trgi v evropskih bankah dokaj majhni in banke ob tem spoznajo, da to ni dovolj. S časom, predvsem večjim bankam, to ni dovolj in se odločijo za prevzeme in združitve z bankami zunaj nacionalnih držav. Na tak način postajajo t.i. panevropske banke. (Rosengren 2007, 234) Prevzemi so še toliko pogostejši odkar ovire za čezmejne prevzeme bank po mnenju nekaterih padajo. Evropska komisija namreč sprejema odločitve, ki zagovarjajo in branijo konkurenco na trgu. Najbolj poznani ukrepi so bili proti oblastem, ki so skušale prevzeme preprečiti na Portugalskem leta 1999, Nemčiji leta 2004, Italiji leta 2005 in na Poljskem leta (Razgledi 2008) Tabela 7: Primerjava modelov v osnovnih lastnostih Model Stroški Velikost Možnost Omejenost ustanovitve poslov, ki kontrole s strani opravljanja jih opravljajo matične banke poslov Tuje predstavništvo Minimalni Zelo majhni Srednja Omejeno Hčerinska družba Nizki Srednje Srednja Omejeno Podružnica Visoki Veliki Velika Vsi posli Prevzem ali združitev Visoki Veliki Velika Vsi posli Vir: Lastne ugotovitve

30 30 Tabela 8: Prednosti in slabosti posameznih modelov MODEL PREDNOSTI SLABOSTI Tuje predstavništvo minimalni stroški možno pripisovanje vstopa na tuj trg, nižje prioritete poslov, investicije v zaposlene možna nasprotovanja idr. niso potrebne, poslovanje v tujinimožnost koriščenja in negodovanja pri zagotavljanju kreditov na redni in širši bazi. priložnosti, ki se pojavijo v tujini, zaposleni razpolagajo z» lokalnim«znanjem. Hčerinska družba nezmožnost pridobiti bolj dolgotrajne in velike posle, težje in tako lahko tudi dražje zaposlovanje kot je to npr. pri predstavništvu. Podružnica veliki stroški ustanovitve podružnice, indirektni stroški pri odprtju nove podružnice, drag in dolgotrajni razvoj managementa. Prevzemi/ združitve takojšnji direktni vstop na tuj trg komitenti zagotovljeni, management že ima potrebno znanje in izkušnje lokalnega trga, ki bi jih ob najemu novega managementa pridobili s časom. nizki stroški poslovanja, zanesljivejše nudijo storitve te banke, zagotavljanje dodatnih poslov in zaščita sedanjih. popolna kontrola nad poslovanjem podružnice, večja verjetnost izvajanje politike podjetja, strankam banka omogoča direktno in povezano poslovanje, boljše vodenje odnosov s strankami. vprašanje uspeha banke po prevzemu, veliki stroški prevzema, delo je zaradi velikosti manj efektivno. Vir: Štiblar 2008

31 31 3 MEDNARODNI PLAČILNI SISTEMI V EVROPI Zaradi razlik v zgodovinskem razvoju plačilnih instrumentov, razlik v poslovnem bančništvu in različnih vlog centralnih bank se plačilni sistemi med državami še vedno razlikujejo. Z naraščanjem čezmejnega poslovanja se zadnja leta neprestano išče nove oblike opravljanja plačilnih storitev, ki bi bile hitrejše, zanesljivejše in cenejše. Težnja za vzpostavitev enotnega plačilnega sistema se je pojavila tudi v državah EU, kar je pripeljalo do odločitve o oblikovanju EMU. Enoten evropski okvir plačilnih sistemov je utrdila tudi skupna valuta držav članic EMU oz. skupna denarna politika, ki jo vodi Evropska centralna banka. (ECB 2008) Največje ovire v izvajanju čezmejnih plačil med državami so bile odpravljene, ko so se začeli podatki o plačilnih transakcijah pošiljati v standardizirani obliki s pomočjo globalne medbančne komunikacije sistema S.W.I.F.T. (Society for Worldwide Interbank Financal Telecommunication) in ko so fizičnim osebam zagotovili možnost poslovanja z bančnimi karticami preko državnih meja. (Anko 2002) 3.1 Sistem SWIFT Sistem SWIFT je mednarodna bančna mreža in sistem za plačilni promet. Uporabniki sistema SWIFT želijo preko mednarodnih in nacionalnih plačilnih sistemov čim hitreje in s čim nižjimi stroški prenesti denar do končnega koristnika. Danes ga uporablja več kot finančnih institucij iz 208 držav. Ustanovljen je bil leta 1973 na pobudo 239 bank iz 15 držav. Sedež ima v Bruslju. Pojavile so se namreč potrebe po modernizaciji storitev plačilnega prometa, predvsem zaradi potreb po hitrejšem procesiranju podatkov in zmanjšanju stroškov v izvajanju storitev plačilnih sistemov. Že štiri leta kasneje, leta 1977, je sistem SWIFT tudi zaživel, predvsem po zaslugi velikega tehnološkega napredka na področju računalništva in telekomunikacij. (SWIFT 2008) Sistem SWIFT tako danes predstavlja največjo svetovno omrežje za prenos finančnih sporočil. Sistem pokriva vse kontinente in je postal nepogrešljiv v mednarodnem poslovanju bank. Trenutno je na svetu še nekaj manjših omrežij, ki omogočajo podobne storitve kot jih omogoča sistem SWIFT, vendar se z njegovim deležem in obsegom v skupnem prometu ne morejo primerjati. SWIFT namreč zagotavlja zanesljivo programsko opremo in 24-urno globalno podporo, kar je tudi njegova največja prednost. (SWIFT 2008) Neposredni dostop do omrežja SWIFT imajo sicer le lastniki omrežja SWIFT, ki jih je približno Od leta 1987 je bila uporaba mrež dovoljena tudi njihovim podružnicam in drugim udeležencem, kot so borzni posredniki, idr. Prednosti sistema SWIFT (Anko 2002): zmanjšanje stroškov operative, boljše upravljanje s sredstvi (»Cash Management«), večja varnost in tajnost, minimalna možnost napake, enostaven in direkten dostop do korespondentov po vsem svetu,

32 32 takojšnja izvršitev transakcij, enoten jezik in standardizirani postopki in izboljšana produktivnost preko avtomatizacije. Sistema SWIFT zagotavlja izmenjavo finančnih sporočil po njegovi mreži in s tem bankam članicam omogoča poceni ter varen prenos standardiziranih sporočil. Sporočila so v elektronski obliki, kar omogoča računalniško obdelavo celotnega procesa. Stroški mednarodnega plačilnega prometa so zato s pomočjo sistema SWIFT občutno nižji. Delovanje sistema SWIFT se deli na dva dela. Najprej je deloval sistem SWIFT1, kjer sta bila med seboj povezana dva centra, center na Nizozemskem in center v ZDA. Na ta centra so bila povezana nacionalna vozlišča iz posameznih držav. Danes se, predvsem zaradi večjih zahtev po večji varnosti in hitrosti, uvaja sistem SWIFT2, ki je zmogljivejši, hitrejši in bolj enostaven. (Bluebook 2008) Vsaka država ima svojo notranjo organizacijo SWIFT, ki se razlikuje glede na nacionalne zahteve. Ima svojo nacionalno člansko skupino (National member group), ki je sestavljena iz vseh bank, ki so članice v neki državi. Njena naloga je, da imenuje kandidate za volitve v odbor direktorjev. Ob tem ima tudi uporabniško skupino (Users group), ki jo sestavljajo vsi uporabniki v neki državi. Le-ti izvolijo nacionalnega predstavnika, ki je predsednik skupine in pomaga pri vzpostavljanju stikov med uporabniki v državi in SWIFT-om. Pomembno pri sistemu SWIFT je, da sprejema in potrdi le pravilna sporočila. Sporočilo mora biti veljavno, naslov kreditne institucije napisan pravilno, saj v nasprotnem primeru sistem ne potrdi sporočila. Sistem SWIFT vodi tudi kontrolo nad podvajanjem dokumentov, tako da o možni dvojnosti pošlje uporabniku sporočilo. S tem se bankam in ostalim finančnim institucijam zagotavlja (Anko 2004, 7): varno komunikacijo (eliminacija negotovosti v prenosu informacij), varen dostop (sistem pametnih kartic), sporočilna zaupnost (vsako sporočilo je enkriptirano v fazi prenosa), avtentifikacija sporočil (vsako sporočilo je avtentificirano s pomočjo skrivnega ključa), odgovornost (odgovornosti pošiljatelja, sistema in prejemnika so natančno opredeljene), znižanje stroškov (konkurenčne cene, mnogostranost, produktivnost, idr.), obdelava od začetka do konca (sporočilni standardi, storitve informiranja, izobraževanje strank, analiza prometa ), upravljanje z riziki (usklajevanje, kliring, interna poročila, idr.), finančne istitucije potrebujejo nadzor, da ne razmišljajo o sistemu (24-urna podpora, zanesljivost). Leta 2002 je sistem začel z uvajanjem nove tehnologije in novih produktov. V ta okvir sodijo razvoj novih interaktivnih produktov (SWIFTnet InterAct, SWIFTNet FileAct), prehod na novo platformo, večja standardizacija in nadgradnja podpornih storitev ter internih procesov. Vse nove storitve SWIFTnet omrežja uporabljata tudi plačilni sistem

33 33 RTGSplus 3 in STEP2. S koriščenjem teh novih storitev prek obstoječih povezav je omogočena globalna povezanost v realnem času (podobno kot internet), vendar preko zaprtega omrežja in ob veliko večjih zahtevah, kot so večja zanesljivost, varnost in hitrost prenosa informacij. Sistem SWIFT bo v prihodnosti torej še naprej opravljal pomembno vlogo vse bančnega telekomunikacijskega sistema. Leta 2007 je bilo preko sistema SWIFT posredovanih več kot milijardo sporočil, kar je za 22,2% več kot leta Ob tem pa poskuša izpolnjevati strateške cilje, kot so: vzdrževati telekomunikacijsko omrežje najvišje kakovosti v smislu varnosti, celovitosti, nivoja uslug, zanesljivosti in nizkih cen, posredovati in razvijati standarde za finančno-bančno področje, geografska širitev in širitev baze uporabnikov, stroškovno učinkovita programska in strojna oprema, stroškovna učinkovitost za članice in uporabnice, nove usluge za svoje članice in uporabnice (zmanjšanje rizikov, bilateralna in multilateralna izravnava, ipd.), dobri odnosi z javnostjo. 3.2 Sistem EBA Sistem EBA (Euro Banking Association) je privatni sistem neto poravnave, namenjen plačilom velikih vrednosti. Temelji na globalnem omrežju SWIFT in nima svojega lastnega omrežja. Sistem danes vključuje 71 neposrednih in 55 posrednih uporabnikov sistema. Zelo strogi finančni in operativni pogoji pogojujejo, da v sistemu sodelujejo le večje banke. Vstop v sistem oz. spremembe glede udeležbe v sistemu je možno izvesti le na vnaprej predvidene dneve, ki so usklajeni s SWIFT-om. (EBA, 2008) Sistem EBA deluje torej na neto principu tako, da se čez delovni dan posamezna plačila ne poravnajo, temveč se le beleži in spreminja neto pozicija med banko in samim sistemom. Plačila se poravnajo ob koncu istega dneva. O dejanski dokončnosti govorimo šele ob poravnavi neto salda konec dneva. Do takrat obstaja nevarnost preklica plačil oziroma nezmožnost njihove poravnave. Zato si vsakodnevno pred začetkom delovanja sistema klirinške banke določijo medsebojne limite (debit/credit cap). Vsota prejetih limitov se imenuje debetna kapica in pomeni največjo dovoljeno obveznost do vseh ostalih klirinških bank. Debetna kapica v nobenem primeru ne sme presegati ene milijarde evrov. Podeljeni limit posamezne banke drugi banki sestoji iz obveznega dela v višini pet milijonov evrov ter dodatnega prostovoljnega prevzema tveganja v razponu od nič do 25 milijonov evrov. V okviru limitov si banke lahko pošiljajo tudi plačilne naloge. Plačilne naloge si banke tako pošljejo v 1. fazi (kliring) medsebojno prek sistema SWIFT. Omrežje prepozna vsako sporočilo in ga avtomatsko kopira v okolje (»clearing computer«), kjer za vsako banko poteka saldiranje vseh prejetih in poslanih plačilnih nalogov. Sistem deluje tako, da nobeno 3 RGTSplus je nemški sistem za bruto poravnavo plačil v realnem času v katerega je bila vključena Banka Slovenije pred vključitvijo v TARGET2.

34 34 sporočilo ni avtorizirano, če bi s tem povzročilo preseganje dovoljenega limita, bodisi banke pošiljateljice, bodisi banke prejemnice. (Sever 2005, 3) Konec delovnega dne pa pride do faze poravnave. SWIFT preračuna bilančno stanje posamezne banke v razmerju do vseh ostalih in to informacijo posreduje tudi sistemoma EBA in ECB. Dokonča poravnava neto stanja poteka prek poravnalnega računa EBA (EBA settlement account) pri ECB. Banke s kratko pozicijo plačajo prek sistema TARGET dolgovani znesek na omenjeni poravnalni račun, od koder se sredstva po navodilih EBA prenesejo bankam z dolgo pozicijo. Tveganje poravnave tako obstaja samo okrog celotne neto izpostavljenosti ob koncu dneva. V primeru, da posamezna klirinška banka ni sposobna poravnati svojih obveznosti, se za to uporabi poseben rizični sklad oblikovan pri ECB v višini ene milijarde evrov (im. liquidity pool ). (Bluebook 2008, 41-45) EURO1 Ob uvedbi skupne valute v nekaterih državah EU leta 1999 je bil vzpostavljen tudi sistemu EURO1. Sistem EURO1 omogoča poravnavo čezmejnih plačil velikih vrednosti v evrih med bankami v okviru EU, pri tem pa zagotavlja varnost in stroškovno učinkovitost. Sistem EURO1 je kompatibilen tudi s sistemom TARGET, le da se TARGET uporablja za plačila zelo velikih vrednosti, ki so časovno kritična. EURO1 pa pri plačilih srednje vrednosti in plačila, ki niso časovno kritična. EURO1 se uporablja tudi za poravnavo čezmejnih plačil, ki izvirajo iz sistemov STEP1 in STEP2. Poravnava plačil iz EURO1 se izvaja prek sistema TARGET. Plačilna sporočila se preko sistema TARGET procesirajo posamično. Pri tem procesiranje vključuje kontrolo pozicije banke pošiljateljice in banke prejemnice ter ustrezno spremembo pozicije. Če bi sprememba pozicije pomenila prekoračitev postavljenih limitov na strani banke pošiljateljice ali prejemnice, se takšno plačilo ne obdela, ampak se postavi v vrsto. Maksimalni limit je ena milijarda evrov (debetna kepica). (Bluebook 2008, 45) Pomembno je tudi to, da imajo sporočila, ki jih banke posredujejo v ta sistem posebno oznako EBA, kar omogoča delno preslikavo plačil do klirinškega centra v okviru SWIFT FIN-Copy storitve. V sistemu EBA se dnevno v povprečju poravna transakcij v vrednosti 165 milijard evrov. (Sever 2005, 4 ) STEP1 Zasnova sistema EURO1 temelji predvsem na plačilih velikih vrednosti. Zato se je pokazala potreba po oblikovanju sistema za mednarodna plačila manjših vrednosti. Direktiva EU, ki zahteva večjo preglednost cen in hitrost izvršitve posameznega naloga je to potrebo le še povečala.

35 35 STEP1 (Straight-Trough Euro Payment System) je ena izmed rešitev, ki uporablja obstoječo infrastrukturo klirinškega sistema EURO1. Sistem je odprt za vse banke, ki imajo sedež ali vsaj podružnico v okviru EU oz. so članice EBA. To pomeni, da lahko vstopijo tudi banke, ki niso izpolnjevale visokih kriterijev za EURO1. Banka, ki je udeleženka v sistemu EURO1 ima avtomatsko omogočeno pošiljanje in sprejemanje nalogov v okviru sistema STEP1. Sistem deluje od 20. novembra Njegovi cilji pa so predvsem: zmanjšanje časa izvršitve plačil majhnih vrednosti, izogniti se povečanjem tveganosti obstoječega sistema EURO1, vpeljati standarde, ki bodo zagotavljali primerno raven STP (Streight Trough Processing) plačil. 4 Sistem STEP1 je namenjen predvsem izvrševanju plačilnih nalogov, ki niso nujni, so formatirani v skladu s sprejetimi standardi in katerih višina ne zahteva vgradnje posebnih varoval proti sistemskemu tveganju. (Bluebook 2008, 52) Za izvršitev plačil na dan valutacije morajo banke STEP1 plačilne naloge poslati najkasneje en dan vnaprej do ure. Temu sledi povratna informacija o potencialnem stanju na dan valutacije - odvisno od poslanih in prejetih plačilnih nalogov. Financiranje morebitne višje obveznosti mora banka poravnati prek izbrane poravnalne banke, ki je seveda o tem obveščena. V primeru, da ima po usklajevanju banka pošiljateljica pozitivno stanje (zero debit cap), se plačila obdelajo in plačilni nalog se sprosti naprej banki prejemnici. Pomembno je tudi to, da imajo plačilna sporočila, ki so namenjena obdelavi v okviru sistema STEP1 posebno oznako ERP, ki zagotavlja pravilno usmeritev v okviru sistema SWIFT. Skupaj s plačili EURO1 se procesiranje začne ob Plačila, ki so bila posredovana do pet dni vnaprej in na sam dan do ure (t.i. ura preseka) se obdelajo med 7.30 in uro, v kolikor nista presežena limita ene ali druge banke. Minimalni limit znaša en milijon evrov, maksimalni pa 10 milijonov evrov. Vsa plačila nad en milijon evri morajo biti poslana v sistem le ob predhodnem dogovoru z banko prejemnico. V kolikor znesek presega limit, ga sistem zavrne. (Sever 2005, 6) Dnevne pozicije se lahko poravnajo preko ene od bank sistema EURO1, ki deluje kot poravnalna banka. Takoj po procesu (ob 14.10) vsaka banka udeleženka sistema STEP1 prejme s strani sistema SWIFT sporočilo o svoji potencialni poziciji ob koncu tega dneva. Pozicija je odvisna od poslanih in prejetih plačilih sporočil. Ta znesek se posreduje tudi poravnalni banki te banke udeleženke. Če ima banka udeleženka STEP1 ob preseku potencialno negativno pozicijo obvesti svojo poravnalno banko, ki zagotovi plačilo v okviru njenih potreb. 4 Standardi za dvig stopnje avtomatske obdelave plačil v bankah

36 36 Obdelava plačil v sistemu je zaključena, ko imajo vse udeleženke pozicijo nič in ni nobenega plačila v vrsti. Plačilo je sicer mogoče preklicati le v primeru, če še ni obdelano. Da se zagotovi nemotena poravnava plačil v sistemu STEP1 pa morajo poravnalne banke v okviru sistema EURO1 hitro po izračunu potencialnih pozicij zagotoviti zadostno stanje na svojem računu. V sistem STEP1 je trenutno vključenih preko 270 bank iz vse Evrope. Dnevno pa se v sistemu poravna povprečno transakcij v vrednosti okrog 400 milijonov evrov. (EBA, 2008) STEP2 STEP2 je sistem za procesiranje mednarodnih plačil vrednosti do evrov. V sistem pa se posredujejo v obliki datotek, ki jih je mogoče obdelati popolnoma avtomatsko. Sistem je bil vzpostavljen 28. aprila 2003 z namenom doseganja visoke avtomatske obdelave plačil in zaradi znižanja stroškov iz naslova procesiranja plačilnih nalogov ter v okviru uresničevanja Uredbe o čezmejnih plačilih v evrih, ki narekuje izenačevanje tarif za domača in mednarodna plačila v evrih. Sistem STEP2 lahko uporabljajo vse banke in druge finančne institucije, ki imajo svoje predstavništvo ali podružnico registrirano v EU. Udeleženke sistema EURO1 ali STEP1 so neposredno udeležene tudi v sistemu STEP2. Izjema so le t.i. Pre-Fund Participant- PFP udeleženke. 5 (Sever 2006, 7) Omogočena je tudi posredna udeležba, ki zahteva, da banka v naprej opredeli neposredno udeleženko sistema STEP2, ki v njenem imenu posreduje oz. sprejema plačila v/iz sistema ter obenem zagotavlja njegovo poravnavo. S tem se določi točka vstopa v sistem STEP2, kar omogoča posredovanje plačil do praktično katerekoli banke v EU. Značilnost tega sistema je, da obstaja le en klirinški cikel, ki udeleženkam omogoča pošiljanje datotek plačil do ure en dan prej. Temu sledi nočna obdelava plačil in njihova poravnava takoj po odprtju sistema EURO1 naslednji dan ob 7.30 ter prejem datotek ob 8.30 uri. Datoteke, ki se posredujejo v sistem pred presekom za pošiljanje, sistem preveri glede na vnaprej določene kriterije. S tem se zagotovi avtomatska obdelava plačil. Ob tem se izvaja kontrola nad pravilnostjo datoteke kot tudi pravilnost vsebine ključnih polj v posameznih plačilih. V kolikor sistem zazna napako pri kreiranju se datoteka zavrne v celoti, v primeru da je napaka na v plačilnem nalogu se pa zavrne le posamezni plačilni nalog. Nalog se vrne udeleženki pošiljateljici naloga. Navede se tudi razlog za zavrnitev. Plačilni nalogi so zajeti v eni ali več datotekah. Če ustrezajo kontrolnim kriterijem se sortirajo v bilateralne poddatoteke, v eno poddatoteko za vsako udeleženko prejemnico, v skladu s kriteriji usmerjanja, ki jih udeleženke določijo v okviru centralnega 5 Pre-Found Participant niso»prave«udeleženke sistema EURO1 ali STEP1, imajo poseben status in lahko svoje obveznosti neposredno poravnavajo preko sistema STEP2. Pogoji za pridobitev tega statusa niso tako strogi, saj ni finančnih pogojev, ampak le pravni in operativni.

37 37 usmerjevalnika sistema. Na osnovi BIC kode 6 je plačilo usmerjeno do neposredne udeleženke, pri čemer je lahko to plačilo namenjeno njej, posredni udeleženki, ki preko nje posluje in sprejema plačila, ali katerikoli drugi banki, kjer neposredna udeleženka nastopa kot vstopna točka na nivoju države. Sistem za vsako poddatoteko izračuna znesek bilateralne obveznosti med bančno pošiljateljico in banko prejemnico. Znesek predstavlja bruto (skupni) znesek vseh plačilnih nalogov, ki jih vsebuje datoteka. (Sever 2006, 5) Za vsako bilateralno pozicijo sistem kreira plačilno sporočilo za poravnavo, ki se posreduje v sistem STEP1/ EURO1. Po končani obdelavi plačil za poravnavo sistem EURO1 pošlje potrditev sistemu STEP2. To omogoči razpošiljanje datotek s prilivnimi plačilnimi nalogi udeleženkam prejemnicam plačil. Udeleženke STEP2 sistema ob koncu dneva prejmejo dnevno poročilo. 8. novembra 2004 je Banka Slovenije postala neposredna udeleženka sistema STEP2 in vstopna točka za Slovenijo. Vzpostavila je SVT (Skupno vstopno točko), ki slovenskim bankam omogoča enakopraven in nevtralen dostop do sistema STEP2. Banka Slovenije je torej neposredna udeleženka v tem sistemu, bankam je pa s SVT omogočen posredni dostop do tega sistema. Prek Banke Slovenije se tako prejemajo in izvajajo vsa plačila, prav tako se izvajajo preko Banke Slovenje poravnave. (Sever 2006, 7) V sistem je trenutno neposredno vključenih 97, posredno pa udeleženk. Dnevno se v povprečju opravi več kot transakcij. (EBA, 2008) 3.3 Sistem EAF Prek sistema EAF (Euro Access Frankfurt), ki je bil do nedavnega najpomembnejši plačilni sistem v Evropi, se je opravljala poravnava obveznosti v nemških markah. Upravlja ga Nemška centralna banka, uporabljajo pa ga banke, ki imajo velik obseg bilateralnih plačil. Danes sistem uporablja 87 pretežno nemških bank, zanimiv pa je predvsem za banke z velikim obsegom bilateralnih plačil. Sistem poleg neposrednega članstva omogoča tudi posredno članstvo, kjer se finančne institucije, tudi slovenske banke, pojavljajo kot pošiljatelji in prejemniki plačilnih nalogov, pretok pa poteka preko neposrednih članic sistema stanj. EAF vsebuje komponente bruto in neto poravnave (t.i. hibridni sistem). Omogoča avtomatsko izvrševanje plačil s tekočo valutacijo ob minimalnem tveganju poravnave (plačilo že med delovnim dnevom), simultani kliring in poravnavo (sistemskega tveganja praktično ni), hkrati pa zahteva minimalno višino likvidnih sredstev. Zanj je značilen dvofazni sistem. V fazi pošiljanja (od 7.00 do ure) se udeleženke ob pomoči svojih sistemov za prenos podatkov (SWIFT) povezujejo z EAF in pošiljajo plačilne naloge. Za izvršitev plačila je odgovoren pošiljatelj. Nato se vsakih 20 minut izvaja kliring. Udeleženka si mora potrebna likvidna sredstva zagotoviti že vnaprej s prenosom sredstev iz poravnalnega računa pri centralni banki na poseben račun EAF. Maksimalni znesek pošiljatelja je znesek, ki si ga lahko postavijo kot omejitev, da ne prihaja do prekomernih neto odlivov likvidnih sredstev. Postopek izmenjave sporočil in 6 BIC je bančna identifikacijska koda (Bank Identifier Code), ki jo imajo vse banke, vključene v medbančno komunikacijsko omrežje S.W.I.F.T.

38 38 kliringa poteka vse dokler negativno stanje ne preseže tega maksimalnega zneska. Vsa na ta način izvedena plačila so dokončna in nepreklicna, podobno kot v bruto plačilnih sistemih. Banka jih tako lahko odobri končnemu upravičencu brez prevzemnega tveganja. Bistvena značilnost sistema EAF je nizka zahtevna likvidnost. Vsa plačila, ki pridejo v sistem ne morejo biti poravnana takoj. Ob pomoči zahtevnih algoritmov se ta plačila prenesejo v kasnejšo obdelavo med in uro, ko poteka druga faza poravnave. Če ob koncu dneva posamezni plačilni nalog nima ustreznega kritja, se ta plačilni nalog šteje kot preklican in ga vrnejo pošiljatelju. (Centrih 2004) 3.4 Sistem TARGET in TARGET2 EMU se je marca leta 1995 odločil vzpostaviti sistem, ki bi omogočal izvajanje skupne denarne politike in učinkovito poravnavo čezmejnih plačil v istem dnevu ne glede na okoliščine. TARGET (Trans-European Automated Real-time Gross settlement Express Transfer) je sistem za medbančni prenos sredstev v evrih v EU. Vzpostavljen je bil predvsem za izvajanje monetarne politike znotraj EMU in za vzpodbujanje izvajanja plačilnega prometa med državami članicami EU in transakcije prek meja EU. (Bluebook 2008, 31) TARGET je decentralizirani plačilni sistem Evropskih centralnih bank (European System of Central Banks ESCB). Sestoji iz 15 nacionalnih RTGS (Real Time Gross Settlement) sistemov in ECB plačilnega mehanizma (European Payment Mechanism - EPM). Posamezni RTGS sistemi centralnih bank so povezani med seboj preko posebne komponente t.i.»interlinking«komponenta in SWIFT omrežja. Udeleženec posameznega RTGS sistema ima odprt poravnalni račun v centralni banki in je hkrati udeleženec sistema TARGET. Posamezno plačilo se poravna bilateralno na bruto osnovi in med dvema centralnima bankama tako, da banka nalogodajalka pošlje plačilo v centralno banko, le-ta pa pošlje plačilo centralni banki prejemnici, ki odobri račun banke prejemnice. V TARGET je vključenih preko udeležencev, od centralnih bank, ECB, bank in drugih institucij, ki opravljajo storitve v plačilnem prometu. Te udeleženke uporabljajo sistem TARGET za poravnavo medbančnih in komercialnih plačil velikih vrednosti. Sistem prispeva k integraciji in stabilnosti evro finančnih trgov. Deluje tako, da se plačila preko državnih meja znotraj EU izvedejo hitro in tekoče, kot da gre za plačila znotraj ene države. Plačila se poravnajo ob čim nižji ceni, visoki varnosti in v zelo kratkem času znotraj dneva. Ta način izvajanja plačil je še posebno pomemben za poravnavo plačil, ki pomenijo menjalniške posle in transakcije denarnega trga. (Črnugelj 2004) Plačilna tveganja so v sistemu TARGET z večanjem količine denarja, ki kroži, toliko manjša. Najpomembnejša naloga sistema TARGET je torej zagotavljanje plačilne sposobnosti. Zato se more zagotoviti likvidnost nacionalnih centralnih bank, da ni zamud pri izvršitvi plačilnih nalogov. Centralne banke držav, ki niso v EMU morajo zato imeti pozitivno pozicijo do ostalih nacionalnih centralnih bank, ki so priključene ali sodelujejo v sistemu TARGET.

39 39 Namen sistema TARGET je (ECB 2008, 31-34): zmanjšati tveganje z vpeljavo elementov bruto poravnave v realnem času, povečati učinkovitost pri izvrševanju plačil čez meje držav, izvajanje operacij monetarne politike (s tem se zagotavlja enotnost denarnega trga). Kot ime sistema samo pove, poteka poravnava plačil na bruto osnovi. Vsako plačilo se poravna individualno in v realnem času, v nekaj minutah ali celo sekundah. Tako se preko sistema TARGET poravnavajo plačila takoj, če je dovolj sredstev na računih udeležencev (pošiljateljev plačil) in dokončno, ko je račun centralne banke prejemnice odobren, centralna banka pošiljateljica pa je o tem obveščena. Prednosti sistema TARGET so meddnevno usklajevanje računov, boljše vodenje finančne likvidnosti, dosegljivost skoraj vseh kreditnih institucij v EU, večja varnost sistema in takojšnja ponovna uporaba sredstev iz prilivov. (Kisel 2005, 4) Vsaka centralna banka tudi vodi račune vseh ostalih nacionalnih centralnih bank držav EU. Plačilo se izvrši le ob zagotovljenem zadostnem kritju na ustreznem računu pri nacionalni centralni banki. Ko se plačilo izvrši je sklenjen plačilni krog, ki se dogaja v realnem času. To prispeva k zmanjšanju tveganja, saj plačilo doseže svoj cilj v nekaj minutah. Poravnava v sistemu TARGET je nepreklicna, ko banka pošlje plačilni nalog in je zanj tudi bremenjena. Poravnava se konča, ko prejemnica dobi plačilni nalog in je za ustrezno vrednost tudi odobrena- na računu pri centralni banki. Preklic plačila ni mogoč. Neizplačan plačilni nalog pa je potrebno vrniti banki pošiljateljici po isti poti. Plačila se kasneje poravnavajo prek računov kreditnih institucij posameznih držav članic, ki jih vodijo nacionalne centralne banke. Ko centralna banka izvede plačilo v breme poslovne banke, odobri račun druge centralne bank, kamor bo poslala plačilo preko omrežja SWIFT. Ta centralna banka ob prejemu plačila bremeni račun prve centralne banke in odobri račun poslovne banke prejemnice. Vse centralne banke si pred zaključkom delovnega dne izmenjajo informacijo o prometu in stanju na računih in knjigovodsko uskladijo ter pošljejo poročila ECB. (Črnugelj 2004) Postopke ob zaključku dneva izvaja ECB z namenom, da se poslovni dan zaključi z usklajenimi stanji med centralnimi bankami. Nobena centralna banka ne sme zapreti svojega BPRČ (bruto poravnave v realnem času) sistema in Interkliring komponente preden niso usklajena vsa bilateralna stanja z drugimi centralnimi bankami. Pomembno orodje ob vsem tem je t.i. TARGET informacijski sistem (TIS). TIS je skupno informacijsko orodje, ki udeleženkam omogoča, da tekom dneva dostopajo do informacij glede statusa. To udeleženkam zagotavlja ažurne informacije o nacionalnih TARGET komponentah, kjer lahko vidijo ali je TARGET v celoti operativen in če ne, katera komponenta je izpadla ali pa je njegovo delovanje upočasnjeno. Cenovno politiko sistema TARGET določa Svet ECB. Delujejo po principu pokrivanja stroškov, transparentnosti in nediskriminatornosti. Za domača plačila se tarife med

40 40 državami načeloma razlikujejo. Cena transakcije pa je odvisna od števila transakcij posamezne udeleženke (Bluebook 2008, 34-35): do 100 transakcij na mesec - 1,75 evra na transakcijo, za naslednjih 900 transakcij na mesec - 1,00 evra na transakcijo, za vsako transakcijo nad transakcij na mesec - 0,8 evra na transakcijo. Za čezmejna plačila v sistemu TARGET velja enotna tarifa. Tarife pa zaračunavajo nacionalne centralne banke. V tarifi so zajeti vsi stroški obdelave in posredovanja plačila med nacionalnim BPRČ sistemi. Niso pa zajeti stroški komuniciranja med kreditno institucijo pošiljateljico plačilnega sporočila in njeno nacionalno centralno banko. (Bluebook 2008, 36) Sistem TARGET je za medbančna plačila odprt od 7.00 do ure, za komercialna plačila pa do ure vse delovne dni, razen 25. decembra in 1. januarja. Z daljšim delovnim časom se v sistemu močno zmanjša tveganje pri menjavah z državami kot so Amerika, Japonska, ipd. Šele, ko so vsi plačilni nalogi dejansko poravnani ECB dovoli zaprtje sistema. (Kisel 2005,6) Vendar so se kljub učinkovitemu delovanju sistema TARGET ob vključevanju novih članic EU v EMU pokazale njegove pomanjkljivosti. Zaradi (pre)velikega števila med seboj povezanih platform je razpoložljivost sistema slaba. Problem se je pokazal tudi pri standardih, ki niso poenoteni. Tudi stroški delovanja sistema kot celote se pokrivajo le delno. Te pomanjkljivosti naj bi odpravil oz. zmanjšal nov sistem TARGET2. Aktivnosti v zvezi z vzpostavitvijo tega sistema so se začele že marca Načela, ki jim sledi sistem TARGET2 so: enotna skupna platforma (ESP), tako da ni potrebe po vzpostavitvi oziroma vzdrževanju delovanja nacionalnih BPRČ sistemov, nova tarifa polno pokriva stroške delovanja sistema (tabela 9), enotni kriteriji za vstop v sistem. S tem se dosega večja harmonizacija in višja razpoložljivost sistema kot celote. Za ciljni datum prehoda je bil določen 19. november S tem datumom pa niso prešle vse dosedanje članice sistema TARGET, ampak prehajajo po konceptu migracijskih oken, ki so prikazana v tabeli 9. Koncept t.i.»big banga«bi bil namreč preveč tvegan, tako da se bodo države postopoma vključevale v sistem TARGET2. (Črnuglej 2004) Slovenija je kot opazimo pristala v prvi skupini skupaj z Nemčijo, saj smo bili v sistem TARGET vključeni prek nemškega sistema RTGS plus.

41 41 Tabela 9: Cene v sistemu TARGET2 Število transakcij Cena na transakcijo transakcij 0, transakcij 0, transakcij 0, transakcij 0,2 Nad transakcij 0,125 Vir: Bluebook 2008 TARGET2 platforma se nahaja v dveh regijah in na štirih lokacijah. Vsaka lokacija je v vsakem trenutku pripravljena na prevzem vseh funkcij, ki jih mora opravljati sistem TARGET2 za nemoteno delovanje. Enotna skupna platforma (ESP) je namreč sestavljena iz večjega števila modulov. Zaradi različnih potreb posameznih članic Evrosistema je sestavljena modularno, da lahko vsaka centralna banka izbira med ponujenimi storitvami. Najpomembnejši je plačilni modul (ang. Peyment modul - PM), ki za celotni Evrosistem pomeni enoten sistem BPRČ in temelji na storitvah SWIFTNet. Modul za kontrolo in informacije (ang. information and control modul - ICM), ki udeleženkam omogoča nadzor nad lastnim računom. Do modula za kontrolo in informacijo lahko dostopa prek t.i. U2A načina (uporabnik do aplikacije) ali prek t.i. A2A načina (aplikacija z aplikacijo) ter pridobijo vse informacije v realnem času, hkrati pa lahko upravlja z limiti in rezervacijami. Za potrebe nacionalnih centralnih bank sta bila razvita še modul za izvajanje odprtih ponudb in modul za upravljanje obveznih rezerv. Ta dva modula sta za razliko od prvih dveh ponujeni le v opcijo, njuna uporaba pa ni obvezna. Modul za izvajanje odprtih ponudb (ang. standing facilities modul) se uporablja za izvajanje monetarnih instrumentov mejno posojanje in mejni depozit, modul za upravljanje obveznih rezerv (ang. reserve management modul) pa nacionalnim centralnim bankam pomaga upravljati z monetarnim instrumentom obvezne rezerve. Za upravljanje z relevantnimi statičnimi podatki je na razpolago modul statičnih podatkov. (Podgornik 2007, 25) V sistem TARGET2 je danes vključenih preko udeležencev, od centralnih bank, ECB, bank, hranilnic in drugih kreditnih institucij, ki opravljajo storitve plačilnega prometa. (Banka Slovenije 2008) Tabela 10: Migracijska okna Skupina Skupina 1 Skupina 2 Skupina 3 Skupina 4 Datum migracije Avstrija Belgija Danska rezerva Ciper Finska ECB Latvija Francija Estonija Litva Irska Grčija Luksemburg Nizozemska Italija Nemčija Portugalska Poljska Malta Španija Slovenija Vir: Podgornik 2007, 26

42 SEPA Enotno območje plačil v evrih (angl. Single Euro Payments Area) oz. SEPA je območje kjer se plačuje in prejema plačila v evrih znotraj Evrope. SEPA tako v prvi vrsti pomeni evroobmočje, območje držav članic EU, ki so prevzele evro kot skupno valuto, saj plačila v njem potekajo v evrih. Plačila se izvajajo tako znotraj državnih meja kot čezmejno, pod enakimi pogoji z enakimi pravicami in obveznostmi za vse, ne glede na to kje se nahajajo. Pri oblikovanju SEPA je imela pomembno vlogo zakonodaja EU, še posebej Uredba 2560/2001. Ta gradi na integriranem trgu plačilnih storitev in učinkoviti konkurenci. Govori o tem, da ni razlikovanja med plačili v evrih, pa naj bodo ta čezmejna ali znotraj države. V letu 2002 so največje evropske banke sprejele strategijo vzpostavitve SEPA, se jasno zavezale temu cilju ter sprejele splošno strategijo za dosego ciljev SEPA do leta Dosegle so tudi soglasje glede struktur vladanja, z Evropskim svetom za plačila (European Payments Council - EPC) kot osrednjim odločitvenim telesom. Član EPC je od leta 2004 tudi Združenje bank Slovenije. Uredba je tako ustvarila neravnovesje med bančnimi provizijami in stroški za čezmejna plačila ter močno posegla v prihodke ponudnikov plačilnih storitev. Bančni sektor se je na spremenjene pogoje poslovanja in z namenom izogniti se nadaljnjim regulatornim ukrepom hitro odzval ter sprejel strategijo vzpostavitve resničnega enotnega območja plačil v evrih. (Košir 2007, 12) Začetek projekta SEPA sega v leto 2002, ko je bil ustanovljen EPC. Samoregulativni organ katerega naloga je opredelitev novih poenotenih pravil in postopkov za evrska plačila in s tem odprava poslovnih ter tehničnih ovir. Sestavlja ga 65 evropskih bank, skupaj s tremi evropskimi združenji kreditnega sektorja in EBA. Vloga EPC bo v prihodnje upravljanje in vzdrževanje novih plačilnih shem in okvirov, razvoj nadaljnjih poslovnih pravil in standardov, komunikacija z vsemi zainteresiranimi stranmi ter podpora dokončni vzpostavitvi SEPA in spremljanje napredka. SEPA trenutno geografsko zajema vse države EU-27 ter Islandijo, Liechtenstein, Norveško, Švico in 9 območij pod upravo držav EU. (ECB 2008) Končni cilj SEPA je ta, da bodo potrošniki in podjetja uporabljali plačilne storitve, ki bodo zadovoljevale njihove zahteve in jih bo mogoče znotraj Evropske unije koristiti na enoten način. Se pravi, da se uporablja en sam račun in en sam niz plačilnih instrumentov za vsa plačila znotraj SEPA. Uporabniki plačilnih storitev bodo imeli možnost izbrati ponudnika plačilnih storitev z najprivlačnejšo ponudbo, ne glede na državo izvora. V tem okolju bodo ponudniki plačilnih storitev lahko na enakih izhodiščih tekmovali znotraj notranjega trga EU. To pa zahteva odpravo pravnih, poslovnih in tehničnih ovir, ki danes ločujejo nacionalne trge. (Anko 2007,42) Cilj SEPA je predvsem pospeševanje evropskega povezovanja s pomočjo konkurenčnega in inovativnega trga plačil malih vrednosti v evroobmočju. To bo omogočilo višjo raven storitev, učinkovitejše plačilne produkte in cenejše možnosti za opravljanje plačil. Politične temelje SEPA je postavila Evropska komisija (v tesnem sodelovanju s Svetom EU in Evropskim parlamentom), saj so cilji oblikovanja enotnega in povezanega evrskega plačilnega okolja skladni s cilji ekonomske in monetarne unije ter Lizbonske strategije. Podobno kot v primeru uvedbe evra, pa je osnovne zahteve glede SEPA ter časovne okvire njene vzpostavitve opredelila ECB. Oblikovanje rešitev za odpravo tehničnih in poslovnih

43 43 ovir ter podrobnejšega načrta njihove uveljavitve, prav tako pa sama uveljavitev in spremljanje teh procesov, so naloge bančnega sektorja. (Košir 2007, 12) Da bi odpravila še pravne ovire za enotni trg plačil oziroma odpravila lokalne anomalije in razlike, ki obstajajo med nacionalnimi trgi, je Evropska komisija pripravila Direktivo o plačilnih storitvah na notranjem trgu, ki je bila sprejeta v letu Čeprav bodo posamezne določbe direktive omogočile spodbujanje SEPA, pa sama SEPA ni zakonsko urejena. Direktiva je namreč le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za SEPA, saj ob tem, da odpravlja pravne ovire, sama po sebi ne zagotavlja uspeha. Za vzpostavitev SEPA so tako odgovorne poslovne banke kot nosilci projekta, nacionalne centralne banke in javne oblasti v vsaki državi evroobmočja ter na ravni EU kot celote. (Anko 2007,42) Novi plačilni instrumenti, ki jih bodo banke ponudile svojim strankam, bodo temeljili na (Anko 2008): plačilni shemi SEPA kreditnih plačil, plačilni shemi SEPA direktnih obremenitev in SEPA kartičnem okviru - je zbirka splošnih načel, pravil in praks, namenjenih bankam in kartičnim shemam, ki bodo uporabnikom plačilnih kartic omogočili evrska plačila na prodajnih mestih in dvige gotovine na bančnih avtomatih povsod znotraj SEPA enako enostavno in priročno kot v domači državi. SEPA plačilna shema je niz medbančnih pravil, praks in tehničnih standardov, dogovorjenih med ponudniki plačilnih storitev, namenjenih izvrševanju evrskih plačil s SEPA plačilnimi instrumenti. Medtem ko tehnični standardi (npr. formati sporočil) zagotavljajo tehnično medsebojno skladnost, pravila opredeljujejo vloge in odgovornosti udeležencev shem in njihove medsebojne odnose, določajo pa tudi kakovost storitev in obravnavo izjem. (Košir 2008, 11) EPC je za kreditna plačila in direktne obremenitve oblikoval novi skupni shemi za evrska plačila. Shemi sta opisani v pravilnikih, ki zajemata pravila, prakse in standarde, ki se uporabljajo za taka evrska plačila. Za kartična plačila pa je bila izbrana strategija "prilagajanja". Ta obstoječim kartičnim shemam in njihovim upravljavcem omogoča prilagoditev na nov niz poslovnih in tehničnih standardov in postopkov. EPC je opredelil usmeritve, ki zajemajo tudi prilagoditve trenutnega poslovanja kartičnih shem, ki so potrebne za njihovo skladnost z načeli SEPA za evrska kartična plačila. Znotraj SEPA plačilnih shem in kartičnega okvira lahko ponudniki plačilnih storitev razvijejo svoje plačilne produkte in storitve. Odstopanja od pravil so dovoljena samo v primeru, da pomenijo neko dodano vrednost in ne poslabšanja storitev glede na pravila. Shema SEPA kreditnih plačil 7 je medbančna shema plačil, ki opredeljuje skupen niz pravil in postopkov za kreditna plačila v evrih. Določa minimalno skupno raven storitve in 7 Kreditno plačilo je plačilo, ki ga sproži plačnik. Plačnik posreduje nalog za plačilo svoji banki, ki sredstva prenese banki prejemnika plačila.

44 44 časovni okvir, v katerem morajo ponudniki plačilnih storitev, ki so pristopili k shemi, izvršiti SEPA kreditna plačila. (Bluebook 2008, 30) Značilnosti sheme SEPA kreditnih plačil (SEPA, 2008): pokriva celotno območje SEPA (doseči je mogoče katerikoli bančni račun, pri kateremkoli banki, ki je pristopila k shemi), celoten znesek plačila se knjiži v dobro računa upravičenca, stroški, ki jih nosita plačnik in prejemnik plačila, temeljijo na principu delitve (opcija SHARE), vrednost plačila lahko omeji posamezna plačilna infrastruktura ali posamezni izvajalec plačilnega prometa, drugače omejitve glede vrednosti plačila ni, najdaljši čas izvršitve je en deloven dan, skupna plačilna shema je ločena od infrastrukture za obdelavo teh plačil (infrastruktur je lahko več in so si med seboj konkurenčne), za identifikacijo računa se uporabljata mednarodna številka bančnega računa (IBAN) in bančna identifikacijska koda (BIC), za zavrnjena in vrnjena plačila obstaja izčrpen sklop pravil. Shema SEPA direktnih obremenitev 8 je medbančna shema plačil, ki opredeljuje skupen niz pravil in postopkov za direktne obremenitve v evrih. V njej je opredeljena minimalna skupno raven storitev in časovni okvir v katerem morajo biti ponudniki plačilnih storitev, ki so pristopili k shemi, izvršiti svoje naloge. Značilnosti sheme SEPA direktnih obremenitev (ECB 2008 ): pokriva celotno območje SEPA (direktne obremenitve se lahko izvršijo v breme računa kateregakoli plačnika in v dobro računa kateregakoli prejemnika), zaradi nestrinjanja z obremenitvijo lahko plačnik v določenih časovnih okvirih zahteva vračilo sredstev na svoj račun, ne da bi moral razloge za svojo odločitev pojasnjevati, zajema ponavljajoča se kot tudi enkratna plačila v evrih, ni omejitve glede vrednosti plačila. Vrednost plačila lahko omeji posamezna plačilna infrastruktura ali posamezen izvajalec plačilnega prometa; najdaljši čas izvršitve je pet delovnih dni za prvo plačilo in dva delovna dneva za nadaljnja ponavljajoča se plačila; skupna plačilna shema je ločena od infrastrukture za obdelavo teh plačil (infrastruktur je lahko več in so si med seboj konkurenčne); za identifikacijo računa se uporabljata mednarodna številka bančnega računa (IBAN) in bančna identifikacijska koda (BIC); za zavrnjena in vrnjena plačila obstaja izčrpen sklop pravil. 8 Direktna obremenitev je prenos, ki ga na podlagi dogovora s plačnikom sproži prejemnik plačila preko svoje banke. Direktne obremenitve se pogosto uporabljajo za ponavljajoča se plačila (kot so plačila računov javnih gospodarskih služb) z vnaprejšnjim pooblastilom plačnika. Direktne obremenitve se lahko uporabljajo tudi za enkratna plačila.

45 45 Načela, ki se jim morajo prilagoditi izdajatelji kartic, pridobitelji kartične sheme in plačilna infrastruktura pri SEPA kartičnih plačilih 9 je razvil EPC in se imenujejo SEPA kartični okvir. Imetniki kartic pri SEPA kartičnih plačilih lahko z eno kartico plačujejo v celotnem evroobmočju (omejujejo jih le blagovne znamke kartic, ki jih sprejemajo trgovci) na enoten in vedno enak način. Plačilne kartice so nadgrajene s čipno tehnologijo (t.i. EMV standard), ki ob vsakem plačilu ali dvigu gotovine zahteva vnos osebne identifikacijske številke (PIN). Tudi terminali na prodajnih mestih in bankomati so nadgrajeni tako, da podpirajo izvedbo transakcij z uporabo kartic s čipom. Centri za obdelavo plačil s plačilnimi karticami lahko konkurirajo eden drugemu in svoje storitve opravljajo v celotnem evroobmočju. Trg obdelave plačil s plačilnimi karticami je zato bolj konkurenčen, zanesljiv in stroškovno učinkovit. SEPA nikakor ne pomeni zgolj izboljšanja učinkovitosti obdelave majhnega števila čezmejnih plačil v evrih, ampak omogoča negotovinsko plačevanje vsem uporabnikom plačilnih storitev kjerkoli v evroobmočju z uporabo enega samega bančnega računa in enotnega niza plačilnih instrumentov. S tem vsa evrska plačila malih vrednosti postajajo "domača" in v evroobmočju ni več razlik med plačili znotraj države in čezmejnimi plačili. Z uvedbo harmoniziranih plačilnih instrumentov in plačilnih storitev, ki jih bodo lahko ponudile vse banke v evroobmočju, SEPA omogoča transparentnost in primerljivost plačilnih storitev. SEPA je s tem, ko je postalo evroobmočje povezan trg na katerem lahko izvajalci plačilnih storitev povsod ponudijo svoje storitve, prinesla večjo konkurenco med ponudniki plačilnih storitev. Zaradi večje izbire med ponudniki imajo uporabniki možnost izbrati ponudnika plačilnih storitev z najprivlačnejšo ponudbo, ne glede na državo izvora. (Bluebook 2008, 31) SEPA tako prinaša veliko prednosti tako za potrošnike, trgovce kot gospodarske družbe. Potrošniki lahko iz enega samega bančnega računa opravljajo evrska kreditna plačila in direktne obremenitve kjerkoli v evroobmočju enako enostavno, kot zdaj opravljajo plačila znotraj države. Ljudje, ki živijo, delajo ali študirajo v drugi državi, ne bodo več potrebovali enega bančnega računa doma in drugega v tujini (v drugi državi SEPA). Potrošnikom se je tako povečala možnost izbire ponudnika z najprivlačnejšo ponudbo, ne glede na državo izvora. Učinkovitejša je tudi uporaba plačilnih kartic, saj lahko potrošniki uporabljajo isto kartico za vsa evrska plačila. Trgovci potrebujejo za sprejemanje plačilnih kartic sporazum s pridobiteljem, s skleniteljem pogodbe za sprejem plačilnih kartic na prodajnem mestu, ki obdela kartična plačila za trgovca tako, da uredi informacije o plačilu in imetniku kartice ter jih preko plačilne infrastrukture posreduje banki izdajateljici kartice. Trgovci v okolju SEPA lahko za obdelavo kartičnih plačil izberejo kateregakoli pridobitelja v evroobmočju, kar povečuje konkurenco in znižuje stroške. Terminali na prodajnih mestih postajajo vse bolj standardizirani, zato je izbira ponudnikov terminalov večja. Trgovci pa lahko z enim 9 Kartična plačila se izvajajo s plačilnimi karticami. Poznamo več vrst plačilnih kartic, vendar sta najpomembnejši dve. Debetne kartice, ki imetniku omogočajo, da za opravljene nakupe svoj račun bremeni neposredno in posamično in pa kreditne kartice, ki imetniku omogočajo nakupe v okviru določenega kreditnega limita. V tem primeru se znesek poravna ob koncu določenega obdobja v celoti ali deloma, preostali znesek pa šteje za podaljšan kredit, za katerega se imetniku kartice zaračunavajo obresti.

46 46 samim terminalom sprejemajo večji nabor kartic. Zaradi večje konkurence med kartičnimi shemami se znižujejo tudi provizije. Gospodarske družbe lahko opravljale vsa plačila v evrih iz enega bančnega računa, odprtega pri katerikoli banki na področju SEPA in z uporabo SEPA plačilnih instrumentov. Konkurenca med ponudniki plačilnih storitev večja, saj se plačilne sheme poenotijo. Gospodarske družbe imajo možnost izbrati ponudnika z najprivlačnejšo ponudbo, ne glede na državo izvora. Storitve z dodano vrednostjo, kot sta izdajanje in prejemanje e-računov in e-rekonsiliacija gospodarskim družbam omogočajo, da nadalje optimizirajo obdelavo plačil. Danes so te storitve na voljo samo znotraj posamezne države, saj je zaradi različnih oblik plačil čezmejna uporaba težka. Zaradi standardiziranih shem SEPA plačil je to oviro lažje premagati. Na sliki 2 in 3 imamo predstavljeno, kako se je spremenil potek plačil v evroobmočju od uvedbe sistema SEPA.

47 47 Slika 2: Plačila pred vključitvijo v sistem SEPA Vir: Unicredit Bank 2008 Slika 3: Plačila v sistemu SEPA Vir: Unicredit Bank 2008