DVOJNA OBDAVČITEV DOHODKOV V EU IN V SLOVENIJI IN NJEN VPLIV NA MIGRACIJSKE TOKOVE

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO- POSLOVNA FAKULTETA Magistrsko delo DVOJNA OBDAVČITEV DOHODKOV V EU IN V SLOVENIJI IN NJEN VPLIV NA MIGRACIJSKE TOKOVE Januar, 2017 Sabina Smrečnik

2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko- poslovna fakulteta Magistrsko delo DVOJNA OBDAVČITEV DOHODKOV V EU IN V SLOVENIJI IN NJEN VPLIV NA MIGRACIJSKE TOKOVE Double Taxation of Income in EU and in Slovenia and Impact on Migration Flows Kandidat(ka): Sabina Smrečnik Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Računovodstvo, revizija in davščine Mentor: izr. prof. dr. Andreja Primec Študijsko leto: 2016/2017 Radlje ob Dravi, januar 2017

3 ZAHVALA Iskrena hvala staršem za podporo v vseh letih študija in za vse spodbudne besede ob pisanju naloge. Hvala vama za vse! Mama, hvala za tvojo spodbudo in podporo! Ata, ni ti bilo dano, da bi lahko prebral dokončano nalogo. Upam, da si ponosen name, tam, kjer si! Posebna zahvala gre mentorici izr. prof. dr. Andreji Primec za pomoč in svetovanje pri pisanju naloge. Zahvaljujem se tudi vsem bližnjim, ki so me podpirali in spodbujali na poti do zaključka študija.

4 POVZETEK Vse več ljudi se zaradi vedno lažjega načina selitev in osebnih ali kakršnih koli drugih razlogov odloča, da se preselijo v drugo državo. Pri tem se soočajo z različnimi težavami, drugačno kulturo, tujim jezikom, spremenjenim načinom življenja in ureditvijo rezidentstva ter dvojnimi davki. Migracije poznamo že iz zgodovine. Ljudje so se zaradi najrazličnejših vzrokov preseljevali. Tudi danes se veliko selimo, naj gre za vsakodnevne migracije iz kraja v kraj oziroma med bližnjimi državami ali za migracije, ko se za vedno odselimo iz domovine. Vzrokov za selitve je veliko, lahko gre za osebne, politične, družinske, ekonomske in druge vzroke. Dvojna obdavčitev dohodkov je velik problem, ki ga skušamo rešiti z ureditvijo rezidentstva in z izognitvijo davka s pomočjo mednarodnih pogodb o izogibanju dvojne obdavčitve med dvema državama. V magistrskem delu smo proučevali odnos med dvojno obdavčitvijo dohodkov v EU in Sloveniji ter migracijskimi tokovi. Dvojna obdavčitev dohodkov pomeni, da je dohodek ene osebe obdavčen v dveh različnih državah, s konvencijami o izogibanju dvojne obdavčitve med državama se temu želimo izogniti. Zaradi tega je pomembno, da si uredimo rezidentski status, ki nam pomaga pri izogibanju dvojnih davkov. Problem nastane predvsem pri dnevnih migrantih, ki na delo hodijo v sosednje države in se vsak dan vračajo domov. Le- ti imajo dve možnosti, ali se preselijo v tujino, kjer služijo kruh in si uredijo tuje rezidentstvo ali s pomočjo konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja omilijo plačilo davka. Za tujce je v Evropi poskrbljeno z modro karto EU in z enotnim dovoljenjem. Enotno dovoljenje tujcem omogoča vstop, prebivanje in delo v Sloveniji. Modra karta je namenjena visoko kvalificiranim tujcem iz tretjih držav, ki pod določenimi pogoji pridobijo zaposlitev in bivanje v Evropi. Ključne besede: rezidentstvo, dvojna obdavčitev, konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, migracije, modra karta EU, enotno dovoljenje.

5 ABSTRACT Due to easier migration and for personal or any other reasons, an increasing number of people decide to move to another country. In this process they face various problems, a different culture, and foreign language, a different way of life, as well as residence arrangement and double taxation. Migrations are known from history, when people changed their place of living for various reasons. Nowadays, migrations are present either in the form of daily migrations between the cities or neighbouring countries, or as permanent migrations to other countries. There are several reasons for migration, such as personal, political, family, economic, etc. Double taxation of income is a major problem. We are trying to solve it by arranging the residence and by tax avoidance through international agreements on the avoidance of double taxation between two countries. In this master s thesis we studied the relationship between the double taxation of income in the EU countries and in Slovenia and the related migration flows. Double taxation of income means that the same income of a person is subject to taxation in two different countries. The purpose of the conventions on the avoidance of double taxation between two countries is to avoid double taxation. Therefore, in order to avoid the double taxation, it is important for a person to arrange the residency status. The problem mainly arises with the daily migrants who work across the border in the neighbouring countries and return home every day. They have two options: they can either move abroad, to the country where they work, and arrange their foreign residence, or they mitigate the payment of taxes by using the conventions on the avoidance of double taxation. In Europe, the foreigners can get an EU Blue Card and a single permit which allows them to enter, reside and work in Slovenia. The Blue Card is intended for the highly qualified foreigners from the third countries who may, under certain conditions, get a job and residence in Europe. Keywords: residence, double taxation, conventions on the avoidance of double taxation, migrations, EU Blue Card, single permit

6

7 KAZALO 1 Uvod Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in hipoteze Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode raziskovanja Predstavitev splošnih pojmov Rezidentstvo in dohodek Dvojna obdavčitev Konvencije o izogibanju dvojne obdavčitve Vzorčni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja OECD in OZN Vrste ukrepov in konvencij Enostranski ukrep Bilateralne konvencije Multilateralne konvencije Načela in metode obdavčevanja svetovnega dohodka Obdavčitev po načelu svetovnega dohodka Metoda oprostitve (izvzetja) Metoda dobropisa (odbitka) Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Nemčijo Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Avstrijo Sindikat delavcev migrantov Slovenije Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Hrvaško Migracijski tokovi Vrste migracij Trajne ali občasne migracije Organizirane ali spontane migracije Prostovoljne ali prisilne migracije Konservativne migracije Beg možganov Zgodovinski pregled migracij v Sloveniji in v Evropi od druge polovice 19. stoletja Migracije v 19. stoletju v Evropi Migracije v Sloveniji v zadnjih dveh stoletjih Ekonomsko izseljevanje Nasilno izseljevanje Slovencev Ekonomski vzroki prepleteni s političnimi Zunanji vzroki Vzroki in posledice migracij i

8 4.3.1 Dejavniki odbijanja in privlačevanja (push-pull teorija) Ekonomski in demografski vzroki Politični in vojaški vzroki Osebni in družinski vzroki Posledice migracij Posledice migracij na ciljno državo Posledice migracij na državo izvora Migracijski tokovi v EU in v Sloveniji v zadnjih desetih letih Migracijska politika EU Selitve v Evropi Selitve iz Nemčije v Slovenijo Selitve iz Slovenije v Nemčijo Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Selitve iz Slovenije na Hrvaško Selitve iz Avstrije v Slovenijo Selitve iz Slovenije v Avstrijo Pravna podlaga za zaposlovanje tujcev v EU in v Sloevniji Splošno Enotno dovoljenje Modra karta EU Kako jo pridobiti Komu je namenjena Podatki o izdanih modrih kartah EU v Sloveniji in v EU Analiza podatkov o migracijskih tokovih Sklep SEZNAM LITERATURE SEZNAM VIROV ii

9 KAZALO SLIK Slika 1: Selitve iz Nemčije v Slovenijo Slika 2: Selitve iz Slovenije v Nemčijo Slika 3: Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Slika 4: Selitve iz Slovenije na Hrvaško Slika 5: Selitve iz Avstrije v Slovenijo Slika 6: Selitve iz Slovenije v Avstrijo Slika 7: Priseljeni in odseljeni prebivalci Slovenije po državah Slika 8: število izdanih modrih kart EU v Nemčiji Slika 9: Države, iz katerih prihajajo prosilci modrih kart EU v Nemčiji Slika 10: Države z največjim številom izdanih modrih kart EU, v letu Slika 11: Priseljevanje iz tretjih držav KAZALO TABEL Tabela 1: Bilateralne pogodbe veljavne od Tabela 2: Število prostih delovnih mest za tujce po državah, v tisoč Tabela 3: Število selitev iz Nemčije v Slovenijo Tabela 4: Število selitev iz Slovenije v Nemčijo Tabela 5: Slovenski državljani, preseljeni v Nemčijo ( ) Tabela 6: Število selitev iz Hrvaške v Slovenijo Tabela 7: Število selitev iz Slovenije na Hrvaško Tabela 8: Migracije Slovencev na Hrvaško Tabela 9: Število selitev iz Avstrije v Slovenijo Tabela 10: Število selitev iz Slovenije v Avstrijo Tabela 11: Priseljeni Slovenci v Avstrijo, Tabela 12: Priseljeni in odseljeni prebivalci Slovenije v letu Tabela 13: Priseljevanje iz tretjih držav iii

10 SEZNAM OKRAJŠAV BATIDO- Zakon o ratifikaciji Konvencije med RS in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje BDEIDOD- Zakon o ratifikaciji Sporazuma med RS in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja BHRIDO- Zakon o ratifikaciji Sporazuma med RS in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja DARA- Davki in računovodstvo EU- Evropska unija OECD- The Organisation for Economic Co-operation and Development (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) OZN- Organizacija združenih narodov RS- Republika Slovenija ZDavP-1- Zakon o davčnem postopku ZDoh-2- Zakon o dohodnini ZTuj-2- Zakon o tujcih ZZDT-1- Zakon o zaposlovanju in delu tujcev iv

11 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Dvojno obdavčevanje dohodka je področje, ki v času vedno večje globalizacije svetovnega gospodarstva dobiva vse večji pomen. Mednarodna dvojna obdavčitev, ki je posledica prekrivanja davčnih zakonodaj različnih držav, zavira mednarodno gospodarsko sodelovanje, zato želi večina držav preprečiti nastanek mednarodne dvojne obdavčitve ali vsaj omiliti posledice takšnih obdavčitev. Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja so mednarodne pogodbe, z njimi odpravljamo davčne ovire pri mednarodnem trgovanju in investiranju ter zmanjšujemo možnost davčnih utaj. Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodkov so pomemben dejavnik pri spodbujanju pretoka kapitala, storitev, blaga in ljudi (Ključanin in Zemljič 2004, 11). V največji meri so sklenjeni bilateralni sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki so zasnovani na osnovi Vzorčnega sporazuma OECD, zato so ti sporazumi med dvema državama po sestavi in vsebini dokaj identični (OECD 2000, 24). Zaradi nemotenega pretoka blaga, storitev in ljudi prihaja do vse pogostejših migracij. Migracije združujejo pojem emigracij in imigracij. Emigracije predstavljajo gibanje ljudi iz njihove izvorne (emigrantske) družbe, odhajanje, izseljevanje, beg v tujino - v imigracijsko družbo. Imigracije pomenijo trajni prihod, priselitev, vselitev v imigracijsko družbo. Odločitev za migracijo po navadi ni naključna ali brezciljna. Možnosti zaposlitve, višjih dohodkov in standarda so privlačile migrante iz nerazvitih v bolj razvite družbe (Klinar 1976, 16-27). Zaradi širitve Evropske unije (v nadaljevanju EU), so se začeli večji migracijski tokovi. Približno ljudi na leto se znotraj EU seli iz vzhodnih držav EU v zahodne države (De Giorgi in Pellizzari 2009, 1). Zaradi slabih razmer v državi rezidentstva ali zaradi kakršnih koli drugih razlogov, se mora marsikdo podati s trebuhom za kruhom v tujino. S tem se pojavi dvojna obdavčitev. Do dvojne obdavčitve pride zato, ker mora oseba, ki dela v tuji državi plačati davek od dohodka v tej državi, prav tako mora plačati davek od dohodka v državi rezidentstva, kjer prebiva oziroma ima kakršno koli lastnino, saj so rezidenti Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) od leta 2005 obdavčeni po svetovnem dohodku. Obdavčitev po svetovnem dohodku pomeni, da se dohodek obdavči ne glede na to, kje je dohodek dosežen, v ali izven RS (Finančna uprava RS 2015). Zaradi tega so se začele sklepati konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Poznamo bilateralne konvencije, ki so sklenjene med dvema državama ali multilateralne konvencije, kadar imamo več držav pogodbenic (Kovač 2004, 131). Ker nekatere konvencije niso racionalne ali ne ustrezajo delavskim migrantom, se le-ti odločijo, da se v državo, v kateri imajo zaposlitev, tudi preselijo ali izberejo državo, kjer ne bo potrebna dvojna obdavčitev oziroma bo plačan davek od dohodka najmanjši. Ko ne gre za državljane EU, pride v poštev tako imenovana modra karta EU, ki državljanom tretjih držav - visoko kvalificiranemu kadru, omogoča delo v državi članici EU, seveda pod določenimi pogoji. V delu bomo obravnavali Evropejce, ki se selijo znotraj evropskih držav in naletijo na problem dvojnih obdavčitev. Prav tako bomo obravnavali državljane tretjih držav, ki želijo delati in prebivati v EU in si lahko po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) pridobijo modro karto EU. 1

12 1.2 Namen, cilji in hipoteze Namen magistrskega dela je, da preučimo dvojne obdavčitve med državami članicami EU in s tem povezane konvencije o izogibanju dvojne obdavčitve. Preučili bomo migracijske tokove skozi leta, primerjali bomo, ali so se Slovenci pred uvedbo konvencij o izogibanju dvojne obdavčitve bolj izseljevali v določeno državo in ali je z uvedbo teh konvencij pričelo število izseljevanj padati. Osredotočali se bomo na države, kamor se Slovenci v največjem številu odseljujejo, to so Nemčija, Avstrija in Hrvaška. Spoznali bomo pojem modra karta EU, ki državljanom tretjih držav pomaga do zaposlitev v državah članicah EU. Cilji magistrskega dela: pregledati obstoječo literaturo in internetne vire na temo dvojne obdavčitve, proučiti konvencije o izogibanju dvojne obdavčitve, opisati migracije, seznaniti se s pojmom modra karta EU, analizirati statistične podatke o izdanih modrih kartah EU v Sloveniji in Nemčiji, analizirati migracijske tokove iz Slovenije v Nemčijo, Avstrijo in na Hrvaško pred uvedbo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja in po uvedbi konvencije. ugotoviti, kateri dejavniki vplivajo na migracijske tokove znotraj EU. Preverjali bomo naslednje hipoteze: H1: Pred uvedbo konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja se je iz Slovenije v Nemčijo, Avstrijo in na Hrvaško odselilo več državljanov Republike Slovenije kot kasneje, ko so začele veljati bilateralne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. H2: Od leta 2011, ko v Sloveniji izdajamo modre karte EU, se je število državljanov iz tretjih držav, ki so se priselili v Sloveniji, povečalo. H3: Najvplivnejši dejavnik migracij znotraj EU je možnost zaposlitve in višji življenjski standard v tujini. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljali bomo, da so statistični podatki iz internetnih virov verodostojni za analizo podatkov o migracijah. Omejeni smo na države članice EU, od leta 1960, ko so se začele v velikem številu sklepati konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, saj se je v tistem času povečalo mednarodno gospodarsko sodelovanje. Omejitve predstavljajo tudi razpoložljivi podatki o delavskih migracijah, saj so praviloma dostopni le podatki o migracijah, iz katerih ni vselej razvidno, da so zaposlitvenega značaja in posledično problema dvojnega obdavčevanja. Skozi delo se bomo osredotočili na izbrane države znotraj EU, kamor se po podatkih v največjem številu odseljujejo Slovenci, to so Nemčija, Avstrija in Hrvaška. Na razpolago imamo podatke o odseljevanjih iz Slovenije od leta 1991 do

13 1.4 Predvidene metode raziskovanja V magistrskem delu bomo uporabili različne metode raziskovanja. Z deskriptivno metodo bomo povzeli teorijo in ključne pojme. Potem bomo analizirali različne konvencije, da bomo ugotovili, kakšne mehanizme uporabljajo za izogibanje dvojnih davkov ter kaj ponujajo različne konvencije. Sledila bo komparativna metoda, kjer bomo preko statističnih podatkov o migracijah, želeli ugotoviti, ali so se državljani RS izseljevali v večjem številu v tujino pred uvedbo konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kot kasneje, ko naj bi konvencije dvojno obdavčitev preprečevale. S proučitvijo znanstvenih člankov in že narejenih raziskav na to temo bomo naše ugotovitve podprli. 3

14 2 PREDSTAVITEV SPLOŠNIH POJMOV 2.1 Rezidentstvo in dohodek V 6. členu Zakona o dohodnini (ZDoh-2) je navedeno, kaj pomeni rezidentstvo in rezident RS:»Zavezanec je rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev: 1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji; 2. biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji RS ali stalnem predstavništvu RS pri EU kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo; 3. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi zaposlitve: a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji RS ali stalnem predstavništvu RS pri EU kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa; b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na podlagi vzajemnosti takega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta; c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropskem monetarnem institutu ali Evropski investicijski banki, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževan otrok takega uslužbenca in prebiva s to osebo; 4. ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ali 5. je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni.«po navedbi DARA (2014) so rezidenti: osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, javni uslužbenci RS, zaposleni v tujini in osebe, ki so bile rezidenti Slovenije in bivajo izven Slovenije zaradi zaposlitve v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu, rezidenti Slovenije, ki bivajo izven Slovenije zaradi službe poslanca v Evropskem parlamentu, osebe z običajnim bivališčem ali središčem svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, osebe, ki so v kateremkoli času davčnega leta prisotne v Sloveniji več kot 183 dni. V 6. členu ZDoh-2 so določena nacionalna pravila za opredeljevanje rezidentov, ki pridejo v poštev le takrat, ko ne gre za mednarodne elemente. V slednjem pridejo v poštev določbe morebitnega bilateralnega sporazuma (Žunič 2006, 20). Žunič (2006, 20) navaja, da je rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov pridobljenih v davčnem letu, ne glede na obliko, vrsto, način in ne glede na to, od kod jih je prejel, kdo mu jih je izplačal in kje jih je zaslužil. Pomembno je le, da dohodek 4

15 sodi med obdavčljive vrste dohodkov, torej da dohodek ni oproščen plačila dohodnine oziroma ni neobdavčen. Oseba je lahko rezident Slovenije tudi samo del davčnega (koledarskega) leta. V takšnem primeru je zavezanec za plačilo dohodnine od svetovnega dohodka, doseženega v delu leta, v katerem je bil rezident. V tistem delu leta, ko oseba ni bila rezident Slovenije, se njegov dohodek obdavči kot dohodek nerezidenta, kar pomeni, da se obdavči samo tisti dohodek, ki ima vir v Sloveniji. Pernek (2012, 24) pojasnjuje pojem rezident kot pravni pojem, ki posega na davčno, ekonomsko in občepravno področje. Z zakonom je določeno, da mora rezident države pogodbenice plačati davek zaradi stalnega prebivališča ali bivališča sedeža uprave. Rezidentstvo je širši pojem od prebivališča, pomeni stalno ali začasno prisotnost subjekta na nekem ozemlju. Če bi zaradi boljšega razumevanja enačili pojem rezidentstvo s prebivališčem, bi prišli do ugotovitve, da je treba za definicijo prebivališča določiti dva pojma, in sicer bivanje in namen bivanja. Namen bivanja pomeni dolgotrajno oziroma dosmrtno bivanje na določenem ozemlju. Ker je namen davčnih oblasti, da v najširšem pogledu izpostavijo obdavčenju tudi tuje državljane, ki ne glede na to, da nimajo prebivališča v državi, bivajo na njenem ozemlju, se po navadi sklicujejo na rezidentstvo. Bivališče je dejanski in ne pravni pojem, to je kraj, v katerem neki subjekt biva zunaj svojega prebivališča. Vendar to ne pomeni, da lahko zapade pod davčno obveznost vsak subjekt, ki v zelo kratek čas biva v državi obdavčitve. Davčne oblasti so zaradi tega poenostavile pojem rezidentstva na pojem običajnega prebivališča, ki obstaja, če neki subjekt biva na ozemlju države obdavčenja dogovorjen časovni interval (Pernek 2012, 24). V pravnih poslih so pogosti primeri, ko je posameznik rezident dveh držav pogodbenic. V takšnem primeru se njegov status opredeli po določbah bilateralnih konvencij o odpravi dvojnega obdavčevanja. Če je stalno prebivališče v tujini in če se stalno prebivališče ne odjavi doma, ostane zadevna oseba še naprej neomejeno obdavčljiva, ker obstajajoč sedež doma zadostuje za navezavo neomejene davčne obveznosti. Posameznik se šteje za rezidenta države pogodbenice tam, kjer ima stalno prebivališče. Če ima stalno prebivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta tiste države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske stike. Če teh odnosov ni mogoče natančno določiti, ali če posameznik nima na voljo stalnega prebivališča v eni ali drugi državi, se šteje, da je rezident države, v kateri občasno prebiva. Mogoče je tudi, da ima posameznik običajno prebivališče v obeh državah ali nobeni. V takšnem primeru pride v poštev navezna okoliščina državljanstva. Obstaja tudi primer, ko ima posameznik državljanstvo obeh držav ali nobene od njih, v takšnem primeru se morajo pristojni organi držav pogodbenic samostojno dogovoriti o problemu rezidentstva (Pernek 2012, 24). Če rezidentskega statusa ni mogoče jasno opredeliti, se status rezidentstva ugotavlja individualno in se formalno uredi pri pristojnem davčnem uradu, kjer se ugotavlja rezidentski status (DARA 2014). V 18. členu istega zakona je navedeno, kaj je dohodek (ZDoh-2):»Dohodki po tem zakonu so: 1. dohodek iz zaposlitve, 2. dohodek iz dejavnosti, 3. dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, 4. dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, 5. dohodek iz kapitala, 6. drugi dohodki.«5

16 V 35. členu tega zakona je navedeno, da je dohodek iz zaposlitve tisti dohodek, ki je prejet na podlagi pretekle in sedanje zaposlitve. Zaposlitev je vsako odvisno pogodbeno razmerje, v katerem fizična oseba opravlja s pogodbo določeno delo, ne glede na čas trajanja. Delodajalec je oseba, ki izplačuje dohodek iz zaposlitve. Za zaposlitev se šteje tudi opravljanje dela kot prokurist in direktor ter opravljanje funkcij na podlagi imenovanja in izvolitve v državni ali drugi organ (ZDoh-2). V 46. členu ZDoh-2 je pojasnjeno, kaj je dohodek iz dejavnosti:»za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic.«dohodek iz dejavnosti v tujini, po DARA (2014), se po določitvah v mednarodnih pogodbah, obdavči samo v Sloveniji, če slovenski rezident v drugi državi pogodbenici nima stalne baze za opravljanje svojih dejavnosti. V nekaterih mednarodnih pogodbah je dodan pogoj, da je oseba prisotna v tujini manj kot 183 dni. Dohodek slovenskih umetnikov in športnikov, dosežen v tujini, se prav tako obdavči samo v Sloveniji, kadar umetnik oziroma športnik pridobi dohodek v okviru programa kulturne ali športne izmenjave, ki sta ga potrdili obe državi pogodbenici, oziroma v primeru, če se dohodek nastopajočega umetnika oziroma športnika v celoti ali pretežno financira z javnimi sredstvi države prejemnika dohodka. V ostalih primerih ima pravico do obdavčitve tako država vira (tuja država) in tudi država rezidentstva, zato je potrebno v Sloveniji uporabiti ustrezno metodo odprave dvojne obdavčitve. Glede pokojnin DARA (2014) pravi, da se praviloma obdavčujejo samo v državi rezidentstva prejemnika pokojnine, torej v Sloveniji. 69. člen ZDoh-2 pojasni, kaj je dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti:»(1) Za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu.«za dohodek iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti se šteje tudi čebelarstvo, če je lastnik ali uporabnik panjev na dan 30. junija leta, za katero se dohodek ugotavlja, evidentiran v registru čebelnjakov (ZDoh-2). Dohodek iz oddajanja premoženja v najem je pojasnjen v 75. členu ZDoh-2, kot tisti dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem na podlagi pogodbe, za kar se plačuje določena najemnina ali kakšno drugo nadomestilo. Kot dohodek se obdavči najemnina ali drugo nadomestilo za obveznosti in storitve, za katere se je zavezal ali jih opravil najemnik. Pravico do obdavčitve dohodka iz oddajanja premoženja v najem imata tako država vira, kot tudi država rezidentstva, kasneje lahko pri odmeri dohodnine v Sloveniji upoštevamo ustrezno metodo za odpravljanje dvojnega obdavčenja (DARA 2014). V nadaljevanju 78. člen ZDoh-2 pojasni, kaj je dohodek iz prenosa premoženjske pravice:»(1) Dohodek iz prenosa premoženjske pravice po tem poglavju vključuje 6

17 dohodek, dosežen z odstopom uporabe oziroma izkoriščanja ali odstopom pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja: 1. materialne avtorske pravice in materialne pravice izvajalca, 2. izuma, videza izdelka, znaka razlikovanja, tehnične izboljšave, načrta, formule, postopka, podobne pravice oziroma podobnega premoženja in informacij glede industrijskih, komercialnih ali znanstvenih izkušenj, ne glede na to, ali so zavarovani po zakonu, 3. osebnega imena, psevdonima ali podobe, na podlagi pogodbe ali druge pravne podlage, po kateri imetnik premoženjske pravice za njen prenos prejme določeno nadomestilo. (2) Kot dohodek iz prenosa premoženjske pravice se po tem poglavju obdavčuje vsak dohodek, prejet kot nadomestilo za prenos premoženjske pravice, ki vključuje zlasti nadomestilo za uporabo, izkoriščanje ali odstop pravice do uporabe oziroma pravice do izkoriščanja premoženjske pravice.«80. člen ZDoh-2 navaja, da dohodek iz kapitala vsebuje obresti, dividende in dobiček iz kapitala. Pri dohodkih iz naslova dividend, obresti ter licenčnin in avtorskih honorarjev se lahko dohodki obdavčijo v državi vira, kot tudi v državi rezidentstva. V mednarodni pogodbi je določena stopnja davka, po kateri se lahko ti dohodki obdavčijo v državi vira. Pri odmeri dohodnine od teh dohodkov v Sloveniji, se rezidentom prizna odbitek tujega davka po stopnji, ki je določena v mednarodni pogodbi, pod pogojem, da je znesek davka najmanj enak znesku davka, ki bi ga bilo treba plačati po določbah Zakona o dohodnini (DARA 2014). Pri razlagi pojma rezidentstvo in dohodek smo si, kot je že navedeno, pomagali z Zakonom o dohodnini, kjer je vse razloženo, še posebej natančno je razdeljen pojem dohodek. Kovač (2004, 31) v svoji knjigi opredeljuje dva vidika dohodkov: davčnopravni vidik dohodka in ekonomski vidik dohodka. Z davčnopravnega vidika dohodka fizičnih oseb se lahko dohodek obdavčuje na tri načine (Kovač 2004, 31): cedularno obdavčevanje, globalno (sintetično) obdavčevanje, mešano obdavčevanje. Pri cedularnem obdavčevanju se vsak dohodek obdavči s posebnim davkom, katerega davčna stopnja je proporcionalna ali progresivna. Cedularni davki ne predstavljajo davka na dohodek, temveč serijo davkov na prihodke, kar pomeni, da se upošteva skupna ekonomska moč davčnega zavezanca (Kovač 2004, 31). Po Kovaču (2004, 32) se pri globalnem obdavčevanju obdavčijo vsi prihodki, ki jih ima davčni zavezanec v določenem časovnem obdobju, davčna stopnja je progresivna. Globalni davek je sintetični davek, saj obdavčuje celoten dohodek posameznika, ki je podvržen obdavčevanju. Pri tem načinu je pomembna dosledna integriranost in 7

18 sledljivost davčne administracije, zato se ti davki plačujejo pri samem viru nastanka preko davčne tehnike davka po odbitku. Pri mešanem obdavčevanju uporabljamo elemente cedularnega in globalnega obdavčevanja. Preko davčnega obdobja se posamezni prihodki obdavčujejo s cedularnimi davki, le na koncu davčnega obdobja se celotni neto prihodek obdavči še s komplementarnim progresivnim davkom. Pri določanju davčne osnove za obdavčitev z globalnim davkom je potrebno upoštevati že plačani cedularni davek kot odbitek od obdavčevanja (Kovač 2004, 32). V državah OECD je že nekaj let podana težnja, da se uveljavi globalni način obdavčevanja dohodkov fizičnih oseb (Kovač 2004, 32). Kovač (2004, 33) obravnava obdavčevanje dohodka pravnih oseb, kjer prihaja do problema ekonomskega dvojnega obdavčevanja, saj je dobiček pravnih oseb lahko obdavčen tako na nivoju pravne osebe, kot davek od dobička pravnih oseb, kot tudi na nivoju prejemkov fizičnih oseb (delničarjev in družabnikov) kot davek od dohodka fizičnih oseb. V svetu sta se uvedla dva modela obdavčevanja dobička pravnih oseb. Klasični model upošteva pravno osebo kot poseben element, ki je ločen od delničarjev in družbenikov in ga je zaradi tega treba obdavčiti na nivoju korporacije. Integralni model obravnava obdavčenje pravnih oseb na dejstvu, da so delničarji in družbeniki davčni zavezanci, kar pomeni, da je potrebno davek prenesti iz vira k porabniku. Pri tem je potrebno davek, plačan pri viru (pravni osebi) obravnavati kot odbitno postavko pri plačilu davka na dohodek fizičnih oseb. Po ekonomskem vidiku dohodka je dohodek definiran kot denarna vrednost čistega povečanja ekonomske moči posameznika v danem časovnem obdobju. Dohodek predstavlja količino potrošnje in akumulacije, prihodek, ki ga je posameznik ustvaril v danem časovnem obdobju (Kovač 2004, 35). 2.2 Dvojna obdavčitev O dvojni obdavčitvi govorimo, ko je dohodek ali premoženje obdavčeno več kot enkrat. Dvojna obdavčitev je lahko ekonomska ali pravna (Ključanin, Zemljič 2004, 13): Ekonomska dvojna obdavčitev nastane, ko je dohodek obdavčen pri več osebah. Nastane v primerih: o mednarodnih povezav (transferne cene med rezidenčnim hčerinskim podjetjem in nerezidenčnim matičnim podjetjem), o domačih povezav (obdavčitev dobička gospodarskih družb z davkom od dobička pravnih oseb in ločena obdavčitev družbenikom razdeljenega dobička gospodarske družbe z dohodnino). Pravna dvojna obdavčitev nastane, ko se isti dohodek ene osebe obdavči večkrat. Nastane: o v domači povezavi (isti dohodek ene osebe je obdavčen z davkom na državni in z davkom na lokalni ravni), o v mednarodni povezavi (isti dohodek ene osebe obdavčen v več državah). 8

19 Do mednarodne dvojne pravne obdavčitve prihaja zaradi razlik v davčnih sistemih, saj so lahko različno opredeljeni davčni zavezanci, različna so pravila vira, različne so davčne osnove in davčne stopnje, lahko gre tudi za različne vrste dohodkov. Številne države obdavčujejo dohodek rezidentov po načelu svetovnega dohodka, kar pomeni, da se obdavči ves dohodek rezidenta iz virov v domači državi in tujini. Mednarodna dvojna obdavčitev lahko nastane v treh primerih: (Ključanin, Zemljič 2004, 14): ko dve državi ali več štejejo isto osebo za svojega rezidenta in ga obdavčujejo od svetovnega dohodka, kar imenujemo dvojno rezidentstvo, ko rezident ene države prejme dohodek v drugi državi in obe državi obdavčujeta ta dohodek (prva država zato, ker obdavčuje svetovni dohodek rezidenta, druga pa zato, ker obdavčuje dohodek z virom v tej državi- dvojna davčna obveznost); kadar gre za dvojni vir, ko ima rezident ene države v drugi državi stalno poslovno enoto in tako dosega dohodke ter se zaradi prekrivanja pravil vira različnih držav ta dohodek obdavči v obeh državah. Gutman (2006, 5) našteva tri razloge, zakaj prihaja do dvojne obdavčitve: osebo dve državi po svojih predpisih štejeta za svojega rezidenta in od nje zahtevata obdavčitev vseh njegovih dohodkov po načelu svetovnega dohodka, oseba ima dohodke v drugih državah, ki jih obdavčujejo z davkom pri viru, v državi njenega rezidentstva pa so zaradi uveljavitve načela svetovnega dohodka obdavčeni ponovno, oseba dosega dohodke, katere obe državi štejeta, da jih imata pravico obdavčiti po viru; takšni primeri dvojne obdavčitve so še posebno težavni, kadar je država rezidentstva tretja država. Pojav dvojne obdavčitve je nezaželen iz dveh razlogov. Prvi je ta, ker se taka obdavčitev že navzven kaže kot nepravična in drugi, ker zavira mednarodno gospodarsko sodelovanje. Zato večina držav želi preprečiti nastanek dvojne obdavčitve ali vsaj omiliti posledice take obdavčitve, to lahko stori na dva načina (Ključanin, Zemljič 2004, 14-15): unilateralno, v domači zakonodaji države rezidentstva davčnega zavezanca, bilateralno, s sklepanjem mednarodnih pogodb. Ugodnosti iz konvencij o odpravi dvojne obdavčitve se v drugi državi pogodbenici uveljavlja na način, da se predložijo posebni obrazci, ki so v veljavi v tej državi. Del teh obrazcev davčni organ države rezidenta potrebuje za potrditev, da je predlagatelj obrazca v času prejema dohodkov rezident te države, v smislu določb konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Tuje obrazce rezident države najprej predloži v potrditev davčnemu organu v državi rezidentstva, kasneje jih predloži plačniku oziroma pristojnemu organu v tujini. Zavezanci so dolžni pristojnemu organu domače države predložiti vsa dokazila o tem, da so izpolnjena dejstva, ki jih v relevantnem obrazcu potrjuje pristojni davčni organ. Kadar ti posebni obrazci ne obstajajo, se ugodnosti iz konvencij praviloma uveljavljajo s predložitvijo posebnega potrdila o rezidentstvu, ki ga izda davčni organ domače države. Davčni organ na takšen način zavezancu na njegovo zahtevo pošlje splošni dopis s prilogo- potrdilo o rezidentstvu (Gutman 2006, 5-6). 9

20 2.3 Konvencije o izogibanju dvojne obdavčitve Davčni sporazumi med dvema državama načeloma zadevajo obdavčitev vseh vrst dohodkov in premoženja, le malo kdaj se nanašajo na posamezne davke ali posebne dejavnosti. Ti sporazumi so mednarodne pogodbe in so osnova za domačo zakonodajo. Sporazum postane del domače zakonodaje, ko je sprejet zakon o ratifikaciji sporazuma ali podobnega akta in je zavezujoč za obe državi pogodbenici. Morebitno kasnejše spreminjanje domače zakonodaje z namenom prevlade določb domače zakonodaje nad določbami sporazuma bi bila kršitev sprejetih mednarodnih obveznosti. Kljub temu se s sporazumi glede obdavčenja ne morejo vzpostaviti pravice, ki jih ni v domači zakonodaji, kar pomeni, da se dohodek ali premoženje, ki ni obdavčljivo po določbah domače zakonodaje, ne more obdavčiti samo na podlagi določb sporazuma. S sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčevanju se pravica obdavčevanja po domači zakonodaji lahko samo omeji, ne more pa se vzpostaviti nova pravica obdavčevanja. Pri razlaganju sporazuma sta pomembna praksa in način dejanskega izvajanja takšnega sporazuma. Sporazum se pri zadevah, ki jih ureja, uporablja neposredno, kar pomeni, da je pravno močnejši od domačega prava obeh držav. Pojmi, ki v sporazumu niso opredeljeni, se določajo po domačih predpisih. Novejši sporazumi praviloma z davčnimi posebnostmi obeh držav le konkretizirajo okvirne določbe tako imenovanih vzorčnih sporazumov, ki jih pripravljata zlasti OECD in OZN za države v razvoju (Hauptman, Kokotec-Novak 2013, 241). Pri odločitvi o sklenitvi konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju z določeno državo, kot navaja Žunič (2006, 48), je treba najprej ugotoviti, kakšno je sodelovanje s to državo, tudi interese in možnosti za nadaljnji razvoj medsebojnega sodelovanja. Potrebno je opredeliti, v kolikšni meri se davčna sistema držav, ki sklepata tovrstni sporazum, razlikujeta ali prekrivata in na kakšen način to ovira gospodarsko sodelovanje med državama. Ovire se lahko pokažejo v pretirano visokih stopnjah davka na pretok mednarodnega dohodka, neprimernih oprostitvah z vidika dvojne obdavčitve in v nasprotujočih si definicijah pojmov ali načel. V podatkovni bazi Tax Analysts'Worldwide Tax Treaties je preko 4400 davčnih konvencij. Med njimi so konvencije, ki temeljijo na: vzorčnem modelu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), na modelu Organizacije združenih narodov med razvitimi državami in državami v razvoju (OZN), na ameriškem modelu (U.S. model tax treaties). Mi se bomo osredotočali na vzorčni model OECD, saj konvencije, ki jih uporabljajo v Sloveniji, temeljijo na različnih verzijah tovrstnega vzorčnega modela. Ključanin, Zemljič (2004, 16):»Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja so mednarodne pogodbe, ki se sklepajo z namenom spodbujanja gospodarske rasti, tako da se odpravljajo davčne ovire pri mednarodnem trgovanju in investiranju ter zmanjšujejo možnost davčnih utaj. Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja preko različnih mehanizmov odpravljajo dvojno obdavčitev, povečujejo varnost davčnih zavezancev, znižujejo davčne stopnje, znižujejo stroške izpolnjevanja davčne obveznosti, preprečujejo davčne utaje, preprečujejo davčno diskriminacijo in omogočajo reševanje davčnih sporov.«10

21 Problem mednarodne dvojne obdavčitve je bil prvič izpostavljen v okviru Lige narodov v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Kot rezultat številnih razprav so leta 1928 sprejeli štiri vzorčne bilateralne davčne konvencije. Naslednja vzorčna bilateralna konvencija je bila v okviru Lige narodov, sprejeta leta Kasneje sta se s to problematiko začela ukvarjati tudi OECD in OZN (Ključanin, Zemljič 2004, 16). Po navajanju Ključanin, Zemljič (2004, 16-17) so se te konvencije začele v velikem številu sklepati po letu 1960, saj so se v tistem obdobju začela povečevati mednarodna gospodarska sodelovanja in so danes običajen način mednarodnega dogovora o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj. Danes je v veljavi približno 2000 tovrstni konvencij, prizadevanja za sklenitev ene multilateralne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja so bila v večini primerov neuspešna. Načini in posledice sklepanja meddržavnih pogodb so določeni v Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu, v kateri so v veliki meri kodificirani običaji mednarodnega pogodbenega prava. Postopek za sklenitev tovrstnih konvencij je sledeč (Ključanin, Zemljič 2004, 17): pogajanja, podpis konvencije, ratifikacija konvencije oziroma drug primerljiv postopek v državi pogodbenici; izmenjava uradnih obvestil o tem, da so končani postopki, ki so po zakonodaji držav pogodbenic potrebni za začetek veljavnosti konvencije. Zaradi različnih postopkov, ki so po zakonodajah držav pogodbenic potrebni za začetek veljavnosti konvencij, lahko v primeru posameznih konvencij od začetka pogajanja pa do začetka veljavnosti konvencije mine tudi več let. Z izmenjavo uradnih obvestil o tem, da so končani postopki, ki so potrebni za veljavnost konvencije, postane konvencija zavezujoča za državi pogodbenici. Zavezanost države pogodbenice po mednarodnem pravu je treba ločevati izvajanja konvencij v državi pogodbenici. Mednarodno pravo se ne ukvarja z izvajanjem konvencij, temveč z rezultati, ki so doseženi pri izvajanju konvencij. Izvajanje konvencij v državi pogodbenici je odvisno od njenega notranjega pravnega reda. Državi, ki skleneta konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ne moreta prosto izbirati med uporabo domačega prava in določbami konvencije. Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja, državama pogodbenicama priznava pravico, da uporabljata svoje domače pravo, vendar uporabo tega prava omejuje. S sklenitvijo konvencije se zavežeta, da bosta recipročno omejili uporabo svoje davčne zakonodaje. Davčne konvencije ne uvajajo samo mednarodnih pravil vira, temveč tudi mehanizme, ki avtomatično preprečujejo dvojno obdavčevanje tako, da omejujejo davčne pravice držav pogodbenic ali med njiju razdeljujeta davčne vire. Konvencija o izogibanju dvojne obdavčitve ne more vzpostaviti pravic obdavčevanja, ki jih po domači zakonodaji ni, torej država pogodbenica, čeprav ji konvencija to dovoljuje, ne more obdavčiti določene vrste dohodka, če za to nima podlage v svoji zakonodaji (Ključanin, Zemljič 2004, 17-18). Žunič (2006, 49) navaja glavne cilje mednarodnih konvencij: odpravljanje mednarodnega dvojnega obdavčevanja pri pravnih in fizičnih osebah, preprečevanje davčni utaj (določbe o izmenjavi informacij in določbe o povezanih podjetjih), 11

22 razdelitev pravic obdavčevanja med državama pogodbenicama, kar pomeni, da večina držav obdavčuje svoje rezidente po svetovnem dohodku in premoženju, hkrati pa obdavčujejo nerezidente za dohodke, ki jih dosežejo na njihovem ozemlju, preprečevanje diskriminacije na davčnem področju: gre za preprečevanje višjega obdavčenja poslovnih enot tujih podjetij, drugačno določanje davčnih osnov nerezidentom in druge diskriminacijske davčne določbe. Konvencija odpravlja že uveljavljene določbe domače zakonodaje, ki imajo za posledico davčno diskriminacijo rezidentov države pogodbenice, izmenjava davčnih informacij, potrebnih za izvajanje določb posamezne konvencije in domače zakonodaje, ki se nanaša na davke zajete na teh konvencijah, s sklenitvijo konvencije se posredno pospešuje pretok kapitala in povečuje interes za naložbe, politični cilji, reševanje davčnih problemov. Po navajanju Gutman (2006, 6) so nameni sklepanja teh sporazumov neposredni in posredni. Neposredni nameni so odprava dvojnega obdavčevanja, preprečevanje davčnih utaj, preprečevanja izogibanja davkom in preprečevanje davčne neenakosti. Posredni oziroma nedavčni nameni so spodbujanje investicij, reševanje davčnih problemov, pomoč davčnim zavezancem in nerazvitim gospodarstvom in drugi politični razlogi. Hauptman, Kokotec-Novak (2013, 242) navajata namene sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja: odprava mednarodnega dvojnega obdavčevanja, preprečevanje davčnih utaj in neplačevanj davkov, razdelitev pravic obdavčevanja med državama pogodbenicama, preprečevanje davčne diskriminacije. Posredno se s tem pospešuje tudi pretok kapitala, spodbujajo se investicije zunaj domače ekonomije, pomaga se nerazvitim gospodarstvom in davčnim zavezancem, odpravljajo se tudi nesoglasja med administracijama obeh držav. Pri uporabi teh sporazumov o izogibanju dvojne obdavčitve je potrebno biti pozoren na naslednje (Gutman 2006, 6): sporazumi se vedno nanašajo le na neposredne davke (davek od dohodka in premoženja), nikoli se ne nanašajo na posredne davke (DDV, prometni davek, socialne prispevke, carine), sporazumi ne smejo povzročati dodatne davčne obremenitve, ki bi presegalo tisto po nacionalnih davčnih predpisih, sporazumi imajo vedno prednost pred nacionalno davčno zakonodajo. 12

23 2.3.1 Vzorčni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja OECD in OZN Danes obstajata dva splošno sprejeta modela konvencij o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, to sta Vzorčna konvencija OECD in Vzorčna konvencija OZN. Prva je Vzorčna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki je rezultat dela in dogovora med državami članicami OECD in je bila objavljena leta Prva Vzorčna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja med razvitimi in nerazvitimi državami, ki je bila sprejeta v okviru OZN, je bila objavljena nekoliko kasneje, leta Obe omenjeni konvenciji sta bili kasneje dopolnjeni in spremenjeni. Spremembe in dopolnitve Vzorčne konvencije OECD, ki so bile objavljene v letih 1977, 1992, 1994, 1995, 1997, 2000 ter 2003, so bile pripravljene predvsem kot posledica spremenjenih gospodarskih razmer, razvoja novih tehnologij in načinov, na katerih se opravljajo mednarodne transakcije ter vse bolj prefinjenih metod davčnega izogiba in utaje davkov. Tudi sprememba Vzorčne konvencije OZN, ki je bila objavljena leta 2001, je bila pripravljena kot posledica spremenjenih razmer v mednarodnem gospodarskem, finančnem in fiskalnem okolju. Besedilo Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN sta v številnih določbah identični. Sestavni del obeh Vzorčnih konvencij je tudi komentar, ki se uporablja pri razlagi posameznih členov konvencije ter v primeru nesoglasij oziroma sporov med državama pogodbenicama (Ključanin, Zemljič 2004, 18-19). Vsebinsko se največ sporazumov ukvarja s štirimi sklopi (Hauptman, Kokotec-Novak 2013, ): davki obeh držav, na katere se sporazum nanaša. Gre za dohodnino, obdavčitev dobička družb in premoženjske davke, obveznosti obeh držav, da bosta proti dvojni obdavčitvi uveljavljali enostranske ukrepe, pri čemer je navadno izbira ene od obeh možnih olajšav prepuščena vsaki državi, izmenjava informacij med davčnimi organi več držav. Ne gre le za sprotno obveščanje o spremembah davčnih predpisov obeh držav, ampak predvsem o možnosti davčnih organov, da od organov druge države zahtevajo sicer zaupne podatke o zavezancu in njegovem poslovanju, ki jih potrebujejo v davčnem postopku, predvsem pri odmeri davka (v praksi se pri tovrstnem obveščanju v državah, ki so ga izrecno vključile v pogodbo, precej zatika), uporaba skupno dogovorjenega postopka. Ko zavezanec izčrpa redna pravna sredstva v obeh državah, lahko sproži postopek pri pristojnem pogodbenem organu in zahteva, da državi v konkretnem primeru uskladita izvajanje davčne pogodbe (navadno gre za poznejše uradne popravke v zavezančevih davčnih obračunih v eni od držav, ki jih druga država ne priznava; za davčno diskriminacijo v eni od držav; za dvojno obdavčitev zaradi razlik pri razlaganju ali izvajanju pogodbe in podobno). Postopek po navadi traja dolgo, izid pa je precej negotov. Obe Vzorčni konvenciji sta razdeljeni na sedem zaokroženih tematskih sklopov (Ključanin, Zemljič 2004, 20-21): 1. poglavje- področje uporabe konvencije Člen 1- osebe, za katere se uporablja konvencija 13

24 Člen 2- davki, za katere se uporablja konvencija 2. poglavje- opredelitev izrazov Člen 3- splošna opredelitev izrazov Člen 4- rezident Člen 5- stalna poslovna enota 3. poglavje- obdavčevanje dohodka Člen 6- dohodek iz nepremičnin Člen 7- poslovni dobiček Člen 8- ladijski, rečni in letalski prevoz Člen 9- povezana podjetja Člen 10- dividende Člen 11- obresti Člen 12- licenčnine in avtorski honorar Člen 13- kapitalski dobiček Člen 14- samostojne osebne dejavnosti Člen 15- dohodek iz zaposlitve Člen 16- plačila direktorjem Člen 17- umetniki in športniki Člen 18- pokojnine Člen 19- državna služba Člen 20- študenti Člen 21- drugi dohodki 4. poglavje- obdavčevanje premoženja Člen 22- premoženje 5. poglavje- metode za odpravo dvojnega obdavčevanja Člen 23- odprava dvojnega obdavčevanja 6. poglavje- posebne določbe Člen 24- enako obravnavanje Člen 25- postopek skupnega dogovora Člen 26- izmenjava informacij Člen 27- pomoč pri pobiranju davkov Člen 28- člani diplomatskih predstavništev in konzulatov Člen 29- ozemeljska razširitev 7. poglavje- končne določbe Člen 30- začetek veljavnosti Člen 31- prenehanje veljavnosti Posamezne konvencije, ki jih sklepajo države pogodbenice, praviloma sledijo strukturi vzorčnih konvencij. Kljub temu da sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki ga je oblikovala OECD, predstavlja neki temelj oziroma osnovo, na kateri se oblikujejo ostali sporazumi med državama pogodbenicama, to še ne pomeni, da se morajo pri oblikovanju sporazuma države držati točno tega vzorca. Ena izmed poglavitnih lastnosti modela 14

25 OECD je njegova fleksibilnost, ki se kaže v možnosti prostega dodajanja odstavkov k posameznim členom z namenom lažjega razumevanja. Dodani odstavek mora služiti le namenu dodatnega pojasnila oziroma bolj poglobljene razlage in ne smejo spremeniti pomena, ki ga ima model OECD. Morebitna odstopanja od vzorčnega sporazuma OECD so dovoljena le ob skupnem dogovoru oziroma kompromisu obeh držav podpisnic istega bilateralnega sporazuma. Fleksibilnost modela OECD je razlog za neidentičnost med konkretnimi bilateralnimi sporazumi oziroma razlog za razlike v vsebini določb med sporazumi (Hauptman, Kokotec- Novak 2013, 244). Treba je opozoriti tudi na razmerje med pravom EU in tovrstnimi konvencijami, sklenjenimi med državami članicami EU. Na splošno po načelu prevlade evropskega prava tako primarno kot sekundarno evropsko pravo prevlada nad domačo zakonodajo držav članic EU in nad konvencijami o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Razlog za to je preprost, saj bi bile v nasprotnem primeru določbe evropskega prava zgolj mrtva črka na papirju (Ključanin, Zemljič 2004, 27). 2.4 Vrste ukrepov in konvencij Za odpravo dvojne obdavčitve so predvideni različni ukrepi, ki jih delimo na enostranske, dvostranske in večstranske Enostranski ukrep Enostranski ukrep predvidevata 136. člen ZDoh-2 in 256. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1). Rezident lahko od dohodnine, ki je odmerjena, odšteje znesek ustreznega dela dohodnine, plačane od dohodkov iz virov zunaj Slovenije, vštetih v njegovo osnovo za dohodnino. Odbitek od tujih davkov ne sme preseči nižjega zneska od zneska dohodnine od tujih dohodkov, ki je bil dokončen in plačan, ali zneska dohodnine, ki bi ga bilo potrebno plačati po ZDoh-1 od tujih dohodkov, če odbitka ne bi bil možno odšteti (Gutman 2006, 5). Zavezanec, ki uveljavlja odbitek dohodnine po 136. členu ZDoh-2, mora pristojnemu davčnemu organu predložiti dokazila, ki potrjujejo davčno obveznost izven Slovenije, gre za znesek dohodnine, ki je bila plačana od tujih odhodkov, samo osnovo za dohodnino ter dejansko dokazilo, da je bila dohodnina plačana. Kot ustrezna dokazila o znesku plačanega davka v tujini se štejejo listine, ki so izdane s strani davčnega organa tuje države, ali drugi dokumenti, ki so dokaz za davčno obveznost in plačilo davka izven Slovenije (258. člen ZDavP-2). V Zakonu o dohodnini je urejen način uveljavljanja metode oprostitve. V 136. členu ZDoh-2 je zapisano, da se dohodek rezidenta, od katerega se v skladu z mednarodno pogodbo v Sloveniji ne plača dohodnina, le-ta upošteva pri izračunu dohodnine od preostalega obdavčljivega dohodka tega rezidenta, če je tako določeno v mednarodni pogodbi. Oprostitev mora biti predvidena že v samem sporazumu. Če je s sporazumom predvidena popolna oprostitev, slovenska zakonodaja to dopušča. V 259. členu ZDavP- 2 je dodatno določeno, da se sme oprostitev za dohodke rezidenta, ki je določena z mednarodno pogodbo, uveljavljati v napovedi za odmero dohodnine (Gutman 2006, 5). 15

26 2.4.2 Bilateralne konvencije Bilateralne konvencije, ki preprečujejo dvojno obdavčevanje, so zakonski akti, ki urejajo sistem dvojnega obdavčevanja. Preko takšnih davčnih sporazumov lahko dve državi pogodbenici uredita področje dvojnega obdavčevanja in uskladita davčni sistem ter se tako izogneta razlikam v davčnem sistemu. Začetki bilateralnih aktivnosti na področju dvojnega obdavčevanja so se navezovali na fiskalni komite OECD, ki je zaradi vse večje ekonomske izmenjave in sodelovanj ter s potrebo po preprečevanju mednarodnega dvojnega obdavčenja ocenil, da je v interesu davčnih zavezancev in davčne administracije potrebno na nivoju bilateralnih odnosov sprejeti sporazume o preprečevanju dvojnega obdavčenja. Zaradi tega je bilo potrebno harmonizirati določene principe obdavčenja in posledično je fiskalni komite leta 1992 pripravil osnutek delovnega modela OECD glede odprave dvojne obdavčitve v obliki načelnih pravil. Države članice OECD so potem na osnovi Modela OECD tvorile bilateralne konvencije med državami članicami (Kovač 2004, 132). Gutman (2006,5) o dvostranski sporazumih pravi, da se sklepajo vsak posebej, vendar imajo enako vsebino in določen vrstni red, saj je zaradi preglednosti to nujno. Poenotenje sporazumov omogoča, da države uporabljajo enake ali vsaj podobne rešitve za enake primere dvojnega obdavčevanja. V tabeli 1 je seznam veljavnih bilateralnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki se uporabljajo od Tabela 1: Bilateralne pogodbe veljavne od DRŽAVA OBJAVA V URADNEM LISTU DRŽAVA OBJAVA V URADNEM LISTU Albanija MP, št. 7/09 Latvija MP, št. 25/02 Armenija MP, št. 3/11 Latvija MP, št. 27/01 Avstrija MP, št. 4/98, 22/06, 6/12 Luksemburg MP, št. 6/02, 6/14 Azerbajdžan MP, št. 8/12 Madžarska MP, št. 6/05 Belgija MP, št. 5/99 Makedonija MP, št. 6/99 Belorusija MP, št. 3/11 Malta MP, št. 9/03 Bosna Hercegovina in MP, št. 19/06 Moldova MP, št. 19/06 Bolgarija MP, št. 12/04 Nemčija MP, št. 22/06, 14/11 Ciper MP, št. 3/11 Nizozemska MP, št. 4/05 16

27 Češka MP, št. 2/98 Norveška MP, št. 7/09 Danska MP, št. 6/02 Otok Man MP, št. 6/12 Estonija MP, št. 11/06 Poljska MP, št. 23/97 Finska MP, št. 12/04 Portugalska MP, št. 19/03 Francija MP, št. 4/05 Republika Koreja MP, št. 16/05 Grčija MP, št. 6/02 Romunija MP, št. 25/02 Gruzija MP, št. 12/13 Ruska Federacija MP, št. 11/96 Hrvaška MP, št. 16/05 Singapur MP, št. 16/10 Indija MP, št. 13/04 Slovaška MP, št. 12/04 Iran MP, št. 4/14 Španija MP, št. 6/02 Irska MP, št. 25/02 Srbija/Črna Gora MP, št. 30/03 Italija MP, št. 8/02 Švedska SFRJ-MP, št. 7/81 Islandija MP, št. 8/12 Švica MP, št. 15/97, 5/13 Izrael MP, št. 15/07 Tajska MP, št. 12/04 Kanada MP, št. 6/01 Turčija MP, št. 8/02 Katar MP, št. 16/10 Ukrajina MP, št. 12/04 Kitajska MP, št. 13/95 Uzbekistan MP, št. 12/13 Kosovo MP, št. 16/13 Velika Britanija in Severna Irska MP, št. 12/08 Kuvajt MP, št. 16/10 ZDA MP, št. 10/01 Združeni Emirati Arabski MP, št. 6/14 Vir: (Finančna uprava. Seznam veljavnih MP, 2016) V Sloveniji sta ratificirani mednarodni pogodbi do dveh držav, Egipta (MP, št. 16/10) in Kazahstana (MP, št. 11/16), ki še ne veljata in se tudi ne uporabljata. 17

28 2.4.3 Multilateralne konvencije Multilateralne konvencije oziroma večstranski sporazumi so sporazumi, ki zajemajo več držav pogodbenic, z njimi države pogodbenice želijo v čim večji meri preprečiti dvojno obdavčevanje, vendar ga je zaradi večjega števila držav pogodbenic tudi veliko težje pripraviti. Takšna sporazuma sta Nordijski sporazum o dohodku in premoženju ter Sporazum o medsebojni administrativni pomoči v davčnih zadevah Sveta Evrope (Gutman 2006, 5). Multilateralne konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčenja se nanašajo na najmanj tri države pogodbenice, ki v sporazumu želijo rešiti vsa nacionalna zakonodajna vprašanja glede dvojnega obdavčenja. Multilateralne konvencije omogočajo usklajevanje različnih interesov držav pogodbenic in jamčijo določeno stabilnost vzpostavljenega pravnega režima (Kovač 2004, 134). 18

29 3 NAČELA IN METODE OBDAVČEVANJA SVETOVNEGA DOHODKA 3.1 Obdavčitev po načelu svetovnega dohodka Rezidenti Slovenije so od leta 2005 zavezani za plačilo dohodnine po načelu obdavčevanja po svetovnem dohodku, kar pomeni, da so obdavčeni z dohodnino za vse dohodke, ki so jih dosegli v Sloveniji in izven Slovenije, nerezidenti pa od dohodkov, ki so pridobljeni v Sloveniji (DURS 2008, 1). Prav zaradi tega prihaja do problemov dvojnih obdavčitev dohodkov, saj so le-ti obdavčeni v različnih državah. Z enako definicijo je obdavčevanje po načelu svetovnega dohodka predstavljeno na DARA (2014), po katerem so rezidenti Slovenije zavezani plačati dohodnino po načelu obdavčitve po svetovnem dohodku, kar pomeni, da so obdavčeni z dohodnino za vse dohodke, ki so jih dosegli v Sloveniji in izven nje. Kovač (2004, 55) na temo o obdavčitvi svetovnega dohodka pravi:»domača država za pravne ali fizične osebe je država, kjer ima davčni zavezanec svojo upravo, nadzor ali bivališče, obdavčuje celotni svetovni dohodek rezidentnega davčnega zavezanca, saj mora biti njegova sposobnost za plačilo davkov na osnovi obdavčevanja na ozemlju, kjer se rezidentni davčni zavezanec v večini nahaja. Država vira pomeni državo, kjer davčni zavezanec zasluži del svojega dohodka, pridobljenega iz tujine. Ta država obdavčuje dohodek, ki je bil pridobljen preko davčnega zavezanca na njenem ozemlju, saj prav njeno ozemlje omogoča ekonomske možnosti za pridobivanje dohodka. Rezultat tega je nastanek mednarodnega dvojnega obdavčevanja na osnovi tujeizvornega dohodka. Le-to je posledica vzpostavitve mednarodnega davčnega prava, katerega osnovno pravilo je, da ima država davčnega vira pravico obdavčevanja dohodka, ki je nastal iz domačega vira na ozemlju te države. Na drugi strani mora rezidentna država omogočiti izogibanje dvojnega obdavčevanja. Rezidentna država v tem primeru uporablja dve osnovni metodi, in sicer metodo odbitka, ki oblikuje kapitalsko izvozno nevtralnost in metodo izvzemanja, ki oblikuje kapitalsko uvozno nevtralnost.«metode opisujejo tehnične načine, kako se dosega obdavčitev svetovnega dohodka in kako se s tem prepreči mednarodno dvojno obdavčevanje (Kovač 2004, 55). V vzorčnem sporazumu OECD sta v okviru 5. poglavja 23. člena zajeti dve glavni načeli, pri čemer vsako od njiju vsebuje po dve različni metodi za odpravo dvojnega obdavčevanja (Hauptman, Kokotec-Novak 2013, 244): načelo oprostitve (izvzetja): o metoda popolne oprostitve o metoda oprostitve s progresijo načelo dobropisa (odbitka): o metoda popolnega dobropisa o metoda navadnega dobropisa Skupna značilnost obeh skupin metod je, da obe temeljita na principu oprostitve plačila davka na dohodek ali premoženje v državi rezidentstva prejemnika dohodka oziroma 19

30 lastnika premoženja, ob predpostavki, da je bil davek na ta dohodek oziroma premoženje že plačan v drugi državi podpisnici sporazuma. Glavna razlika izhaja iz različno uporabljene osnove, na kateri se izvrši davčna razbremenitev oziroma izvede posamezna metoda. V primeru metode oprostitve ali izvzetja se kot osnova upošteva znesek dohodka, pridobljenega v tuji državi, pri metodi dobropisa ali odbitka pa znesek davka, plačanega v državi izvora. Katero od zgoraj naštetih metod bo posamezna država izbrala, je odvisno od preferenc posamezne države kot tudi od davčne zakonodaje držav, glede, na katero se lahko metode tudi ustrezno spremenijo (Hauptman, Kokotec- Novak 2013, 244). 3.2 Metoda oprostitve (izvzetja) Metoda oprostitve se uporablja takrat, kadar država rezidentstva prejemnika dohodka ne obdavčuje tega dohodka, ki dejansko izvira v drugi državi in je po sporazumu določeno, da se ta dohodek lahko obdavči v tej drugi državi- to je v državi vira dohodka (Hauptman, Kokotec- Novak 2013, 245). Pri metodi oprostitve so tisti deli dohodka, ki so prepuščeni subjektivnemu davčnemu pravu države izvora dohodka, izključeni iz davčne osnove države rezidentstva. Ta metoda se pri dohodku fizičnih oseb obravnava v dveh primerih (Kovač 2004, 55): metoda polne oprostitve, metoda oprostitve s progresijo. Pri metodi polne oprostitve, država rezidentstva, v primeru določanja progresivne davčne stopnje, ki se bo uporabila na ostanek dohodka, ne upošteva dohodka, ki je bil izvzet iz obdavčenja. Zavezanci, ki del svojega dohodka ustvarijo izven države rezidentstva, ustvarjajo davčni privilegij, saj podležejo nižjim davčnim stopnjam, tako pravi Kovač (2004, 56). Pri metodi oprostitve s progresijo država, katere rezident je prejemnik prihodkov, tega ne obdavči, ker je bil že obdavčen v državi izvora, ima pravico, da znesek prejetega dohodka upošteva pri določitvi davka, s katerim bo obdavčila preostali dohodek rezidenta (Kovač 2004, 56). DARA (2014) opisuje metodo izvzetja s progresijo tako, da se dohodek ali premoženje slovenskega rezidenta, ki je po konvenciji obdavčen v državi vira, v Sloveniji ne obdavči. Slovenija ima zaradi tega pravico takšen dohodek ali premoženje upoštevati pri določanju davka od kakšnega drugega dohodka ali premoženja davčnega zavezanca. Takšna metoda je določena le še v mednarodni pogodbi Slovenije s Švedsko. Žunič (2006, 68) na kratko opisuje oba primera po metodi oprostitve. Metoda popolne oprostitve je metoda, pri kateri se dohodek davčnega zavezanca, ki je po sporazumu obdavčen v državi vira, ne upošteva pri določanju davčne obveznosti od drugega dohodka davčnega zavezanca v državi rezidentstva. Metoda oprostitve s progresijo je metoda, pri kateri se dohodek davčnega zavezanca, ki se po sporazumu lahko obdavči v državi vira, ne obdavči v državi rezidentstva, vendar ima država rezidentstva pravico dohodek upoštevati pri določanju davčne obveznosti od drugega dohodka davčnega zavezanca. 20

31 3.3 Metoda dobropisa (odbitka) Pri metodi dobropisa oziroma odbitka se dohodek kljub temu da je pridobljen in obdavčen v tujini, upošteva pri določanju davčne osnove in davčne stopnje v državi rezidentstva prejemnika. To pomeni, da ta država obračuna davek na celoten rezidentov dohodek ne glede na njegov vir. Tudi ta metoda temelji na upoštevanju dejstva že plačanega davka, zato dovoli odštetje že plačanega davka v tujini od zneska davka izračunanega doma v državi rezidentstva prejemnika (Hauptman, Kokotec-Novak 2013, 245). Metoda dobropisa oziroma odbitka se deli na metodo popolnega dobropisa in metodo navadnega dobropisa (Hauptman, Kokotec-Novak 2013, 246): pri popolnem dobropisu država rezidentstva prejemnika od doma izračunanega davka odbije celotni znesek že plačanega davka v tujini na tam pridobljeni dohodek, pri navadnem dobropisu višino zneska navadnega dobropisa dejansko določi država rezidentstva prejemnika. Višina dobropisa je enaka višini davka, ki bi ga na dohodek, pridobljen v tuji državi postavila država rezidentstva prejemnika, če bi bil ta isti dohodek pridobljen oziroma obdavčen v domači državi po davčnih zakonih domače zakonodaje. Po metodi navadnega dobropisa (DARA 2014) se davek v Sloveniji zmanjša le za znesek davka, ki je plačan v državi vira, ta znesek je enak davku, ki bi ga Slovenija sama odmerila od dohodka, ki je dosežen v drugi državi. Takšno metodo vsebujejo vse veljavne mednarodne pogodbe, ki so navedene v tabeli 1 na strani Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Nemčijo Nekdanja skupna država Jugoslavija je z Nemčijo že leta 1987 podpisala tovrstni sporazum, ki je v veljavo in uporabo prišel leta 1989, vendar je RS leta 2006 preklicala ta sporazum in sprejela novega z Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja. V 31. členu Sporazuma med RS in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja je v tretji točki to tudi navedeno:»pogodba med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja, podpisana v Bonnu 26. marca 1987, preneha veljati med RS in Zvezno republiko Nemčijo za davke, za katere se uporablja ta sporazum, v skladu z določbami drugega odstavka.«metoda, ki je uporabljena v Sporazumu o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Slovenijo in Nemčijo, je zapisana v 23. členu:»davek se za rezidenta Republike Slovenije določi, kot sledi: 21

32 a) Kadar rezident Republike Slovenije dobi dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se v skladu z določbami tega sporazuma lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji, RS dovoli: aa) kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v Zvezni republiki Nemčiji; bb) kot odbitek od davka od premoženja tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, plačanemu v Zvezni republiki Nemčiji. Takšen odbitek v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela davka od dohodka ali premoženja, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku ali premoženju, odvisno od primera, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji. b) Kadar je v skladu s katero koli določbo sporazuma dohodek, ki ga dobi rezident Republike Slovenije, ali premoženje, ki ga ima v lasti, oproščeno davka v RS, lahko RS pri izračunu zneska davka od preostalega dohodka ali premoženja tega rezidenta vseeno upošteva oproščeni dohodek ali premoženje.«3.5 Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Avstrijo Sporazum med Slovenijo in Avstrijo je bil spisan leta 1998, v uporabo je prišel leta V njem je zapisana metoda, ki odpravlja dvojno obdavčevanje, to je metoda odbitka, kar navajamo v spodnjem zapisu iz zakona. Dvojno obdavčevanje bo odpravljeno (kot je zapisano v 24. členu Sporazuma med RS in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje):»1. V Sloveniji: a) kadar rezident Slovenije ustvari dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se sme po tej konvenciji obdavčiti v Avstriji, Slovenija odobri: (i) kot odbitek od davka na dohodek tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, ki je plačan v Avstriji; (ii) kot odbitek od davka na premoženje tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, ki je plačan v Avstriji; Takšen odbitek v nobenem primeru ne sme presegati tistega davka na dohodek ali premoženje, ki je bil izračunan pred odbitkom in ki se, odvisno od primera, nanaša na dohodek ali premoženje, ki je obdavčljivo v Avstriji. b) Če je v skladu s katerim koli določilom te konvencije, dohodek, ki ga ustvari, ali premoženje, ki ga ima v lasti rezident Slovenije, oproščen davka v Sloveniji, lahko Slovenija pri obračunavanju davka od preostalega dohodka ali premoženja zadevnega rezidenta vseeno upošteva od davka oproščeni dohodek ali premoženje.«22

33 3.5.1 Sindikat delavcev migrantov Slovenije Pred leti se je ustanovila Civilna iniciativa Apače, ki se je bojevala proti dvojni obdavčitvi dnevnih migrantov, ki svoj kruh služijo izven meja Slovenije, predvsem gre za primer sosednje Avstrije. Leta 2016 se je ustanovil Sindikat delavcev migrantov Slovenije in se združil s Civilno iniciativo Apače, namen njihovega delovanja pa ostaja enak- zaščititi delavce migrante pred dvojnimi davki. Na spletni strani SDMS (2016) je pojasnjeno, kaj je Sindikat delavcev migrantov Slovenije in kakšna je njegova naloga. SDMS je samostojna, neodvisna, nepolitična in nestrankarska organizacija, v katero se delavci prostovoljno včlanjujejo, da bi na organiziran način varovali ekonomski in socialni položaj rezidentov v RS s prihodki iz tujine. Naloge SDMS so (SDMS 2016): popolna ukinitev dodatne obdavčitve dohodkov, prejetih iz tujine, povezovanje in pravna pomoč članom pri skupinskih tožbah proti odločbam, izdanih s strani Finančne uprave Republike Slovenije glede njihovih dohodkov, prejetih iz tujine, varovanje ekonomskih in socialnih interesov članov SDMS pred dodatno obdavčitvijo, organizirano izražanje in usklajevanje interesov, sprejemati skupen program delovanja in izvajati aktivnosti za njegovo uresničevanje, vplivati na oblikovanje zakonodaje in predpisov, ki zadevajo ekonomske, socialne in druge interese članov, razvijati vzajemnost in solidarnost med člani, skrbeti za obveščanje in informiranje članov glede njihovih pravic v domovini in tujini. Na SDMS (2016) navajajo nekaj soočenih argumentov, kaj je v bistvu res in kaj se delavcem migrantom očita: OČITEK: Delavci migranti uporabljajo naše slovensko zdravstvo. DEJSTVO: Vse zdravstvene storitve v Sloveniji, ki jih uporablja delavec migrant ali družina zavarovana po njem, plača avstrijska zavarovalnica, po računu in znesku, ki ga slovenska zavarovalnica izstavi avstrijski. Večina od delavcev migrantov je dopolnilno zdravstveno zavarovana v Sloveniji, če ne so samoplačniki. V EU je prosta izbira zdravstvenih storitev. Tudi slovenskim pacientom slovenska zavarovalnica povrne za storitve, ki so jih koristili v tujini. OČITEK: Delavci migranti uporabljajo naše ceste. DEJSTVO: Ob registraciji vozila plačajo cestnino, tako kot vsi državljani. V večini primerov potrebujejo tudi dve vinjeti (slovensko in tujo), da se lahko pripeljejo v službo. OČITEK: Hodijo v Sloveniji v trgovine. DEJSTVO: Denar uvozijo iz tujine in ga porabijo v slovenskih trgovinah, kjer plačajo 9,5 % ali 22 % DDV. OČITEK: Delavci migranti plačajo samo razliko davka. 23

34 DEJSTVO: Ne, ne plačajo samo razlike, če bi plačali samo razliko, bi bila oba državna sistema enaka oziroma podobna. Jabolka in hruške se mešajo zaradi naslednjih dejstev: v Sloveniji se stroški v zvezi z delom (malica in prevoz na delo) ne vštejejo v davčno osnovo, kar pomeni, da jih delavci dobijo izplačane neobdavčene in to ni vidno nikjer, delavec migrant ne dobi stroškov v zvezi z delom od svojega delodajalca neobdavčenih, ampak le-te nosi sam, od svojega neto dohodka. FURS prizna, da so zaradi tega v primerjavi z delavcem v domovini v finančno slabšem položaju. To neenakost so skušali odpraviti s tem, da priznajo stroške v zvezi z delom kot olajšavo (kar pomeni, da so obdavčeni od 50 % do84 %). Da je absurd še večji, imajo delavci z najnižjimi plačami, najvišje obdavčitve teh stroškov, pri priznanju splošne olajšave se delavcem migrantom stroški v zvezi z delom vštevajo v davčno osnovo, medtem ko se slovenskemu delavcu ne. PRIMER: Dva delavca imata stroške v zvezi z delom 4000 EUR letno. SLO delavec ima 9000 bruto plače letno. Delavec migrant bruto plače letno. SLO delavec ima priznano splošno olajšavo 6500 EUR ( = 13000). Delavec migrant ima priznano splošno olajšavo 3300 EUR (ne pozabimo, od bruto plače, odštejemo 4000 EUR stroškov, ki jih nosi sam). Zaradi tega so oškodovani predvsem delavci migranti z nižjimi bruto plačami. OČITEK: Zakaj bi bilo za Slovenijo dobro, da od delavcev migrantov ne bi pobirala davka od plač? DEJSTVO: ker se mora delavce migrante obravnavati kot izvozni produkt, ki mora biti na trgu dela v konkurenčnem položaju v primerjavi delavcem iz drugih držav, ker naša država ni zagotovila okolja za delo in so si bili primorani delo poiskati sami, ker so izpostavljeni drugačni delovno-pravni zakonodaji kot slovenski delavci, ker bi še bolj spodbujala zaposlitev v tujini, ker ne samo, da zmanjšujejo brezposelnost v gospodarsko nerazvitih regijah, ampak tudi niso finančno breme države, kar bi bili, če si dela ne bi poiskali v tujini. Predstavljajte si, da se delavskih migrantov, kolikor je ocena o našem številu, z jutrišnjim dnem prijavi na Zavod za zaposlovanje!, ker si nabirajo izkušnje iz tujine, ki jih lahko uporabijo tudi v Sloveniji, ker se bo v nasprotnem primeru veliko ljudi odselilo v tujino in bodo denar odnesli s seboj, ker s potrošnjo spodbujajo gospodarski razvoj v regijah, na katere je Ljubljana pozabila. Leta 2007 je tedanja vlada začela reševati probleme glede problematike dvojnega obdavčevanja in sprejela sklep, da pristopi k reševanju mednarodne konvencije med Avstrijo in Slovenijo. Proces je stekel, vendar ga naslednja vlada ni dokončala. Leta 2009 se je ponovno začelo premikati na tem področju in sprejeli so sklep o ureditvi posebne davčne olajšave in tako je leta 2010 Slovenija s posebno osebno davčno olajšavo zaščitila čezmejne delavce, za čezmejne migrante sta z notranjo zakonodajo poskrbeli tudi Nemčija in Avstrija. Leta 2014 se je ta posebna davčna olajšava ukinila in kot posledica se je pokazalo visoko plačevanje dohodnine v Sloveniji.»Na Ministrstvu za finance pravijo, da s tem uresničujejo sodbo ustavnega sodišča, da je takšna davčna 24

35 olajšava za delovne migrante neustavna, ker da je to neupravičeno privilegiran davčni položaj. Vlada je zato državnemu zboru v okviru zakona o dohodnini predlagala odpravo olajšave...«(delo 2013). Štajerska, Koroška, Pomurje, Gorenjska so regije, kjer je stopnja brezposelnosti najvišja in možnosti za zaposlitev zelo omejene, iz njih pa prihaja večina ljudi, ki so se zaposlili v Avstriji. Kruh služijo v Avstriji, denar zapravijo v Sloveniji, davek pa plačajo na obeh koncih. Evropska komisija je Sloveniji izdala direktivo, da s sosednjo Avstrijo uredi davčne dogovore tako, da se izogne dvojni obdavčitvi. A kot poudarjajo delavci, ima Slovenija od njih preveliko korist, da bi imela željo urediti razmere. Zato je več kot 14 tisoč Slovencem prekipelo, udeležili so se prvega sestanka Sindikata delavcev migrantov Slovenije, kjer so razpravljali o strategijah in načinu boja proti dodatnemu obdavčevanju, ki so ga v vrtoglavih zneskih deležni s strani Slovenije. Shoda so se udeležili različni politiki, pa tudi odvetniška družba, ki skupino delavcev uradno zastopa v skupni tožbi proti državi. Organizatorji opozarjajo, da se na njihove pozive ni odzval nihče v koaliciji, podprle so jih nekatere opozicijske stranke, ostali jih suvereno ignorirajo, se ne odzivajo na pozive in niso pripravljeni na dialog (Nova24tv 2016). 3.6 Metoda odpravljanja dvojnega obdavčevanja v sporazumu med Slovenijo in Hrvaško Sporazum med Slovenijo in Hrvaško je bil podpisan 10. junija V 23. členu Sporazuma med RS in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja je navedena metoda za odpravljanje dvojne obdavčitve med Slovenijo in Hrvaško:»(1) Kadar rezident države pogodbenice dobi dohodek ali ima v lasti premoženje, ki se v skladu z določbami tega sporazuma lahko obdavči v drugi državi pogodbenici, prva omenjena država dovoli: a) kot odbitek od davka od dohodka tega rezidenta znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tej drugi državi; b) kot odbitek od davka od premoženja tega rezidenta znesek, ki je enak davku od premoženja, plačanemu v tej drugi državi. Takšen odbitek v nobenem primeru ne sme presegati tistega dela davka od dohodka ali premoženja, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku ali premoženju, odvisno od primera, ki se lahko obdavči v tej drugi državi. (2) Kadar je v skladu s katero koli določbo tega sporazuma dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice, ali premoženje, ki ga ima v lasti, oproščeno davka v tej državi, lahko ta država pri izračunu davka od preostalega dohodka ali premoženja takega rezidenta vseeno upošteva oproščeni dohodek ali premoženje.«25

36 4 MIGRACIJSKI TOKOVI Svet je preprežen z migracijskimi tokovi, ki potekajo od manj razvitih k bolj razvitim družbam, od družb, kjer so omejene politične, religiozne svoboščine, k družbam, ki zagotavljajo več političnih in osebnih svoboščin, od družb, kjer divjajo vojne, k družbam, ki živijo v miru. To so posebni migracijski tokovi, ki jih opredeljujejo konkretne zgodovinske razmere. Migracijski tokovi in protitokovi povezujejo v obeh smereh emigrantske družbe z imigrantskimi (Klinar 1976, 22). Malačič (2006, ) povzema zakonitosti migracij, ki jih je podal E.G. Ravenstein v osemdesetih letih 19. stoletja. Na podlagi zbranih podatkov za Anglijo in nekatere druge države je ugotovil naslednje zakonitosti migracij: večina migrantov se seli na kratke razdalje. Z naraščanjem razdalje med odselitvenim in priselitvenim krajem pada število migrantov, vsak migracijski tok ima svoj protitok, ženske so bolj nagnjene k migracijam na krajše razdalje, migracije potekajo v etapah. Z gospodarskim razcvetom se v posamezna mesta najprej priseljuje okoliško prebivalstvo, kasneje pa vse bolj oddaljeno prebivalstvo. Na ta način mesto širi svoje gravitacijsko območje, vaško prebivalstvo se bolj seli kot mestno, tehnološki razvoj pospešuje migracije, na migracijske tokove vplivajo različni dejavniki, vendar so med njimi najpomembnejši ekonomski. 4.1 Vrste migracij Malačič (2006, 159) opredeljuje determinante, to so dejavniki, ki povzročajo migracije. Ti dejavniki so: prisilne migracije (posledice vojn, naravnih katastrof, družbenih nemirov), ekonomski dejavniki, geografski dejavniki, demografski dejavnik, družbeni dejavniki, kulturni dejavniki, psihološki dejavniki, drugi dejavniki. Na splošno velja, da si migranti prizadevajo za izboljšanje materialne življenjske ravni, za blaginjo zase in svojo družino in so zato usmerjeni v regije z boljšimi ekonomskimi možnostmi. Te se kažejo v možnostih in raznovrstnosti zaposlovanja, v boljših priložnostih za podjetniško in investicijsko dejavnost, večjih plačah ter drugih denarnih in nedenarnih dodatkih k plačam, v boljših delovnih razmerah, poklicnem napredovanju in vrsti drugih ekonomskih ugodnosti novega okolja, kot na primer na stanovanjskem področju, v potrošni izbiri. Demografski dejavniki so povezani z značilnostmi reprodukcije prebivalstva kot celote in njegovih posameznih delov. Ljudje se običajno odseljujejo iz regij z visokim naravnim prirastkom in priseljujejo v regije z nizkim naravnim prirastkom. Družbeni dejavniki se odražajo v privlačnosti mestnega načina 26

37 življenja in posebej velikih mest, možnostih izobraževanja otrok in uporabe prostega časa. Kulturni dejavniki povzročajo, da se migranti rajši usmerjajo v kulturno sorodnejše sredine. Politične razmere prisilijo poražence v političnih bojih, da začasno ali stalno zapustijo svojo domovino in državo. Geografski dejavniki migracij so povezani z naravno in družbeno geografskimi značilnostmi posameznih regij, kot na primer s klimatskimi, geomorfološkimi, pedološkimi, prometnimi, poselitvenimi in drugimi značilnostmi Trajne ali občasne migracije Migracije delimo na trajne ali občasne (Klinar 1976, 43). V sodobnem svetu ugotavljamo, da migracije izgubljajo trajni značaj in postajajo občasne. Za ločevanje med občasnimi migracijami in obiski, se za kriterij jemlje enoletno bivanje v imigrantski družbi. Dejavniki, ki opredeljujejo trajnost ali občasnost migracij, so geografska razdalja ter različne poklicne kategorije imigrantov in kulturna sorodnost med obema družbama. Indikatorji, ki govorijo za občasnost migracij, so intenzivni stiki imigrantov z njihovo izvorno z dopisovanjem, tiskom, informiranjem o dejavnikih doma, s kulturnimi prireditvami in pogostimi obiski doma. Obiski utrjujejo željo po vrnitvi domov. Med te indikatorje vključimo še izobraževanje otrok imigrantov v njihovem materinem jeziku in pošiljanje prihrankov domov ali vlaganje le-teh v banke emigrantske države. Trajnost ali občasnost migracij je odvisna od imigrantske družbe: kako sprejema imigrante, jim omogoča standard, pomaga pri premestitvi kulturnih razlik, skratka, kako jim omogoča adaptacijo in integracijo Organizirane ali spontane migracije Klinar (1976, 45) ugotavlja, da sodobne migracije postajajo vse bolj organizirane in da spontane, neorganizirane migracije izginjajo. Organizirane migracije koristijo tudi emigrantskim družbam pri načrtovanju njihovega ekonomskega in demografskega razvoja Prostovoljne ali prisilne migracije Na svetu obstajajo prostovoljne in prisilne migracije. Klinar (1976, 47) sklepa, da v bistvu prostovoljne migracije niso tako zelo prostovoljne, kot se to navidezno kaže ob prevladovanju dejavnikov privlačevanja nad dejavniki potiskanja. Ob sicer prevladujočih dejavnikih privlačevanja se namreč hkrati pojavljajo pomembni dejavniki potiskanja iz emigrantske družbe, ki odsevajo nekatere neprostovoljne pritiske. Priključujejo se še administrativni regulacijski ukrepi migracij, ki jih izvajata emigrantska in imigrantska država Konservativne migracije Konservativne migracije so tradicionalne, ko emigranti iščejo v novem okolju enake razmere, kot so jih imeli v starem okolju, v tem primeru gre za agrarne migracije. Kasneje se je kultura konservativnih migracij začela spreminjati, ko v novem okolju imigranti niso našli potrebnih razmer za svoje tradicionalno obliko življenja. Sodobne migracije so v glavnem inovacijske, ko recimo kmečki delavci prihajajo v industrijsko delo in urbanizirana okolja, strokovnjaki se selijo zato, da bodo v ustreznejšem strokovnem okolju uresničevali svoje strokovne in znanstvene zamisli (Klinar 1976, 47). 27

38 4.1.5 Beg možganov Sodobne migracije se vedno bolj srečujejo s pojmom bega možganov. Temelj sodobnega razvoja je potreba po znanju: moderna tehnologija, napredni demokratični družbeni odnosi, ki aktivirajo ljudi, učinkovita organizacija in zato povsod veliko povpraševanje po strokovnjakih. Le-ti se pretežno selijo iz manj razvitih v bolj razvite družbe, zaradi boljših materialnih in delovnih razmer, ki jim jih zagotavljajo razvite družbe. V teoriji se pojavljata dva modela bega možganov. Prvi je kozmopolitskiliberalistični, po katerem naj strokovnjaki delujejo tam, kjer imajo najboljše možnosti za delo in s tem učinkovito prispevajo k razvoju znanosti in stroke ter koristijo celotnemu človeštvu. Drugi je nacionalni model. Za razvoj nacionalnih skupnosti je potrebno vsaj minimalno število domačih strokovnjakov, ki so prisotni v manj razvitih družbah, čeprav so njihove možnosti manj izkoriščene, ker delajo v neugodnih delovnih razmerah. Odliv strokovnjakov je potemtakem usoden za razvoj manj razvitih družb. Dolgoročno gledano prinaša beg možganov emigrantskim- manj razvitim družbam veliko škodo, saj so prizadete v svojem razvoju (Klinar 1976, 49). Migracije visoko izobraženih ljudi so v Sloveniji vedno obstajale, vendar ta pojav ni bil zaskrbljujoč, saj je število visoko izobraženih strokovnjakov, ki so zapuščali državo v preteklem desetletju, znašalo 2,3 %, medtem ko je delež tistih, ki so se priselili v Slovenijo, enak ali celo višji. Od leta 2012 so se razmere spremenile. Skupno število izseljencev je presegalo število priseljencev (Primec, Boršič v Danilova 2015, 40). 4.2 Zgodovinski pregled migracij v Sloveniji in v Evropi od druge polovice 19. stoletja Migracije v 19. stoletju v Evropi V 19. stoletju so se v Evropi dogajale migracije zaradi tega, ker so industrijsko razvita območja potrebovala delovno silo, revna podeželska populacija se je selila zaradi prenaseljenosti v industrijska mesta. Tudi nova prevozna sredstva v tistem času so veliko pripomogla k množičnim migracijam in migracijam na daljše razdalje. Tako so se predvsem Nemci in Irci od sredine 19. stoletja selili v ZDA, kasneje so se na iste poti podajali še Italijani in prebivalci vzhodnoevropskih držav. Masa migracij v 19. stoletju predstavlja evropski trend tako imenovanih»velikih čezmorskih migracij«(sturm- Martin 2014, 4). Množične selitve po Evropi so v 19. in 20. stoletju postale vse bolj množične, povečale so se tudi razdalje. Od zadnje tretjine 19. stoletja so povzročile pospešeno interregionalizacijo in internacionalizacijo ne le industrijskih, temveč tudi agrarnih trgov dela. Okvirni pogoj za to je bilo hitro nastajanje infrastrukture, ki so jo gradili pretežno delovni migranti; s tem se je zgostilo prometno omrežje, skrajšal čas potovanj in znižali so se potni stroški (J. Bade 2005, 93). Na mestno-industrijskem področju priseljevanja se je, kljub temu da so prevladovale trajne priselitve in zaposlitve, ohranilo občasno migracijsko kroženje velikih stabilnih skupin delovnih migrantov, šlo je za sezonske zaposlitve. Veliko privlačno moč je imelo storitveno področje, nujno za preskrbo hitro rastočega mestnega prebivalstva in tukaj so bila dela na prostem odvisna od sezone. Enako je veljalo za obsežno gradbeno področje, ki je privlačevalo kvalificirane in učene ljudi ter rokodelce, občasni delovni migranti so prihajali iz širše okolice mest in tudi iz precej oddaljenih krajev, tako so 28

39 mesta v času urbanizacije v 19. stoletju v večji meri zgradili delovni migranti, pri tem se jih je vedno več tudi priseljevalo vanje (J. Bade 2005, ). Pri kmetijskih-sezonskih selitvah v 19. stoletju so se spreminjala ciljna območja, sezonska koncentracija se je stopnjevala in razdalje so se večale. Vzroki teh sprememb so bili kompleksni; proces urbanizacije je krepil omenjene sezonske selitve na kmetijska preskrbovalna območja, ki so bila v okolici mestno- industrijskih območij priseljevanja. Tudi modernizacija kmetijska v tistem času je spodbudila sezonske selitve. Agrarne reforme so povzročile koncentracijo podeželskega zemljiškega kapitala in kmetijskih pridelovalnih površin, pri tem se je prav tako večalo število revežev in ljudi brez zemlje (J. Bade 2005, ). J. Bade (2005, 119) meddržavne delovne selitve deli na tri funkcije: gospodarska, socialna, konjunkturna funkcija. Gospodarsko gledano je imelo zaposlovanje tujcev dodatne funkcije; zagotavljalo je nadomestno in dodatno delovno silo na tistih področjih, na katerih so bile slabše delovne, mezdne in življenjske razmere in so postajala vse manj sprejemljiva za domačo delovno silo, ki je imela boljše možnosti za zaslužek. Tako je skrbela za ravnotežje med motnjami v ponudbi in povpraševanju na trgu dela, ki so jih povzročale migracijske izgube in hkrati pokrivala čedalje večje dodatne sezonske potrebe v kmetijstvu (J. Bade 2005, 119). Začelo se je dogajati, da je pod domačim spodnjim slojem nastajal še en sloj- sloj tuje delovne sile. To se je dogajalo v kmetijstvu in tudi v drugih panogah, kot na primer v gradbeništvu. Vse to je pomenilo, da so domačini odklanjali slabša in težka dela. Včasih so celo namerno spodbujali, da je pod domačim spodnjim slojem nastal spodnji sloj tuje delovne sile, ali pa s tem opravičevali zaposlovanje tujcev (J. Bade 2005, 120). Tretje problemsko področje zaposlovanja tujcev zadeva njegovo izravnalno funkcijo med konjunkturnimi nihanji. Če bi industrijo omejili na domače delavce, bi pri nazadovanju industrije veliko delavcev ostalo brez sredstev in bi se s tem povečalo nezadovoljstvo. Nasprotno, je mogoče v takih primerih brez nadaljnjega odpustiti tuje delavce (J. Bade 2005, ). Migracija je bila in je vedno bo prenos zmožnosti in spretnosti. To predvsem velja za podjetnike, trgovce in rokodelce ter ostalo tehniško inteligenco, ki je potovala naokoli. K prenosu inovacij so prispevali mobilni, visoko specializirani delovni migranti in potujoči trgovci, ki so živeli od tega, da so prodajali neznane ali ne dovolj znane spretnosti. Nekateri rokodelski strokovnjaki, obrtniki in trgovci so se z več generacij dolgo popotno tradicijo tudi z lastnimi obrati in trgovinami nazadnje ustalili (J. Bade 2005, ) Migracije v Sloveniji v zadnjih dveh stoletjih V 19. in 20. stoletju, ko je šlo za obdobje modernih svetovnih in evropskih selitev, so se izseljevali tudi Slovenci. Selitve so se pojavljale predvsem nekaj desetletjih pred prvo svetovno vojno (ZDA), med obema vojnama (Južna Amerika in Evropa) in v šestdesetih 29

40 in sedemdesetih letih 20. stoletja (Evropa). Izseljevanje je bilo prisotno že pred obdobjem modernih migracij in je prisotno še danes, ko poznamo selitve beguncev in dobro poznani beg možganov med višje izobraženim prebivalstvom (Drnovšek 2001). V zadnjih dveh stoletjih so se Slovenci izseljevali iz krajev, ki so ozemeljsko pripadali različnim državam Avstriji, Italiji, Madžarski, Jugoslaviji in šele v zadnjem desetletju Sloveniji. Različni so bili tudi socialni in politični sistemi. Pripisovanje pomena ekonomski razvitosti kot enemu od glavnih vzrokov za (ne)izseljevanje je treba dodatno pretehtati še zaradi dejstva, da so se v dobi habsburške monarhije izseljevali največ iz slabše razvitih južnih predelov, medtem ko so se iz pred- in povojne Jugoslavije pretežno izseljevali iz najrazvitejših predelov. V obeh primerih je bila stopnja razvitosti v predelih izseljevanja nižja od držav, kamor so se priseljevali Slovenci. Zelo različni so lahko vzročni vzorci tudi glede na ozemeljsko razporejenost. V nekaterih področjih je očitna prava izseljenska mrzlica, spet v drugih je ta komaj opazna. Nemalokrat je dejanski obseg izseljevanja v nasprotju s tistim, ki bi ga določali splošni pogoji, na podlagi katerih bi pričakovali odziv za odhod v tujino. Drugače povedano so podatki, da je določeno vas, npr. na začetku 20. stoletja, izseljevanje močno zajelo, sosednjo pa komaj oplazilo. Zakaj? Podrobna primerjalna študija nam bi dala odgovor na zgornje vprašanje, zlasti če so v igri psihološka, medčloveška in še katera ozadja in ne samo ekonomski položaj, ki je lahko med dvema vasema zelo različen, npr. glede prometne lege, lastninskih odnosov, obrtnih in drugih neagrarnih obratov itd (Drnovšek 2001). V 20. stoletju so se Slovenci izseljevali zaradi političnih razlogov. To je bilo značilno za področje Primorske med obema vojnama, saj je bilo v tistem času to ozemlje pod italijansko oblastjo. Podoben primer so begunci po letu Prisilne migracije so se dogajale med prvo in drugo svetovno vojno. Manj očitne so neželene premestitve učiteljev in drugih izobražencev, vojaških starešin in podobnih, ti so se morali izseljevati v druga okolja, ki so bila civilizacijsko manj razvita v takratni skupni državi Jugoslaviji (Drnovšek 2001). V nadaljevanju navajamo najbolj razvidne vzroke in ozemlja, kamor so se Slovenci selili v zadnjih dveh stoletjih Ekonomsko izseljevanje V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno so se selili predvsem v Združene države Amerike, deloma tudi v nemške dele Avstrije, Nemčijo in Egipt, v manjši meri v Brazilijo in Argentino. Ocenjuje se, da je ta migracijski val zajel do oseb. Med obema svetovnima vojnama so se selili predvsem v zahodnoevropske države (Francijo, Belgijo, na Nizozemsko in Nemčijo) in Južno Ameriko (Argentino), nadaljevalo se je izseljevanje v Egipt, ta val naj bi znašal okoli migrantov. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je migracijski val zajel do oseb, potoval je proti zahodnoevropskim državam, deloma tudi v Avstralijo, ZDA in Kanado (Drnovšek 2001). Posebej izpostavljeno je izseljevanje intelektualcev v obeh minulih stoletjih, kjer so se ekonomski vzroki, ki jih je predstavljala dobra plača, prepletali z ostalimi, kot so; boljši pogoji za delo, možnost strokovnega ali znanstvenega napredovanja, priznavanje višjega ugleda za opravljeno delo in drugi. Takšno izseljevanje se imenuje beg možganov (Drnovšek 2001). 30

41 Ne tako nezanemarljivo je bilo priseljevanje tujih izobražencev v slovenski prostor, za kar je zaslužno uvajanje evropske industrijske revolucije od 19. stoletja dalje. V omenjenem stoletju je prihajalo do priseljevanja fizičnih delavcev, ki so imeli določene strokovne izkušnje (delavci pri gradnjah železniških prog, stavbni in cestni delavci iz Furlanije) (Drnovšek 2001) Nasilno izseljevanje Slovencev Begunce iz zaledja soške fronte v času prve svetovne vojne so izselili v Italijo in v Avstrijo, mnogi so se umaknili prostovoljno. Izseljence (izgnance) iz časa druge svetovne vojne so selili v Nemčijo, Italijo, na Hrvaško, v Srbijo in drugam. Posebej moram omeniti prisilno izganjanje ljudi v delovna in koncentracijska taborišča v Italiji in Nemčiji. Begunci v letu 1945 so se razkropili vsepovsod po svetu, zlasti v Argentino, Avstralijo, Kanado, ZDA, mnogi so ostali v mestih evropskih držav. Ilegalno izseljevanje se je nadaljevalo do začetka šestdesetih let. Do tedaj so bili vsi, ki so ilegalno ali legalno, kar je pomenilo, da so potovali s potnimi listi, zapustili Jugoslavijo, bili označeni kot begunci oziroma politični emigranti (Drnovšek 2001) Ekonomski vzroki prepleteni s političnimi Drnovšek (2001) navaja, da je čas množičnega izseljevanja potekal od osemdesetih let 19. stoletja do leta 1914 oziroma V tem obdobju se je največje število Slovencev izselilo v Združene države Amerike, razlog za to so bile lažje in cenejše prometne povezave, takrat je obstajala železnica in parniki, prav tako je razlog vse večja izobraženost prebivalstva. Hkrati je bil to čas agresivnega propagandnega delovanja ladijskih družb s pomočjo izseljenskih pisarn in agentov in čas boljšega poznavanja gospodarskih in življenjskih razmer v ZDA in to s pomočjo časopisja in ne nazadnje izseljenskih pisem (Drnovšek 2001). V 19. stoletju so bile slovenske pokrajine razvite pod povprečjem, ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, čeprav je le-to bilo zaradi majhnosti in tehnološke zastarelosti dokaj neučinkovito, vlaganj v kmetijo pa v tistem času skoraj ni bilo. Do prve svetovne vojne se položaj kmeta ni bistveno spremenil. Kmetje so se soočali z visokimi davki, njihovo pridelovanje je bilo nekonkurenčno in bojevati so se morali z naravnimi nesrečami, kar je prineslo za seboj posledice, saj so se začeli seliti v mesta, predvsem v tujino. Večina izseljencev je bilo kmečkih delavcev, ki doma niso našli dela ali je bilo najdeno delo preslabo plačano. Med njimi je bilo veliko takšnih, ki so bili strokovnjaki na področju različnih obrti in dejavnosti kot npr. krojači, mizarji, tesarji in kuharji. Mnogi med njimi so v tujino odšli z namenom, da bi zaslužili dovolj denarja in si tako opomogli ter bi si kasneje s prihranki zagotovili možnosti za življenje v domovini. Želeli so si postaviti dom, kupiti posestvo, začeti z lastno obrtjo, poplačati vse dolgove. Zaradi takšnih razlogov so se množično selili v Ameriko (Drnovšek 2001). Ob prelomu stoletja po navajanju Drnovška (2001), so se življenjski pogoji začenjali izboljševati, vendar je kljub temu prihajalo do izseljevanj, ki so iz leta v leto naraščala, ustavila so se šele s prvo svetovno vojno oziroma zaradi ameriških restriktivnih priseljenskih ukrepov leta Mnogi moški in fantje, ki so prihajali iz rudarskih in kmetijskih delov Slovenije, so se zaradi boljše plače selili v avstrijske in nemške rudnike, dekleta so se selila iz območja 31

42 Krasa, Vipavske doline in Brd v Egipt, kjer so delala kot dojilje, varuške, služkinje in kuharice ter so se zaradi dela zadržala dlje časa (Drnovšek). Po prvi svetovni vojni so se ameriška»zlata vrata«zaprla. Iz Slovenije so se začeli izseljevati proti Franciji, Belgiji, Nizozemski, Luksemburgu in Nemčiji. Eden od razlogov za to preusmeritev so bile ameriške omejitve, drugi razlog je bil pomanjkanje moške delovne sile zaradi žrtev vojne in večjih gradenj in projektov zaradi povojne obnove in pospešene industrializacije v teh deželah. Zaradi tega sta Francija in Nizozemska odprli svoje meje za priseljence iz osrednje in vzhodne Evrope. Pomanjkanje delovnih mest v domačih rudnikih in tovarnah je prisililo številne Slovence, da so sprejeli najrazličnejše zaposlitve v tujini (Drnovšek 2001). Nemčija je bila prva evropska država, v katero so se izseljevali Slovenci v zadnji četrtini 19. stoletja. V desetletju pred izbruhom druge svetovne vojne je Nemčija v veliki meri sprejemala sezonske poljedelske delavce, Slovenci so tja hodili predvsem iz Prekmurja (Drnovšek 2001). Boleče je bilo izseljevanje Slovencev iz Italije. Asimilacijski pritiski v fašistični Italiji, združeni s poslabšanimi življenjskimi pogoji, so vodili v povečano izseljevanje v Argentino, prav tako so se v jugoslovanski prostor selili kot begunci. Nekateri slovenski ekonomski izseljenci iz Italije so si našli delo v rudnikih, tovarnah in kmetijskih predelih zahodnoevropskih držav, predvsem v Franciji in Belgiji (Drnovšek 2001). Velika ekonomska kriza v tridesetih letih je popolnoma ustavila priseljevanje v zahodnoevropske države in izseljevanje iz Slovenje se je pričelo ustavljati. Tisti Slovenci, ki so že bili odseljeni v tujino so se zaradi brezposelnosti, ki je nastala tudi v tujini, začeli vračati v domovino. V tem času so se pojavili politični izseljenci komunisti, ki so si zatočišče iskali izven Jugoslavije. Slovenija se je med obema vojnama vedno bolj spreminjala v industrijsko deželo. Stopnja agrarnega prebivalstva se je znižala iz 66 % v letu 1921 na dobrih 50 % v letu Zaradi tega industrija ni zmogla sprejeti vso odvečno podeželsko delovno silo in del prebivalstva se je moral preseliti v tujino. Kmetijstvo je bilo ves ta čas na meji preživetja (Drnovšek 2001). Tudi za premogovništvo je bilo to težko obdobje zaradi konkurenčnosti premoga iz drugih delov Jugoslavije, velika gospodarska kriza je stanje še poslabšala. Med takratnimi izseljenci je bil velik delež rudarjev, ki so bili zaradi strokovnih znanj zelo zaželeni po evropskih rudnikih (Drnovšek 2001). Od leta 1955 do 1963 se je po uradnih podatkih iz Slovenije izselilo približno oseb. Na začetku šestdesetih let so se tesno zaprte meje Jugoslavije začele ponovno odpirati in nov val mlajših ljudi se je začel seliti v zahodno Evropo, največ v Nemčijo, prav tako tudi v Švico in skandinavske države. Izseljevanje je začasno ustavila naftna kriza po letu 1973 in recesija, ki je temu sledila, vendar se izseljevanje nikoli ni popolnoma ustavilo. Leta 1991 je bilo na začasnem delu v tujini slovenskih delavcev (Drnovšek 2001) Zunanji vzroki Zunanji vzrok za izseljevanje je bila hitra gospodarska rast v razvitih evropskih državah, ki je nastopila od petdesetih let prejšnjega stoletja. Za izseljevanje so morale biti odprte državne meje, le-te so se postopoma odpirale od začetka prve polovice šestdesetih let 32

43 dalje. Mnogi so odhajali v tujino organizirano, kar je pomenilo, da so tja hodili preko slovenskih podjetij. Največ jih je odšlo iz Prekmurja, Posavja in Bele krajine. V veliki meri se je izseljevalo tudi kmečko prebivalstvo, ki je živelo v pogojih nižjega življenjskega standarda, v tujini pa so videli možnost zaposlitve in boljši zaslužek, kar sta bila glavna vzroka za odhod v tujino. V tujino so odhajali tudi poklicno že usposobljeni posamezniki, čeprav bi se lahko zaposlili doma. Tudi njih je gnala v tujino želja po višjem zaslužku. Mnogo se jih je vrnilo (povratniki), veliko jih je ostalo v novih okoljih, kjer danes živi že druga in tretja generacija izseljencev (Drnovšek, 2001). 4.3 Vzroki in posledice migracij Izseljevanje je prva faza celotnega dogajanja, ki ga poznamo pod pojmom izseljenstvo. Sledi še priseljevanje v novo okolje, prilagajanje (integracija) in končno asimilacija. Kadar govorimo o vzrokih, jih delimo na tiste, ki so prisotni v kraju izseljevanja in na tiste v kraju priseljevanja, saj na odločitev posameznika vplivajo oboji. Izseljevanje je pojav, ki zajame večje število ljudi. To skupino sestavljajo posamezniki, od katerih ima vsak svoj razlog, da zapusti dom. Kadar želimo pojav posplošiti, lahko posplošimo tudi vzroke za izseljevanje, ki so največkrat ekonomski, socialni in politični. Ko pogledamo posamezni primer, se bomo srečali s prepletanjem splošnih razlogov in spodbud s tistimi, ki so prisotni v izseljenčevem ožjem okolju ali z njegovo posebno vlogo v njem. S teoretičnega in praktičnega vidika je proučevanje vzrokov izseljevanja mnogo bolj zahtevno opravilo, kot se to zdi na prvi pogled. Zato ni presenetljivo, da so predmet raziskovanj različnih znanstvenih ved, tako zgodovinopisja, geografije, sociologije, etnologije, historične demografije in ekonomije, teologije in še katere (Drnovšek, 2001) Dejavniki odbijanja in privlačevanja (push-pull teorija) Izhodišča za raziskovanje vzrokov migracij pogosto izhajajo iz teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja, ki se pojavljajo v emigrantskih in imigrantskih družbah. Nekateri dejavniki odbijanja so ekonomska stagnacija, zmanjševanje nacionalnih virov, padec standarda, nizek dohodek, brezposelnost, politična ali druga vrsta diskriminacije, politično preganjanje, majhne možnosti vpliva ali participacije, naravne katastrofe, omejene možnosti za osebni razvoj. Med dejavnike privlačevanja Klinar uvršča (1976, 24): ekonomska prosperiteta, dvig standarda, dvig dohodka, možnosti ustrezne zaposlitve, izobraževalne možnosti, povezano družinsko in sorodstveno življenje itd. Ta teorija poskuša obrazložiti vzroke, selektivnost, smer toka in obseg migracijskega gibanja. So emigrantske družbe, v katerih so podani izraziti dejavniki potiskanja iz teh družb, hkrati se ponujajo možnosti privlačevanja v imigrantskih družbah, vendar ne pride do emigracij. Če je delavski razred revolucionaren, povezan z drugimi prizadetimi sloji, tedaj ne emigrira, ne rešuje svojih problemov z emigracijami, marveč z revolucionarno dejavnostjo, s katero želi spremeniti strukturo in temeljne odnose v svoji izvorni-emigrantski družbi. S tem lahko sklepamo, da le s teorijo o dejavnikih odbijanja in privlačevanja ni mogoče preprosto obrazložiti vzrokov in motivov migracij, ker gre za zapleten in kompleksen socialni fenomen. Pri analizi vzrokov migracij je treba podrobno analizirati socialno okolje in ugotoviti posamezne vrste objektivnih dejavnikov odbijanja in privlačevanja, zgodovinske karakteristike obeh družb in vpliv tradicije v emigrantski družbi (Klinar 1976, 23-25). 33

44 Malačič (2006, 160) poimenuje zgoraj že opisano teorijo migracij, kot teorijo potiska in potega (push-pull). Ta teorija poskuša razložiti migracije z vplivom dejavnikov odselitvenega in priselitvenega območja. Na odselitvenem območju delujejo predvsem dejavniki potiska, ki potiskajo posameznike iz tega območja. Na priselitvenem območju delujejo dejavniki potega, ki privlačijo migrante v to območje. Teorija potiska in potega je nedvomno pripomogla k spoznavanju dejavnikov migracij, kljub temu ji kritiki oporekajo značaj teorije, nekateri celo primernost osnovne zamisli. Navajanje obeh vrst dejavnikov lahko zamegli odgovor na vprašanje, zakaj se nekateri selijo in drugi ne, čeprav živijo na istem območju. Problem je nadalje tudi v tem, da je nemogoče natančno določiti, ali je prišlo do migracij zaradi prve ali zaradi druge skupine dejavnikov Ekonomski in demografski vzroki V nadaljevanju Klinar (1976, 27-39) navaja še druge vzroke in motive za migracije. Prvi takšni vzroki so ekonomski in demografski. Možnosti zaposlitve in višji dohodki ter standard so privlačili imigrante iz nerazvitih držav v razvitejše. Čeprav so ekonomski migranti bili spodbujeni k emigracijam v razvitejše države zaradi hudih razmer v izvorni državi, je potrebno poudariti, da v svetovni migracijski politiki ni dominiralo reševanje ekonomskih razmer nerazvitih držav, ampak zadovoljevanje potreb po delovni sili razvitih kapitalističnih držav. Ekonomski motivi in vzroki migracij so tesno povezani z drugimi spodbudami za emigracijo. Kdor išče izboljšanje svojega ekonomskega statusa z odhodom iz emigrantske družbe, to počne tudi zato, da bi izboljšal svoj socialni status, omogočil socialni napredek in šolanje svojim otrokom, si zagotovil socialno varnost in ustrezno kulturno okolje. Dohodek in zaslužek med motivi pogosto dominirata. Višji dohodek vključuje večje izobrazbene možnosti, socialni napredek, prestiž. V takšnem smislu je mogoče ekonomske motive in vzroke imeti za dominantne. Zelo poenostavljeno lahko rečemo, da sta bila dva glavna odločujoča vzroka ekonomskega izseljevanja v zadnjih dveh stoletjih (Drnovšek, 2001): nižja stopnja ekonomskega razvoja v Sloveniji z vsem posledicami, višje vrednotenje dela v ekonomsko razvitejših državah, kar je pomenilo višje plače Politični in vojaški vzroki Med vzroke lahko štejemo politične in vojaške. Politični odnosi se nenehno spreminjajo. Vodilni politični sloji omejujejo politično participacijo podrejenim razredom in slojem ter izvajajo politično diktaturo nad tistimi, ki imajo drugačno politično prepričanje. Spričo tega so politični preganjanci, begunci, brezdomci prisiljeni se seliti. Politični motivi spodbujajo k migracijam tudi sloje in kategorije prebivalstva, ki iščejo več političnih svoboščin ter družbe, ki bodo tolerantne do njihovih političnih idej (Klinar 1976, 29-30) Osebni in družinski vzroki Po Klinarju (1976, 30) obstajajo tudi osebni in družinski vzroki. Osebni motivi so zelo številni, družinski odnosi pa so zelo povezani z njimi. Družina pomembno spodbuja ali 34

45 zavira migracijo. Huda ekonomska situacija v družini, združitev družinskih članov itd spodbuja k emigracijam. Problemi ločene družine, težave z adaptacijo celotne družine v imigrantski družbi otežujejo odločitve o emigracijah. Družinski odnosi motivirajo imigrante k remigraciji. Osebnim socialnim vzrokom se pripisuje velik pomen, ki se potencira še posebej pri kvalificiranih slojih in strokovnjakih. Le-ti iščejo v drugem socialnem okolju ne toliko ekonomske možnosti, kolikor socialno stabilnost, mir in harmonijo, prestiž, urejene družinske odnose in ustrezno socialno okolje Posledice migracij Mertük (2009, 20) deli posledice migracij v tri skupine: demografske posledice: o spremembe v porazdelitvi in številu ljudi po različnih regijah, o poroke med različnimi kulturami in rasami privedejo do novih skupin ljudi. socialne posledice: o z migracijami se združujejo različne kulture ljudi, kar privede do konfliktov, o migracije lahko privedejo do razumevanja med različnimi skupinami ljudi. ekonomske posledice: o emigracije so dobre za prenaseljena območja, saj znižujejo pritisk na državo, o emigracije iz nezadostno naseljenih območij še dodatno upočasnijo razvoj območja Posledice migracij na ciljno državo Ekonomski vplivi migracij na ciljno državo so povezani z vključevanjem migrantov v ekonomijo teh držav. Če se migranti zaposlijo, prispevajo k ekonomiji države, velikost učinka je odvisna od tega, ali so migranti substituti ali komplementi domačih delavcev. Če so komplementi, prinašajo več koristi, kadar njihovo znanje in sposobnosti dopolnjujejo domačo delovno silo. Lahko so tudi substituti domači delovni sili, v tem primeru so konkurenca lokalnim delavcem, če imajo podobne sposobnosti in znanja kot domači delavci. Migracije prinašajo koristi, saj so plače migrantov v gostujoči državi pod ravnijo dodane vrednosti v gospodarstvu. Raziskave kažejo, da migracije prinašajo neto koristi v kapitalnem izvozu gostujoče države. Negativne vplive na državo imajo migranti, ki so konkurenca domačim prebivalcem. Priseljenci pomenijo večjo izbiro pri delodajalcih, to posledično lahko povzroči nižje plače, daljši delavnik in manj ugodnosti. Najslabše učinke na ekonomijo države imajo najmanj izobraženi delavci, ki po navadi prihajajo iz držav s slabšimi pogoji in so pripravljeni delati za še nižje plače. Določene države zato omejujejo vstop beguncev, da zmanjšajo konkurenco z lokalnimi delavci. Veliko imigrantov ostane v cilji državi brezposelnih, razlog za to so razlike v izobrazbi, kulturne in jezikovne razlike in diskriminacija. V državah z ugodnim socialnim sistemom so imigranti upravičeni do enakih ugodnosti kot domačini. Vlade gostujočih držav morajo priseljencem nuditi storitve, ki jih domačinom ni potrebno, npr. v šolah je potrebno uvesti programe za učenje jezika. Mladi priseljenci prinašajo državi fiskalne ugodnosti, starejši pa stroške (International Organisation for Migration 2000, 22-34). 35

46 4.3.7 Posledice migracij na državo izvora V literaturah je veliko povedanega o tem, kakšni so vzroki in posledice v državi, kamor se priseljujejo emigranti. Bolj malo je govora o tem, kakšne so posledice migracij na državo izvora, torej na tisto državo, katero emigranti zapuščajo. Kot smo že večkrat omenili, potekajo migracije iz revnih držav v države z boljšim ekonomskim položajem, kar za revne države pomeni, da izobražen kader odhaja iz države in posledično to pomeni še slabši gospodarski razvoj že tako nizko razvite države. Dobra stran tega je, da izseljenci svojcem v državo izvora pošiljajo v tujini zaslužen denar. Eden izmed omenjenih razlogov, da nekatere države spodbujajo mednarodne migracije je, da imigranti velik delež svojih zaslužkov v tujini, pošiljajo nazaj v izvorno državo. Količina poslanega denarja je odvisna od tega, kje so preostali družinski člani, kakšen je zaslužek v tujini, kakšni so stroški migracij in kakšni so življenjski stroški v tujini. Te denarne pošiljke lahko imajo tudi negativne učinke. Tisti, ki te denarne prejemke prejemajo, lahko postanejo tako odvisni od njih, da postane nujna tudi migracija starejših članov družine. Velika stopnja emigracije lahko odvrne investicije zaradi nezanesljive ali nedosegljive delovne sile. Mednarodne migracije lahko pomenijo izgubo človeškega kapitala v teh državah (Krofič 2004, 20). 36

47 5 MIGRACIJSKI TOKOVI V EU IN V SLOVENIJI V ZADNJIH DESETIH LETIH V današnji vedno bolj globalni družbi na migracije vpliva vedno več dejavnikov. Spremenjene demografske smernice, kjer gre za staranje evropskega prebivalstva, vedno večji gospodarski prepad med razvitimi državami in državami, ki so v razvoju, liberalizacija svetovne trgovine, ki zahteva vedno bolj mobilno delovno silo, vedno bolj razvite komunikacijske vezi, ki povezujejo vse dele sveta, zahtevajo preseljevanje prebivalstva. V 21. stoletju je naloga politikov in državnikov, da razvijejo in spodbudijo široko razumevanje pojava migracij in da migracije čim bolj pozitivno izkoristijo. Vlade iz različnih držav seveda ne morejo delovati enostransko, zato je pomembno sodelovanje in povezovanje med državami. EU je z enotnim evropskim aktom, s schengenskim dogovorom, z amsterdamsko pogodbo in dublinsko pogodbo že naredila prve korake proti skupni migracijski politiki, ki bo skušala zmanjšati nezakonite migracije in povečati koristi migracij (RTV SLO 2006). 5.1 Migracijska politika EU Kot je že omenjeno, se EU trudi z različnimi dogovori in pogodbami izoblikovati migracijsko politiko, ki bo celovita in usmerjena v prihodnost ter solidarna do vseh vpletenih. Njen namen je obravnava legalnih in nelegalnih migracij. 79. in 80. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije se nanašata na politiko migracij v EU. 79. člen narekuje, da EU ustvarja skupno politiko priseljevanja, zagotavlja učinkovito upravljanje migracijskih tokov ter pravično obravnava državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU ter preprečuje nezakonite vstope v EU in trgovino z ljudmi. Evropski parlament in Svet po zakonodaji sprejmeta ukrepe na področju: pogojev vstopa in izdajo vizumov in dovoljenj za prebivanje, opredelitev pravic državljanom tretjih držav, nezakonitega priseljevanja ter boju proti trgovini z ljudmi. 80. člen govori o solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti med državami članicami, tudi na finančnem področju. EU je pristojna, da določi pogoje za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav, ki zakonito vstopajo v eno od držav članic in v njej prebivajo, tudi zaradi združitve družine. V boju proti nezakoniti migraciji, mora EU preprečiti in zmanjšati nedovoljeno priseljevanje, zlasti z učinkovito politiko vračanja ob popolnem spoštovanju temeljnih pravic. Migrant brez urejenega statusa je oseba, ki je v EU vstopila brez ustreznega vizuma ali dovoljenja, oziroma oseba, ki je v EU ostala po preteku vizuma. EU je pristojna za sklepanje sporazumov s tretjimi državami za vrnitev državljanov iz tretjih držav, ki ne izpolnjujejo (več) pogojev za vstop, navzočnost ali prebivanje v eni ali več državah članicah, v izvorno ali tranzitno državo (Politika priseljevanja 2016). Dosežki s področja politike migracij so naslednji (Politika priseljevanja 2016): Institucionalne spremembe, uvedene z Lizbonsko pogodbo so začele veljati decembra Uvedeno je bilo soodločanje in glasovanje s kvalificirano večino na področju zakonite migracije ter novo pravno podlago za ukrepe vključevanja. Zdaj se redni zakonodajni postopek uporablja za politike zakonitega in nezakonitega priseljevanja, kar pomeni, da je Parlament 37

48 sozakonodajalec z enakimi pristojnostmi kot Svet. Hkrati lahko zgolj Svet po posvetovanju s Parlamentom sprejme začasne ukrepe v primeru nenadnega prihoda državljanov iz tretjih držav. V Lizbonski pogodbi je pojasnjeno, da si Unija pristojnosti na tem področju deli z državami članicami, zlasti glede števila migrantov, ki lahko zakonito vstopijo v državo članico, da bi si poiskali delo. Omeniti velja tudi, da ima Sodišče Evropske unije zdaj polno pristojnost na področju priseljevanja in azila. Najnovejši politični razvoj o Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti Komisija je leta 2011 sprejela globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti in v njem določila splošni okvir za odnose Unije s tretjimi državami na področju migracij. Pristop sestavljajo štirje stebri: zakonito priseljevanje in mobilnost, nezakonito priseljevanje in trgovina z ljudmi, mednarodna zaščita in azilna politika ter čim večji izkoristek razvojnega učinka migracij in mobilnosti. V okviru pristopa je vseskozi prisotno vprašanje temeljnih pravic migrantov. o Strateške smernice iz junija 2014 Stockholmski program ( Odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje ) je bil sprejet decembra 2009 in je nasledil večletni program iz Tampereja (1999) ter haaški program (2004), iztekel se je decembra Komisija je marca 2014 objavila novo sporočilo z naslovom Odprta in varna Evropa: doseganje rezultatov, v katerem je predstavila prihodnji program na področju notranjih zadev, da bi lahko Evropski svet in Parlament junija 2014 razpravljala o strateških smernicah. Poudarja se, da je treba sprejeti globalni pristop k migraciji, čim bolj izkoristiti zakonito migracijo, ponuditi zaščito tistim, ki jo potrebujejo, se boriti proti nedovoljeni migraciji in učinkovito upravljati meje. o Evropska agenda o migracijah Države članice so se 23. aprila 2015 na podlagi predloga Evropske komisije (akcijskega načrta v desetih točkah) zavezale, da bodo nemudoma sprejele ukrepe za reševanje življenj in okrepile ukrepe Unije na področju migracij. Nekaj dni pozneje, 29. aprila, je bila sprejeta resolucija Evropskega parlamenta. Komisija je 13. maja 2015 objavila Evropsko agendo o migracijah, v kateri se odraža njen namen, da bo priseljevanje ena izmed glavnih prednostnih nalog. V agendi so predlagani takojšnji ukrepi za spoprijemanje s krizo v Sredozemlju ter ukrepi, ki naj bi jih sprejeli v prihodnjih letih, da bi bolje obravnavali vse vidike migracij. Komisija na srednji in dolgi rok predlaga smernice za štiri področja: zmanjšati spodbude za nedovoljene migracije; upravljati meje ter pri tem reševati življenja in zagotavljati varnost; razviti trdno skupno azilno politiko, ki bo temeljila na izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, hkrati pa ovrednotiti in po potrebi revidirati dublinsko uredbo iz leta 2016; posodobiti in pregledati sistem modre karte, določiti nove prednostne naloge na področju politike vključevanja in izkoristiti prednosti migracijske politike za posameznike in 38

49 države izvora, na primer s spodbujanjem cenejših, hitrejših in varnejših denarnih nakazil ter tako vzpostaviti novo politiko zakonite migracije. Komisija je 6. aprila 2016 na podlagi agende objavila smernice za zakonito migracijo, zlasti v sporočilu z naslovom: K reformi skupnega evropskega azilnega sistema in krepitvi zakonitih poti v Evropo. Predvidene so štiri glavne osi: pregledati direktivo o modri karti, pritegniti inovativne podjetnike v EU, oblikovati bolj povezan in učinkovitejši model upravljanja zakonite migracije na ravni Unije, zlasti z izvedbo ocene obstoječega okvira in poglobiti sodelovanje s ključnimi državami izvora. Najnovejša zakonodaja je po letu 2008 sprejela številne pomembne direktive na področju priseljevanja in azila, nekatere druge ustrezne direktive pa bo treba v bližnji prihodnosti pregledati. o Zakonita migracija Po težavah, ki so nastale pri sprejemanju splošnih določb za priseljevanje vseh vrst delavcev v EU, obstoječi pristop zdaj zajema sprejemanje področne zakonodaje glede na kategorijo migrantov, da bi oblikovali politiko o zakoniti migraciji na ravni EU. Z Direktivo 2009/50/ES o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene visokokvalificirane zaposlitve je bila uvedena modra karta EU, pospešen postopek, za izdajo posebnega dovoljenja za prebivanje in delo pod privlačnejšimi pogoji za zaposlitev visokokvalificiranih delavcev iz tretjih držav v državah članicah. Direktiva 2011/98/EU o enotnem dovoljenju določa skupen in poenostavljen postopek za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za dovoljenje za prebivanje in delo v državi članici, pa tudi skupen niz pravic, ki se zagotovijo priseljencem, ki zakonito prebivajo v državi članici EU. Februarja 2014 sprejeta Direktiva 2014/36/EU ureja pogoje za vstop in bivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve sezonskih delavcev. Sezonskim delavcem je dovoljeno zakonito in začasno bivanje v EU za največ pet do devet mesecev (odvisno od države članice), da opravljajo dejavnosti, pogojene z letnim časom, dokler obenem ohranijo stalno prebivališče v tretji državi. o Nedovoljena migracija EU je sprejela dva pomembna zakonodajna akta za preprečevanje nedovoljene migracije: Direktiva o vračanju (2008/115/ES) določa skupne standarde in postopke EU za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov iz tretjih držav. Države članice naj bi to direktivo prenesle do 24. decembra Komisija je poleg tega 9. septembra 2015 objavila akcijski načrt EU o vračanju (COM(2015)0453), ki ga je Svet sprejel naslednjega oktobra; Direktiva 2009/52/ES določa sankcije in ukrepe držav članic zoper delodajalce, ki kršijo prepoved zaposlovanja nezakonito prebivajočih državljanov iz tretjih držav. Države članice naj bi to direktivo prenesle do 20. julija Po zaključku pogajanj so začeli veljati sporazumi s Hongkongom, Macaom, Šrilanko, Albanijo, Rusijo, Ukrajino, Bosno in Hercegovino, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Črno goro, Pakistanom, Srbijo, Moldavijo, Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžanom in Zelenortskimi otoki. Parlament je februarja 2014 odobril sklenitev sporazuma o ponovnem sprejemu s Turčijo, ki je bil končno podpisan 16. decembra Ta sporazum je bil dopolnjen s podpisom novega 39

50 sporazuma med EU in Turčijo dne 18. marca 2016, ki obravnava vračanje migrantov brez urejenega statusa, ki so prispeli v Grčijo po 20. marcu 2016, v Turčijo, skupaj s sporazumom o preselitvi za Sirce. V letu 2001 so države Evropske Unije zabeležile več kot prošenj za azil, od skupno prošenj v vseh državah OECD. Prvih pet evropskih držav, kjer je povpraševanje za azil največje, je Velika Britanija, Nemčija, Francija, Nizozemska in Avstrija (J.P. Garson, A. Loizillon 4, 2003). Iz leta 2001 so na razpolago podatki o številu prostih delovnih mest po posameznih evropskih državah, ki so namenjena tujcem (J.P. Garson, A. Loizillon 23, 2003). Tabela 2: Število prostih delovnih mest za tujce po državah, v tisoč Država Število prostih delovnih mest, ustvarjenih za tujce, v tisoč Avstrija 17.5 Belgija 31.7 Finska 4.9 Francija Nemčija Nizozemska 6.5 Švedska 19.4 Švica 23.1 Velika Britanija 44.9 Vir: (J.p. Garson, A. Loizillon. Changes and Challenges: Europe and Migration from 1950 to Present, 2003) Iz Tabele 2 vidimo, da ima največ prostih delovnih mest ustvarjenih za tujce Nemčija, takoj za njo je Francija. Ravno ti dve državi izdata največ modrih kart EU. 5.2 Selitve v Evropi V nadaljevanju našega dela se bomo posvetili analizi migracijskih tokov znotraj Evrope med tremi državami in Slovenijo. Analizirali bomo selitve iz Nemčije v Slovenijo in obratno, iz Avstrije v Slovenijo in obratno ter iz Hrvaške v Slovenijo in obratno. Analiza bo potekala predvsem na številkah in grafih iz statističnih podatkov ter iz različnih virov, ki bodo te številke podkrepili. 40

51 5.2.1 Selitve iz Nemčije v Slovenijo Na Sliki 5 in v Tabeli 3 vidimo število preseljenih iz Nemčije v Slovenijo, od leta 1991 do leta Slika 1: Selitve iz Nemčije v Slovenijo Selitve iz Nemčije v Slovenijo selitve iz Nemčije v Slovenijo Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Tabela 3: Število selitev iz Nemčije v Slovenijo število selitev NEM- SLO Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka

52 Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Iz podatkov Statističnega urada RS razberemo, da se je od leta 1991 do 2012 število priseljencev iz Nemčije v Slovenijo povečevalo, v letih 2013 je število priseljencev nekoliko padlo, leta 2014 pa se je zopet povečalo. Po navajanju Auswandern Info (2015) se je leta 2015 v Slovenijo preselilo 132 Nemcev, 78 se jih je kasneje vrnilo nazaj v domovino. V zadnjih nekaj letih (od leta 2005 do 2014) je iz Nemčije v Slovenijo emigriralo vsega skupaj 1893 ljudi, 894 se jih je kasneje vrnilo nazaj v Nemčijo. Po teh podatkih se Slovenija uvršča na 3. mesto na seznamu zadovoljstva izseljenskih držav Selitve iz Slovenije v Nemčijo Slika 6 in Tabela 4 prikazujeta iz leta v leto večje selitve Slovencev v Nemčijo. Slika 2: Selitve iz Slovenije v Nemčijo Selitve iz Slovenije v Nemčijo selitve iz Slovenije v Nemčijo Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) 42

53 Tabela 4: Število selitev iz Slovenije v Nemčijo število selitev SLO- NEM Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Največja članica EU ima vse, od svetovljanskih velemest do ljubkih vasic in pravljičnih gradov, čudovitih gora, prostranih gozdov in peščenih plaž vse to lahko raziščete z železnico, ki je edinstvena na svetu. Nemčija je industrijska velesila, znana po kakovostni proizvodnji in oblikovanju, zlasti motornih vozil in elektronike. Uspešno je prebrodila gospodarsko krizo in povečala število delovnih mest, medtem ko se je v drugih državah EU njihovo število zmanjšalo. Iskalci zaposlitve najlažje najdejo delo na jugu in jugozahodu države, medtem ko je brezposelnost v vzhodnih zveznih deželah skoraj dvakrat večja od brezposelnosti v zahodnem delu države, vendar se tudi tam znižuje. V Nemčiji je povpraševanje po delavcih za zapolnitev prostih delovnih mest za kvalificirane tehnike in inženirje, na voljo so tudi delovna mesta v gradbeništvu, negi in babištvu (Evropska komisija 2013, 46). Podatki, ki jih imamo na razpolago o selitvah iz Slovenije v Nemčijo, niso nič kaj presenetljivi. Že od nekdaj je Nemčija veljala za obljubljeno deželo in mnogo Slovencev je šlo za lepšim in boljšim življenjem v Nemčijo. Vidimo lahko, kako številke iz leta v leto rastejo, vse več Slovencev se odloča za življenje v Nemčiji, tja jih ženeta predvsem želja po večjem zaslužku in bolj urejenem življenju. Tudi za v bodoče 43

54 lahko sklepamo, da se bo vedno več Slovencev selilo v Nemčijo. Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja je bila med Slovenijo in Nemčijo sprejeta leta 2006, vendar kljub temu so se številke selitev iz leta v leto povečevale. Iz Nemškega urada za migracije in begunce v skripti Freizügigkeitsmonitoring: Migration von EU-Bürgern nach Deutschland (2015, 6) smo pridobili podatke o državljanih Slovenije, ki so se preselili v Nemčijo, od leta 2010 do V primerjavi s podatki iz Statističnega urada RS se številke nekoliko bolj razlikujejo le v letu 2013 in 2014, za leto 2015 pa iz slovenskega statističnega urada nimamo informacij. V Tabeli 5 navajamo številke za primerjavo. Tabela 5: Slovenski državljani, preseljeni v Nemčijo ( ) Leto Število slovenskih državljanov, preseljenih v Nemčijo Vir: (BAMF. Freizügigkeitsmonitoring: Migration von EU-Bürgern nach Deutschland, 2015) Kot smo že omenili pri analiziranju podatkov iz Statističnega urada RS, kjer imamo podatke samo do leta 2014, lahko tudi v prihodnje pričakujemo vse več migracij iz Slovenije v Nemčijo, ta tabela potrjuje naša sklepanja, saj lahko vidimo, da se je številka v letu 2015 ponovno povečala Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Slika 7 in Tabela 6 v številkah prikazujeta selitveni tok iz Hrvaške v Slovenijo. 44

55 Slika 3: Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Selitve iz Hrvaške v Slovenijo Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Tabela 6: Število selitev iz Hrvaške v Slovenijo število selitev HRV- SLO Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka

56 Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c.) Največje število ljudi se je iz Hrvaške v Slovenijo preselilo leta 1991, ko so se države skupne Jugoslavije razcepile in se je napeto ozračje začelo umirjati. V naslednjih letih se je število skoraj razpolovilo, vendar do leta 2014 ostaja dokaj konstantno. Po pričevanju mnogih, bi lahko rekli, da tako kot za Slovence velja Nemčija obljubljena dežela, tako velja za narode južneje od Slovenije, Slovenija obljubljena dežela. Konec leta 2015 so v okviru Evropskega gospodarskega prostora (EGP) imeli največ veljavnih dovoljenj za stalno prebivanje oziroma potrdil o prijavi prebivanja v Sloveniji državljani Republike Hrvaške, teh je bilo , sledili so jim državljani Bolgarije (4050), Italije (2501), Nemčije (1138) in Slovaške (776) (European Migration Network 2015). Tudi ta podatek kaže na to, da se največje število migrantov v Slovenijo preselilo ravno iz Hrvaške. Ne sme pa nas zavajati podatek, da je pri nas največje število tujih državljanov iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Srbije in Makedonije, saj te države ne spadajo v EU in niso merodajne za raziskavo Selitve iz Slovenije na Hrvaško Na Sliki 8 in v Tabeli 7 vidimo selitve iz Slovenije na Hrvaško. Slika 4: Selitve iz Slovenije na Hrvaško Selitve iz Slovenije na Hrvaško Selitve iz Slovenije na Hrvaško Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) 46

57 Tabela 7: Število selitev iz Slovenije na Hrvaško število selitev SLO- HRV Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Po navajanju Evropske komisije (2013, 72) je stopnja brezposelnosti na Hrvaškem visoka, zlasti med mladimi, vendar so na voljo spodbude za vlagatelje in dobre možnosti za razvoj trga dela. Predvsem poleti je povpraševanje po delovni sili v hotelirstvu in turizmu. Prav tako je sezonsko povpraševanje po nekvalificiranih delavcih v kmetijstvu ter po zdravnikih in drugem zdravstvenem osebju, predvsem na podeželju in otokih. Priložnosti lahko najdejo turistični predstavniki in učitelji tujih jezikov, ki so domači govorci. Selitve Slovencev na Hrvaško so skozi leta različna. Največje število preseljenih Slovencev na Hrvaško je bilo leta 1991, vidimo pa lahko, da številke rastejo od leta 2008 do V letih 1992, 1993 in 1994 je število močno padlo. Na žalost za naslednja leta do leta 2007 nimamo podatkov, da bi lahko videli, kdaj se številke ponovno začnejo večati. 47

58 Tabela 8: Migracije Slovencev na Hrvaško Leto Migracije Slovencev na Hrvaško Vir: (Državni zavod za statistiku. Migracija stanovništva Republike Hrvatske, ) V Tabeli 8 iz Statističnega urada Republike Hrvaške, ki prikazuje število preseljenih Slovencev na Hrvaško od leta 2008 do 2015, vidimo podobno kot v prejšnji tabeli. Številke so sicer precej nižje, morda prihaja do razlike, ker je na Statističnem uradu Republike Hrvaške prikaz številk po državljanstvu, na Statističnem uradu Republike Slovenije so navede številke o selitvah iz Slovenije na Hrvaško, torej ni zanesljivo, da gre za slovenske državljane. Število slovenskih državljanov, preseljenih na Hrvaško je v letih 2009 in 2010 precej padlo, od leta 2011 pa se iz leta v leto povečuje. Prihajamo do enakega sklepa kot pri podatkih iz prejšnje table, da se število slovenskih migracij na Hrvaško povečuje, kljub temu, da je bila leta 2007 sprejeta konvencija o izogibanju dvojnega davka s sosednjo Hrvaško Selitve iz Avstrije v Slovenijo Tabela 9 in Slika 9 prikazujeta selitve iz Avstrije v Slovenijo. 48

59 Slika 5: Selitve iz Avstrije v Slovenijo Selitve iz Avstrije v Slovenijo Selitve iz Avstrije v Slovenijo Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Tabela 9: Število selitev iz Avstrije v Slovenijo število selitev AVS-SLO Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka

60 Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Število preseljenih prebivalcev iz Avstrije v Slovenijo se sicer iz leta v leto povečuje, vendar lahko govorimo le o nekaj sto preseljenih. Očitno Slovenija ni zanimiva država za sosednjo državo Avstrijo in njene prebivalce. Po podatkih Statističnega urada RS (2015) ob koncu leta 2015 je tudi dnevnih delovnih migrantov najmanj prav iz sosednje Avstrije, teh je le 55, za primerjavo lahko navedemo, da je največ dnevnih delovnih migrantov iz Hrvaške, teh je okoli 1450, iz Italije jih prihaja skoraj 800, iz Madžarske okrog Selitve iz Slovenije v Avstrijo Na Sliki 10 in v Tabeli 10 spremljamo migracijski tok Slovencev v sosednjo Avstrijo. Slika 6: Selitve iz Slovenije v Avstrijo Selitve iz Slovenije v Avstrijo Selitve iz Slovenije v Avstrijo Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) 50

61 Tabela 10: Število selitev iz Slovenije v Avstrijo število selitev SLO- AVS Ni podatka 1996 Ni podatka 1997 Ni podatka 1998 Ni podatka 1999 Ni podatka 2000 Ni podatka 2001 Ni podatka 2002 Ni podatka 2003 Ni podatka 2004 Ni podatka 2005 Ni podatka 2006 Ni podatka 2007 Ni podatka Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016c) Avstrija ponuja najrazličnejše življenjske sloge, od elegance Dunaja na severu do pridiha Sredozemlja in gora na jugu. Je raj za navdušence nad zimskimi športi in verjetno najbolj znana kot nekdanja glasbena prestolnica. Avstrijsko gospodarstvo okreva od upada v letu Delo najdejo tisti, ki so dokončali specializirana vajeništva, na primer elektroinštalaterji, vodovodni inštalaterji, strugarji, zidarji, tesarji in stavbni mizarji. Povpraševanje je po delavcih v turizmu, hotelirstvu in gostinstvu, enako velja za prodajno osebje in trgovce (Evropska komisija 2013, 125). Zaradi bližine avstrijske meje, se zelo veliko Slovencev odloča za življenje v Avstriji. Leta 1991 lahko vidimo, kako malo ljudi se je selilo v Avstrijo, danes pa je le-teh zelo veliko. Od leta 1991 do 2014 se je številka iz leta v leto večala. Najverjetneje se bo večala tudi v prihodnje. Oprli smo se tudi na vire Statističnega urada Republike Avstrije. V Tabeli 11 so zbrani podatki o priseljenih Slovencih v Avstrijo od leta 2006 do

62 Tabela 11: Priseljeni Slovenci v Avstrijo, Leto Priseljeni Slovenci v Avstrijo Vir: (Statistik Austria. Wanderung mit dem Ausland, 2016) Iz Tabele 11 vidimo, kako se iz leta v leto število preseljenih državljanov Republike Slovenije v Avstrijo, povečuje. Številke se sicer nekoliko razlikujejo od podatkov iz Statističnega urada Republike Slovenije, vendar lahko vseeno pridemo do podobnih zaključkov, kako zelo zanimiva je severna soseda za Slovence, kljub temu, da bi zaradi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja lahko Slovenci ostali v domovini, se odločajo za izselitev v Avstrijo. Za zaključek si bomo ogledali še Sliko 11, ki prikazuje priseljene in odseljene prebivalce Slovenije po državah prejšnjega in prihodnjega prebivališča. Slika 7: Priseljeni in odseljeni prebivalci Slovenije po državah Vir: (EDUS. Selitve na slovenskem ozemlju, 2013) 52

63 Za bolj pregleden vpogled v številke sledi v nadaljevanju Tabela 12. Tabela 12: Priseljeni in odseljeni prebivalci Slovenije v letu 2013 Država Odseljeni Priseljeni Kanada Švedska Črna Gora Švica Francija Združene države Avstrija Nemčija Italija Makedonija Kosovo Srbija Hrvaška Bosna in Hercegovina Vir: (EDUS. Selitve na slovenskem ozemlju, 2013) Po podatkih iz vira EDUS lahko na Sliki 11 opazujemo, koliko Slovencev se je odselilo v tujo državo (svetlejša barva) in koliko državljanov iz tujih držav se je priselilo v Slovenijo (temnejša barva). Najdaljši svetlejši stolpec vidimo pri državah Nemčija, Avstrija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Švica. Iz tega razberemo, da se je največ Slovencev selilo v države bivše Jugoslavije in v nemško govoreče dežele. V države bivše Jugoslavije najverjetneje zato, ker se ljudje vračajo, od koder so bili zaradi vojnih razmer potisnjeni k nam v Slovenijo, v države Nemčijo, Avstrijo in Švico pa morda zato, ker jim je nemščina blizu in ker so to države, ki ljudem nudijo službe, varnost in urejeno življenje. Najdaljši temnejši stolpec potrjuje že navedene ugotovitve, da se v Slovenijo priseli največ prebivalcev Bosne in Hercegovine, vendar se v tem delu osredotočamo na prostor Evropske unije in ponovno lahko rečemo, da slika prikazuje potrditev naših ugotovitev, saj smo že navajali, da se v Slovenijo preseli največ državljanov iz sosednje Hrvaške. 53

64 6 PRAVNA PODLAGA ZA ZAPOSLOVANJE TUJCEV V EU IN V SLOEVNIJI 6.1 Splošno Sprememba Zakona o tujcih je prinesla dobrodošlo spremembo na področju delovnih dovoljenj z uvedbo enotnega dovoljenja, kar pomeni izvajanje direktive 2001/98/EU. Enotno dovoljenje je podobno kot modra karta EU, čeprav je ta namenjena le za visoko kvalificirane ljudi, medtem ko je enotno dovoljenje zasnovano za vse tujce zaradi zaposlitve ali dela in za tiste, ki dovoljenje uporabljajo zaradi sezonskega dela, za opravljanje dejavnost kot samozaposleni in za čezmejno opravljanje storitev kot napoteni delavci in kot dnevni delavci migranti. To dovoljenje je na voljo od 1. januarja Enotno dovoljenje bo odpravilo administrativne ovire za tujce, zmanjševalo njihove čakalne dobe, omogočilo, da pridobijo enotno prebivanje in delovno dovoljenje na podlagi enotne vloge, vložene v upravni enoti, pristojnega diplomatskega predstavništva ali konzulata Slovenije v tujini (Primec, Boršič v Danilova at al 2015, 45). 6.2 Enotno dovoljenje Enotno dovoljenje se lahko izda tujcem, ki imajo veljavno potno listino, ustrezno zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje v času njihovega bivanja v državi in je Služba za zaposlovanje RS odobrila izdajo enotnega dovoljenja, ki nadomešča izdajo delovnega dovoljenja. Enotno dovoljenje je neodvisno dovoljenje, imetniku dovoljuje vstop, prebivanje in delo v Sloveniji (Primec, Boršič v Danilova at al 2015, 46). Tujcu se izda enotno dovoljenje za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali dela, ki ne sme biti daljše od enega leta. Enotno dovoljenje se lahko podaljša po njegovem poteku, pod pogojem, da je tujec ali njegov delodajalec zaprosil za podaljšanje enotnega dovoljenja za čas, vendar največ za dve leti. Vsak tujec, ki ima enotno dovoljenje lahko spremeni zaposlitev pri istem delodajalcu v času njegove veljavnosti, zamenja delodajalca ali se zaposli pri dveh ali več delodajalcih (Primec, Boršič v Danilova at al 2015, 46). Vloga za enotno dovoljenje se odda na upravni enoti ali diplomatsko-konzularnem predstavništvu v matični državi, zavod RS za zaposlovanje na zahtevo upravne enote preveri vsebinske pogoje za izdajo dovoljenja in odloči o soglasju k enotnemu dovoljenju. Prijava prostega delovnega mesta ne bo več obvezna v postopku izdaje enotnega dovoljenja, bo pa vlagatelju omogočeno, da pred vložitvijo vloge preveri stanje na trgu dela. Rok za posredovanje obvestila o stanju na trgu dela je skrajšan z 8 na največ 5 dni. Zavod na zahtevo upravne enote izda več vrst soglasij (Zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev iz tretjih držav 2015): soglasje za zaposlitev, samozaposlitev ali delo, soglasje za zaposlitev, soglasje k modri karti, soglasje za napotene delavce, soglasje za usposabljanje in izpopolnjevanje tujcev, 54

65 soglasje za individualne storitve tujcev, soglasje za zastopnika, soglasje za sezonsko delo in soglasje za samozaposlitev ni potrebno v postopku izdaje ali podaljšanja enotnega dovoljenja tujca zaradi samozaposlitve. Tujec se lahko samozaposli po enotnem neprekinjenem zakonitem prebivanju v Sloveniji. Delo na podlagi tovrstnega soglasja je časovno omejeno. 6.3 Modra karta EU Modro karto je Evropska komisija napovedala leta 2007, članice EU (razen Velike Britanije, Danske in Irske) so jo uvedle v naslednjih letih. Slovenija jo je uvedla leta 2011, prav tako Nemčija. Ime»modra karta«se zgleduje po ameriški zeleni karti. 39. člen Zakona o tujcih opredeljuje dovoljenje za začasno prebivanje zaradi visokokvalificirane zaposlitve- modro karto EU. ZTuj-2 je konec oktobra 2011 uvedel modro karto Evropske unije (Blue Card ali Blue European Labour Card), nastala je z direktivo iz leta 2009, ki državljanom tretjih držav dovoljuje prebivanje v Sloveniji in zaposlitev na visokokvalificiranem delovnem mestu. To pomeni, da tujcem, ki dobijo takšno zaposlitev, ni treba več ločeno pridobiti delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje, ampak omenjeno karto, ki to dvoje združuje (Delo 2012). Po običajnem postopku velja, da morajo pridobiti dovoljenje za delo oziroma za zaposlitev, ki ga praviloma vloži delodajalec in omogoča tujcem zaposlitev samo pri tem delodajalcu. V določenih primerih lahko za dovoljenje zaprosi tujec sam in pridobi osebno delovno dovoljenje, ki mu v času trajanja omogoča prosto izbiro delodajalca. Hkrati z dovoljenjem za delo oziroma za zaposlitev lahko zaprosi za dovoljenje za prebivanje prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje je treba vložiti pri diplomatskem predstavništvu ali konzulatu RS v tujini, ta pa jo pošlje v reševanje pristojni upravni enoti v državi (Delo 2012). Postopka se lahko izvajata hkrati, a trajata dlje kot pri modri karti. V tem primeru delodajalec odda vlogo samo na upravni enoti, ki nato med drugim pridobi soglasje Zavoda RS za zaposlovanje. Ta preveri pogoje tako pri delodajalcu kot pri tujcu prvi mora imeti poravnane davčne obveznosti iz naslova zaposlitve in dela, drugi pa mora ustrezati kriterijem, ki jih je podjetje navedlo v razpisu za delovno mesto (Delo 2012) Kako jo pridobiti Po 40. členu ZTuj-2 pristojni organ po prejemu prošnje za izdajo ali podaljšanje modre karte EU po uradni dolžnosti zaprosi organ, pristojen za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju modre karte EU, poda soglasje k izdaji ali podaljšanju modre karte EU. Organ, pristojen za podajo soglasja, mora o zahtevi za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju modre karte EU odločiti v roku 30 dni od prejema popolne zahteve. Če ne odloči v določenem roku, mora pristojni organ pred potekom tega roka obvestiti o podaljšanju roka. V primeru, da zahteva za podajo soglasja ni popolna, organ, pristojen za podajo soglasja, od pristojnega organa zahteva dopolnitev. Pristojni organ s preverjanjem izpolnjevanja ostalih pogojev za izdajo ali podaljšanje modre karte EU iz 55

66 prejšnjega člena nadaljuje po prejemu soglasja k izdaji ali podaljšanju modre karte EU (ZTuj ). Tujci, ki imajo v lasti modro karto EU ne potrebujejo delovnega dovoljenja. Modra karta EU je dovoljenje za začasno prebivanje, kar ureja ZTuj-2, ki ureja prebivanje tujcev in narekuje postopke za izdajo ali podaljševanje veljavnosti modre karte EU. Zavod na zahtevo upravne enote preverja ali tujec in njegov delodajalec izpolnjujeta pogoje iz soglasja za izdajo modre karte EU. V postopku izdaje soglasja zavod za zaposlovanje preverja naslednje (Primec, Boršič v Danilova at al 2015, 45): ali ima tujec ustrezno visokošolsko izobrazbo, ali ima tujec z delodajalcem pogodbo za vsaj eno leto, ali ima tujec v pogodbi zagotovljeno minimalno 1,5 krat minimalne plače, ki je izračunana in objavljena v uradnem listu Republike Slovenije v 31. členu ZZDT Komu je namenjena Tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi visokokvalificirane zaposlitve, se lahko izda modra karta EU po 39. členu ZTuj-2, če ima veljavno potno listino, ki velja najmanj za čas nameravanega prebivanja v RS, ustrezno zdravstveno zavarovanje, če pristojni organ poda soglasje k izdaji modre karte EU po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja (ZTuj ). Modra karta naj bi načeloma prinesla skupna in učinkovita pravila, a za zdaj je v Sloveniji glede na njihovo maloštevilnost težko govoriti o kakšnem konkretnem vplivu na položaj migrantov. Migranti še vedno poročajo o dolgih postopkih, težavah pri priznavanju izobrazbe in težavah, ki jih imajo pri prevajanju uradnih listin (visoki stroški). Kljub vsemu so tudi pozitivni primeri tujcev, ki so našli zaposlitev, ustrezno njihovim kvalifikacijam, vendar je po navadi za to potrebno precej več časa in pogosto tisti, ki se jim uspe zaposliti v svojem poklicu, opravljajo delo na nižji ravni od dejanske kvalifikacije. Ena izmed oteževalnih okoliščin pri tem je zagotovo tudi jezik (Delo 2012) Podatki o izdanih modrih kartah EU v Sloveniji in v EU Po podatkih Planet Siol.net (2015) je izdanih modrih kart EU malo. V letu 2014 je po podatkih nemškega zveznega urada za priseljence in begunce modro karto dobilo tujcev, ki niso državljani EU, od tega so modrih kart izdali tujcem, ki so prispeli v Nemčijo s pomočjo modre karte, kar modrih kart so Nemci izdali tujcem, ki so že prej bivali v Nemčiji. Če primerjamo te podatke s številom prošenj za azil, je lani po podatkih Eurostata prošnjo za azil oddalo več kot beguncev in migrantov. Leta 2013 so v Nemčiji izdali modrih kart, v letu 2015 pa že V prvem četrtletju leta 2016 je bilo izdanih modrih kart, kar je v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta za 15,5 % več. Število izdanih modrih kart se iz leta v leto povečuje, kar je prikazano tudi na Sliki 1 (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge 2016). 56

67 Slika 8: število izdanih modrih kart EU v Nemčiji Število izdanih modrih kart v Nemčiji četrtletje 2016 število izdanih modrih kart v Nemčiji Vir: (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge. Zahlen zur Blauen Karte EU, 2016) Vlagatelji, ki so za modre karte EU zaprosili v prvem četrtletju leta 2016, prihajajo iz Indije, Kitajske, Rusije, Ukrajine in Sirije (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge 2016). 57

68 Slika 9: Države, iz katerih prihajajo prosilci modrih kart EU v Nemčiji Države, iz katerih prihajajo prosilci modrih kart EU v Nemčiji Indija 21% Ostalo 53% Kitajska 9% Rusija 7% Ukrajina Sirija 5% 5% Vir: (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge. Zahlen zur Blauen Karte EU, 2016) Med vsemi državami EU je Nemčija tista, ki izda največ modrih kart EU. V letu 2014 je 87,4 % modrih kart EU izdala prav Nemčija v skupnem evropskem prostoru izdanih modrih kart EU (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge 2016). 58

69 Slika 10: Države z največjim številom izdanih modrih kart EU, v letu 2014 Romunija; 1,4 Luksemburg; 1,9 Ostale; 5 Francija; 4,3 Nemčija; 87,4 Vir: (Bundesamt für Migration und Flüchtlinge. Zahlen zur Blauen Karte EU, 2016) V Sloveniji je po podatkih Zavoda za zaposlovanje od decembra 2011 do avgusta 2015 bilo izdanih le 40 modrih kart visoko izobraženim in usposobljenim državljanom tretjih držav. Veliko več je bilo prošenj za azil, samo lani jih je bilo v Sloveniji 385 (Planet Siol.net 2015). Po podatkih Dela (2012) so na Zavodu za zaposlovanje v letu 2011 dobili od upravnih enot deset zahtevkov za izdajo soglasja in ga dali v treh primerih. V letu 2012 je bilo takih zahtevkov devet, izdanih pa pet soglasij. Večina vlog je bila za zaposlitev v zdravstvu in informacijski tehnologiji in večina se je nanašala na državljane republik nekdanje Jugoslavije. Kot so povedali v službi za zaposlovanje tujcev pri zavodu, je bil glavni razlog, zaradi katerega nekaterim niso mogli dati soglasja, prenizka plača. Drugi razlog je, da nekatera podjetja nimajo poravnanih vseh davkov in prispevkov. A ker je bilo vlog doslej tako malo, je težko posploševati kriterije za izločanje. Pri uveljavljanju modre karte se šele zdaj kažejo prednosti in slabosti, vsekakor pa so pričakovali, da bo povpraševanje po tej obliki dovoljenja bistveno večje. Ena izmed zmot, ki se je pri uvedbi modre karte razširila, je bilo prepričanje, da velja za vso EU, vendar temu ni tako, saj je potrebno modro karto pridobiti v vsaki državi posebej (Delo 2012). Ko kandidati vidijo, da ne izpolnjujejo pogojev, začnejo po navadi ločeno pridobivati delovno dovoljenje in dovoljenje za prebivanje. Konec maja 2012 je bilo v Sloveniji veljavnih delovnih dovoljenj za državljane tretjih držav, med njimi je bilo 1155 za visokokvalificirane delavce s VII. ali VIII. stopnjo izobrazbe (Delo 2012). 59

70 V nadaljevanju bomo analizirali podatke, pridobljene iz Statističnega urada Republike Slovenije, ki prikazujejo število državljanov tretjih držav, priseljenih v Slovenijo. Podatki so na razpolago od leta 2008 do leta Iz podatkov ni razvidno, za kakšne tuje državljane gre, saj kot je že omenjeno, za pridobitev modre karte EU tujec potrebuje ustrezno izobrazbo. Slika 11: Priseljevanje iz tretjih držav Afrika Azija J Amerika Kanada Združene države Druge države S in SR Amerike Avstralija in Oceanija Vir: (Statistični urad RS. Meddržavne selitve, 2016b) 60