PRIKAZI, RECENZIJE. Tomaž Krpič

Transcription

1 PRIKAZI, RECENZIJE Tomaž Krpič Mia Perry, Carmen Liliana Medina (eds.) Methodologies of Embodiment. Inscribing Bodies in Qualitative Research Routledge, New York and London 2015, 174 pages, USD (ISBN ) Books on methodological issues concerning research into the social, cultural, political and economic dimensions of the human body are extremely rare. To be honest, I cannot remember a single book entirely dedicated to this matter in the past. Only occasionally was I able to find some traces of thoughts and practical methodological advice in literature on the body (including embodiment), but that was pretty much all. This is why I, as a sociologist of the body, am especially grateful to have discovered a book on the methodologies of embodiment edited by Mia Perry (ecl foundation) and Carmen Liliana Medina (Indiana University). Although the book is not very big it has 157 pages and eight chapters it is a fair and honest attempt to fill the wide gap between the proper (epistemological) and methodological framework for researching different social and pedagogical aspects of the human body, and researchers desperate search to have one within their reach. Due to the book s modest dimensions, the reader should not expect all branches of methodology related to embodiment to be presented and explained, only the qualitative ones. In some sense, the editor s decision distances the book s contents from various social sciences with its largely traditional methodological approaches (for instance sociology), where quantitative methodologies are very widely used (economics) or are not exactly welcomed, like in the arts (practice as research) and the humanities (literature studies). But one cannot please everybody, and certain restrictions on the topic are nevertheless useful. The main reason for the restricted content reflects the fact that almost all the participants are in some way involved in the educational process in theatre, art and literature. By definition, embodiment is a complex, multi-layered process during which the individual s body is, on one hand, subject to various social, cultural, political and economic influences by which it is changed, transformed, annihilated, reshaped, controlled and so on in many different ways and, on the other hand, a subject which is lived and experienced as a unique entity by an individual. Hence the body, which affords different ways of embodiment, is thus somehow always somewhere in between. However, it is still deeply and silently embedded in the tradition of researching the social phenomenon of bodily character, that the real body is somehow exempt from the picture. Too many times the body is understood simply as a material vehicle for different social, cultural and political 687

2 688 processes without having any other particular influence on them. Whether, and if so to what degree, the body can affect those processes is a matter of debate, but this is something the reader cannot find here. The reviewed book is thus far from being immune to the effect of the missing body ; only rarely do the authors speak about the corporeal body in the cases they investigate, although it is obviously present all the time. It is important to note that another element common to all eight of the book s chapters is the educational character of human embodiment. While neither different outer (social, economic, political and so on) nor inner elements (the individual s mental state) of embodiment are directly controllable in a small environment/ community, for instance in a classroom, the body is. The body can be disciplined in order to achieve specific aims and altered in many different ways to fulfil many different purposes. The body is thus inevitably a suitable target of embodiment of various educational methods, whether in the form of a devised theatre (Mia Perry), creative play and embodied critical literacy (Candance Doerr-Stevens, Cynthia Lewis, Debra Ingram and Maria Asp), attunement (James Asch and Lesley Anne Gallacher), embodied multimodality (Burcu Yaman Ntelioglou) or feminist embodiment (Carol Brochin and Carmen Liliana Medina) whose goal is to shape and direct the individual s embodied behaviour towards a critical engagement with the world. Two basic understandings of methodology are presented in the book. The first one is a goal-oriented practical methodology that directs the individual s agency in a group or small community for gaining distinct personal embodiment usually with higher, educational aims. For instance, acquiring a certain revelation about the situation in which an individual is dwelling, and as a consequence perhaps some level of individual liberation from unjust social, economic and political constraints will be secured. I have already partly addressed this type of methodology in the previous paragraph and it is this type of methodology that the reader immediately notices while moving through the book. The other type of methodology is less recognisable to the reader, possibly because the volume is far from being a list of procedures one needs in order to study human embodiment in education in art and performance. The book is not a researcher s manual. It is more a collection of thoughts about various educational practices delivered to the reader via nonstructured articles and essays. It is up to the reader to husk elements of this methodology and pick out whatever is needed. Obviously, the more knowledge about epistemology and qualitative methodology a reader has, the easier their task will be. In addition, the aim of this type of methodology is to produce fairly objective knowledge. Despite expressing and sharing certain enthusiasm for the book

3 regarding the methodological issues about researching human embodiment, I still find several peculiarities. The main puzzle for me is the book s title which, in my modest opinion, promises far too much compared to what the reader can actually find inside the book. Not only is the entire diapason of methodology which could be applied in researching human embodiment not exhaustively covered, but the book s cover does not reveal that the methodological issues of embodiment chiefly focus on examples taken from education in theatre and performance. Now, I am not saying I was not pleased upon discovering this. On the contrary, since I believe the theatre and the performance are some of the finest ways for social, political and aesthetic use of the human body. This makes me, I admit, highly biased. Yet, on the other hand, I stress the editors should give readers fair warning by using a more appropriate subtitle to better indicate what the book is all about. Another critical moment of the book is its use of the concept embodiment throughout the book in analyses and interpretations of several social phenomena related to the pedagogical process. However, I shall address this issue only briefly here for two reasons. First, the book certainly has a somewhat surprising, maybe even intriguing, end. The last chapter, which is actually an afterword, is written by Elizabeth Adams St. Pierre and has a suggestive and at the same time a revealing subtitle: Troubles with Embodiment. In fact, this short chapter contains a pedantically critical approach to the book s contents or, more accurately, its uncritical use of, according to Adams St. Pierre, the obsolete term embodiment. She does not deal separately with each contribution in the book. Instead, she points to the very origin of the problem with the concept of embodiment. It was Rene Descartes and his infamous philosophical split between the body and the mind, later on so eagerly and widely adopted by the positivists, that not only allows, but also forces us to use the concept of the embodiment on a daily basis, and to which the author of the afterword, who is considered one of the most radical advocates of post-qualitative inquiry, so strongly opposes. As a consequence, the book already includes its own fundamental critical opposition and, for that reason, there is hardly any need to drop by to spoil the party. Second, while the book s editors and authors may have not learned that an epistemological war is raging against understanding of the body as merely a subject of the mind in terms of Bryan S. Turner s one has body in order to reach and complement one is body, we can only hope that they will learn about this sooner rather than later. After all, the editors confess at the end of the introductory part that when they finish their work in curating and editing the chapters and ideas brought together in this volume, we depart with more questions than when we began (p. 11). 689

4 690 Ana PODVRŠIČ Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Univerza Villetaneuse- Paris 13 Stuart Shields The International Political Economy of Transition: Neoliberal hegemony and Eastern Central Europe s transformation Routledge, RIPE Studies in Global Political Economy, London in New York 2014, 180 strani, 88,00 (ISBN ) Dolgo časa so bile razprave o sodobni dinamiki in razvoju tržnih gospodarstev vpete v triumfalni diskurz o»koncu zgodovine«in liberalnemu kapitalizmu kot edinemu možnemu družbenemu sistemu. Študije, ki so kapitalizem obravnavale kot zgodovinsko vzpostavljen, krizno naravnan in notranje protisloven družbeno- -ekonomski sistem, so bile postavljene na obrobje akademskih in političnih razprav. A svetovna kriza s konca prejšnjega desetletja in njeno podaljšanje v krizi evroobmočja, ki je na dan naplavila vse družbeno-politične neenakosti in protislovja»združevanja Evrope«, sta znova odprli prostor kritičnim debatam, ne le o sami naravi kapitalističnega sistema in njegovi neoliberalni preobrazbi, pač pa tudi o projektu evropskih integracij. Nemara ni presenetljivo, da je bil ta analitsko-teoretski potres ni sunek, ki posredno ali neposredno črpa iz Marxove dediščine, še posebej močan na področju političnoekonomskih študij o razvoju postsocialističnih gospodarstev in širjenju evropskih integracij na»vzhod«. Postsocialistično tranzicijo se je dolgo časa zvajalo na tehničen prehod iz ekonomsko neučinkovitega planskega gospodarstva v tržno in na bolj ali manj uspešno»odstranjevanje«komunistične dediščine in prilagajanje nacionalnih sistemov zakonitostim novega tipa gospodarstva. Ti relativno normativni pristopi so se sčasoma umaknili razpravam o raznolikem institucionalnem razvoju postsocialističnih gospodarstev in proučevanju vpliva Evropske unije na različne nacionalne»tipe«oz.»modele«kapitalizma. A tudi te analize so zaradi metodološkega nacionalizma in fetišizma institucij izvzele postsocialistično restavracijo kapitalizma iz širših strukturnih procesov in njihovih protislovij, ki so zaznamovali globalni družbeni razvoj vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. In ravno ugotovitev, da obstoječi analitični pristopi»uporabljajo zgrešeno konceptualizacijo osnovnih neoliberalnih tendenc, ki določajo tranzicijo, pomanjkljivo teoretizirajo razmerja med državo in trgom, in v mnogočem potencirajo probleme komunizma«(str. 31), je spodbudila Stuarta Shieldsa k pisanju knjige The International Political Economy of Transition: Neoliberal hegemony and Eastern Europe s transformation, ki je v trdi vezavi izšla leta 2012 pri založbi Routledge. Knjiga je sad dolgoletnega raziskovanja britanskega politologa, ki je skupaj z Ottom Holmanom in delno tudi z Dorotheejo

5 Bohle eden redkih predstavnikov t. i. neogramscijanske šole na področju razvoja postsocialističnih držav. Knjižno delo se tako opira na Gramscijevo analizo o vzpostavljanju hegemonije in Coxovo teorijo o vzpostavljanju transnacionalne produkcije in transnacionalnega kapitalističnega razreda v obdobju neoliberalnega kapitalizma. Posledično pričujoča analiza o postsocialistični tranziciji v ospredje proučevanja postavlja družbene akterje in sile, ki so na tak ali drugačen način povezane s čedalje večjo strukturno, institucionalno in ideološko močjo transnacionalnega kapitala in ki skrbijo za nadvlado neoliberalnih politik. Znotraj zastavljenega teoretskega okvira gospostvo vladajočega razreda transnacionalnih frakcij kapitala namreč ne temelji le na materialni prisili, ampak se vzpostavlja tudi prek kulturne in ideološke sfere in različnih družbenih institucij, kjer specifične naracije in interpretacije družbene realnosti dobijo prevladujoči položaj. Da bi pokazal, kako je postsocialistična tranzicija v Srednji in Vzhodni Evropi del širših procesov neoliberalne internacionalizacije držav in prilagajanja nacionalnih politik in praks potrebam globalnega/transnacionalnega kapitalizma, Stuart Shields pod drobnogled vzame primer Poljske, razpravo pa izpelje v petih korakih. Po kritičnem pregledu prevladujočih analiz o razvoju postsocialističnih gospodarstev se pisec posveti zgodovinskim okoliščinam, ki so omogočile vpeljavo neoliberalizma na Poljsko. Te umesti v obdobje sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je tedanji poljski voditelj Edward Gierek vpeljal novo razvojno strategijo, ki se je opirala predvsem na pritok tujih kreditov, lokalno gospodarstvo pa pahnila v hudo dolžniško krizo po»volterjevem«šoku in dvigu mednarodnih obrestnih mer. Tuje zadolževanje in politike širjenja zasebnega podjetništva v času vodstva Wojciecha Jaruzelskega naj bi igrali ključno vlogo pri integraciji poljskega gospodarstva v omrežja transnacionalnega kapitala in pripomogli k»rojstvu družbenih sil, ki so bile naklonjene neoliberalni transformaciji v osemdesetih letih«(str. 56). V nadaljevanju se razprava tako posveti kompleksnemu omrežju interakcij med poljskimi intelektualnimi in managerskimi elitami, političnimi reformisti in predstavniki mednarodnih finančnih in svetovalnih organizacij, ki naj bi si v obdobju dolžniške krize vrsto let prizadevali, da bi se v poljski javnosti oblikoval širši konsenz o hitrem in celostnem uničenju državnega socializma ter o vzpostaviti tržnega gospodarstva, ki bi zadostil potrebe mednarodnih investitorjev in transnacionalnega kapitala. To obdobje, ki je doseglo vrhunec v implementaciji šok terapije, Shields definira kot prvi val poljske neoliberalizacije. Drugi val pa je povezan s priključevanjem Poljske EU, ki je predmet razprave v tretjem poglavju. Da bi pokazal, da je EU, vsaj na regionalni ravni, postala temeljni»institucionalni kanal neoliberalnega družbenega in ekonomskega modela«(str. 89), avtor podrobno analizira 691

6 692 politične programe, finančne strategije in družbene implikacije različnih evropskih institucij, vse od komisije do Evropske banke za obnovo in razvoj, ki so bile na tak ali drugačen način prisotne pri prestrukturiranju postsocialističnih gospodarstev. Na koncu se analiza posveti še t. i. protihegemonskim (ang. counter-hegemonic) družbenim silam, ki so vplivale na poljsko tranzicijo. Tu pisec neposredno polemizira s kritikami, ki so jih bile deležne neogramscijanske analize in ki so izpostavile njihovo enodimenzionalno osredotočenost na politične projekte vladajočih elit in zanemarjanje alternativnih političnih strategij. Shields tako analizira širjenje populističnega diskurza in skrajno desničarskih strank od sredine prejšnjega desetletja, kar pripisuje družbeno destruktivnim posledicam neoliberalnih reform in vzpostavitvi ene najbolj neegalitarnih družb v Evropi. Pri tem poudarja, da poljski populizem pod vodstvom bratov Kaczynski (oz. pod vodstvom Jarosława Kaczynskega po smrti njegovega brata, poljskega predsednika Lecha Kaczynskega leta 2010), dejansko v ničemer ne predstavlja alternativne družbene sile, saj predlagani načrti gospodarskih sprememb kvečjemu krepijo dominantni neoliberalni projekt in njegovo reformno sveto trojico»privatizacija-liberalizacija-deregulacija«. Knjiga The International Political Economy of Transition: Neoliberal hegemony and Eastern Europe s transformation vsekakor prinaša še kako dobrodošlo spremembo v raziskovalni perspektivi na področju politične ekonomije postsocialističnih gospodarstev. S proučevanjem specifičnih zgodovinskih okoliščin, ki so vodile do restavracije kapitalizma na Poljskem, in njihove vpetosti v širše procese, ki določajo spremembe svetovnega gospodarstva v zadnjih štiridesetih letih, Shields bralcu prepričljivo pokaže na nezadostnost študij, ki v postsocialističnih gospodarstvih vidijo predvsem nove primerke v sodobnem mozaiku raznolikosti kapitalističnih gospodarstev. S tega vidika je še kako pomembna obuditev koncepta tranzicije in kritika sicer uveljavljenega koncepta postsocialistične transformacije. Tega so študije na akademski levici vpeljale, da bi izpostavile raznolikost reformnih procesov in možnosti kapitalističnega razvoja. A kot zaključi avtor, smo»z uporabo koncepta transformacije [ ] v nevarnosti, da spregledamo centralno vlogo oživljanja kapitalističnih družbenih odnosov od leta 1989 v Srednji in Vzhodni Evropi. Tranzicija [ ] zadeva predvsem kapitalistično prestrukturiranje«(str. 129, poudarek v izvirniku). Kljub omenjenim doprinosom pa bi si bralec morda želel jasnejše analize politične ekonomije poljskega gospodarstva po padcu berlinskega zidu. Medtem ko Shields ponudi izvirno razlago prestrukturiranja Poljske v zadnjih dveh desetletjih socialističnega režima in oblikovanja pogojev za restavracijo kapitalizma, je proučevanje pogojev njegove reprodukcije postavljeno v ozadje. Bralec tako izve več o sami naravi evropskih institucij, skoraj nič pa o spremembah

7 poljskih državnih institucij v obdobju t. i. drugega,»evropskega«vala neoliberalizacije. Ravno v tem obdobju pa je med drugim prišlo do pomembnega prevrata v razvoju poljskega gospodarstva, ki ga pričujoče delo ne omenja, in tako ne problematizira enega ključnih vidikov zastavljenega teoretskega horizonta, tj. družbeno- -politično vlogo tujih vlagateljev pri vzpostavljanju neoliberalne hegemonije na lokalni ravni. Četudi je res, da je diskurz v prid tujim investitorjem igral pomembno vlogo pri sistemskih spremembah na prelomu 1990, pa so multinacionalna podjetja pri prestrukturiranju gospodarstev Srednje in Vzhodne Evrope igrala obrobno vlogo vse do konca prejšnjega stoletja, ko so tuja vlaganja šele začela množično pritekati v regijo. Vse dotlej so si voditelji držav Višjegrajske skupine, z izjemo Madžarske, prizadevali za vzpostavitev nekakšnega»nacionalnega«kapitalizma, ki bi privilegiral domače akterje in gospodarstvenike. Podobno bi lahko dejali tudi glede upoštevanja vloge»podrejenih«družbenih akterjev in njihovih političnih strategij. Četudi Shields na več mestih opozori na slabšanje položaja poljskih delavcev, zlasti z vidika naraščanja brezposelnosti in revščine, pa globalni fokus njegove analize ostajajo družbene elite, bolj malo pa zvemo o konkretnih spremembah družbenih odnosov med različnimi družbenimi sloji oz. razredi in o transformaciji politične in strukturne moči poljskega delavskega razreda. Ekonomicistično branje vzpona politične desnice, ki ga pričujoča razprava posledično nehote privzame, je zlasti problematično v konteksu aktualnega dogajanja znotraj EU, kjer je desničarski populizem najšibkejši ravno v državah na južni periferiji evro območja, kljub primerjalno najvišjemu porastu brezposelnosti v času krize. Z drugimi besedami, v The International Political Economy of Transition: Neoliberal hegemony and Eastern Europe s transformation izvemo veliko o mednarodnih vidikih postsocialistične tranzicije, bolj malo pa o neoliberalnem prestrukturiranje poljskega gospodarstva in državnih institucij kot takega ter o vzrokih lokalne»specifičnosti«. Analitično kritična svežina, ki jo vnaša pričujoče delo v razprave o politični ekonomije post socialističnih držav, ostaja tako bolj grenkega priokusa. Marko HOČEVAR Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Stephen Edgell The Sociology of Work: Continuity and Change in Paid and Unpaid Work (2nd Edition) Sage, Los Angeles, London, New Delhi, Singapore in Washington DC 2012, 279 strani, (ISBN ) V zadnjih desetletjih se tako narava dela kot tudi razumevanje le-tega spreminjata. Vse manj je»klasičnega«(mezdnega) dela, torej dela za 693

8 694 nedoločeni in polni delovni čas, hkrati pa se tudi pod vplivom procesov globalizacije, tehnološkega razvoja in utrjevanja neoliberalnega konsenza povečujejo netipične, nestandardne in prekarne oblike dela. Temelje za razumevanje teh in podobnih procesov lahko najdemo v knjigi Stephena Edgella, The Sociology of Work: Continuity and Change in Paid and Unpaid Work. Gre v bistvu za učbenik, ki je zelo dobro strukturiran in razdeljen na deset poglavij, v katerih avtor predstavi ključne avtorje, ideje in koncepte, ki so povezani z razumevanjem in razvojem dela v kapitalizmu. V prvem poglavju Edgell na kratko predstavi transformacije dela skozi zgodovino. Našteje pet različnih tipov družb, odvisno od načina produkcije in same narave dela: (1) družbe, utemeljene v lovu in nabiralništvu; (2) hortikulturne družbe; (3) agrarne družbe. V drugem delu poglavja avtor obravnava četrti tip družb družbe, ki so se razvile z vznikom industrijskega kapitalizma v 19. in prvi polovici 20. stoletja ter analizira bistvene značilnosti dela v industrijskem kapitalizmu in razumevanje dela kot osrednje aktivnosti za družbeno (re)produkcijo. Peta oblika družbe, ki je sicer ne tematizira v tem poglavju, temveč jo zgolj shematsko predstavi, je postindustrijska kapitalistična družba, značilna za pozno modernost, ki jo zaznamuje drugačna organizacija dela in tudi regulacija same družbe. Drugo poglavje obravnava odnos med delom v industrijskem kapitalizmu in odtujitvijo. Edgell na začetku povzame Marxovo razumevanje odtujitve v kapitalizmu: odtujitev od produkta dela, odtujitev od delovnega procesa, odtujitev od generičnega bistva človeka (Gattungswesen) in odtujitev delavcev od drugih delavcev (družbena odtujitev). V nadaljevanju predstavi pionirsko in tudi najbolj znano empirično raziskavo odtujitve v 20. stoletju, ki jo je v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja v ameriških tovarnah izvedel Robert Blauner, in sicer s ciljem, da potrdi ali ovrže Marxovo tezo o odtujitvi v industrijskem kapitalizmu. Blauner je analiziral štiri različne veje industrije, za katere je značilen različen tip dela: tiskarska industrija, v kateri prevladuje obrtniško delo; tekstilna industrija, v kateri stroji prevladujejo v produkciji; avtomobilska industrija, v kateri je najbolj razširjeno delo za tekočim trakom; kemična industrija, v kateri je delovni proces popolnoma podrejen tehnologiji. Odtujitev je operacionaliziral prek štirih spremenljivk: nemoč (svoboda in nadzor), nesmisel (razumevanje in smisel), družbena izolacija (pripadnost in identiteta), samoodtujitev (vpetost in samoizražanje). Največ odtujitve je zasledil v avtomobilski (tekoči trak) in tekstilni (nagnjenost k avtomatizaciji) industriji, medtem ko naj bi bila odtujitev v obrtniškem delu, ki je prevladovalo na začetku industrializacije (v tem primeru tiskarska industrija) in v novih produkcijskih procesih, v katerih popolnoma prevladuje tehnologija, a vendar delavci pridobijo nadzor nad stroji in si s tem povrnejo tudi dostojanstvo, manj izražena. Tako je prišel

9 do zaključka, da gre v bistvu za obrnjeni zgodovinski trend odtujitve in za tendenco zmanjševanje odtujitve. V tretjem in četrtem poglavju avtor predstavi dve nasprotujoči si tezi, ki izhajata iz različnih teoretskih predpostavk, obe pa sta vezani na analizo in razvoj dela v Združenih državah Amerike (ZDA). Prva je teza o zmanjševanju veščin in spretnosti delavcev, ki jo je, izhajajoč iz Marxa, uveljavil in razvil Harry Braverman v knjigi Labor and Monopoly Capital: The Degradation of Work in the Twentieth Century. Braverman pravi, da taylorizem in mehanizacija dela prinašata vse bolj standardizirano in poenostavljeno delo, za katero posebne veščine niso niti potrebne niti zaželene. Ob tem pa se zaradi avtomatizacije povečuje nadzor managerjev in zmanjšuje nadzor delavcev nad samo produkcijo. Druga, nasprotna teza od Bravermanove, je teza o tendenčnem povečevanju veščin in spretnosti delavcev, ki jo je predstavil in razvil Daniel Bell. Bell išče potrditve za svojo tezo v zmanjševanju»proletariata«, povečevanju profesionalnega in storitvenega dela, kjer se ljudje pogovarjajo med seboj, upadu hierarhičnih delovnih organizacij in tudi nebirokratskih strukturah novih delovnih organizacij. Za Bella je bistven premik od industrijske k postindustrijski družbi. Ob tem je Bell opažal povečanja števila študentov, predvsem v naravoslovju in tehniki. Zaradi tega naj bi bila nova družba utemeljena na povečevanju veščin delavcev. Četrto poglavje avtor sklene s poskusom približevanja obeh tez in izpostavi tezo o polarizaciji veščin v določenih geografskih prostorih in produkcijskih sektorjih velja Bravermanova teza, v drugih pa gre za prevlado Bellove teze. Tisti, ki so že zaposleni v storitvenih dejavnostih, bodo prej kot industrijski delavci izkusili povečanje veščin, povezano z dodatnim izobraževanjem. Peto in šesto poglavje sta namenjena analizi in primerjavi industrijskega in storitvenega dela v fordizmu ter neo-/postfordizmu. Izhajajoč iz regulacionistične šole, Edgell predstavi ključne značilnosti fordizma: gre za množično produkcijo in množično potrošnjo, hkrati pa tudi za specifični družbeno-politični način regulacije, ki ju podpira. Avtor izpostavi ključne značilnosti industrijskega dela v fordizmu: razdeljene in poenostavljene naloge (taylorizem); delo za tekočim trakom; standardizacija in nizka kakovost produktov. V 70. letih je fordizem doživel veliko krizo, po kateri se je marsikaj spremenilo tako v sferi produkcije kot tudi v načinu regulacije družbe. Tako pridemo do prehoda v novo obdobje, ki ga eni opredeljujejo kot neofordizem, drugi pa kot postfordizem. Avtor naslovi obe tezi prek ključnih sprememb in značilnosti industrijskega dela (japonske inovacije in toyotizem oziroma Japanese lean production japonska vitka proizvodnja) in storitvenega dela. V sedmem poglavju Edgell izpostavi porast in širjenje nestandardnega dela ter analizira štiri področja, na katerih je mogoče zaznati destandardizacijo. Prvič, deregulacija trga delovne sile in individualizacija 695

10 696 pogodbenega razmerja odpirata prostor za širjenje različnih oblik samozaposlitev. Drugič, prostorska destandardizacija pomeni, da se delo opravlja na več mestih, predvsem pa se je razširilo delo od doma. Tretjič, nestalno in tudi delo za nepolni delovni čas je seveda obstajalo tudi v času fordistične hegemonije, a je bilo zanemarljivo, danes pa je, pod vplivom deregulacije trga delovne sile ter ob spremenjenih strategijah kapitala in ob preferencah zaposlenih, vse bolj razširjeno. Osmo poglavje obravnava negativne posledice brezposelnosti v kapitalizmu. Avtor najprej analizira deprivacijsko tezo, ki jo je postavila in razvila Marie Jahoda s svojimi sodelavci, izhajajoč iz terenske študije v mestecu Marienthal v Avstriji v letih Jahoda je s sodelavci prišla do sklepa, da problem pri brezposelnosti ni le umanjkanje plače/dohodka, temveč obstajajo tudi druge škodljive posledice brezposelnosti: umanjkanja družbenega stika in stalne dejavnosti, izguba smisla in identitete ter tudi presežek prostega časa. Hkrati je Jahoda trdila, da različne skupine različno občutijo specifične negativne posledice brezposelnosti. Zaradi tega se Edgell v nadaljevanju ukvarja s trikotnikom razred, starost in spol ter skuša identificirati najbolj ogrožene skupine, ki v času (cikličnih) kriz v kapitalizmu ostanejo brez zaposlitve. V devetem poglavju avtor analizira gospodinjsko delo (domestic work), ki je feminizirano, spregledano in neplačano. Prek štirih empiričnih spremenljivk, ki jih je uporabil že Blauner v lastni študiji o odtujitvi, izpostavi, da različna gospodinjska dela različno prispevajo k odtujitvi materinstvo prinaša dosti večje zadovoljstvo kot, recimo, neko drugo gospodinjsko delo. V nadaljevanju Edgell predstavi tezo o simetrični družini Younga in Willmotta. V 18. stoletju naj bi v predindustrijski družini moški in ženske delali skupaj kot enota produkcije. V 19. stoletju je s pojavom»industrijske«družine prišlo do delitve dela med moškimi in ženskami. V drugi polovici 20. stoletja se je ta delitev in tudi segregacija zmanjšala, da bi v 21. stoletju imeli več različnih tipov družin, od nesimetričnih do simetričnih, kjer so tako moški kot tudi ženske zaposleni, oba partnerja pa tudi opravljata gospodinjsko delo. V zaključnem, desetem, poglavju Edgell poudari pomen in vpliv globalizacije na spremembe pri plačanem in neplačanem delu. Avtor izpostavi štiri gonilne sile procesov globalizacije. Racionalizem, tip mišljenja, ki ni omejen na nacionalne meje, religije, rase, temveč opredeljuje»misliti globalno«; kapitalizem kot poseben način organiziranja produkcije; tehnologija, ki omogoča aplikacijo znanstvenega vedenja, ki je usmerjeno k reševanju praktičnih problemov (hitrejša in varnejša potovanja ter transport blaga); regulacija, ki se nanaša na pravni in politični okvir, ki omogoča širjenje in poglabljanje globalizacije (mednarodne organizacije OZN, IMF ipd.). V sklepnih pripombah Edgell na kratko povzame osnovne poteze prevladujočega razumevanja mezdnega dela: gre za

11 delo, ki je povezano s kapitalizmom, industrializacijo, modernostjo in patriarhatom, ki pa se pod vplivom neoliberalnih javnih politik, globalizacije, tehnološkega napredka, feminizma, fleksibilizacije trga delovne sile in drugih dejavnikov spreminja. Velika prednost učbenika je v tem, da v njem lahko najdemo veliko tabel in razpredelnic, kar še dodatno približa ključne poante bralki oziroma bralcu. Na koncu knjige je tudi slovar pojmov, ki odpira vrata za vstop v konceptualno polje družboslovja in specifično sociologije dela. Kljub določenim spregledanim temah, kot je, recimo, vpliv rasizma na delitev dela in zaposljivost, moramo poudariti, da je knjiga več kot primerna za vse, in ne samo za študentke in študente, ki hočejo spoznati ključne teme in probleme na polju sociologije dela. 697