UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE Eva Veble Mentor: Prof. dr. Bojko Bučar IMPLEMENTACIJA PREPOVEDI PROTIPEHOTNIH MIN V REPUBLIKI SLOVENIJI S POSEBNIM OZIROM NA REGIONALNI PROGRAM RAZMINIRANJA Diplomsko delo Ljubljana 2006

2 KRATICE KRATICA AMAC AMAE ArBiH BHMAC EU FRJ GS HCR HVO ICBL ICRC IFOR ITF JV JLA KFOR KLA MDD MOTAPM NUS NVO OZN RS POMEN Albanian Mines Action Committee (Albanski center za razminiranje) Albanian Mines Action Executive (Albanski svet za razminiranje) Armija Bosne in Hercegovine (Vojska Bosne in Hercegovine) Bosnia and Herzegovina Mine Action Centre (Center za razminiranje Bosne in Hercegovine) Evropska unija Federativna republika Jugoslavija Generalna skupščina Hrvaški center za razminiranje Hrvatska vojska (Vojska bosanskih Hrvatov) International Campaign to Ban Landmines (Mednarodna kampanja za prepoved min) International Committee of the Red Cross (Mednarodni odbor rdečega križa) Implementation Force (Mirovne sile v Bosni in Hercegovini) International Trust Fund for Demining and Mine Victims Assistance (Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min) jugovzhod Jugoslovanska ljudska armada Kosovo Protection Force (Mirovne sile na Kosovu) Kosovo Liberation Army (Osvobodilna vojska Kosova) Mine Detection Dog (pes za odkrivanje min) Mines Other Than Anti-Personnel Mines (Mine razen protipehotnih min) Neeksplodirana ubojna sredstva Nevladna organizacija Organizacija Združenih narodov Republika Slovenija II

3 SEEMACC SFOR South East Europe Mine Action Coordination Council (Svet za usklajevanje razminiranja v Jugovzhodni Evropi) Stabilization Force (Mirovne sile v Bosni in Hercegovini) SFRJ SZ UNDH UNMAAP UNMACC UNMAO UNMAS UNMIK UNPF Ur. l. RS VRS VS ZDA ZN Socialistična Federativna Republika Jugoslavija Sovjetska zveza United Nations Department for Humanitarian Action (Oddelek Združenih narodov za humanitarne zadeve) United Nations Mine Action Assistance Programme (Program Združenih narodov za pomoč programom za razminiranje) United Nations Mine Action Coordination Centre (Center Združenih narodov za usklajevanje razminiranja) United Nations Mine Action Office (Pisarna Združenih narodov za razminiranje) United Nations Mine Action Service (Oddelek Združenih narodov za razminiranje) United Nation Mission in Kosovo (Misija Združenih narodov na Kosovu) United Nations Peace Force (Mirovne sile Združenih narodov) Uradni list Republike Slovenije Vojska Republike Srpske Varnostni svet Združene države Amerike Združeni narodi III

4 KRATICE II UVOD 1 I. DEL: PREPOVED PROTIPEHOTNIH MIN IN NJENA IMPLEMENTACIJA V REPUBLIKI SLOVENIJI 4 1. POGLAVJE: RAZVOJ IN UPORABA PROTIPEHOTNIH MIN Zgodovina protipehotnih min in njihove uporabe Minska situacija v svetu danes Značilnosti in definicija protipehotne mine 5 2. POGLAVJE: VOJAŠKA UPORABNOST PROTIPEHOTNIH MIN 7 3. POGLAVJE: ZGODOVINSKI PREGLED PRAVNIH OMEJEVANJ PROTIPEHOTNIH MIN Omejevanje orožja v mednarodnem pravu - kontekst Pravo razoroževanja: Konferenca o razoroževanju kot mednarodni pogajalski forum Mednarodno humanitarno pravo oboroženih spopadov: obče norme mednarodnega humanitarnega prava in pogodbeno humanitarno pravo Konvencija o konvencionalnem orožju in Protokol II o prepovedi ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih eksplozivnih sredstev POGLAVJE: PREPOVED PROTIPEHOTNIH MIN - OTTAWSKA KONVENCIJA Ottawski proces Vsebina konvencije Obseg konvencije Definicija protipehotne mine Zagotavljanje ravnanja skladnega z določbami konvencije Trajanje in odstop Pomen konvencije Šibke točke konvencije POGLAVJE: IMPLEMENTACIJA PREPOVEDI PROTIPEHOTNIH MIN V REPUBLIKI SLOVENIJI Mednarodne pogodbe Implementacija Ottawske konvencije v Republiki Sloveniji Državni ukrepi za izvajanje konvencije Zaloge min Lokacija miniranih območij Število min zadržanih za šolanje Status prestrukturiranja proizvodnih obratov protipehotnih min Status programov uničevanja protipehotnih min Število uničenih min Tehnične značilnosti min v lasti Republike Slovenije Zaključek 36 II. DEL: REGIONALNI PRISTOP NA PODROČJU RAZMINIRANJA NA ZAHODNEM BALKANU POGLAVJE: KRATEK TEORETIČNI ORIS REGIONALIZMA IN REGIONALNEGA PRISTOPA V MEDNARODNIH ODNOSIH POGLAVJE: MINSKA ONESNAŽENOST NA ZAHODNEM BALKANU Definicija regije Zahodnega Balkana Analiza minske onesnaženosti na Zahodnem Balkanu 40 1

5 7.3 Bosna in Hercegovina Minska onesnaženost Uporaba min v konfliktu Tipi min uporabljenih v konfliktu BiH in ottawski proces Struktura razminiranja Strategija razminiranja Hrvaška Minska onesnaženost Hrvaška in ottawski proces Struktura razminiranja Strategija razminiranja Srbija in Črna gora Minska onesnaženost Srbija in Črna gora in ottawski proces Struktura razminiranja Strategija razminiranja Kosovo Minska onesnaženost Struktura razminiranja Albanija Minska onesnaženost Albanija in ottawski proces Struktura razminiranja Strategija razminiranja Makedonija Minska onesnaženost Makedonija in ottawski proces Struktura razminiranja Strategija razminiranja Programi in struktura razminiranja v državah regije Zahodnega Balkana POGLAVJE: REGIONALNI PRISTOP K RAZMINIRANJU NA ZAHODNEM BALKANU 55 III. DEL: MEDNARODNA USTANOVA FUNDACIJA ZA RAZMINIRANJE IN POMOČ ŽRTVAM MIN (ITF) POGLAVJE: USTANOVITEV, NAMEN IN NAČELA DELOVANJA Namen ustanovitve Načela delovanja ITF-a Struktura Upravni odbor Svetovalni odbor Direktor in strokovna služba POGLAVJE: ZBIRANJE DONACIJ IN MEHANIZEM PODVAJANJA Zbiranje donacij POGLAVJE: DELOVANJE IN AKTIVNOSTI ITF Aktivnosti Razminiranje Pomoč žrtvam min in ozaveščanje o nevarnosti min Rezultati Bosna in Hercegovina Hrvaška Kosovo Albanija Srbija in Črna gora Makedonija 67 2

6 Ocena delovanja ITF POGLAVJE: ITF IN REGIONALNI PROGRAM RAZMINIRANJA 68 ZAKLJUČEK 70 LITERATURA 75 PRILOGE 81 PRILOGA A: Zemljevid minske onesnaženosti Zahodnega Balkana 82 PRILOGA B: Strukturiran intervju z mag. Cimperškom 84 3

7 UVOD Problem protipehotnih min je ena najbolj vidnih posledic konflikta na območju bivše Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ) in očiščenje tega ozemlja je eden ključnih faktorjev za razvoj in posledično tudi za stabilizacijo regije Zahodnega Balkana. Nediskriminatorna uporaba protipehotnih min v nedavnih konfliktih na Zahodnem Balkanu je pustila zapuščino problemov s političnimi, ekonomskimi in socialnimi dimenzijami. Razumevanje političnega, ekonomskega in varnostnega okolja in pravilna ocena potreb je nujna pri razvoju koherentne in vzdržnostne strategije za minsko akcijo. Slovenija je, kot del implementacije Ottawske konvencije, h kateri je Slovenija pristopila decembra 1997, skozi Mednarodni sklad za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF) zavzela odločen pristop k tej problematiki Zahodnega Balkana. V diplomski nalogi bom poskušala opredeliti vlogo ITF-a, in posledično Slovenije kot ustanoviteljice, v procesu razminiranja Zahodnega Balkana, kot tudi identificirati prednosti regionalnega pristopa pri reševanju problema protipehotnih min v tej regiji. Prihodnost nudi velike možnosti za Zahodni Balkani in hkrati prinaša za to regijo tudi veliko izzivov. Rešitev problema min, kot enega ključnih faktorjev za razvoj in stabilno in varno okolje, ne more biti pričakovana, brez občutne in stalne zunanje pomoči. V nalogi bom dokazovala tezo, da je Slovenija skozi ITF prevzela vodilno vlogo v programu razminiranja in pomoči žrtvam min v Bosni in Hercegovini in da posledično postaja eden glavnih akterjev na področju financiranja razminiranja kot tudi koordinacije te pomoči v celotni regiji Zahodnega Balkana. Diplomska naloga je razdeljena na tri dele, vsak je razdeljen na več poglavij. Prvi del ima naslov Prepoved protipehotnih min in njena implementacija v Republiki Sloveniji. Posvečen je predvsem pravni podlagi in zgodovini prepovedi protipehotnih min, ki temelji na pogodbenem, kot tudi občem mednarodnem pravu. Ta del naloge bo skušal predvsem predstaviti zgodovino razvoja in uporabe protipehotnih min (1. poglavje), njihovo vojaško uporabnost (2. poglavje) in probleme, ki so pripeljali najprej do omejevanja uporabe protipehotnih min (3. poglavje) in končno do njihove celostne prepovedi, kot zapisano v Ottawski konvenciji (4. poglavje). V 5. poglavju bom 1

8 analizirala implementacijo prepovedi protipehotnih min v Republiki Sloveniji na temelju izpolnjevanja določil mednarodnega prava. Drugi del diplomske naloge je posvečen regionalnemu pristopu pri razminiranju v regiji Zahodnega Balkana in nosi naslov Regionalni pristop pri razminiranju Zahodnega Balkana. Analiziral bo minsko onesnaženost v regiji, kot tudi pomembnost regionalnega pristopa za regijo Zahodnega Balkana. Kratek povzetek teorije regionalizma in regionalnega pristopa v mednarodnih odnosih bo tema 6. poglavja, medtem ko bo 7. poglavje posvečeno definiciji regije Zahodnega Balkana in opisu minske onesnaženosti v regiji. V 8. poglavju bom analitično ovrednotila regionalni pristop pri reševanju problema protipehotnih min. Tretji del je namenjen predstavitvi ITF-a in njegovega delovanja v razminiranju Zahodnega Balkana, skozi katerega je postal eden glavnih akterjev v razminiranju v regiji in s svojim konceptom vplival tudi na druge regije v svetu, ki bi lahko problem protipehotnih min reševale z regionalnim pristopom. Tako je 9. poglavje posvečeno ustanovitvi, namenu in načelom delovanja ITF. V 10. poglavju bo podrobneje razloženo zbiranje donacij in mehanizem podvajanja donacij, 11. poglavje pa bo opisalo delovanje in aktivnosti ITF. V 12. poglavju bo natančneje opisan regionalni program razminiranja, kot ga izvaja ITF. Predvsem drugi del naloge, ki je posvečen regionalnemu programu razminiranja zahteva na tej točki pojasnitev mojega pristopa k problemu. Dejstvo je, da obstajajo povezave in povezanost med političnim, ekonomskim in varnostnim okoljem, njegovim geografskim kontekstom in zgodovinsko zapuščino ter aktivnostmi humanitarnega razminiranja. Opis posledic, ki ga imajo protipehotne mine na državo je podrobneje predstavljen v prvem poglavju. Poudarek pozitivnega vpliva razminiranja na ekonomsko, politično in varnostno okolje, soočasno s potrebo pa razumevanju geografskega in zgodovinskega konteksta pri pomoči razminiranju, se mi zdi na tem mestu nujen in potreben za razumevanje moje naloge. Očiščeno ozemlje prinaša socio-ekonomske koristi in je nujen pogoj za razvoj države, in tako razminiranje neposredno in posredno vpliva na politično, socialno in varnostno okolje. Kako izboljšati učinkovitost in hitrejše razminiranje in, ali je regionalni pristop skozi ITF rešitev tega problema je pristop, na katerem bo temeljila moja hipoteza o vodilni vlogi ITF-a v razminiranju Zahodnega Balkana. Prav tako naloga priznava in ugotavlja razlike v programih minske akcije v posameznih minsko onesnaženih državah. Regionalni pristop ne pomeni iskanja najmanjšega skupnega imenovalca med državami v tej regiji, ampak predvsem lažje ugotavljanje in 2

9 reševanje problemov v smislu izmenjave izkušenj, znanj, tehnologij ter lažjega zbiranja in porabe zunanjih finančnih in ostalih donatorskih sredstev. V prvem delu naloge bom uporabljala predvsem metode za analiziranje in interpretacijo primarnih pravnih virov, tj. sistematično, funkcionalno in primerjalno metodo. Pri analizi in interpretaciji sekundarnih virov je bila najbolj zahtevna notranja kritika virov, zaradi dejstva, da je veliko avtorjev, ki je pisalo o uporabljenih pravnih virih, gledalo na temo iz zelo ozke perspektive humanitarnega (občega) prava. Preden je bilo mogoče narediti celostno sintezo, je bilo zato nujno vire kritično presoditi. V drugem in tretjem delu bom uporabljala primerjalno raziskovanje in študije primerov. Opis struktur razminiranja v minsko onesnaženih državah bo temeljil na obstoječih dokumentih in zbirkah podatkov, kot tudi na dejanskih obiskih avtorke diplomskega dela dotičnih struktur za razminiranje. Glede na dejstvo, da je avtorka od leta 1999 aktivno vključena v aktivnosti razminiranja na Zahodnem Balkanu in je od takrat prisostvovala tudi na vseh sestankih držav pogodbenic Ottawske konvencije, od leta 2003 pa tudi na sestankih Konvencije o konvencionalnem orožju kot predstavnica nevladne organizacije (NVO) za razminiranje, diplomsko delo v veliki meri temelji tudi na metodi opazovanja z neposredno udeležbo. Prav tako sem za metodo uporabila strukturiran intervju, ki je služil predvsem za pridobivanje informacij, o katerih ni bilo (zadostne) literature. 3

10 I. DEL: PREPOVED PROTIPEHOTNIH MIN IN NJENA IMPLEMENTACIJA V REPUBLIKI SLOVENIJI Prvi del diplomske naloge je posvečen mednarodno-pravnem uravnavanju prepovedi protipehotnih min in njegovi implementaciji v Republiki Sloveniji (RS) in je razdeljen na pet poglavij, in sicer: 1. poglavje: Razvoj in uporaba protipehotnih min 2. poglavje: Vojaška uporabnost protipehotnih min 3. poglavje: Zgodovinski pregled pravnih omejevanj protipehotnih min 4. poglavje: Prepoved protipehotnih min: Ottawska konvencija 5. poglavje: Implementacija prepovedi protipehotnih min v Republiki Sloveniji 1. POGLAVJE: RAZVOJ IN UPORABA PROTIPEHOTNIH MIN 1.1 Zgodovina protipehotnih min in njihove uporabe Natančno poreklo protipehotnih min je predmet razprav. Crollova hipoteza je, da so moderne mine naslednice nerazstrelivnih predhodnic, kot so bili koli z bodicami in ostale pregrade, ki so jih uporabljale že antične vojske (Croll 1998: ix). V osemnajstem stoletju je prvič mogoče zaslediti zapise o fladdermine (dobesedno: leteča mina), ki naj bi bila prva mina ki je vsebovala razstrelivo (Maslen 2004: 2). Moderne mine bi naj bile izum ameriške državljanske vojne, ko je bila zabeležena tudi prva žrtev protipehotne mine in sicer v letu Prva množična uporaba protipehotnih, kot tudi protitankovskih min, je bila zabeležena v drugi svetovni vojni, v kateri naj bi bilo uporabljenih 300 milijonov samo protitankovskih min. Večino minskih polj v Evropi po drugi svetovni vojni so očistili vojni ujetniki (Croll 1998: 53). Protipehotne mine so bile v velikem številu uporabljene v vojnah v Koreji in Vietnamu. V Vietnamu so protipehotne mine terjale pet odstotkov žrtev med ameriškimi vojaki. Te žrtve so bile tudi razlog za razvijanje tehnologij t.i. razpršilnih min, kot tudi min s samouničevalnim mehanizmom, ki uniči mino v vnaprej določenem času (4-48 ur) ter min, ki so odvržene iz zraka. 4

11 Čeprav je minska tehnologija napredovala, je tipična uporaba min v notranjih oboroženih spopadih še vedno v veliki meru pomenila ročno polaganje trajnih min. 1 V Angoli, Mozambiku, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Kambodži, Etijopiji idr. so bile mine uporabljane v velikem številu kot del vojaške doktrine, ali samo kot sredstvo za ustraševanje civilnega prebivalstva in za nadzor njegovega gibanja. Razširjena uporaba min je bila tudi posledica nizkih stroškov in dostopnosti, saj so se povprečne cene min gibale med tremi in petnajstimi ameriškimi dolarji za mino. Ob razpadu Sovjetske zveze (SZ) in SFRJ, ki sta bili tudi eni glavnih proizvajalk min na svetu, smo bili priča razširjeni in večinoma nediskriminatorni uporabi le-teh. (Maslen 2004: 5) 1.2 Minska situacija v svetu danes Danes je 80 držav na svetu, ki se ubadajo s problemom protipehotnih min (Landmine Monitor 2004: 10). Točnih podatkov o številu ljudi, ki jih mine mesečno ranijo ali ubijejo ni, se pa žrtve v minsko onesnaženih državah še vedno merijo v stotinah; za razliko od podatkov v začetku devedesetih let, ko so se žrtve merile v tisočih (Landmine Monitor 2004: 10). Dejstvo je, da mine zakopane v zemlji predstavljajo enega najbolj razširjenih, smrtonosnih in dolgoročnih onesnaženj na svetu. (ICRC 1996: 9) 1.3 Značilnosti in definicija protipehotne mine Protipehotne mine se razlikujejo od večine orožja, ki ga moramo nameriti in sprožiti. Ko so mine enkrat položene, so v svojem delovanju popolnoma nediskriminatorne. Če jih ne odstranimo, imajo sposobnost, da ranijo ali ubijejo dolgo zatem, ko se vojskujoči strani nehata bojevati (Harpviken et Fixdal 1997: 275). Združeni narodi trdijo, da je desetkrat verjetneje, da bodo protipehotne mine ranile ali ubile civilista po končanem konfliktu, kot vojskujočega v boju (ICRC 1996: 10). Poleg tega so protipehotne mine zelo trajno orožje. Nikjer ni moč najti ocene pričakovane življenske dobe protipehotnih min, vendar je dejstvo, da so protipehotne mine, ki so bile v Evropi položene v II. Svetovni vojni, še 1 Trajne mine so mine, ki niso opremljene s samouničevalnim ali samonevtralizirajočim mehanizmom, v nasprotju s t.i. pametnimi minami, ki te mehanizme imajo. Trajne mine imajo tudi vzdevek neumne. Samouničevalen mehanizem, kot pove tudi ime, pomeni mehanizem, ki se po določenem času sam sproži in tako razstreli mino. Samonevtralizacija je po drugi strani proces, ko mina preneha delovati zaradi dejstva, da sestavni del njenega mehanizma preneha delovati, ker se baterija izrabi. 5

12 vedno aktivne po šestdesetih letih. Moderne mine izdelane iz plastičnih mas imajo vse značilnosti, da bodo ostale nevarne več destletij. (ICRC, 1996: 10) Glavna značilnost mine je, da se sproži s strani žrtve, kar pomeni, da bo se bo sprožila v primeru prisotnosti, bližine ali stika žrtve (osebe ali vozila) z njo, ali z njenim vžigalnim mehanizmom. To je tudi glavna razlika med minami in drugim konvencionalnim orožjem. Problem držav, onesnaženih z minami, niso samo neposredni učinki le-teh, kot so žrtve ali stroški, ki nastanejo pri čiščenju površin onesnaženih z minami. Mine imajo tudi druge, posredne, vendar zaradi tega nič manj hude posledice, ki dolgoročno verjetno še bolj pestijo državo. Te posledice so sledeče: zavirajo obnovo po-konfliktnih družb. Obstoj protipehotnih min ovira vrnitev beguncev in izgradnjo družb prizadetih od vojne, kar podaljšuje posledice vojne in oboroženih spopadov. Zdravstvene posledice: poleg očitnih posledic za žrtve min, predstavljajo protipehotne mine tudi velik problem, ker preprečujejo dostop (predvsem če so minirane ceste, kmetije, dostopi do javnih bolnic) zdravstvenih kampanj (npr. cepljenja). Seveda so še bolj očiten zdravstveni problem sami stroški skrbi za žrtve min. Minska žrtev potrebuje zdravljenje vse svoje življenje, kar pomeni veliko obremenitev za navadno že tako obubožano državno blagajno. (ICRC, 1995: 34) Ekonomske posledice: protipehotne mine preprečujejo polno izkoriščanje obdelovalnih površin, uničujejo črede in ovirajo trgovanje in produkcijske vzorce. Njihova prisotnost ovira razvoj turizma in drugih možnih naložb in razvojnih možnosti. Zaostalo okrevanje gospodarstva pa lahko poveča napetosti in nestabilnost v regiji. Prav tako je manj virov namenjeno obnovi in razvoju, saj se nacionalni viri izrabljajo za razminiranje in s tem povezanimi aktivnostmi. Okoljske posledice: škoda, ki jo protipehotne mine povzročijo čredam in divjim živalim, ima lahko dolgoročne posledice na habitat. Varnostne posledice: prisotnost protipehotnih min je ovira mirovnemu procesu in po-konfliktni obnovi in rehabilitaciji, saj lahko vodi v ponovno militarizacijo družbe. (Hidden Killers, 1998: 3-10) 6

13 Navkljub prepričanosti nekaterih držav o nezamenljivosti min v njihovih vojaških doktrinah, so mine, predvsem zaradi zgoraj naštetih negativnih posledic za civilno prebivalstvo po končanem spopadu, postale predmet mednarodnopravnih omejevanj. 2. POGLAVJE: VOJAŠKA UPORABNOST PROTIPEHOTNIH MIN Protipehotne mine nedvomno imajo vojaško uporabnost, vprašanje pa je, ali njihova uporabnost opravičuje negativne humanitarne posledice njihove uporabe. 2 Minsko vojskovanje je bilo desetletja del vojaške doktrine v veliko vojskah, predvsem na uporabni in taktični ravni. Na uporabni ravni je najpogosteje navajan razlog za uporabo protipehotnih min geografija, kjer imajo države dolge skupne meje in so jih prisiljene zavarovati pred morebitnimi napadalci. 3 Ko so mine uporabljene kot začasna pregrada (taktična raven), imajo izvirni psihološki učinek. Ko vojaki prečkajo ozemlje, ki je nevarno zaradi drugega konvencionalnega orožja, tj. artilerijskega ognja, ga hočejo prečkati kolikor hitro je mogoče, da bi zmanjšali čas v katerem so izpostavljeni ognju. Ko pa se prečka minsko polje čas in dolžina izpostavljenosti ne igrata nobene vloge vlogo igra naslednji korak. Tako mine predstavljajo psihološko oviro, saj vojaki velikokrat ne naredijo naslednjega koraka obstanejo na mestu. (Maslen 2004: 9) Glavni argument za uporabo min v vojaških konfliktih je, da so mine zelo uspešen mulitplikator sil (force mutliplier) (Parlow 1995: 5). V svoji izjavi je pomočnik direktorja za strateško načrtovanje ameriške vojske (US Army Deputy Director for Strategic Plans and Policy) dejal, da so /p/rotipehotne mine s samouničevalnim mehanizmom nepogrešljive zaradi naslednjih razlogov: (1.) za zaščito frontne linije, (2.) da se poveča učinek drugega orožja in (3.) da se zavarujejo prijateljske sile. (Global Ban on Landmines 1997: 4) 2 Maslen (2004: 6) tako citira južnoafriško obrabmbno ministrstvo, ki je podalo izjavo da /k/dorkoli dvomi v uporabnost minskega polja, naj se kdaj znajde v njem. 3 Tako je Irak v prvi Zalivski vojni položil več milijonov min vzdolž svojih meja, da bi upočasnil napredek koalicijskih sil. (Maslen 2004: 8) 7

14 V devetdesetih letih je bilo narejenih veliko študij o učinkovitosti in uporabnosti protipehotnih min, saj je prav takrat problem min zaradi ogromnega števila civilnih žrtev začel pridobivati tudi zanimanje javnosti. Študije so bile tako narejene s strani vladnih kot tudi nevladnih organizacij. Vladne študije so se predvsem osredotočale na možne alternative protipehotnim minam, kot tudi na razlike med pametnimi in trajnimi minami. Predvsem pa so države vztrajale na stališču, da so za nastali problem protipehotnih min v svetu krive neregularne vojske, ki so nenačrtno in neodgovorno polagale mine v nedavnih spopadih in da civilizirani narodi in redne vojske ne morejo biti odgovorni za nastalo krizo. 4 (ICRC, 1996: 11) Mednarodni odbor rdečega križa (International Committee of Red Cross - ICRC) je leta 1996 naročil študijo o vojaški uporabi in učinkovitosti protipehotnih min, ki je potem postala tudi eno ključnih orodij v ICRC kampanji za prepoved protipehotnih min. V študiji so sodelovali, ali jo podprli, častniki iz 19 držav (vključno s Slovenijo). Zaključki študije so bili (inter alia): - obstoječa snov na temo uporabe protipehotnih min ne potrjuje trditve, da so protipehotne mine nepogrešljivo orožje z visoko vojaško vrednostjo. Po drugi strani pa potrjuje, da so bile mine zelo učinkovite za nadzor gibanja civilnega prebivalstva in za njegovo nediskriminatorno zastraševanje. - V sami vojni je uporaba, označevanje in izdelovanje zapisnikov v skladu s klasično vojaško doktrino in z mednarodnim pravom zelo težko, tudi za profesionalne vojske. 5 - Vojaška vrednost protitankovskih min je priznana, vendar je zato vrednost protipehotnih min vprašljiva. Njihova učinkovitost, ko so uporabljene kot zaščita protitankovskih min ne more biti potrjena s strani preučenih primerov. - Mine, ki so odvržene iz zraka bodo najverjetneje povzročile rast civilinih žrtev, tudi če bodo opremljene s samouničevalnim ali samonevtralizirajočim mehanizmom. 4 Seveda je bil to hkrati tudi argument zagovornikov popolne prepovedi protipehotnih min, saj so trdili, da je mine očitno potrebno popolnoma odstraniti iz arzenala držav, saj so možnosti in posledice zlorabe njihove uporabe prevelike. 5 Države pogodbenice so bile takrat (druga polovica 90. let) zavezane k uporabi min po Protokolu II h Konvenciji o konvencionalnem orožju. 8

15 - Humanitarne posledice uporabe protipehotnih min v dejanskih spopadih prevladajo nad njihovo omejeno vojaško uporabnostjo. Na tej osnovi se mora zahtevati čimprejšnja prepoved njihove uporabe. (povzeto po Maresca et Maslen 2000: ) Razprava o sedanji in prihodnji uporabnosti protipehotnih min se kljub sprejetju konvencije o njihovi prepovedi nadaljuje, saj veliko število držav, ki imajo zaloge min in jih tudi uporabljajo, še vedno ostaja zunaj konvencije. 3. POGLAVJE: ZGODOVINSKI PREGLED PRAVNIH OMEJEVANJ PROTIPEHOTNIH MIN Napori, ki bi zmanjšali brutalnost vojne, motivirani iz humanitarnih, religioznih in tudi praktičnih pomislekov, imajo dolgo zgodovino. Skozi stoletja so se pravila in načela, po katerih so se ravnale vojskujoče strani, razvila kot obče pravo. Da neka pravila veljajo za obče pravo, je poleg doslednega ponavljanja določene prakse skozi določeno obdobje potrebna tudi vera držav, da je takšno obnašanje pravno obvezujoče (opinio juris) in da naj bi bilo spoštovano od vseh strani. 6 Tako je bilo splošno sprejeto, da morajo biti orožje in vojaška taktika omejeni na vojaške cilje, da morajo biti cilji sorazmerni z vojaškimi nameni, kot tudi nujni za dosego teh namenov, ter da naj orožje ne povzroča nepotrebnega trpljenja žrtvam. V drugi polovici devetnajstega stoletja, se je obče pravo pričelo kodificirati in je tako dobilo dopolnilo v konvencionalnem pravu, v obliki multilateralnih pogodb. Prva mednarodna pogodba s to vsebino je bila Petersburška deklaracija z dne 29. novembra 1868, ki je urejala prepoved uporabe določenih bomb v vojskovanju (Al-Ghunaim, 1999: 361). Pravila, ki uravnavajo vrste orožja in metode vojskovanja v vojni (jus in bello) tako tvorijo mednarodno humanitarno pravo, ki se nanaša na oborožene spopade. 7 (Goldblat 2002: 279) 6 Splošno priznano iz dosedanje prakse je tudi, da bo nekaj videno kot obča praksa/norma, mora biti le-ta sprejeta kot taka s strani velikih sil. Univerzalnost ni nujna, da bo nekaj sprejeto kot obče praksa; obstaja pa definitivno korelacija z močjo. (Shaw 1997: 63) 7 Mednarodno humanitarno pravo se je razvilo v času, ko je bila uporaba sile legalen način vodenja mednarodnih odnosov, tj. ko so države imele pravico do vojne (jus ad bellum) (Sassoli et Bouvier 1999: 83-84). Danes je uporaba sile med državami prepovedana s peremptornim načelom mednarodnega prava, ki 9

16 Kljub obsežni uporabi protipehotnih min v II. svetovni vojni, so se Ženevske konvencije iz leta dotaknile samo razminiranja in so eksplicitno prepovedale prisilno uporabo vojnih ujetnikov za čiščenje minskih polj. 9 V sredini sedemdesetih let dvajsetega stoletja je ICRC identificiral mine (ne specifično protipehotne mine) kot orožje, ki bi zaslužilo posebno pravno omejitev. Tako so nekateri upali, da bo uporaba min (kot tudi uporaba nekaterih drugih vrst konvencionalnega orožja), specifično regulirana v Dodatnem protokolu k Ženevskim konvencijam iz leta Oba Dodatna protokola sta bila sprejeta leta 1977 brez specifičnih omejitev uporabe treh kategorij konvencionalnega orožja, tj. nezaznavnih delcev, min in zažigalnega orožja, čeprav je diplomatska konferenca razpravljala o vseh treh kategorijah orožja. 10 Ob zaključku pogajanj 9. junija 1977 je Diplomatska konferenca, ki je sprejela ga eklatantno odseva Ustanovna listina Združenih narodov (ZN) (Green 1993: 1-14). Ustanovna listina ZN v členu 2 navaja, da naj vsi člani ZN rešujejo svoje mednarodne spore z mirnimi sredstvi na način, da ne ogrožajo mednarodnega miru in varnosti (člen 2, odst. 3). Prav tako naj bi se vsi člani ZN v svojih mednarodnih odnosih vzdrževali grožnje s silo ali uporabe sile (člen 2, odst. 4). Izjeme od tega pravila so dovoljene v primeru individualne ali kolektivne samoobrambe (člen 51), v akcijah v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj (poglavje VII Ustanovne listine ZN) in v pravici narodov do samoodoločbe (Sassoli et Bouvier 1999: 84). Namen humanitarnega prava je zmanjšati in ublažiti strahote vojn, ki se v današnjem času (kljub prepovedi) še vedno dogajajo. Gre za pravila v vojni - jus in bello ki so ločena od jus ad bellum in posledično ne legitimizirajo uporabe sile. To je zapisano tudi v Protokolu I k Ženevskim konvencijam iz leta Ženevske konvencije z dne , vsebujejo štiri konvencije, in sicer: - Konvencija I: Izboljšanje pogojev ranjenih in bolnih v vojskah na bojišču. - Konvencija II: Izboljšanje pogojev ranjenih, bolnih in brodolomcev v vojskah na morju. - Konvencija III: Ravnanje z vojnimi ujetniki. - Konvencija IV: Zaščita civilistov v vojni. Vir: What treaties make up international humanitarian law; c240?opendocument ( ). 9 Člen 52 Ženevske konvencije III iz leta Dodaten protokol I k Ženevskim konvencijam z dne o Zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol I) (Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and relating to the Protection of Victims of International Armed Conflicts, ( ). ( ).). Ter Dodaten protokol II k Ženevskim 10

17 dodatna Protokola predlagala Generalni skupščini (GS), da naj skliče posebno konferenco pod okriljem ZN, ki bi naj regulirala uporabo zgoraj navedenih kategorij orožja. 11 (Maslen 2004: 16) 3.1. Omejevanje orožja v mednarodnem pravu - kontekst Specifična prepoved določenega orožja se uvršča v dve veji mednarodnega prava: pravo razoroževanja in mednarodno humanitarno pravo oboroženih spopadov. To dvojno razmerje ni nepomembno, saj vsako pravo pristopi k problemu drugače (Sandoz v Maresca et Maslen (ed.) 2000: 94). V razoroževanju je poudarek na problemih varnosti. Namen je postopno napredovanje v smeri popolne razorožitve, brez kakšnih sunkovitih sprememb v razmerju moči, ki bi prizadele varnost držav (Sandoz v Maresca et Maslen, (ed.) 2000: 94). Sporazumi o razorožitvi naj tudi ne bi uravnavali ali prepovedovali samo uporabe doloženega orožja, temveč tudi njegovo proizvodnjo, hranitev, prodajo ali nakup. Skratka, sporazumi ne uravnavajo samo uporabe ampak tudi lastnino. Namen mednarodnega humanitarnega prava je bolj skromen : humaniziralo bi naj, kolikor je to le mogoče, oborožene spopade. Nerealistično bi bilo tako pričakovati, da bodo spopadi preprečeni tako, da bi se sprejelo tako močne omejitve, da bi bilo samo vojskovanje nemogoče. Nobenega razloga ni, da bi se te omejitve spoštovale bolj, kot sama norma, ki prepoveduje oborožene konflikte (Sandoz v Maresca et Maslen, ed. 2000: 94). Zato je potrebno doseči kritično voljo držav, (1.) da se odpovejo uporabi določene vrste orožja ali pristanejo na omejitev uporabe določene vrste orožja v spopadih (v okviru mednarodnega humanitarnega prava) ali (2.) da pristanejo na prepoved in/ali omejitve uporabe in lastnine orožja (v okviru prava razoroževanja). Kot bomo videli, predvsem na primeru Ottawske konvencije, ločnica med obema ni vedno čisto jasna. konvencijam z dne o Zaščiti žrtev ne-mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol II) (Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and Relating to the Protection of Victims of Non-International Armed Conflicts (Protokol II), ( ). ( ).). 11 Eden od razlogov, da so bile mine uvrščene v te tri kategorije so bile žrtve med ameriškimi in zavezniškimi silami v Vietnamu. (Parlow, 1995: 6) 11

18 3.1.1 Pravo razoroževanja: Konferenca o razoroževanju kot mednarodni pogajalski forum Konferenca o razoroževanju je bila ustanovljena leta 1979 kot edini forum za multilateralna pogajanja mednarodne skupnosti o razoroževanju in je bila posledica prve posebne seje Generalne skupščine o razoroževanju iz leta Ob ustanovitvi, je imela Konferenca o razoroževanju 40 držav članic: vseh pet stalnih članic Varnostnega sveta (VS) Organizacije Združenih narodov (OZN) in 35 ostalih držav, ki so predstavljale vse regije sveta in politične usmeritve (Goldblat 2002: 14). Danes članstvo Konference o razoroževanju šteje 65 držav. 13 Ob ustanovitvi je Konferenca dobila mandat, da se ukvarja z uravnavanjem oboroževanja (arms control) in razorožitvijo (disarmament) na naslednjih področjih: 14 1.) z jedrskim orožjem, v vseh aspektih; 2.) s kemičnim orožjem; 3.) z ostalim orožjem za množično uničevanje; 4.) s konvencionalnim orožjem; 5.) z zmanjševanjem vojaških proračunov; 6.) z zmanjševanjem vojaških sil; 7.) z razorožitvijo in razvojem; 8.) z razorožitvijo in mednarodno varnostjo; 9.) s kolateralnimi ukrepi, ukrepi grajenja zaupanja (confidence building) in učinkovitim metodami verifikacije razorožitve; 10.) s celostnim programom razoroževanja, ki bo pripeljal do splošne in celostne razorožitve pod mednarodnim nadzorom. Teh deset točk je znanih tudi pod imenom dekalog, 15 v sklopu katerega Konferenca sprejema dnevni red za vsako sejo Conference on Disarmament. ( ). 13 Leta 1990, ob združitvi Nemčije, je članstvo padlo s 40 na 39 članic in po razpadu Češkoslovaške na 38. Leta 1996 je Konferenca sprejela 23 novih članic in leta 1999 še tri. Leta 2003 je bilo članstvo zmanjšano na 65 članic zaradi izključitve Jugoslavije, ker se niso mogli dogovoriti o nasledstvu. Vse republike bivše SFRJ lahko danes sodelujejo na Konferenci kot opazovalke. (Goldblat 2002: 14) 14 Uporabljeni termini so prevedeni kot v članku Dr. Darka Lubija. (1997: 15-29) 15 Conference on Disarmament. ( ). 12

19 Konferenca in njeni predhodniki 17 so uspešno zaključili pogajanja o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja, 18 Konvenciji o prepovedi razvoja, proizvodnje in kopičenja zalog bakteriološkega (biološkega) in strupenega orožja in o njegovem uničenju, 19 Konvencijo o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja in o njegovem uničenju, 20 ter Pogodbo o celostni prepovedi jedrskih poskusov. 21 Konferenca o razoroževanju odloča o vsem s konsenzom, kar je eden od razlogov, da se že deveto leto ne more dogovoriti o dnevnem redu, oziroma o dnevnem redu, ki bi vseboval program dela, ki obsega poglobljeno razpravo in pogajanja (Goldblat 2002:15). To je verjetno tudi eden od razlogov, da mine niso bile predmet pogajanj v okviru te konference, čeprav Združene države Amerike (ZDA) že od leta 1997 predlagajo protipehotne mine kot točko dnevnega reda Konference o razoroževanju Mednarodno humanitarno pravo oboroženih spopadov: obče norme mednarodnega humanitarnega prava in pogodbeno humanitarno pravo Dve normi mednarodnega prava sta bili citirani, ko se je začelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja govoriti o potrebi po uravnavi uporabe protipehotnih min (ICRC 1996: 24). To sta normi, ki predstavljata fundamentalno načelo mednarodnega humanitarnega 16 Konferenca zaseda trikrat letno, in sicer januarja (deset tednov), maja (sedem tednov) in julija (sedem tednov). (Goldblat 2002:14) 17 Konferenca o razoroževanju je naslednik Odbora desetih držav za razoroževanje (Ten-Nation Committee on Disarmament), ki je deloval med leti , Odbora za razoroževanje osemnajstih držav (Eighteen- Nation Committee on Disarmament), ki je deloval med leti , ter Konference odbora za razoroževanje (Conference of the Committee on Disarmament), ki je delovala med leti (Goldblat 2002: 14) 18 Treaty on Non-Proliferation of Nuclear Weapons ( ). ( ). 19 Convention on the Prohibition of the Develoment, Production and Stockpiling of Bacteriological (Biological) and Toxin Weaponos and on Their Destruction ( ). ( ). 20 Convention on Prohibition of Development, Production, Stockpiling and Use of Chemical Weapons ( ). ( ). 21 Comprehensive Nuclear Test Ban Treaty ( ). ( ). 22 Govor g. Cynkina, ameriškega predstavnika na Konferenci za razorožitev dne , na drugem zasedanju Konference o razoroževanju v letu Dokument CD/PV.987, str ( ). 13

20 prava 23 in sta zapisani tudi v Dodatnem protokolu I (1977) k Ženevskim konvencijam iz leta Ženevske konvencije so del občega mednarodnega prava in so absolutno obvezujoče pravo, kar pomeni, da ne morejo biti predmet dipozitivnega prava (Andrassy 1995: 7). Ti dve normi sta: Stranke v konfliktu morajo vedno ločiti med civilisti in vojskujočimi. Civilisti ne smejo biti tarče neposrednega napada. Napadi morajo biti usmerjeni samo na vojaške cilje. 25 Prepovedano je uporabljati orožje, ki povzroča nepotrebno trpljenje. Tako je prepovedano uporabljati orožje, katerega posledice so nesorazmerne njegovemu vojaškemu namenu in učinku. 26 Zgoraj navedeni normi sta bili navajani kot očiten razlog za potrebo po uravnavanju uporabe protipehotnih min, saj le-te ne izbirajo med vojaki in civilisti, ker so sprožene s strani žrtve. Poleg tega pa so rane, ki jih mine zadajajo, smatrane kot nepotrebne. 27 Kot 23 ICRC v svoji knjigi Basic rules of Geneva conventions and their Additional protocols (1983: 7) našteva 7 osnovnih pravil mednarodnega humanitarnega prava v oboroženih spopadih. 24 Dodaten protokol I k Ženevskim konvencijam štejemo k občemu mednarodnem humanitarnem pravu. (Gasser, 1993:14) 25 Ta norma je kodificirana v členu 51 Dodatnega protokola I k Ženevskim konvencijam. Člen 51 se glasi: i. Prebivalci in civilisti ne smejo biti predmet napadov. ii. Nevarni napadi so prepovedani. Nevarni napadi so: 1. tisti napadi, ki niso usmerjeni na specifični vojaški cilj; 2. tisti napadi, ki uporabljajo orožje, ki ne more biit namerjeno zoper specifično vojaško tarčo; 3. tisti napadi, ki uporabljajo metode ali sredstva, katerih posledice ne morejo biti predvidene tako kot zahteva ta Protokol. Posledično taka uporaba ne razlikuje med civilisti in vojaškimi cilji. 26 Ta norma je kodificirana v členu 35 Dodatnega Protokola I k Ženevskim konvencijam. Člen 35 se glasi: i. Stranke v sporu nimajo absolutne pravice v izbiri sredstev in načinov vojskovanja. ii. Prepovedano je uporabljati orožje, razstrelivo, materiale in bojna sredstva, ki povzročajo nepotrebne poškodbe in trpljenje. iii. Prepovedano je uporabljati sredstva in načine vojskovanja, ki bi lahko pustili dolgoročne posledice. 27 Prav tako se na ti dve načeli v preambuli sklicuje tudi Ottawska konvencija. Zadnji odstavek preambule se namreč glasi: Ker se opirajo na načelo mednarodnega humanitarnega prava, da pravica strani v oboroženem spopadu do izbire načinov in sredstev vojskovanja ni neomejena, na načelo, ki v oboroženih 14

21 sem že omenila, protipehotne mine celo v večji meri prizadenejo civiliste kot vojskujoče, saj ostanejo v zemlji še dolgo časa po končanem konfliktu in vplivajo tudi na socioekonomsko življenje v post-konfliktnih družbah. Seveda bi bilo naivno trditi, da so mine zaradi dejstva, ker bi ti dve normi lahko aplicirali, ko se opisuje njihova narava in lastnosti, že tako ali tako prepovedane. V stvarnosti je pravilo nepotrebnega trpljenja vedno kompromis med vojaško nujnostjo in humanostjo (Sassoli et Bouvier 1999: 165). 28 Uporaba ni omejena, dokler se le-ta ne omeji z mednarodno pogodbo, na določila katere mora vsaka država posebej tudi pristati. Samo dejstvo, da Meddržavno sodišče v Haagu ni moglo z zagotovostjo odgovoriti na vprašanje ali je uporaba jedrske sile pod katerimikoli pogoji dovoljena po mednarodnem pravu (posledice uporabe jedrskega orožja so nedvomno še bolj nediskriminatorne kot posledice uporabe protipehotnih min), je dovolj jasen primer, ki potrjuje, da nobeno orožje ni prepovedano, če se države k tej prepovedi izrecno ne zavežejo Konvencija o konvencionalnem orožju in Protokol II o prepovedi ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih eksplozivnih sredstev Ker Dodatni protokol I in Dodatni protokol II nista specifično omejila uporabe nobene kategorije konvencionalnega orožja (glej str ) je bila 10. oktobra 1980, na podlagi resolucij Generalne skupščine OZN 35/152 z dne , 33/70 z dne in 34/82 z dne , v okviru posebne konference, v Ženevi sprejeta Konvencija o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerne travmatične učinke in da glede ciljev delujejo enako ( ) (v spopadih prepoveduje uporabo orožja, izstrelkov in sredstev ter načinov vojskovanja, ki so take narave, da povzročajo odvečne poškodbe in nepotrebno trpljenje, in na načelo, da je treba razlikovati med civilisti in borci. 28 Humanitarna skrb igra pomembno vlogo pri odločitvi o začetku pogajanj o prepovedi uporabe določenih vrst orožja, vendar pa je potrebno dodati, da je strateški razmislek (potreba ali pomanjkanje potrebe po doloženi vrsti orožja in njegova (ne)uporabnost) tisti, ki bo pri odločitvi igral primarno vlogo. Verjetno so bila pogajanja o prepovedi protipehotnih min v ottawskem procesu edina izjema, kjer je bila humanitarna skrb (predvsem javnosti) močnejša. (Maslen 2004: 42) 29 Meddržavno sodišče v Haagu je razsodilo da, /n/i niti v občem niti v konvencionalnem mednarodnem pravu kakršnekoli celovite in splošne prepovedi uporabe jedrske sile ali grožnje s silo. V: Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory opinion, , ICJ 1996, str

22 nadaljevanju Konvencija o konvencionalnem orožju). 30 Konvencija je imela dodane tri Protokole in sicer: Protokol o nezaznavnih delcih (Protokol I), Protokol o prepovedi in omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih naprav (Protokol II), ter Protokol o prepovedi in omejitvah uporabe zažigalnega orožja (Protokol III). (Maslen 2004: 16-17) Ob pristopu h konvenciji so se morale države zavezati k vsaj dvema od treh protokolov. Protokol II je vseboval prepovedi, oziroma omejitve v uporabi, protipehotnih in protitankovskih min, min presenečenja in drugih eksplozivnih naprav. Glavne določbe tega Protokola so naslednje: mine so lahko usmerjene samo na vojaške cilje: nediskriminatorna uporaba je prepovedana in vsi potrebni ukrepi morajo biti sprejeti, da se obvarujejo civilisti. Mine, ki se polagajo na daljavo (helikopterji, rakete) se ne smejo uporabljati razen v primeru, da je njihova lokacija natančno zabeležena, ali če mine vsebujejo mehanizem za samouničenje. Morajo se voditi zapisniki lokacij o prej načrtovanih minskih poljih. Po koncu sovražnosti se morajo stranke v sporu sporazumeti med seboj in z drugimi državami in organizacijami o potrebnih ukrepih za očiščenje minskih polj. Mednarodna reakcija na te nove instrumente je bila medla in le malo držav se je odločilo k njim pristopiti. 31 Med pogajanji o Konvenciji o konvencionalnem orožju je bilo tudi relativno malo pozornosti usmerjeno na vprašanje min, saj je mednarodna skupnost osredotočila svoje moči na omejitve uporabe zažigalnega orožja. 32 V devedesetih letih prejšnjega stoletja pa je postalo jasno, da uporaba min, predvsem protipehotnih min, dramatično narašča in povzroča veliko humanitarno krizo. Vsebina Protokola II se je pokazala kot nezadostna. Mine so se vse bolj uporabljale v spopadih, ki niso imeli mednarodnega značaja po definiciji Konvencije o konvencionalnem orožju. Zaradi vseh pomankljivosti, so države pogodbenice te konvencije na pobudo Francije in vedno večjega pritiska NVO in mednarodne javnosti, sklicale revizijsko konferenco 30 Convention on prohibitions or restrictions on the use of certain conventional weapons which may be deemed to be excessively injurious or to have indiscriminate effects ( ). ( , ). 31 Do leta 1995 je k Protokolu II pristopilo le 41 držav. (Sandoz v Maresca et Maslen (ed.) 2000: 108) 32 Predvsem zaradi napalma uporabljenega v Vietnamu. 16

23 Konvencije o konvencionalnem orožju, predvsem s ciljem, da bi se poostrilo omejitve glede uporabe protipehotnih min, z namenom preprečevanja številnih civilnih žrtev (Maresca et Maslen 2000: 127). Prvo zasedanje revizijske konference, ki je potekalo od septembra do oktobra 1995, je doseglo, da se je razširil domet Protokola II tudi na spopade, ki nimajo mednarodnega značaja, vendar so bili vsakršni poskusi, da bi se uvedlo prepoved protipehotnih min ali da bi se uvedle dodatne omejitve uporabe, zatrti s strani velikega števila držav. Protokol II je bil dopolnjen 3. maja 1996 (v nadaljevanju Dopolnjen protokol II) - države pa so se uspele uskladiti le glede nekaterih manjših in skromnih tehničnih omejitev. Pridobitve, ki jih je prinesel Dopolnjen protokol II so predvsem, (1.) razširitev dometa protokola tudi na notranje konflikte, (2.) zapisala se je jasna odgovornost za odstranitev min po končanem konfliktu, (3.) zahtevani so bili boljši zapisi minskih polj in (4.) izboljšala se je zaščita humanitarnih delavcev (ICRC 1996: 16). Dopolnjen protokol II je začel veljati, skladno s členom 5 Konvencije o konvencionalnem orožju 3. decembra Vendar pa je problem Dopolnjenega protokola II še vedno v dejstvu, da je samo omejeval uporabo nediskriminatornega orožja in je tako dovoljeval njegovo nadaljno uporabo in implicitno tudi razvoj novih modelov. Dodatna slabost Protokola II in Dopolnjenega protokola II je, da je do junija 2005 k njima pristopilo relativno majhno število držav (Doswald-Beck 1995: 3). K Protokolu II je tako do 1. junija 2005 pristopilo 84 držav. Enako število je pristopilo tudi k Dopolnjenemu protokolu II. 33 Potrebno je podariti, da je Protokol II (predvsem v dopolnjeni obliki iz leta 1996) še vedno zelo pomembna mednarodna pogodba, saj njegova vsebina predstavlja minimum, ki ga država pogodbenica, ki še vedno uporablja protipehotne mine, mora spoštovati Convention on prohibitions or restrictions on the use of certain conventional weapons which may be deemed to be excessively injurious or to have indiscriminate effects, Geneva, 10 October 1980, States which have adhered to the Convention and annexed Protocols. ( ). 34 Pomemben podatek je, da so države z največjimi zalogami min, oziroma države, ki mine še vedno uporabljajo in tako niso države pogodbenice Ottawske konvencije, pogodbenice Protokola II in Dopolnjenega protokola II, tj. Kitajska, Finska, Rusija, Izrael in ZDA. 17

24 Prav tako Protokol II ostaja edini instrument, ki uravnava uporabo protitankovskih min 35 in vsebuje pravila o odstranitvi le-teh po koncu spopadov. (Maslen et Herby, 1998: 9) 4. POGLAVJE: PREPOVED PROTIPEHOTNIH MIN - OTTAWSKA KONVENCIJA Odziv velikega števila držav na Dopolnjen protokol II je bil negativen, saj je bila njegova vsebina videna kot preveč kompleksna, pa tudi premalo stroga, da bi lahko doprinesla k izboljšanju nastale humanitarne krize. Dopolnjen protokol II je prepovedal uporabo min, ki jih s kovinskim detektorjem ni mogoče zaznati in mine, ki so odvržene z letala in niso opremljene s samouničevalnim ali samonevtralizirajočim mehanizmom, vendar je dovoljeval devetletno prehodno obdobje (člen 2 (c) tehničnega aneksa k Dopolnjenem protokolu II). ICRC je te omejitve oklical za nezadostne in dejal, da je malo verjetno da bo Dopolnjen protokol II prispeval k zmanjšanju civilnih žrtev. Oktobra 1992 je šest NVO 36 ustanovilo International Campaign to Ban Landmines (ICBL Mednarodna kampanja za prepoved protipehotnih min), ki je zahteval prepoved protipehotnih min in imenoval Jody Willliams za njegovo koorinatorko. 37 ICBL je dobil močno podporo mednarodne javnosti s slikami ranjenih civilistov in usmeril pozornost na problem protipehotnih min. ICBL je v končni fazi postala koalicija več kot 100 NVO in 60 držav. 38 Kampanja je zelo hitro galvanizirala javno mnenje in dosegla, da je veliko število držav unilateralno omejilo ali prepovedalo uporabo protipehotnih min. Ameriški senator Leahy je tako podal predlog zakona o moratoriju na izvoz protipehotnih min ZDA. 39 Podobne moratorije sta sprejeli tudi Italija in Francija. Belgija, Nizozemska, 35 Protitankovske mine so tudi predmet dodatnih diskusij v okviru Skupine vladnih strokovnjakov v okviru Konvencije o konvencionalnem orožju pod naslovom Mines Other than Antipersonnel Mines (MOTAPM Mine razen protipehotnih min). 36 Te NVO so: Mines Advisory Group, Handicap International, Vietnam Veterans of America Foundation, Human Rights Watch, Medico International in Physicians for Human Right. 37 ICBL in Jody Willims sta leta 1997 prejela Nobelovo nagrado za mir. 38 A brief History of ICBL. ( ). 39 ZDA so moratorij sprejele in ga vmes večkrat podaljšale, nazadnje do Vir: U.S.Landmine Production and Exports: Export and Transfer of Landmines. August 2005, Human Rights Watch. ( ). 18

25 Danska, Kanada in Norveška so se vse do sredine leta 1996 unilateralno odpovedale uporabi protipehotnih min (Croll, 1998: 135). Do maja 1996 je več kot 40 držav javno izrazilo svojo podporo mednarodni prepovedi protipehotnih min. Oktobra 1996 je bila v Ottawi sklicana mednarodna konferenca, ki je razpravljala o prepovedi protipehotnih min. Ob koncu konference, je tedanji kanadski zunanji minister Lloyd Axworthy zahteval pogajanja in podpis pogodbe o prepovedi protipehotnih min do konca leta 1997 zunaj okvira ZN, kot implicitno priznanje, da mednarodna skupnost ni uspela najti ustreznega odgovora na humanitarno krizo. To je bil začetek t.i. ottawskega procesa. 4.1 Ottawski proces Ottawski proces je bil peljan s strani relativno majhne skupine držav, t.i. jedrne skupine (core group). Prvotna skupina držav, ki se je začela sestajati konec leta 1996 je bila sestavljena iz Avstrije, Belgije, Filipinov, Irske, Južne Afrike, Kanade, Mehike, Nizozemske, Norveške in Švice. V februarju 1997 se je skupina razširila s pridružitvijo Kolumbije in Nemčije in junija istega leta s pridružitvijo Brazilije, Francije, Malezije, Nove Zelandije, Potugalske, Slovenije, Velike Britanije in Zimbabveja (Kongstad 1999: 58). Novembra 1996 je Avstrija pripravila in razposlala prvi osnutek Konvencije o prepovedi protipehotnih min. 40 (Maslen 2004: 28) Dne 10. decembra 1996 je GS OZN z resolucijo 455/51 pozvala države, da naj začnejo proces za učinkovit in pravno obvezujoč mednarodni sporazum o prepovedi uporabe, skladiščenja, izdelave in prenosa protipehotnih min (odst. 1). Za resolucijo je glasovalo 155 držav (10 držav se je glasovanja vzdržalo 41 ). 42 (Maslen 2004: 30) 40 Osnutek je že predvideval 40 potrebnih ratifikacij, da bi konvencija vstopila v veljavo, iz razloga, ker so hotele države preprečiti možen argument neuniverzalnosti. Kljub temu se prav ta argument danes velikokrat izpostavlja s strani ZDA, saj tri države, stalne članice VS OZN niso pristopile k konvenciji. Glej tudi opombo Države, ki so se vzdržale so bile: Belorusija, DR Koreja, Izrael, Kitajska, Koreja, Kuba, Pakistan, Rusija, Sirija in Turčija (GA/455/51). Zanimivo je, da nobena od teh držav do danes še ni pristopila k Ottawski konvenciji. 42 ZDA so hotele v resoluciji zapisati, da naj se vprašanje protipehotnih min rešuje v okviru Konference o razoroževanju. Kanada je temu nasprotovala, saj so se vsi bali, da bi bila pogajanja v okviru Konference o 19

26 V letu 1997 so se potem zvrstile pripravljane konference, kjer se je razpravljalo o avstrijskem osnuku, in sicer februarja na Dunaju, aprila v Bonnu in junija v Bruslju. Dokončna verzija je bila sprejeta na pogajanjih v Oslu v septembru Na konferenci v Ottawi je potem 122 držav podpisalo konvencijo od decembra V bistvu je ottawski proces neke vrste precedens v mednarodnem pravu. Od ideje o sporazumu, ki bi v celoti prepovedal protipehotne mine do implementacije te ideje, ki se je odrazila v podpisu konvencije o prepovedi protipehotnih min, sta minili le slabi dve leti. Prav tako je bila Ottawska konvencija amalgam mednarodnega humanitarnega in razorožitvenega prava. Konvencija je po eni strani dobila impetus zaradi humanitarnih posledic orožja, po drugi strani pa je prepoved protipehotnih min obravnavala zelo podobno, kot je obravnavano kemično orožje v Konvenciji o prepovedi kemičnega orožja. Kljub slednjemu je bila Ottawska konvencija sprejeta izven edinega stalnega multilateralnega foruma za razoroževanje, tj. Konference o razoroževanju. Tedanji kanadski zunanji minister Axworthy, ki je eden glavnih zaslužnikov za sprejetje konvencije, je dejal, da je iz ottawskega procesa mogoče izluščiti tri nauke: (1.) mednarodno javno mnenje postavlja omejitve na človeško obnašanje, tudi na bojiščih; (2.) diplomacija lahko deluje na nove načine, ki prinesejo nepričakovan napredek; (3.) polno partnerstvo med vladami in NVO-ji lahko pripelje do rezultatov, ki jih nobeden od obeh akterjev ne bi mogel doseči sam. (Global Ban on Landmines, 1997: 1) 4.2 Vsebina konvencije Člen 17 konvencije pravi, da konvencija začne veljati prvi dan šestega meseca po mesecu, v katerem je bila deponirana 40. listina o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu. Za državo, ki deponira listino o ratifikaciji po datumu 40. deponiranja listine o ratifikaciji začne konvencija veljati prvi dan šestega meseca po datumu deponiranja (člen 17, odst. 2). Burkina Faso je bila štirideseta država, ki je deponirala ratifikacijo razoroževanju (pre)dolgotrajna, predvsem zaradi pravila, da mora konferenca odločati s konsezom. ZDA so na koncu pristale, da se Konferenca o razoroževanju lahko umakne iz osnutka resolucije. 43 Ban Movement Chronology. ( ). 20

27 konvencije, tako da je konvencija vstopila v veljavo 1. marca Do marca 2005 je instrumente ratifikacije predalo 144 držav. 45 Konvencija je za države pogodbenice sedaj obvezujoče mednarodno pravo Obseg konvencije Ottawska konvencija ne vsebuje posebnega člena, ki bi določal obseg oziroma domet konvencije. To je v skladu s pogodbami razoroževanja in v nasprotju z večino instrumentov mednarodnega humanitarnega prava, ki prvenstveno veljajo v oboroženih spopadih. Tako Ottawska konvencija velja v vseh situacijah, v času miru, kot v času vojne, in v vseh spopadih, vključno z notranjimi nemiri. Konvencija po drugi strani zavezuje države pogodbenice in ne oboroženih opozicijskih skupin. 46 Je pa potrebno poudariti, da se države zavezujejo, da bodo sprejele pravne in administrativne ukrepe, da bi preprečile aktivnost svojih državljanov, ki ne bi bila v skladu s konvencijo (glej tudi točko ). (Maslen 2004: 75) V členu 1 so tako podane splošne obveznosti, ki izhajajo iz konvencije in ki predstavljajo bistvo konvencije - v celoti in v vseh pogledih prepovedati to vrsto orožja: 1. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da nikoli v nobenih okoliščinah ne bo: a) uporabljala protipehotnih min; b) razvijala, proizvajala, drugače pridobivala, kopičila zalog, obdržala ali neposredno ali posredno komur koli prenesla protipehotnih min c) komur koli kakor koli pomagala, ga spodbujala ali navajala k temu, da se vključuje v kakršno koli dejavnost, ki je državi pogodbenici po tej konvenciji prepovedana. 44 To je bil najhitrejši vstop v veljavo kakšne mednarodne pogodbe. Od ottawske podpisne konference decembra 1997 pa do vstopa v veljavo je preteklo samo leto in pol. (Landmine Monitor Executive Summary 1999: 3) 45 Ratification updates. ( ). 46 V sklopu sestankov Ottawske konvencije se najpogosteje uporablja termin nedržavni akterji (Non-State Actors). Marca 2000 je v Ženevi potekala prva konferenca o vključitvi nedržavnih akterjev v proces. Afganistanski Talibani, gvatemalska Nacionalna revolucionarna skupina, Casamance gibanje demokratičnih sil v Senegalu in vojskujoče frakcije v Sudanu, so vse podprle Deklaracije o ne-uporabi protipehotnih min. (Measured steps, 2000: 1) 21

28 2. Vsaka država pogodbenica se obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh protipehotnih min v skladu z določbami te konvencije. Člen 1 točka a tako obvezuje državo pogodbnenico, da ne bo nikoli in v nobenih okoliščinah uporabljala protipehotnih min. Država pogodbenica se s sprejetjem te konvencije v bistvu zaveže, da protipehotne mine niso več legitimno orožje za uporabo tako v času vojne, kot v času miru (ICRC, 1998: 6). Nobene izjeme niso dovoljene, kar je zapisano tudi v členu 18 konvencije, ki pravi, da na člene te konvencije zadržki niso dopustni. To nedvomno tudi prispeva k pomembnosti in celovitosti konvencije, saj z dopuščanjem zadržkov vsebina navadno razvodeni. Točka b člena 1 Ottawske konvencije prepoveduje razvoj, proizvodnjo, kopičenje zalog in posredovanje protipehotnih min. S prepovedjo razvoja in proizvodnje se država obveže, da ne bo proizvajala protipehotnih min, prav tako tudi ne sme izvajati projektov, ki bi imeli za namen izpopolnitev sedanjih modelov, razvijanje novih modelov ali proizvajanje kakršnegakoli orožja takšne vrste v prihodnosti. (ICRC, 1998:6) Konvencija prepoveduje tudi kopičenje zalog protipehotnih min. Po členu 4 konvencije se vsaka država obvezuje, da bo uničila ali zagotovila uničenje vseh zalog protipehotnih min, ki jih ima, oziroma so, pod njeno jurisdikcijo. To mora država narediti najkasneje v štirih letih, ko je konvencija zanjo stopila v veljavo. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je skladno s členom 3 dovoljeno obdržati ali opraviti prenos nekaj protipehotnih min za razvoj in usposabljanje tehnik odkrivanja, čiščenja ali uničevanja min. Število teh min naj ne bi presegalo minimalnega števila min, nujno potrebnih za zgoraj navedene primere (člen 3, odst. 1). 47 Prav tako člen 1 prepoveduje kakršenkoli prenos protipehotnih min, razen prenosa za namen uničenja protipehotnih min, ki je dovoljen (člen 3, odst. 2). Po členu 2 (Definicije) prenos vključuje poleg fizičnega premikanja protipehotnih min na ozemlje neke države ali z njega, tudi prenos lastninske pravice in nadzor nad minami, ne vključuje pa prenosa ozemlja, na katerem so postavljene protipehotne mine. 47 V času sprejemanja konvencije v Oslu, je veliko vlad napovedalo, da ne bo zadržalo več kot nekaj tisoč min (ICRC, 1998: 6). Število min, ki ga država obdrži po tem členu, je še vedno predmet različnih razlag. 22

29 Eden najtežjih členov za interpretacijo je točka c člena 1 v katerem je določeno, da država pogodbenica ne sme pomagati, spodbujati ali navajati k dejavnostim, ki so po tej konvenciji prepovedane. Noben od zgoraj naštetih glagolov v konvenciji ni definiran in zato se pojavljajo različne interpretacije v (1.) primerih skupnih vojaških operacij, ko ena od držav v skupnih operacijah ni pogodbenica konvencije in uporablja mine, (2.) v primerih prenosa min čez ozemlje države pogodbenice v skupnih operacijah ter (3.) v primerih skladiščenja min države, ki ni pogodbenica konvencije, na ozemlju države pogodbenice (Maslen 2004: ). Te nejasnosti niso bile dorečene niti na pregledni konferenci. Člen 5 konvencije obvezuje državo, da bo v desetih letih po vstopu konvencije v veljavo uničila ali zagotovila uničenje vseh zalog protipehotnih min na njenem ozemlju. Prav tako jih odstavek dve tega člena zavezuje, da morajo zagotoviti, da bodo vsa minirana območja, ki so pod njeno jurisdikcijo in nadzorom, označena najmanj po standardih, ki so navedeni v Protokolu II h Konvenciji o konvencionalnem orožju. Če država meni, da ne bo mogla v navedenem roku uničiti ali zagotoviti uničenja protipehotnih min, lahko po tretjem odstavku tega člena zaprosi na sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci za podaljšanje roka za uničenje protipehotnih min za obdobje desetih let, ki je lahko obnovljeno. V členu 6 Ottawske konvencije (Mednarodno sodelovanje in pomoč) je dana vsaki državi pravica, da lahko zaprosi drugo državo pogodbenico za pomoč (odst.1). Po drugem odstavku tega člena konvencija nalaga vsaki državi pogodbenici, ki to lahko stori, da zagotavlja pomoč pri negi in rehabilitaciji ter pri družbeni in ekonomski reintegraciji žrtev min ter pri programih ozaveščanja ljudi o nevarnosti min. 48 Zagotavljanje pomoči lahko poteka preko sistema ZN, mednarodnih, regionalnih ali državnih organizacij ali ustanov ali ICRC, nacionalnih organizacij Rdečega križa in Rdečega polmeseca, NVO ali na dvostranski podlagi. Četrti odstavek tega člena določa, da naj vsaka država, ki to lahko stori, zagotavlja pomoč pri odstranjevanju min in s tem povezanimi dejavnostmi. 49 Tudi ta pomoč se lahko zagotavlja preko sistema ZN, mednarodnih ali regionalnih organizacij, NVO ali na dvostranski podlagi, s prispevki v prostovoljni sklad ZN za 48 Glej tudi naslednje poglavje o implementaciji Ottawske konvencije v Republiki Sloveniji. 49 Glej tudi naslednje poglavje o implementaciji Ottawske konvencije v Republiki Sloveniji. 23

30 pomoč pri odstranjevanju min ali s prispevki v druge regionalne sklade, ki se ukvarjajo z razminiranjem Definicija protipehotne mine Definicija protipehotne mine je podana v členu 2 Ottawske konvencije: 1. Protipehotna mina pomeni mino, ki je zasnovana tako, da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine kake osebe oziroma stika z njo, in ki tako onesposobi, rani ali ubije eno ali več oseb. Mine, zasnovane tako, da se sprožijo zaradi prisotnosti ali bližine vozila in ne osebe oziroma zaradi stika z vozilom, in so opremljene z napravami za zaščito mine, se zaradi take opreme ne štejejo za protipehotne mine. 2. Mina pomeni strelivo, zasnovano tako, da se postavi v tla, na tla ali blizu tal ali pod drugo površino, nanjo ali blizu nje in da eksplodira zaradi prisotnosti ali bližine osebe ali vozila oziroma zaradi stika z osebo ali vozilom. 3. Naprava za zaščito mine pomeni napravo, namenjeno za zaščito mine in je njen del, je z njo povezana, nanjo pritrjena ali pod njo nameščena in se sproži ob kakršnem koli poskusu razorožitve ali drugačne namerne onesposobitve mine. Definicija protipehotne mine v Ottawski konvenciji zajema vse mine, ki jih lahko aktivira človek, ne glede na to ali so le-te nameščene na označenih minskih poljih ali nekontrolirano položene na večjih območjih. Definicija zajema tudi t.i. pametne mine (ICRC, 1998:5). Države pa različno interpretirajo, ali konvencija zajema protitankovske mine, ki delujejo kot protipehotne zaradi občutljivega vžigalnika (ne zaradi naprave za zaščito mine) Zagotavljanje ravnanja skladnega z določbami konvencije Ottawska konvencija vsebuje nekaj mehanizmov, ki bi naj zagotavljali njeno implementacijo in reševali spore. Ti vsebujejo zahteve (1.) da vsaka država redno poroča o ukrepih, ki jih je izvedla, da bi izpolnila obveznosti zapisane v konvenciji (člen 7), (2.) dolžnost, da države pogodbenice sodelujejo v reševanju sporov (člen 8, člen 10), (3.) pravne, administrativne in druge ukrepe, ki morajo biti sprejeti na nacionalni ravni, da bi zagotovili ravnanje skladno z določbami te konvencije (člen 9) in (4.) redne sestanke, ki naj bi preučili učinkovitost konvencije in njihovo implementacijo (člen 11, člen 12). 24

31 Poročanje o ukrepih za implementacijo Člen 7 Ottawske konvencije določa ukrepe za boljšo preglednost. 50 Države pogodbenice so obvezane izmenjevati podatke o svojih zalogah min in postopkih izpolnjevanja določil konvencije. Vsaka država pogodbenica mora najkasneje v 180. dneh po vstopu v veljavo te konvencije za to državo poročati o državnih ukrepih za izvajanje konvencije. Ottawska konvencija je tudi primer, kjer lahko NVO igrajo pomembno vlogo pri nadziranju izvajanja konvencije. Tako NVO letno izdajajo publikacijo Landmine Monitor, v kateri s svojimi raziskovalci ocenjujejo izpolnjevanje določil konvencije države pogodbenic, preučujejo pa prakso glede protipehotnih min tudi tistih držav, ki h konvenciji niso pristopile. (UNIDIR 2003: 10) Sodelovanje v reševanju sporov in razjasnitev dvomov o ravnanju skladno z določbami Člen 8 govori o pomoči in razjasnjevanju dvomov o ravnanju v skladu z določbami konvencije. Gre za postopek poizvedbe, ki se uporablja v primeru, da država pogodbenica sumi drugo državo pogodbenico, da le-ta ne spoštuje določil konvencije. Postopek se začne z zahtevo o pojasnilu, ki ga država posreduje drugi državi prek generalnega sekretarja ZN. Po prejemu zahtevka, ima država 28 dni časa, da odgovori na zahtevo o pojasnilu (člen 8, odst. 2). Če država ne da v tem času nobenega pojasnila, oziroma se smatra to pojasnilo za neustrezno, se lahko to predstavi na naslednjem sestanku držav strank konvencije (člen 8, odst. 3). Če pa se zadeva smatra za nujno, se lahko skliče poseben sestanek držav pogodbenic (člen 8, odst. 5). V obeh primerih bodo države preučile informacije, ki jim bodo predložene. Odločitve bodo sprejete z relativno večino držav (člen 8, odst. 6). Če so potrebne še dodatne informacije lahko države na sestanku ali posebnem sestanku pooblastijo misijo za ugotavljanje dejstev in sprejmejo odločitev o njenem mandatu z relativno večino držav (člen 8, odst. 8). Misijo imenuje generalni sekretar ZN, po posvetovanju z državo, ki je predmet misije in je sestavljena iz devetih članov, ki ne smejo biti državljani države, ki je predmet misije (člen 8, odst. 9 in 10). 50 Podrobno je ta člen opisan v poglavju o implementaciji Ottawske konvencije v Republiki Sloveniiji. 25

32 Misija za ugotavljanje dejstev poroča o svojih rezultatih prek generalnega sekretarja ZN na sestanku ali posebnem sestanku držav pogodbenic (člen 8, odst. 17). Po tem, ko države pregledajo poročilo, lahko predlagajo ukrepe za rešitev vprašanj, vključno z začetkom postopkov (v skrajnem primeru) v skladu z mednarodnim pravom (člen 8, odst. 19). 51 Na tej točki se odločitve sprejemajo s konsenzom oziroma dvetretjinsko večino držav prisotnih in ki glasujejo (člen 8, odst. 20) Ukrepi posamezne države za izvajanje konvencije Vsaka država pogodbenica naj bi sprejela vse kar je v njeni moči, za preprečevanje kakršnekoli dejavnosti, ki je prepovedana s konvencijo s strani posameznikov, ki spadajo pod njeno jurisdikcijo ali se nahajajo na ozemlju, ki spada pod njeno jurisdikcijo ali nadzor. Konvencija nima člena, ki bi nalagal obvezno univerzalno jurisdikcijo (aut dedere aut iudicare) 52 zato pa so države obvezane, da sprejmejo ustrezne pravne, upravne in druge ukrepe, vključno z uvedbo kazenskih sankcij (člen 9). To pomeni, da bi države morale sprejeti ukrepe, s katerimi bi se kaznovalo posameznike za dejanja, ki so našteta v členu 1 konvencije Revizija konvencije in nadzor nad njeno implementacijo Konvencija predvideva štiri vrste sestankov držav pogodbenic: 1.) sestanki držav pogodbenic, se skličejo da preučijo katerokoli zadevo glede uporabe ali izvajanja te konvencije. Redne sestanke skliče generalni sekretar vsako leto do prve pregledne konference (člen 11). 2.) Posebni sestanki držav pogodbenic, ki se skličejo v primeru suma o kršitvah določil konvencije (člen 8). 3.) Pregledno konferenco skliče generalni sekretar ZN pet let po začetku veljavnosti te konvencije. Naslednjo pregledno konferenco skliče generalni sekretar ZN na željo ene ali več držav najmanj pet let po prejšnji pregledni konferenci. Namen pregledne konference je pregledati uveljavljanje in status konvencije, odločanje o 51 To lahko pomeni tudi, da se zadeva preda VS OZN, ali da se uporabijo druge prisilni ukrepi po Ustanovni listini OZN. 52 V nasprotju z npr. Konvencijo proti mučenju ( ), na osnovi katere je bil v Veliki Britaniji aretiran general Pinochet. (Maslen 2004: 244) 26

33 prošnjah za podaljšanje roka za uničenje protipehotnih min in po potrebi v svojem poročilu sprejeti sklepe v zvezi z izvajanjem te konvencije. Prav tako je potrebno proučiti potrebo po sestankih držav pogodbenic in določiti časovni okvir za sklicevanje teh sestankov (člen 12). 4.) Konferenca o spremembah konvencije. Predlogi za spremembo konvencije se lahko vložijo kadarkoli po vstopu konvencije v veljavo. Predloge za dopolnila lahko da katerakoli država pogodbenica in jih pošlje generalnemu sekretarju ZN, ki jih mora poslati vsem državam pogodbenicam. Večina držav mora obvestiti generalnega sekretarja ZN najkasneje v tridesetih dneh, da se strinja z nadaljno proučitvijo dopolnil, nakar depozitar skliče konferenco o spremembah. Konferenca poteka neposredno po sestanku držav pogodbenic ali pregledni konferenci. Spremembe h konvenciji se sprejemajo z dvotretjinsko večino držav pogodbenic, ki so prisotne in glasujejo in začnejo veljati potem, ko je večina držav pri depozitarju deponirala listine o sprejetju. Poleg rednih letnih sestankov 53 držav pogodbenic konvencije je novembra 2004 v Nairobiju potekala prva pregledna konferenca, ki je sprejela poročilo o statusu konvencije, kot tudi načrt dela za prihodnje obdobje Trajanje in odstop Trajanje konvencije je neomejeno. Vsaka država pogodbenica ima pravico do odstopa od konvencije, o katerem mora obvestiti vse druge države pogodbenice, depozitarja in VS OZN z listino o odstopu, ki vsebuje popolno razlago vzrokov, ki utemeljujejo odstop. Odstop države začne veljati šest mesecev po tem, ko je depozitar prejel listino o odstopu. Če pa je država pogodbenica, ki odstopa od konvencije, v času izteka obdobja šestih mesecev vpletena v oborožen spopad, odstop ne sme začeti veljati pred koncem oboroženega spopada. Seveda pa odstop od te konvencije ne vpliva na dolžnost držav, da še naprej izpolnjujejo obveznosti, prevzete po vseh ustreznih pravilih mednarodnega prava (člen 20). 53 Sestanki so bili leta 1999 v Maputu, leta 2000 v Ženevi, leta 2002 v Nikaragvi, leta 2003 v Bangkoku. Leta 2005 bo letni sestanek novembra v Zagrebu. 54 FINAL REPORT. First Review Conference of the States Parties to the Convention on the Prohibition of the Use, Stockpiling, Production and Transfer of Anti-personnel Mines and on Their Destruction, Nairobi 29 November 3 December APLC/CONF/2004/5. ( ). 27

34 4.3 Pomen konvencije V petih letih od vstopa v veljavo Ottawske konvencije, bi lahko njen uspeh povzeli v naslednjih točkah: 55 do marca 2005 se je 144 držav zavezalo k izpolnjevanju določb konvencije, kar predstavlja tri četrtine držav sveta. Več kot 62 milijonov protipehotnih min je bilo uničenih, od tega 37 milijonov s strani 65. držav pogodbenic Ottawske konvencije. Mednarodna skupnost je za dejavnosti minske akcije 56 prispevala več kot 1,3 miljarde dolarjev med leti 1999 in Več kot kilometrov ozemlja onesnaženega z minami je bilo očiščenega. Svetovna trgovina s protipehotnimi minami je skoraj docela prenehala, saj so tudi države, ki niso pogodbenice uvedle moratorij na trgovino z minami. 57 Tri države so razglasile, da so očistile svoje ozemlje protipehotnih min. 58 Edini državi, ki sta v zadnjem letu (2004) uporabljali mine sta bili Rusija in Burma. 59 Ostale države, ki so v obdobju po letu 1999 uporabljale protipehotne 55 Podatki so povzeti po govoru E.V. na konferenci v Kobenhavnu Mine action je besedna zveza ki obsega pet ključnih komponent: humanitarno razminiranje, pomoč žrtvam min, ozaveščanje o nevarnosti min, uničenje zalog min in podpora popolni prepovedi protipehotnih min (Vir: Mine Action and Effective Coordination. ( )). Gre za integriran in holističen pristop k reševanju problema protipehotnih min, ki je ključen za njegovo učinkovito reševanje v minsko onesnaženih državah. Seveda se pojavlja problem pri prevodu v slovenščino. Ker se tudi v slovenskem občevanju uporablja kar izraz mine action oziroma minska akcija, bom tudi jaz skozi besedilo uporabljala ta, čeprav slavistično najverjetneje sporen izraz. V nasporotju z minsko akcijo, pa humanitarno razminiranje (v nadaljevanju bom uporabljala samo termin razminiranje) pomeni aktivnosti in naloge, ki vsebujejo pregled, označevanje in očiščenje onesnaženega ozemlja in vračilo varnega ozemlja nazaj skupnosti, v skladu z mednarodno priznanimi standardi za razminiranje in je le del minske akcije. Zaradi zelo nerodnega prevoda, se bom terminu minska akcija poizkušala izogniti kolikor bo mogoče, in namesto njega kot sinonim uporabljati razminiranje, če bo iz primerov možno razbrati, ali je razminiranje mišljeno v širšem (minska akcija) ali ožjem pomenu. 57 Med njimi tudi Kitajska, Indija, ZDA, Izrael, Kazahstan, Pakistan, Poljska, Rusija, Singapur in Južna Koreja. 58 To so Kostarika, Djibouti in Honduras. 59 Uporabljati pomeni dejansko na novo polagati mine. Čeprav že obstoječa minska polja igrajo enako vlogo dokler niso odstranjena, po definiciji v Ottawski konvenciji uporaba pomeni novo polaganje min in je po konvenciji prepovedano. O že obstoječih minkih poljih pa morajo države poročati in jih odstraniti v desetih letih po vstopu konvencije v veljavo za državo pogodbenico. 28

35 mine so Eritreja, Indija, Irak, Izrael, Kirgistan, Nepal, Pakistan, Šri lanka, Uzbekistan in Srbija in Črna gora ZDA. Eritreja ter Srbija in Črna gora sta kasneje pristopili k Ottawski konvenciji. Ostale države še naprej ostajajo zunaj konvencije. Pred vstopom Ottawske konvencije v veljavo, je bilo na svetu 50 držav proizvajalk protipehotnih min. 36 držav se je odpovedalo proizvodnji protipehotnih min, med njimi tudi tri države, ki niso pristopile k Ottawski konvenciji: Finska, Izrael in Poljska. Čeprav letno še vedno na desettisoče ljudi stopi na protipehotno mino, vse minsko onesnažene države beležijo upad žrtev min med njihovimi prebivalci. Poleg naštetega je Ottawska konvencija uspela moralno ožigosati in stigmatizirati uporabo protipehotnih min kot nehumano. Prav tako je dokazala, da lahko civilna družba skupaj z vladami, ki imajo iste interese, doseže po vsebini razorožitveno pogodbo zunaj obstoječih razorožitvenih pogajalskih forumov in v rekordnem času, kljub nasprotovanju velikih sil. 4.4 Šibke točke konvencije Univerzalizacija je najšibkejška točka Ottawske konvencije. Kljub dejstvu, da je do marca 2005 h konvenciji pristopilo 144 držav, prepoved protipehotnih min ni postala norma občega mednarodnega prava, saj v tej številki ni ZDA, 60 Kitajske, Rusije, Irana, Iraka, Indije, Pakistana in še nekaterih drugih proizvajalk in tudi uporabnic protipehotnih min. Razlogi za njihovo nasprotovanje pristopu h konvenciji so različni, čeprav je bistvo 60 Busheva administracija je 27. februarja 2004 izdala študijo z naslovom United States Policy on Landmines: Reducing Humanitarian Risk and Saving Lives of United States soldiers (V: ( ), v katerem se je odpovedala pristopu k Ottawski konvenciji, potem ko je Clintonova adminitracija obljubljala pristop ZDA h konvenciji v letu Nova politika ZDA do protipehotnih min tako dovoljuje uporabo pametnih min brez časovne omejitve (tudi pametne mine so po Ottawski konvenciji prepovedane). ZDA to odločitev utemeljujejo z obrazložitvijo, da imajo protipehotne mine veljavno in bistveno vlogo zaščite ameriških sil v vojaških operacijah. ZDA tako ločijo med trajnimi minami, ki jih bodo umaknili iz svojega vojaškega arzenala do leta 2010 ter pametnimi minami. Te pametne mine s samouničevalnim ali s samonevtralizirajočim mehanizmom so dovoljene. ZDA se zavzemajo za pogajanja o prepovedi trajnih protipehotnih in protitankovskih min v okviru Konference o razoroževanju. Glej tudi opombo 22 in

36 argumentacije vseh držav, da niso našle dostojnih alternativ za protipehotne mine, ter da njihova vojaška doktrina še vedno temelji na uporabi protipehotnih min. Tako ostaja še vedno okoli 185 milijonov protipehotnih min v skladiščih držav, ki niso pogodbenice Ottawske konvencije. 61 Prav tako ostaja, tudi po pregledni konferenci v Nairobiju, nerešeno vprašanje interpretacije nekaterih členov konvencije, tj. členov 1, 2 in 3. Različne razlage držav pogodbenic se pojavljajo ob vprašanjih (1.) kaj pomeni»prepoved pomoči«pri skupnih vojaških operacijah z državo, ki ni pogodbenica Ottawske konvencije in uporablja protipehotne mine, (2.) ali lahko država, ki ni pogodbenica konvencije na ozemlju države pogodbenice, skladišči mine, (3.) definicija mine z občutljivim mehanizmom in mehanizmom, ki onemogoča onesposobitev mine, saj veliko število držav protitankovskih min, ki jih lahko sproži človek, ne klasificirajo kot protipehotne mine 62 in (4.) število min, ki jih država lahko obdrži za namene usposabljanja. Verjetno se bo leta 2009 velika večina izmed 22 držav, ki bi morale očistiti svoje ozemlje v tem prvem 10-letnem roku, odločila zaprositi za podaljšanje le-tega. 63 Velik problem za legitimnost konvencije, bo predstavljalo dejstvo, če bodo evropske države, kot so Danska, Francija ter Velika Britanija izrabile možnost zaprositve za podaljšanje (nobena od teh držav do sredine leta 2005 namreč še ni začela čistiti miniranih območij na svojih ozemljih), saj bo to poslalo negativen signal manj razvitim državam, ki so prav tako zavezane k izpolnjevanju določil konvencije. 61 Kitajska ima v svojih skladiščih okoli 110 milijonov min, ZDA 10 milijonov in Rusija 50 milijonov. Ostale države, ki imajo velike zaloge min so Pakistan, Indija, Južna Koreja, Burma, Egipt, Finska, Iran, Irak, Izrael, Severna Koreja, Sirija in Vietnam. 62 Tako Danska, Velika Britanija, Nemčija, Japonska in Francija zavzemajo stališče, da protitankovska mina, tudi če ima občutljiv vžigalnik, ki ga lahko sproži človek, brez da bi ga skušal namerno onesposobiti, ni protipehotna mina. Tako se dogaja, da mine MUSPA in MIFF, ki jih je Italija uničila kot protipehotne mine, Nemčija na definira kot take, in jih tudi ne poroča po obrazcu 7. Vir: Landmine Monitor Fact Sheet: Mines with sensitive fuses and antihandling devices. ( ). 63 Države, katerim se izteče rok očiščenja ozemlja do leta 2009 (prvih 10 let po vstopu konvencije v veljavo za te pogodbenice) so Bosna in Hercegovina, Čad, Hrvaška, Danska, Ekvador, Francija, Gvatemala, Jemen, Jordanija, Makedonija, Nikaragva, Niger, Peru, Senegal, Svaziland, Tajska, Uganda, Velika Britanija, Venezuela in Zimbabve. 30

37 5. POGLAVJE: IMPLEMENTACIJA PREPOVEDI PROTIPEHOTNIH MIN V REPUBLIKI SLOVENIJI 5.1 Mednarodne pogodbe Republika Slovenija je ratificirala Ottawsko konvencijo z zakonom o ratifikaciji, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na svoji seji 24. septembra 1998 v skladu s členom 63 Zakona o zunanjih zadevah. Konvencija je za Slovenijo stopila v veljavo 1. marca Slovenija je tudi podpisinica Konvencije o konvencionalnem orožju in je ratificirala Dopolnjen protokol II dne 3. decembra Implementacija Ottawske konvencije v Republiki Sloveniji Člen 7 Ottawske konvencije predvideva ukrepe za boljšo preglednost, po katerih mora država pogodbenica poročati o izpolnjevanju obveznosti te konvencije. Menim, da je najbolje, da navedem celoten člen, ker poteka tudi poročanje držav pogodbenic po določenem vzorcu (tabele), ki temu členu sledi: 1. Vsaka država pogodbenica poroča generalnemu sekretarju Združenih narodov, kakor hitro je to izvedljivo, v vsakem primeru pa najkasneje 180 dni po začetku veljavnosti te konvencije za to državo pogodbenico, o: a) državnih ukrepih za izvajanje konvencije, navedenih v 9. členu; b) skupnem številu vseh nakopičenih zalog protipehotnih min, ki jih ima v lasti ali posesti ali ki so pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, vključno s specifikacijo glede na tip, količino, in če je mogoče, glede na številke serij vsakega tipa protipehotnih min, ki jih ima na zalogi; c) kolikor je to le mogoče, o tem, kje so vsa minirana območja pod njeno jurisdikcijo ali nadzorom, na katerih so ali se sumi, da so protipehotne mine, in podrobnosti o posameznih tipih in količini vsakega tipa protipehotnih min, postavljenih na vsakem miniranem območju, in kdaj so bile postavljene; d) tipih, količinah, in če je mogoče, o številkah serij vseh protipehotnih min, ki so bile obdržane ali prenesene za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za 64 States Parties to Amended Protocol II. ( ). 31

38 usposabljanje v ta namen ali prenesene zaradi uničenja, kakor tudi o ustanovah, ki jih je država pogodbenica skladno s 3. členom pooblastila, da obdržijo ali prenesejo protipehotne mine; e) stanju programov za preureditev ali razgraditev objektov in tehnološke opreme za proizvodnjo protipehotnih min; f) stanju programov za uničenje protipehotnih min skladno s 4. in 5. členom, vključno s podrobnostmi o metodah, ki bodo uporabljene za uničenje, o vseh mestih, kjer poteka uničevanje, in o veljavnih varnostnih in okoljskih standardih, ki jih je treba upoštevati; g) tipih in količinah vseh uničenih protipehotnih min po tem, ko je ta konvencija za državo pogodbenico začela veljati, vključno s specifikacijo količine vsakega tipa uničenih protipehotnih min, skladno s 4. oziroma 5. členom, in če je mogoče, skupaj s številkami serij vsakega tipa protipehotnih min v primeru uničenja skladno s 4. členom; h) tehničnih značilnostih vsakega tipa proizvedenih protipehotnih min, kolikor so znane, in vseh min, ki jih država pogodbenica trenutno ima v lasti ali posesti, in kjer je to razumno mogoče, navaja take vrste informacij, ki lahko pospešujejo odkrivanje in odstranjevanje protipehotnih min; te informacije morajo vključevati vsaj podatke o dimenzijah, načinu aktiviranja, vsebnosti razstreliva, vsebnosti kovin, barvne fotografije in druge informacije, ki lahko olajšajo odstranjevanje min, in; i) sprejetih ukrepih za takojšnje in učinkovito opozarjanje prebivalstva v zvezi z območji, določenimi na podlagi drugega odstavka 5. člena. 2. Informacije, zagotovljene v skladu s tem členom, države pogodbenice dopolnjujejo vsako leto za zadnje koledarsko leto in o njih poročajo generalnemu sekretarju Združenih narodov najkasneje do 30. aprila vsakega leta. 3. Generalni sekretar Združenih narodov pošilja vsa ta prejeta poročila državam pogodbenicam. Po členu 3 zakona o ratifikaciji Ottawske konvencije je za izvajanje konvencije pristojno Ministrstvo za obrambo v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, Ministrstvom za zdravstvo in Ministrstvom za zunanje zadeve (Ur.l. RS 69/1998: 260). V skladu z zahtevami zgoraj navedenega člena 7 Ottawske konvencije je Slovenija oddala prvo poročilo depozitarju in naslednja poročila skladno z določili konvencije Slovenija je tako oddala naslednja poročila: 7. septembra 1999 (za obdobje od 1. aprila do 30. septembra 1999), 30. januarja 2001 (za obdobje od 1. oktobra 1999 do 30. aprila 2000), 1. aprila 2001 (za obdobje od 32

39 5.2.1 Državni ukrepi za izvajanje konvencije (Obrazec 66 A) Glede državnih ukrepov, za izvajanje konvencije po členu 7 je Slovenija navedla naslednje ukrepe: ratifikacija Konvencije o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju dne ; potrditev načrta izvrševanja uničenja protipehotnih min v Sloveniji s strani obrambnega ministra z dne ; odlok načelnika generalštaba poveljnika slovenske vojske o uničenju protipehotnih min z dne Po členu 9 pa je država dolžna sprejeti tudi uvedbo kazenskih sankcij v sklopu nacionalne implementacije konvencije. Na delovnem omizju na regionalni konferenci v Ljubljani, ki je potekala 21. in 22. junija 2000 v Ljubljani, so bili prinešeni naslednji zaključki glede stvari pomembnih za zagotovitev skladnosti med nacionalno zakonodajo in zahtevami Ottawske konvencije: nacionalni zakonodajalci morajo sprejeti jasno definicijo protipehotnih min, ki mora biti skladna s tisto iz Ottawske konvencije. Vsaki nacionalni akt mora pokriti širok spekter aktivnosti, ki so prepovedane po Ottawski konvencije. To pomeni prepoved uporabe, razvoja, proizvodnje, skladiščenja in prenosa protipehotnih min. Nacionalni akt mora učinkovito preprečevati kršenja zgoraj naštetih prepovedi s primernimi kazenskimi sankcijami (zaporna ali denarna kazen). (Ljubljana Regional conference on landmines 2000: 18-19) Slovenija trdi, da je bila nacionalna implementacija iz tega člena dosežena z administrativnimi ukrepi v decembru 1998 in aprilu Slovenija je tako leta 2003 sklenila, da so kazenske sankcije, kot so zahtevane v 9. členu Ottawske konvencije, že 1. maja 2000 do 30. aprila (sic) 2001), 16. aprila 2002 (za obdobje od 1. maja 2002 do 30. aprila (sic) 2003), 30. aprila 2003 (za obdobje od 1. maja 2002 do 30. aprila 2003) in 30. aprila 2004 (za obdobje od 1. maja 2003 do 30. aprila 2004). 66 Standardno poročilo ima 9 obrazcev, označenih od točke A do I, ki odgovarjajo odstavkom a.) do i.) prvega odstavka člena

40 zapisane v členu slovenskega kazenskega zakonika (Goršič v Landmine Monitor 2004). Mine specifično niso prepovedane, vendar bi se naj uvrščale med orožje, ki posameznikom ni dovoljeno Zaloge min (Obrazec B) V svojem prvem poročilu je Slovenija navedla nakopičenih min (glej tabelo 5.1) pod njeno jurisdikcijo, ki so Sloveniji ostale kot zaloge JLA. Tabela 5.1: Število protipehotnih min v Republiki Sloveniji, kot navedeno v prvem poročilu RS o implementaciji Ottawske konvencije po členu 7 TIP Protipehotnih min SKUPAJ (obrazec B) OBDRŽANO ZA ŠOLANJE UNIČENO (obrazec F) POTREBNO UNIČITI (obrazec D) PMA PMA PMA PMR-2A PROM SKUPAJ Vir: Poročilo RS o implementaciji konvencje po členu 7 67 Člen 310 Kazenskega zakonika (Ur. l. RS 95/2004, , KZ-UPB1) se glasi: (1) Kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali ki pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (3) Kdor protipravno izdela, pridobi, hrani, proda, menja, vnese v državo ali iznese iz nje sestavne oziroma rezervne dele orožja, streliva, eksplozivov ali vojaškega orožja in vojaške opreme, material ali sestavine, za katere ve, da bodo uporabljene za proizvodnjo ali delovanje predmetov iz prejšnjih odstavkov, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom do petih let. 68 Tako je v Landmine Monitor tudi zapisano, da so bili štirje slovenski državljani že obsojeni po tem členu zakonika za nelegalno trgovanje z minami (Goršič v Landmine monitor 2004). Na žalost teksta te sodbe nisem uspela pridobiti. 34

41 5.2.3 Lokacija miniranih območij (Obrazec C) Slovenija v svojem poročilu navaja, da nima miniranih območij, ki bi bila pod njeno jurisdikcijo, kot tudi ne sumljivih območij, na katerih bi se lahko nahajale mine. Slovenija je odstranila protipehotne mine, ki jih je za seboj, po odhodu iz Slovenije, zapustila Jugoslovanska ljudska armada (JLA) leta Pregledanih in očiščenih je bilo okoli 18 lokacij, ki so pokrivale površino okoli hektarjev in na katerih je bilo najdenih približno 600 min (ITF Trust, 1999: 4). Seveda pa ima Slovenija še danes ostanke neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS) iz 1. in 2. svetovne vojne. 69 (ITF Trust 1999: 4) Število min zadržanih za šolanje (Obrazec D) Slovenija se je v skladu z določbami člena 3 v prvem poročilu leta 1999 odločila, da bo obdržala min za razvoj tehnike odkrivanja, odstranjevanja ali uničevanja min in za usposabljanje v ta namen (za namen usposabljanja slovenskih deminerjev, skozi program ITF-a pa deminerjev iz regije). Na koncu leta 2003 se je Slovenija odločila obdržati min Status prestrukturiranja proizvodnih obratov protipehotnih min (Obrazec E) Slovenija v svojem poročilu navaja, da nikoli ni proizvajala protipehotnih min. Slovenija tako nima nobenih objektov za proizvodnjo protipehotnih min, kar posledično pomeni, da ne potrebuje in nima programov prestrukturiranja proizvodnje. Slovenija prav tako ne razvija alternativ za protipehotne mine (Landmine monitor 2000: 716). Se pa v Sloveniji proizvajajo modeli min, ki so namenjeni izključno v šolske in ne v vojaške namene. 69 Še danes letno uničijo približno 15 ton različnih NUS iz soške fronte. 70 Ena PMR-2A mina je bila uporabljena in uničena v okviru usposabljanja leta (Landmine Monitor 2004) 35

42 5.2.6 Status programov uničevanja protipehotnih min (Obrazec F) Slovenija je 25. marca 2003, šest dni pred iztekom roka po konvenciji, tj. 1. aprila 2003, uničila protipehotnih min, prepovedanih z Ottawsko konvencijo. Slovenija ni uničila min tipa Claymore, saj po njenem mnenju ne spadajo v okvir konvencije, ker omogočajo nadzorovano uporabo za natančno določen vojaški cilj. (Landmine Monitor 2004). Slovenija ima tudi protitankovskih min, ki nimajo mehanizma za zaščito mine in ki so v skladu z določili Dopolnjenega protokola II h Konvenciji o konvencionalnem orožju Število uničenih min (obrazec G) Slovenija je do prvega poročila uničila protipehotnih min, od tega min tipa PMA-1 in min tipa PMA-2 (glej tabelo 5.1 zgoraj). Dne je Slovenija dokončno uničila vse zaloge min, tj protipehotnih min Tehnične značilnosti min v lasti Republike Slovenije (Obrazec H) Tehnične značilnosti min, ki jih je imela Slovenija v posesti oziroma lasti je, kot zapisane v tabeli 5.1, Slovenija navedla na obrazcu H. 5.3 Zaključek Poleg zgoraj navedenih aktivnosti na področju implementacije določil Ottawske konvencije, Slovenija zagotavlja pomoč tudi po členu 6 Ottawske konvencije, v katerem je zapisano, da vsaka država pogodbenica po svojih močeh zagotovi pomoč pri negi in rehabilitaciji žrtev min (odst. 3) in pri odstranjevanju min in s tem povezanimi dejavnostmi (odst. 4). Slovenija ta člen izvaja z neposrednimi donacijami za aktivnosti minske akcije 71 in pa seveda z ustanovitvijo Mednarodne ustanove - fundacije za razminiranju in pomoč žrtvam min (v nadaljevanju ITF). 71 Slovenija je od leta 1998 pa do konca leta 2004 prispevala okoli 3,4 milijona ameriških dolarjev. 36

43 Na 1. konferenci držav pogodbenic Ottawske konvencije v Maputu, je tedanji slovenski zunanji minister Frlec dejal, da je njegova vlada: Sledila regionalnemu pristopu in se je odločila, da bo pomagala najbolj minsko onesnaženi državi v regiji Jugovzhodne-Evrope: Bosni in Hercegovini. /.../ Veseli smo, da lahko opazimo rastočo podporo Skladu. /.../ Ključ uspeha našim naporom je tudi prijateljsko sodelovanje, ki smo ga vzpostavili z Bosno in Hercegovino. Uspeh v Bosni in Hercegovini bo omogočil Skladu, da bo le-ta deloval v celotni regiji, ter tako prevzel vlogo regionalnega projekta. (Frlec v Landmine Monitor 2000: 717) Vlada Republike Slovenije je tako 12. marca 1998 ustanovila Mednarodno ustanovofundacijo za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini (ITF), ki je primer regionalnega pristopa h globalnemu problemu. Regionalni pristop uporabljam v smislu, da je ITF, čeprav v prvi fazi ustanovljen za pomoč Bosni in Hercegovini (BiH), svojo dejavnost usmeril tudi na druge države na Zahodnem Balkanu, ki se ubadajo s problemom protipehotnih min. To so Hrvaška, Albanija, Srbija in Črna gora, Kosovo ter Makedonija. BiH pa še vedno ostaja primarno področje aktivnosti ITF-a. Preden pa podrobno predstavim strukturo in delovanje ITF-a, bom najprej predstavila problem protipehotnih min držav v regiji in nacionalne strukture, ki se v njih ukvarjajo z razminiranjem, ter poskušala razložiti pomen in prednosti regionalnega pristopa za države regiji. 37

44 II. DEL: REGIONALNI PRISTOP NA PODROČJU RAZMINIRANJA NA ZAHODNEM BALKANU Drugi del diplomske naloge je posvečen regionalnemu programu razminiranja na Zahodnem balkanu in vsebuje tri poglavja: 6. poglavje: Kratek teoretični oris regionalizma in regionalnega pristopa v mednarodnih odnosih 7. poglavje: Minska onesnaženost na Zahodnem Balkanu 8. poglavje: Regionalni pristop k razminiranju na Zahodnem Balkanu 6. POGLAVJE: KRATEK TEORETIČNI ORIS REGIONALIZMA IN REGIONALNEGA PRISTOPA V MEDNARODNIH ODNOSIH Termin regionalni ali regionalizem je v osnovi geografski pojem; kot regija se običajno definira nek teritorij, ki zaradi svoje geografske formacije, pogojev, komunikacij ipd. predstavlja v nekem smislu edinstvo (Avramov, 1978: 193). Seveda je pojem, če ga prenesemo na področje mednarodnih odnosov, doživel določene dopolnitve. Poleg svojega geografskega značaja se z njim zaznamuje tudi določeno solidarnost, skupnost ali podobnost ciljev določene skupine držav, ki so lahko posledica posebnih zgodovinskih, geografskih, političnih ali ekonomskih pogojev določenega območja. (Avramov 1978: 192) Regionalno sodelovanje je staro kot človeška družba, le da se koncept mednarodnega in in regionalnega v času in prostoru spreminja (Bučar, 1993: 21). V današnjem svetu je regionalno povezovanje še vedno zelo močno prisotno, saj so države spoznale, da je regionalno sporazumevanje nuja v sodobnem svetu, ki ne glede na svojo formalno naravo prinaša določene koristi in rezultate ne samo sodelujočim državam, temveč tudi ostali mednarodni skupnosti. Prav tako lahko opazimo, da regija v mednarodnih odnosih po nastanku univerzalne skupnosti držav ne pomeni več le kontinentalnega regionalizma, temveč se vedno bolj upoštevajo tudi širše kulturno-zgodovinske in geopolitične značilnosti (Bučar 1993: 21). Regionalizem je še vedno prisoten tudi zaradi dejstva, da 38

45 obstaja v svetu vrsta problemov, ki niso rešljivi na nacionalnem, tj. državnem nivoju, da segajo preko državnih meja, ter da jih je na regionalnem nivoju zaradi številnih razlogov lažje reševati kot na univerzalni ravni. (Bučar 1993:22) Poznamo več vrst regionalizma in regionalnega sodelovanja, predvsem glede na stopnjo rasti v socio-ekonomski medodvisnosti, do katere mere obstajajo skupne vrednote in kulturne tradicije ter do katere mere se išče formalne institucionalizirane rešitve. Termin»regionalno«kot ga bom jaz uporabljala v diplomski nalogi ima, če uporabimo klasifikacijo Millerja (Miller v Bennett 1995: 235), funkcionalni značaj, saj gre za sodelovanje držav na nekem čisto določenem in ozko specifičnem področju, to je na področju razminiranja in z njim povezanih aktivnosti. 39

46 7. POGLAVJE: MINSKA ONESNAŽENOST NA ZAHODNEM BALKANU 7.1 Definicija regije Zahodnega Balkana Regija Zahodnega Balkana je termin, ki je bolj političen kot geografski in ga uporablja Evropska unija v svojem stabilizacijskem in pridružitvenem procesu držav bivše SFRJ brez Slovenije in z Albanijo. 72 Pojem je tako ožji kot pojem JV Evrope 73 in obsega Albanijo, BiH, Hrvaško, Makedonijo ter Srbijo in Črno goro. Zanimivo in indikativno je dejstvo, da se prav vse države Zahodnega Balkana soočajo s problemom min na svojem ozemlju. Slovenija je bila vsaj zadnjih 90 let aktivno prisotna v državah sedaj bivše Jugoslavije. To je pomembno predvsem zaradi razumevanja zgodovine, ki posledično pomeni tudi boljše razumevanje sedanjih tendenc in razmer v državah, s katerimi je bila prej povezana v federacijo. Prav tako je to pomembno zaradi dejstva, da ima Slovenija že od prej navezane stike z nacionalnimi in lokalnimi strukturami, kot tudi poznavanja in razumevanja jezika, kar je nedvomno prednost pri sodelovanju. 7.2 Analiza minske onesnaženosti na Zahodnem Balkanu Regija Zahodnega Balkana spada med eno najbolj minsko onesnaženih regij na svetu, saj je bila v zadnjih desetih letih prizorišče krvavih spopadov, ki so pustili tudi krvavo 72 Stabilisation and Association process (SAP). ( ). 73 Če bi skušali opredeliti regijo JV Evrope, je verjetno najbolje uporabiti opredelitev Pakta stabilnosti za JV Evropo, ki je bil ustanovljen po iniciativi Evropske Unije (EU) junija V ustanovnem dokumentu se je več kot 40 partnerskih držav in organizacij obvezalo, da bo pomagalo državam JV Evrope v njihovih naporih za mir, demokracijo, spoštovanje človekovih pravic in ekonomsko prosperiteto, da bi se dosegla stabilnost v celotni regiji«. Pakt opredeli kot države regije JV Evrope in njihove sosede naslednje države: Albanijo, BiH, Bolgarijo, Hrvaško, Makedonijo, Madžarsko, Romunijo, Slovenijo in Tučijo. Status opazovalke so podelili tudi Črni gori, katere status se ni spremenil niti po tem, ko so v Pakt sprejeli tudi (takrat še) Federativno Republiko Jugoslavijo (FRJ) na sestanku v Bukarešti leta

47 dediščino protipehotnih min. Največ protipehotnih min je na področju Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Prav tako je veliko min ostalo tudi po spopadu na Kosovu, čeprav je v primerjavi z drugimi državami to število relativno malo, kar je posledica tudi relativno kratkega neposrednega spopada. Na Kosovu kot tudi na ozemlju celotne Srbije in Črne gore veliko nevarnost predstavljajo kasetnice, kot posledica NATO-vega napada na Srbijo in Črno goro. Predvideva se, da regija ne bo očiščena min v predvidenem roku Ottawske konvencije, t.j. leta Bosna in Hercegovina Marca 1992 je BiH razglasila neodvisnost od SFRJ. Nekaj dni po razglasitvi so se začeli boji, ki so trajali skoraj štiri leta in ki so se uradno končali s podpisom Splošnega okvirnega sporazuma o miru (bolj poznanega pod imenom Daytonski sporazum). Kruta statistika tega konflikta je mrtvih oziroma pogrešanih oseb in ranjenih (BiH je leta 1991 imela 4,4 milijona prebivalcev). Poleg tega je bilo približno 3 milijona ljudi bilo preseljenih, od tega je leta 1997 več kot en milijon ljudi še vedno živelo zunaj meja BiH. (ICRC, 1997:9) Minska onesnaženost Delegacija BiH je na petem sestanku držav pogodbenic Ottawske konvencije dejala, da je BiH država z največjo minsko onesnaženostjo v Evropi, ki onesnažuje štiri odstotke njenega ozemlja. Da bi minska polja očistili do leta 2010, BiH potrebuje 334 milijonov ameriških dolarjev. Center za razminiranje BiH (Bosnia and Herzegovina Mine Action Center (BH MAC)) je maja 2004 ocenil, da je v BiH minskih polj, ki bi naj vsebovala protipehotnih min, protitankovskih min in NUS. Ti podatki, pa bi naj predstavljali le 60 odstotkov vseh minskih polj v BiH, saj zapisniki za ostala minska polja naj ne bi obstajali. Skupaj bi naj bilo v BiH onesnaženega kvadratnih kilometrov ozemlja. (Landmine monitor 2004) 41

48 7.3.2 Uporaba min v konfliktu V BiH so se vojskovale tri vojske: vojska BiH (ARBiH), vojska bosanskih Hrvatov (HVO) in vojska bosanskih Srbov (VRS). Vse vojske so pri vojskovanju uporabljale doktrino JLA, ki je temeljila na uporabi protipehotnih min kot obrambi pred invazijo. O tem pričajo tudi priročniki JLA, ki so vojake učili polaganja min (protipehotnih min, protitankovskih min, mešana minska polja) in označevanja in zapisovanja minskih polj. 74 Skoraj vsi udeleženci spopada so služili vojaški rok v JLA, saj je bilo služenje vojaškega roka v SFRJ obvezno. (ICRC, 1997: 10) Vse strani so tako v vojskovanju uporabljale mine in so jih bolj ali manj polagale načrtno, kot orodje za zavarovanje frontnih linij in za poti umika. Zabeleženi so tudi podatki, da so mine vojske uporabljale tudi v namene zaščite transportne infrastrukture (strateško pomembne železnice, ceste in mostove) in tako onemogočale dostop do nje, za zaščito strateških napeljav (daljnovodov, telekomunikacijskih postaj, hidroelektrarn, vodnih zalog, tovarn) in tudi kot pripomoček pri etničnem čiščenju (preprečevale so povratek manjšinskega prebivalstva). 75 Mine so bile prav tako uporabljane za zaščito taborišč za vojne ujetnike ter za uničenje kulturnih spomenikov (cerkva, džamij). Prebivalci so sami polagali mine za zaščito svojih domov in vrtov Tipi min uporabljenih v konfliktu SFRJ je imela močno razvito vojaško industrijo, kot posledica Titove doktrine o vojaško neodvisni Jugoslaviji. Po nekaterih ocenah je bilo v sami SFRJ skladiščenih šest milijonov protipehotnih min, po drugih podatkih je bilo pred razpadom SFRJ na razpolago približno tri milijone min, še enkrat toliko pa jih je bilo izdelanih ali dobavljenih na področje bivše SFRJ (Landmine Monitor 1999: 553). V spopadu v BiH je 74 Primer priročnikov: Minsko-eksplozivna sredstva (1981). Beograd: Tehnična uprava. Inžinjeriski priručnik (1971). Beograd: Državni sekretariat za narodnu odbranu. 75 BiH je bila v času SFRJ multietnična država. Po podatkih je bilo le 20 % ozemlja etnično čistega. BiH se še danes sooča z problemom vrnitve manjšinskega prebivalstva, kar je tudi posledica Daytonskega sporazuma, ki dejansko temelji na BiH, kot državi dveh entitet in treh narodov. 42

49 bilo uporabljeno okoli 30 vrst min, 18 vrst protipehotnih min in 12 vrst protitankovskih min BiH in ottawski proces BiH se je pridružila 122 državam v Ottawi 3. decembra 1997 in podpisala Ottawsko konvencijo. Konvencija je bila ratificirana v Sarajevu 29. avgusta 1998 in ratifikacijska listina je bila deponirana pri generalnemu sekretarju ZN 8. septembra Bosna je že uničila vse zaloge protipehotnih min. 76 Najbolj pogosti tipi protipehotnih min uporabljenih v konfliktu so bili PMA 1A, PMA 2, PMA 3, PMR 2A, PROM 1, MRUD.Najbolj pogosti tipi uporabljenih protitankovskih min so bili TMM 1, TMA 3, TMA 4, TMRP BiH je oznanila uničenje zalog protipehotnih min novembra Skupaj je bilo uničenih protipehotnih min, s strani entitetskih vojsk in pomočjo Stabilisation Force (SFOR). SFOR je do marca 2004 odkril in uničil, v akciji popisovanja starih zalog municije, protipehotnih min, protitankovskih min in vžigalnikov. 78 Poleg Ottawske konvencije BiH k uničenju že položenih min in k neuporabi novih zavezuje daytonski sporazum. Vojaški aspekti so po daytonskem sporazumu urejeni v Aneksu 1A z naslovom»sporazum o vojaških aspektih mirovnega sporazuma«, ki ureja umik vojsk iz cone separacije, prihod IFOR (Implementation Force) in novo namestitev entitetskih vojsk ter omejitve o njihovih bodočih premikih. Prav tako zajema specifične obveznosti o odstranitvi minskih polj. Člen IV (2)(d) Aneksa A tako zahteva: Stranke bodo, ko Aneks 1A stopi v veljavo, takoj začele in tudi nadaljevale naslednje aktivnosti v tridesetih (30) dneh po prenosu avtoritete, oziroma po navodlih poveljnika IFOR-ja: (1.) odstranile, onesposobile ali uničile vse mine, neeksplodirana ubojna sredstva, eksplozivna telesa, in bodečo žico iz dogovorjene Cone separacije ali iz ostalih območij, s katerih se bodo vojske umaknile; (2.) označile vsa območja, kjer vedo, da so položene mine, neeksplodirana ubojna sredstva v BiH; (3.) odstranile, onesposobile ali uničile vse mine, neeksplodirana ubojna sredstva, eksplozivna telesa, kot bo to zahteval poveljnik IFOR-ja. Dejstvo je, da je bila implementacija člena IV(2)(d) zelo počasna in težavna. Minska polja še vedno niso očiščena in večina minskih polj je še vedno neoznačenih. Na revizijski konferenci daytonskega sporazuma v Londonu decembra 1996 so bile sprejete tudi nove odločitve v zvezi z razminiranjem, prav zaradi počasnega napredovanja le-tega. V poglavju naslovljenem Odstranitev min (»Mine Removal«) je bilo zapisano, da kljub dejstvu, da je mednarodna skupnost postavila poveljstvo in kontrolo strukture za razminiranje, ki jo predstavlja Center za razminiranje ZN (UN Mine Action Cente (UNMAC)), program razminiranja v BiH ni prinesel zadostnih rezultatov. S tem poglavjem je bila pravzaprav dana osnova strukture razminiranja v BiH. Londonska revizijska konferenca je pozvala oblasti BiH, da naj njihove 43

50 BiH je 1. septembra 1993 pristopila h Konvenciji o konvencionalnem orožju in njenim Protokolom. 7. septembra 2000 je pristopila tudi k Dopolnjenemu protokolu II iz leta Struktura razminiranja Temelj današnje strukture za razminiranje v BiH predstavlja dokument revizijske konference daytonskega sporazuma iz Londona (glej tudi opombo 78). Opozoril je na odgovornost oblasti BiH za dolgoročno razminiranje. To dolgoročno razminiranje temelji predvsem na dejstvu, da BiH sama, s svojimi strukturami, prevzame nadzor in koordinacijo humanitarnegta razminiranja v BiH. V tem dokumentu je bilo tudi zapisano, da morajo ZN predati do 31. decembra 1997 Center za razminiranje oblastem BiH. Julija 1998 so oblasti v BiH uradno prevzele odgovornost za razminiranje. Z zakonom o razminiranju februarja 1998 je bila ustanovljena Komisija za razminiranje kot osrednje telo odgovormo za razminiranje v BiH. Zakon je bil spremenjen februarja 2002, ko je Center za razminiranje Bosne in Hercegovine (BHMAC Bosnia and Herzegovina Mine Action Center) dobil vlogo tehničnega telesa komisije in prevzel odgovornost za razminiranje v celotni BiH. 79 Tako Komisija kot BHMAC sta podrejena Ministrstvu za Civilne zadeve BiH. Naloge BHMAC-a so: vodenje osrednje baze podatkov miniranih in očiščenih območij ter vodenje oddelka za izdelovanje zemljevidov (raz)miniranega območja in sumljivih površin; usklajevanje razminiranja v državi in predvsem izdajanje projektov za razminiranje na osnovi prioritet, ki jih BHMAC navede v svojem letnem načrtu; priprava tehničnih in varnostnih standardov ter standardov za kontrolo kakovosti razminiranja, ki jih mora odobriti Komisija; vojske razminirajo v skladu z mednarodno priznanimi standardi, da naj pomagajo UNMAC s podatki in določanju prioritet za predlagane projekte razminiranja, podpirajo razminiranje v BiH z oprostitvijo davka in carin za vsa področja razminiranja. (Landmine Monitor 1999: 555) 79 Do takrat je bilo razminiranje v Entitetah podrejeno t.i. Entitetskim Centrom za Razminiranje z zelo omejeno vlogo BHMAC-a. 44

51 nadzor razminiranja, kar pomeni kontrolo kakovosti v skladu z mednarodno sprejetimi standardi humanitarnega razminiranja Strategija razminiranja Strategija minske akcije v BiH je bila sprejeta aprila 2003, glavni cilj katere je, da bi bilo ozemlje BiH očiščeno minskih polj z visokim negativnim učinkom do leta Po členu 5 Ottawske konvencije pa je BiH zavezana, da očisti vsa minska polja na njenem ozemlju do 1. marca Glede na današnjo hitrost razminiranja bo BiH morala zaprositi za podaljšanje roka za očiščenje minskih polj Hrvaška Daytonski sporazum naj bi zaznamoval tudi uraden konec vojne na Hrvaškem, ki je trajala od leta Več kot prebivalcev Hrvaške (tako Hrvatov kot Srbov) je bilo razseljenih kot posledica vojne, več kot jih živi v drugih državah. (Hidden Killers 1998: 83) Minska onesnaženost Kot v BiH so bile v konfliktu na Hrvaškem mine uporabljane v velikih količinah (LM 1999: 572). Po podatkih Hrvaškega centra za razminiranje (HCR) se ocenjuje, da se na Hrvaškem nahaja do 1,2 milijona min in NUS-ov. Od 21 županij na Hrvaškem je kar 14 minsko onesnaženih. 81 Najhuje minsko onesnažena območja na Hrvaškem so na območju Slavonije, Baranje, Posavine, Banovine, Like in Dalmacije (Hidden Killers, 1998: 81). Po podatkih ITF-a je imela Hrvaška konec leta 2004 več kot kvadratnih kilometrov minsko onesnažene površine, kar znaša tri odstotke Hrvaške površine. Od tega naj bi bilo 170 kvadratnih kilometrov minskih polj, ostalo pa sumljiva površina. (ITF Annual report 2004: 6) 80 BiH je v letu 2003 razminirala 6,4 milijona kvadratnih metrov ozemlja. Po besedah Komisije za razminiranje ima BiH kapacitete za razminiranje, ki bi lahko ob zadostnih donacijah, razminirale 30 milijonov kvadratnih metrov ozemlja letno. 81 To so: Bjelovarsko-bilogorska, Brodsko-posavska, Dubrovačo-neretvanska, Karlovačka, Ličko-senjska, Osječko-baranjska, Požeško-slavonska, Sisačko-moslovačka, Splitsko-dalmatinska, Šibensko-kninska, Virovitičko-podravska, Vukovarsko-srijemska, Zadarska in Zagrebačka županija. 45

52 Mine so bile na Hrvaškem položene predvsem na razmejitveni črti med Hrvaško in samooklicano Srbsko krajino, za zavarovanje položajev in pa seveda na območjih spopadov med hrvaško vojsko ter JLA, oziroma vojsko hrvaških Srbov. Tako so najdene velike koncentracije min okoli velikih mest na območjih spopadov: Dubrovnik, Šibenik, Zadar, Knin, Karlovac, Osijek, Vukovar (Landmine Monitor 1999: 575). Poleg minskih polj je veliko tudi osamljenih min in min presenečanja, ki so bile položene, da bi terorizirale lokalno prebivalstvo ali da bi onemogočile uporabo obdelovalnih površin in hiš. Tipi min uporabljeni v konfliktiu so mine enake tistim uporabljene v BiH (glej poglavje o BiH zgoraj) Hrvaška in ottawski proces Namestnik hrvaškega zunanjega ministra dr. Ivo Sanader je podpisal Ottawsko konvencijo 4. decembra Hrvaška je konvencijo ratificirala 24. aprila 1998 in je deponirala listino o ratifikaciji pri generalnem sekretarju ZN 20. maja Hrvaška je uničila vse zaloge protipehotnih min. 82 Hrvaška je pristopila h Konvenciji o konvencionalnem orožju in njegovim protokolom 2. decembra Prav tako je Hrvaška pristopila k Dopolnjenemu protokolu II Struktura razminiranja Razminiranje na Hrvaškem je začelo potekati po sprejetju zakona o razminiranju 1. marca Po tem zakonu je bilo pod njihovim ministrstvom za notranje zadeve ustanovljena Komisija za zadeve razminiranja, ki je koordinirala razminiranje, ki ga je izvajalo državno podjetje MUNGOS. Že decembra 1995 je UNPF (United Nations Peace Force) ustanovil Center za razminiranje namenom, da bi podpiral UNPF operacije, vendar je bil brez mandata za humanitarno razminiranje. Tako je UNDH (United Nations Department for Humanitarian Action) začel s prizadevanji, da bi ustanovili nov center za razminiranje, ki bi temeljil na prejšnjem, vendar bi imel razširjene pristojnosti. Avgusta 1996 je UNDH tako ustanovil UNMACC (United Nations Mine Action Coordination Center) z 82 Hrvaška je uničila protipehotnih min 23. oktobra 2002, pred rokom zapisanim v Ottawski konvenciji, ki je bil 1. marca

53 namenom, da bi na Hrvaškem vzpostavil sistem za humanitarno razminiranje in pomagal pri vzpostavitvi Hrvaškega centra za razminiranje. Dne 19. februarja 1998 je vlada republike Hrvaške sprejela sklep o ustanovitvi Hrvaškega centra za razminiranje (HCR), kot centralnega telesa za organizacijo dejavnosti razminiranja na Hrvaškem. Junija 1998 se je tako UNMACC preimenoval v UN MAAP (UN Mine Action Assistance Program) in je bil integriran v HCR kot pridružena organizacija. Naloge HCR so: nadzor minske situacije (zbiranje informacij in podatkov o minskih poljih); ugotavljanje dejanske minske situacije na terenu; označevanje minskih polj; sodelovanje z lokalnimi oblastmi (načrtovanje prednostnih nalog na ravni županij in občin); načrtovanje dejavnosti razminiranja; izdelovanje dokumentacije za javne razpise; kontrola kakovosti dejavnosti razminiranja; izdajanje certifikatov o očiščeni površini; izvajanje programov ozaveščanja o nevarnosti min Strategija razminiranja Nacionalni načrt razminiranja, ima za cilj Hrvaško brez min do leta Načrt naj bi bil revidiran tako, da bo upošteval izpolnitev določil Ottawske konvencije, ki Hrvaški nalagajo obveznosti za očiščenje miniranih in sumljivih površin. Hrvaška je od leta 1999 pa do konca 2004 očistila 444 kilometrov miniranih in sumljivih površin. Kljub veliki udeležbi države pri financiranju razminiranja iz državnega proračuna, in konstantnim donacijam tujih donatorjev, je malo verjetno, da bo Hrvaška v prvem predvidenem roku izpolnila pogoje člena 5 Ottawske konvencije o očiščenju miniranih površin do leta

54 7.5 Srbija in Črna gora Minska onesnaženost Center za razminiranje Srbije in Črne gore ocenjuje, da je 39 kvadratnih kilometrov površine Srbije in Črne gore onesnaženo z minami in NUS. Od tega, naj bi mine oziroma minska polja pokrivale površino 10 kvadratnih kilometrov. Večina minsko onesnaženega ozemlja izhaja iz spopadov ob razpadu SFRJ med leti 1992 in 1995 in se nahaja na meji s Hrvaško in BiH. Prav tako so bile mine položene na polotoku Prevlaka in pa na meji Črne gore z Albanijo. Posledica NATO zračnih napadov v obdobju od marca do junija 1999 je tudi velika onesnaženost Srbije in Črne gore s kasetnicami in ostalimi NUS Srbija in Črna gora in ottawski proces Srbija in Črna gora je predala listino o ratifikaciji Ottawske konvencije 18. septembra 2003, in postala država pogodbenica konvencije 1. marca Država je prej spremljala ottawski proces kot opazovalka, vendar ni bila pripravljena pristopiti, saj so imele mine zelo pomembno vlogo v njeni vojaški doktrini. To se je pokazalo tudi v konfliktu na Kosovu, kjer je takratna Vojska Jugoslavije (VJ) mine tudi uporabila. Srbija in Črna gora ima v skladiščih 1, protipehotnih min. Rok za uničenje zalog min, ki izhaja iz konvencije je 1. marec Srbija in Črna gora je tudi pogodbenica Konvencije o konvencionalnem orožju in je 12. marca 2001 pristopila k Protokolu II, ne pa tudi k Dopolnjenemu protokolu II iz leta 1996; postopek za njegovo ratifikacijo je v teku. (Landmine Monitor 2004) Struktura razminiranja Na ravni federacije ni nobenega nacionalnega centra za razminiranje v Srbiji in Črni gori. V Srbiji je za koordinacijo in načrtovanje razminiranja odgovoren Center za razminiranje, ki je bil ustanovljen 7. marca 2002 kot del Zunanjega ministrstva in se nahaja v Beogradu. Na območju Črne gore je za razminiranje odgovoren Regionalni center za podvodno razminiranje, ki se nahaja v Bijeli. 48

55 7.5.4 Strategija razminiranja Strategija razminiranja na nacionalnem nivoju ne obstaja, kar je med drugim tudi posledica obstoja dveh centrov za razminiranje na ravni republik. Letno povprečje je očiščenje približno enega kvadratnega kilometra površine na območju Srbije in Črne gore. 83 Rok za očiščenje protipehotnih min z ozemlja Srbije in Črne gore po členu 5 Ottawske konvencije je 1. marec 2014, ki bi lahko bil dosežen glede na relativno omejen obseg minske onesnaženosti, in ob pogoju, da tuja sredstva, namenjena za razminiranje ne upadejo. 7.6 Kosovo Minska onesnaženost Kot posledica konflikta med VJ in KLA (Kosovo Liberation Army) in pa bombne intervencije NATA v letu 1999, kot odgovor na nastali konflikt, in zaradi katere je takratna Federativna republika Jugoslavija (FRJ) podpisala 9. julija 2000 sporazum, ki je umaknil sile VJ iz Kosova, je bil velik del Kosova onesnažen z minami in NUS. Predvsem NUS odvrženi s strani NATA na Kosovu so predstavljali največjo nevarnost za civilno prebivalstvo. NATO je oddal 333 lokacij, kjer so bile odvržene kasetne bombe. 84 Eden od pogojev Vojaško-tehničnega sporazuma med KFOR (Kosovo Protection Force) in VJ, je bila tudi predaja zapisnikov minskih polj s strani VJ. VJ je predala zapisnike 620 minskih polj. Ta minska polja so bila položena predvsem na mejah z Albanijo in Makedonijo, da bi preprečevala dotok orožja KLA. Predvidevalo se je, da je bilo na Kosovu položenih min. Kosovo še zdaleč ni(imelo)ma problema min velikosti BiH ali Hrvaške. Razlog je relativno kratek čas spopadov in tudi dokaj zanesljivi podatki, kje se minska polja nahajajo. To je bil tudi eden glavnih razlogov, poleg seveda ogromnih vsot donacij, ki jih 83 Polotok Prevlaka je bil očiščen že leta Kasetnice so predmet diskusij skupine vladnih stokovnjakov v okviru Konvencije o konvencionalnem orožju. V tem trenutku ni splošnega soglasja držav za uvrstitev kasetnic na dnevni red uradnih pogajanj v okviru te konvencije, t.j. o omejitvi njihove uporabe. Najbolj optimistične napovedi govorijo o sprejetju mandata za pogajanja konec leta Vir: ( ). 49

56 je Kosovo prejelo za razminiranje med leti 1999 in 2001 in pa učinkovite strukture razminiranja, da je bilo Kosovo 2001 razglašeno za območje, ki je očiščeno»negativnega učinka«min. UNMIK (United Nations Mission in Kosovo) je decembra 2001 izjavil, da so vsa znana minska polja in lokacije, kjer so bile uporabljene kasetnice očiščene v skladu z mednarodno sprejetimi standardi. United Nations Mine Action Service (UNMAS) je istočasno izjavil, da kljub dejstvu, da se bodo posamezne mine najverjetne še našle na Kosovu, so ostanek, s katerim se bo morala spospasti Kosovska civilna zaščita, predvsem kasetnice in NUS. Konec leta 2003, je bilo v bazi podatkov še 68»nevarnih«lokacij onesnaženih z NUS ali kasetnicami. V obdobju delovanja UN MACC (United Nations Mine Action Coordination Center), je bilo očiščenih 32 kvadratnih kilometrov ozemlja in uničenih protipehotnih min, protitankovskih min in kasetnic. Pred decembrom 2001 je mednarodna skupnost prispevala velike vsote denarja za razminiranje. Ocenjuje se, da je od sredine 1999 pa do konca leta 2001 bilo porabljeno 85 milijonov dolarjev 85 (kar znaša 34,8 milijona ameriških dolarjev letno). 86 Strategija izhoda UNMACC-a iz Kosova je temeljila na stališču, da naj mednarodna skupnost ostane na Kosovu do takrat, ko so odstanjene mine, ki neposredno ogrožajo civilno prebivalstvo. Preostanek min in NUS, ki niso neposredna grožnja civilnemu prebivalstvu, pa naj bo odstranjen s strani kosovske civilne zaščite, ki je bila usposobljena in opremljena prav za ta namen. Seveda je tej strategiji težko oporekati, tudi zato, ker so se tako sprostila sredstva donatorjev za druge (verjetno bolj) onesnažene države. Istočasno pa je bil UNMACC kritiziran zaradi te odločitve, predvsem s strani NVO Halo Trust, ki so trdili, da mine na Kosovu še vedno predstavljajo humanitaren problem. Halo Trust tako še vedno izvaja operacije razminiranja na Kosovu Struktura razminiranja UNMIK Mine Action Programme je bil vzpostavljen s strani UNMAS-a, kot odgovor na zahteve resolucije VS ZN 1244 (1999) z dne 10. junija Ta resolucija je navajala, da 85 ITF je v tem obdobju na Kosovu porabil okoli dvanast milijonov ameriških dolarjev. 86 To je skoraj dvakrat toliko denarja kot ga BiH dobi letno za aktivnosti razminiranja, za problem, ki je 50- krat večji. 50

57 /b/o UNMIK razvijal atmosfero varnosti, ki bo omogočila beguncem in premeščenim osebam, da bodo uživale pravico varne vrnitve na svoje domove ter da bodo živeli v pogojih, v katerih so upoštevani najvišji standardi človekovih pravic in spoštovane osnovne svoboščine. Mine in NUS so jasna ovira za dosego zgoraj navedenih ciljev resolucije. UNMIK Mine Action Coordination Centre (UNMACC) je bil ustanovljen v Prištini 17. junija 1999 z naslednjimi cilji: 87 da bi bil osrednja točka in koordinacijski mehanizem za vse aktivnosti povezane z razminiranjem na Kosovu; koordiniranje delovanja s KFOR-jem, da ne bi prišlo do podvajanja naporov; v prvotni fazi koordinirati dejavnosti razminiranja, ki zadevajo vrnitev beguncev in izseljenih oseb; dolgoročno koordinirati razminiranje v podporo rekonstrukcije in ekonomskega razvoja Kosova; pomagati lokalnim strukturam pri razvoju celostnega in integriranega načrta razminiranja, nadzora in označevanja minskih polj, pri programih ozaveščanja prebivalstva o minah; zbiranje, upravljanje in distribucija podatkov o minah; razvijati in izvajati tehnične in varnostne standarde, zagotavljenje kakovosti. Glavna naloga UNMACC-a na Kosovu je tako bilo usklajevati in nadzirati aktivnosti razminiranja, kar vedno ni bilo lahko delo, saj je na Kosovu delovalo kar 22 različnih deminerskih firm oziroma NVO. Ko je UNMACC decembra 2001 zapustil Kosovo, je koordinacijo razminiranja na Kosovu prevzela kosovska civilna zaščita (Kosovo Protection Corps (KPC)), ki je bila v začetku leta 2004 prestavljena pod neposredno odgovornost Posebnemu odposlancu generalnega sekretarja OZN. 87 Kosovo Mine Action Coordination Centre: Introduction. ( ). 51

58 7.7 Albanija Minska onesnaženost Albanija se sooča s problemom min kot posledico konflikta na Kosovu. VJ je, da bi preprečila dobavo orožja KLA, mine položila globoko v ozemlje pod suverenostjo Albanije (tudi do enega kilometra v notranjost vzdolž celotne meje s Kosovim). Te aktivnosti so bile mogoče tudi zaradi dejstva, da ja NATO zaprosil Albanijo, da umakne pribivalstvo in vojsko v pasu 10 kilometrov od meje s Kosovom, zaradi možne kopenske intervencije, kot tudi varnosti prebivalstva ob zračnih napadih, ki so bili usmerjeni na sile VJ na meji. Problem Albanije je bil, da do leta 2000 skoraj ni dobila denarja mednarodne skupnosti za razminiranje, saj sama ni bila neposredno vpletena v konflikt, in posledično je bil problem min v Albaniji skoraj neznan. Po letu 2001 je ITF poleg UNDP-ja (United Nations Development Programme), ki sodeluje pri izgradnji nacionalnih struktur za razminiranje, največji donator v Albaniji. V začetku leta 2004 je Albanija imela 5 milijonov kvadratnih metrov (5 kvadratnih kilometrov) ozemlja onesnaženega z minami (leta 2001 je bilo sumljivih 15 kvadratnih kilometrov ozemlja) Albanija in ottawski proces Albanija je podpisala Ottawsko konvencijo 8. septembra 1998 in jo ratificirala 29. februarja Ottawska konvencija je tako stopila v veljavo 1. avgusta Albanija je že uničila svoje zaloge protipehotnih min. 88 Albanija je tudi država pogodbenica Konvencije o konvencionalnem orožju in Dopolnjenega protokola II. (Landmine monitor 2004) Struktura razminiranja Albanija je oktobra 1999 za koordinacijo aktivnosti razminiranja ustanovila AMAE (Albanian Mine Action Executive Albanski center za razminiranje) in AMAC (Albanian 88 To je skoraj dvakrat toliko denarja kot ga BiH dobi letno za aktivnosti razminiranja, za problem, ki je 50- krat večji. 52

59 Mine Action Committee), ki sta odgovorna za koordinacijo aktivnosti razminiranja v Albaniji Strategija razminiranja Albanija mora očistiti minska polja najkasneje do augusta AMAE je leta 2001 razvil strategijo, s katero bi do leta 2005 Albanija bila očiščena minskih polj z visokim negativnim učinkom na prebivalstvo. Junija 2006 je tudi načrtovana konferenca, na kateri se bo izoblikovala strategija razminiranja do leta 2010 tako, da bo Albanija uspela izpolniti zahtevo po očiščenju minskih polj, skladno z rokom določenim v konvenciji. 7.8 Makedonija Minska onesnaženost Problem min v Makedoniji je nastal leta 2001, po nekajmesečnem oboroženem spopadu med etničnimi Albanci in makedonsko vojsko. Večji problem kot mine, ki so bile postavljene na omejenih območjih, predstavljajo NUS. Skupaj naj bi bilo 21 kilometrov ozemlja v Makedoniji onesnaženega z minami in NUS Makedonija in ottawski proces Makedonija je pristopila k Ottawski konvenciji 9. septembra 1998 in postala država pogodbenica konvencije 1. marca Uničenje zalog min je bilo zaključeno 20. februarja 2003, v roku določenim z Ottawsko konvencijo, ki je bil 1. marec Makedonija je država pogodbenica Konvencije o konvencionalnem orožju in Dopolnjenega protokola II Struktura razminiranja Septembra 2001 so ZN ustanovili koordinacijsko pisarno za razminiranje v Makedoniji (UN Mine Action Office UNMAO). Julija 2003 je usklajevanje razminiranja prevzelo makedonsko Ministrstvo za obrambo, v okviru katerega so sedaj tri skupine deminerjev, ki so bile opremljene in uspospobljene s strani ITF. 89 Uničenih je bilo protipehotnih min. 53

60 7.8.4 Strategija razminiranja Makedonija nima oblikovane strategije razminiranja in prioritete za čiščenje so določene na osnovi poročil, ki jih prejme koordinacijska pisarna. ZN so načrtovali zaključek razminiranja v Makedoniji leta 2002, vendar so se dela nadaljevala tudi v 2004 in Makedonija bi morala minska polja po konvenciji očistiti do marca 2009, vendar do leta 2006 Makedonija načrta, s katerim bi poskušala ta rok izpolniti, ni izdelala. 7.9 Programi in struktura razminiranja v državah regije Zahodnega Balkana Ugotovimo lahko, da imajo države v regiji vzpostavljene različne strukture razminiranja. Tako je BiH, tudi zaradi slabega ekonomskega položaja, ter navkljub nominalno nacionalnim strukturam razminiranja, zelo odvisna od tuje pomoči za razminiranje, kar velja tudi za Srbijo in Črno goro, Albanijo in delno Makedonijo. Po drugi strani Hrvaška iz proračuna vzdržuje strukturo in tudi financira večino razminiranja v državi. Kosovo je za razminiranje prejelo ogromno podporo mednarodne skupnosti in je bilo v dveh letih razglašeno za ozemlje brez visokega negativnega učinka min na civilno prebivalstvo. Struktura, ki je ostala, odstranjuje preostali problem min in NUS. Kljub razlikam, imajo vse države enak ključen problem, to je pridobivanje zunanjih finančnih sredstev za razminiranje, kar je tudi eden glavnih razlogov za regionalno sodelovanje, kot tudi regionalno usmerjenost ITF-a (intervju Cimperšek) Intervju mag. Jernej Cimperšek, direktor ITF, Ig,

61 8. POGLAVJE: REGIONALNI PRISTOP K RAZMINIRANJU NA ZAHODNEM BALKANU Kot je razvidno iz prejšnjega poglavja, obstaja veliko vzporednic med minsko onesnaženimi državami na Zahodnem Balkanu. Poleg podobnih geografskih in klimatskih razmer ter vegetacije, so bile v vseh državah uporabljene enake vrste min in podobne tehnike polaganja min, kot tudi izdelave zapisnikov minskih polj (kjer le-ti obstajajo). Regionalni pristop tako omogoča boljšo izmenjavo informacij, znanja in izkušenj, kar so države same potrdile s priključitvijo SEEMACC-u (South-East Europe Mine Action Cordination Council; glej tudi poglavje 12), pobudnik ustanovitve katerega je bil ITF. Na mednarodnem simpoziju o humanitarnem razminiranju, ki je potekal v Munstru od junija 2000, je bila ena od tem omizij tudi regionalni pristop k problemu protipehotnih min na primeru regije JV Evrope. Zaključki delovne skupine so bili, da očitno obstajajo pomembne prednosti regionalnega pristopa, oziroma regionalnega sodelovanja, pri reševanju problema protipehotnih min. Omizje je zaključilo tudi, da regionalni pristop državam ne sme biti vsiljen, ter da mora obstajati neka stopnja neizbežnosti in splošnega strinjanja med državami, da je regionalen pristop mogoč. Prav tako je bil zaključek skupine, da se mora vzeti v obzir dejstvo, da regionalni pristop ne odstopa od, oziroma ne podvaja, mednarodnih naporov. (Symposium on Humanitarian Mine Action 2000: 72) Omizje je navedlo naslednje točke kot prednosti regionalnega pristopa oziroma sodelovanja: spodbujanje politične diskusije, dogovorov in sporazumov. Definicija regije, znotraj katere bi se dogovorilo/določilo standarde, s katerimi bi se zmanjšala potreba po individualnih nacionalnih akreditacijah in posledično stroški razminiranja. Bolj učinkovita uporaba mehanične opreme (strojev) in psov, ki bi bili državam v regiji zagotovljeni na osnovi regionalnega bazena (regional pool basis). Skupni problemi so lažje predstavljeni na mednarodnem nivoju. To lahko vpliva na zaupanje donatorjev v resnost in resničnost problema. 55

62 Bolj učinkovita uporaba NVO in komercialnih firm za razminiranje. Možnosti za izmenjavo odličnosti. Regionalna solidarnost lahko zaščiti posamezne države pred preveč zagnano in zgrešeno pomočjo donatorjev. Večja in lažja izmenjava informacij. Priložnost za boljši nadzor kakovosti razminiranja. Omizje je navedlo tudi naslednje slabosti regionalnega pristopa ali sodelovanja, oziroma opozorilo na naslednje težave, na katere lahko regionalno sodelovanje naleti: potrebno je izbrati lokacijo za regionalne centre kot naprimer center za šolanje psov za razminiranje, kar lahko predstavlja problem, saj bo vsaka država skušala biti gostiteljica takega centra. Regionalni pristop lahko osvetli politične razlike v sami geografski regiji in celo znotraj nacionalnih političnih struktur. Osredotočenost na regionalno podporo lahko razvodeni ali celo podvaja napore mednarodne skupnosti in posledično vodi do manj optimalne pomoči. Regionalno sodelovanje bo nedvomno vodilo k povečanju administrativnega osebja. (Symposium on Humanitarian Mine Action 2000: 72/73) Omizje je tako prišlo do zaključka, da mora uspešen regionalni pristop izpolnjevati naslednje pogoje: idealno bi moral obstajati donator, ki bi podvajal donacije, podobno mehanizmu ITF-a. Obstajati mora nevtralna država (država, ki nima minskega problema) v regiji, ki bi upravljala sodelovanje. Obstajala bi naj tudi struktura svetovalnega odbora. Obstajati mora konsenz držav v regiji o potrebi regionalnega sodelovanja. Obstajati mora neprestana povezava z ZN in drugimi zainteresiranimi mednarodnimi organizacijami, da se zagotovi, da ne prihaja do nesporazumov v ciljih, ali pri podvajanju pomoči. Prenos ter prilagajanje teh ugotovitev na regionalni program razminiranja v okviru ITF bo predstavljeno v naslednjem delu naloge. 56

63 III. DEL: MEDNARODNA USTANOVA FUNDACIJA ZA RAZMINIRANJE IN POMOČ ŽRTVAM MIN (ITF) 9. POGLAVJE: USTANOVITEV, NAMEN IN NAČELA DELOVANJA ITF je bil ustanovljen s strani vlade RS in z Aktom o ustanovitvi z dne 21. julija 1998 v skladu z Zakonom o ustanovah (Ur. l. RS št. 60/1995). Skladno z Aktom o ustanovitvi je Upravni odbor ITF-a sprejel 5. decembra 1998 prečiščeno besedilo Statuta ITF-a, v katerem je bilo inter alia natančneje opredeljeno: organizacija ustanove. Njeni organi in način dela. Način imenovanja nove uprave in način njihove razrešitve. Naloge članov uprave. Obseg pooblastil članov uprave in njihovega predsednika. Pristojnosti donatorjev. Način razpolaganja s sredstvi. Uradno je ITF začel delovati 1. septembra 1998, ko je bil na funkcijo direktorja ITF-a imenovan mag. Jernej Cimperšek. Statut je bil spremenjen in dopolnjen 15. julija Namen ustanovitve Člen 4 Akta o ustanovitvi ITF-a se glasi: Z ustanovitvijo ustanove želi Vlada Republike Slovenije prispevati svoj delež k svetovnemu programu razminiranja in pomoči žrtvam min, katerega realizacija se je začela s podpisom Konvencije za prepoved protipehotnih min v Ottawi 3. (tretjega) 4. (četrtega) decembra Z zagotavljanjem sredstev za izvajanje teh aktivnosti želi vlada RS pripomoči k socialni reintegraciji Bosne in Hercegovina in posledično k večji stabilnosti in dolgoročnemu miru v Bosni in Hercegovini. Kot je mogoče razbrati, je bil ITF prvotno ustanovljen z namenom pomagati pri razminiranju in pri pomoči žrtvam min v Bosni in Hercegovini, vendar je že tedanji slovenski zunanji minister Frlec na prvi konferenci držav pogodbenic Ottawske 57

64 konvencije poudaril, da upa, da bo ITF po uspešnem delovanju v BiH svoje dejavnosti razširil tudi na druge minsko onesnažene države regije JV Evrope in postal uspešen regionalni program (glej str. 38). To je odsevalo tudi ime, ki se je ob ustanovitvi glasilo Mednarodna ustanova-fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini (poudarila E.V.) Zaradi razširitve dejavnosti na ostale države v regiji, ki je bila do neke mere samoumevna, predvsem zaradi velikega uspeha ITF-a v BiH, je prišlo tudi do spremembe imena, ki se mu je odvzelo»v Bosni in Hercegovini«. 91 ITF je v letu 1999 podpisal Memorandum o razumevanju s HCR in razširil svoje delovanje na Hrvaško. Prav tako je v letu 1999 podprl tudi program ozaveščanja o nevarnosti min na Kosovu. Razširitev dejavnosti na Kosovo in Hrvaško je odobril Upravni odbor ITF-a 17. junija 1999 na svoji X. seji 92 ter na Albanijo in Makedonijo na svoji XII. seji z dne 1. februarja Dne 8. novembra 2000 je ITF podpisal Memorandum o razumevanju o začetku delovanja v (takrat) FRJ. 9.2 Načela delovanja ITF-a Temeljna načela delovanja ITF-a, ki jih lahko najdemo navedena na spletni strani ITF-a so: 94 pomagati minsko onesnaženim državam v regiji JV Evrope na humanitarni osnovi. Pridružiti se skupnim naporom mednarodne skupnosti. Politika ITF-a bo skladna s sorodnimi aktivnostmi mednarodne skupnosti. Aktivnosti ITF-a bodo izvajane v popolnem sodelovanju z oblastmi minsko onesnaženih držav JV Evrope in donatorji. Načelo sodelovanja z oblastmi minsko onesnaženih držav in donatorji sta po mojem mnenju najbolj pomembna načela ITF-a, poleg načela sodelovanja z mednarodno 91 Na podlagi soglasja ministra za zunanje zadeve k spremembi imena z dne Zapisnik X. seje Upravnega odbora Mednarodne ustanove-fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, z dne Zapisnik XII. seje Upravnega odbora Mednarodne Ustanove-fundacije za razminiranje inpomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini z dne Več informacij o ITF-u lahko najdete na njihovi predstavitveni strani , , ,

65 skupnostjo, saj se s tem ITF izogne podvajanju naporov, na kar je bilo opozorjeno na mednarodnem simpoziju v Munstru (glej str. 57). Sodelovanje z minsko onesnaženimi državami in razumevanje njihovih potreb ter hkratno sodelovanje z donatorji, je verjetno najboljši recept za učinkovito pomoč in ne pomoč, ki koristi donatorjem bolj, kot državam prejemnicam pomoči (intervju Cimperšek). Sodelovanje z državami tako temelji na podpisanih Memorandmih o razumevanju, kjer se natančno opredeli način sodelovanja med ITF in državo prejemnico pomoči. Istočasno ITF podpiše memorandume o razumevanju tudi z državami donatorkami, kjer se opredeli način porabe donatorskih sredstev. Donatorji so tudi člani Svetovalnega odbora ITF, kar je videno kot velika prednost ITF, saj omogoča neposreden uvid donatorjev v probleme minsko onesnaženih držav in razminiranja in zagotavlja transparentno porabo njihvih sredstev. 9.3 Struktura Upravni odbor Upravni odbor je navišji organ upravljanja ITF-a in njegove glavne naloge so: sprejema program dela in letni proračun. Sprejme finančno poročilo za preteklo koledarsko leto, ki ga pošlje v oceno in potrditev svetovalnemu odboru. Imenuje ter razrešuje direktorja in nadzoruje njegovo delo (člen 6 Statuta). 95 Upravni odbor ITF-a je sestavljen iz 5 predstavnikov Slovenije, 3 predstavnikov BiH (člen 7 Statuta) in enega predstavnika Hrvaške. 96 Predstavniki Slovenije so predstavniki treh ministrstev, to je Ministrstva za zunanje zadeve, Ministrstva za zdravstvo in Ministrstva za obrambo. Predstavnike BiH po Memorandumu o razumevanju med vlado BiH in Slovenije imenuje Svet ministrov BiH. Predsednika upravnega odbora izvoli upravni odbor izmed članov, ki so predstavniki Republike Slovenije (člen 10 Statuta). 95 Statut Mednarodne ustanove fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, z dne V letnem poročilu ITF za leto 2004 so navedeni naslednji člani Upravnega odbora: Mustafa Alikadič (predstavnik BiH), Matjaž Kovačič (predstavnik Slovenije), Dijana Pleština (predstavnica Hrvaške), Dragiša Mekič (predstavnik BiH), Zvezdana Veber-Hartman (predstavnica Slovenije), Vojislav Šuc (predstavnik Slovenije in predsednik Upravnega odbora), Bojan Žmavc (predstavnk Slovenije), Maja Žužek (predstavnica Slovenije). 59

66 Zaradi narave dela, kjer ITF izvaja aktivnosti po točno določenih pogodbah, ki jih ITF podpiše z donatorjem, bi lahko rekli, da je vloga upravnega odbora bolj nadzorna, kot upravljalska (intervju Cimperšek) Svetovalni odbor Svetovalni odbor je posvetovalno telo ITF-a, katerega glavne pristojnosti so: svetuje upravnemu odboru v zvezi z izvajanjem posameznih aktivnosti. Ocenjuje in odobrava letne načrte dela in finančne načrte. Daje mnenja in priporočila v zvezi z dejavnostmi ITF-a (13. člen Statuta). Člani Svetovalnega odbora so predstavniki donatorjev ITF-u, predstavniki ustanovitelja, in druge osebe s strokovnim znanjem in mednarodno priznanimi izkušnjami na področju humanitarnih zadev in na področju razminiranja (člen 14 Statuta). Svetovalni odbor se sestaja najmanj dvakrat letno (člen 15 Statuta) Direktor in strokovna služba Direktor je imenovan s strani Upravnega odbora (člen 19 Statuta) in je poslovodni organ (ibid.), katerega glavne pristojnosti so: pripravlja program dela, letna in periodična poročila. Predlaga letni finančni načrt. Strokovna služba deluje pod neposrednim nadzorom direktorja in opravlja dela in naloge po navodilih direktorja (člen 21 Statuta). Strokovna služba in sedež se nahajata na Igu, v objektu Centra za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Strokovna služba ima 19 zaposlenih. Poleg glavne pisarne ima ITF tudi implementacijski pisarni v Sarajevu in Zagrebu. (ITF Annual report 2004: 13) Financiranje delovanja ITF svoje delovanje financira iz odstotka prejetih donacij. Ta odstotek ponavadi znaša tri odstotke donacij (ITF Annual report 2004: 25), vendar se lahko razlikuje od donatorja do donatorja. ZDA tako npr. prispevajo tri in pol odstotka donacije za administrativne stroške, tj. za stroške delovanja ITF. 60

67 Nizki stroški delovanja so ena od prednosti ITF-a, ki v primerjavi z drugimi tovrstnimi skladi vzame tudi do deset odstotkov manj donacije za pokrivanje stroškov svojega delovanja (intervju Cimperšek) UN Voluntary Trust Fund for Mine Action za svoje delovanje porabi (vzame) med sedmimi in trinajstimi odstotki donacije. 61

68 10. POGLAVJE: ZBIRANJE DONACIJ IN MEHANIZEM PODVAJANJA Ameriški kongres je 1. maja 1998 sprejel zakon, s katerim je dal na razpolago 28 milijonov ameriških dolarjev v obliki mehanizma podvajanja donacij (matching fund). 98 Ta mehanizem pomeni, da ameriška vlada za vsako donacijo, ki jo ITF prejme za dejavnosti minske akcije, prispeva enak znesek v ITF. 99 Ta mehanizem je nedvomno eden od razlogov za uspeh ITF-a, saj je, če se država odloči, da bo donirala za aktivnosti minske akcije v ITF, učinek donacije podvojen. Po besedah gospoda Cimperška, je eden najbolj zaslužnih ljudi za pridobitev prvih 28 milijonov dolarjev v obliki tega mehanizma Ambasador Roman Kirn. Drugi faktor, ki je pripomogel pridobiti prvo ameriško donacijo v ITF, je bilo dejstvo, da ameriška donacija v BiH, ki je bila načrtovana za razminiranje skozi razpis Svetovne banke v letih 1997/1998, ni bila realizirana in je ameriška vlada iskala nove, bolj prožne mehanizme za vlaganje v razminiranje v BiH in celotno regijo Zahodnega Balkana (intervju Cimperšek). Ker je do aprila 2001 ITF zbral donacije s strani drugih donatorjev v višini 28 milijonov ameriških dolarjev in tako porabil ameriški matching fund, je bilo potrebno zagotoviti novo dodelitev sredstev z ameriške strani. Ameriški kongres je leta 2001 sprejel nov zakon, s katerim je dodelil dodatnih štirinajst milijonov ameriških dolarjev ITF (ITF Annual report 2001: 12). V fiskalnem letu 2003 je ameriški proračun vseboval postavko za ITF v višini desetih milijonov ameriških dolarjev, prav tako v letu 2004 in v letu Podeljevanje dodatnih sredstev je potrditev, da so ZDA kot donator zadovoljne z upravljanjem njenih donacij in da bodo ZDA tudi v prihodnje uporabljale ITF za financiranje dejavnosti razminiranja na območju Zahodnega Balkana Public Law v Trust Fund Administrative Agreement z dne V Trust Fund Administrative Agreement, z dne FY 2005 Congressional Budget Justification: Non Proliferation, Anti-terrorism, Demining and Related Programs, str ( ). 101 ZDA od leta 1999 vsa sredstva, namenjena za razminiranje na Zahodnem Balkanu usmerja skozi ITF. 62

69 10.1 Zbiranje donacij Glavni problem zbiranja donacij na začetku delovanja ITF-a je bila neprepoznavnost in nepoznavanje ITF-a v državah donatorkah. Tako je bila glavna naloga slovenske diplomacije, kot tudi same strokovne službe ITF, da zviša prepoznavnost ITF-a in njegovega delovanja. Velika zasluga za uveljavitev imena ITF in poznavanje njegovega delovanja gre tudi odlični strategiji komuniciranja z javnostmi, ki jo je za ITF izvajala Spem komunikacijska skupina. Za svojo kampanjo To Heal the Wounds of Earth and Soul sta SPEM in ITF prejela nagrado ZN za najboljšo družbeno kampanjo oktobra Diplomatsko-konzularna predstavništva Republike Slovenije, so seznanjala potencialne države donatorke z delovanjem ITF-a 103 in ITF prejel prvo donacijo s strani Republike Češke 12. novembra 1998 v višini ameriških dolarjev, poleg 1,3 milijona ameriških dolarjev, ki ga je za začetne aktivnosti ITF-a 21. septembra 1998 donirala slovenska vlada. Tej donaciji je sledila še donacija Nemčije 9. decembra Do konca leta 1998 je ITF tako zbral 1,45 milijona ameriških dolarjev. V letu 1999 je bil trend donacij že izboljšan, saj je ITF do konca leta zbral več kot 19,4 milijona ameriških dolarjev. Donacije so se potem v naslednjih letih gibale med milijoni ameriških dolarjev letno. Zbiranje donacij od ustanovitve ITF do konca leta 2004 je razvidno iz grafa 10.1 spodaj: 102 Sporočilo za medije: ITF in SPEM prejela prestižno nagrado OZN. ( ). 103 Skladno z načrtom za pridobivanje donacij z dne ki jo je pripravil Upravni odbor ITF-a. 63

70 Graf 10.1: Donacije ITF-u med leti 1998 in ZNESEK DONACIJ V MIO USD Vir: prirejeno po spletni strani ITF 104 ITF je tako z zbranimi 155 milijoni ameriških dolarjev s strani več kot 20 držav donatork, postal največji donator sredstev za aktivnosti razminiranja na območju Zahodnega Balkana. Ta znesek predstavlja več kot polovico tujih sredstev za razminiranje v vseh državah v regiji (glej tudi 12. poglavje). 11. POGLAVJE: DELOVANJE IN AKTIVNOSTI ITF 11.1 Aktivnosti Glavne aktivnosti ITF-a so podpiranje programov minske akcije v minsko onesnaženih državah Zahodnega Balkana. 105 Dve največji aktivnosti ITF-a sta razminiranje in pomoč žrtvam min. Tako razminiranje kot pomoč žrtvam min ITF izvaja v sodelovanju z oblastmi minsko onesnaženih držav. ITF ima podpisane memorandume o razumevanju z vsemi vladami na območju katerih deluje. ITF podpiše memorandume o razumevanju tudi z vsakim donatorjem (državo, organizacijo ali posameznikom), v katerem se poraba donacije natančno opredeli. 104 ITF donors. ( ). 105 ITF je leta 2003 razširil svoje dejavnosti na območje Kavkaza. Okoli odstotek vseh porabljenih sredstev se tako porabi tudi v tej regiji, vendar poudarek dejavnosti še vedno ostaja na regiji Zahodnega Balkana. Širitev dejavnosti izven regije Zahodnega Balkana je bil odziv ITF-a na želje nekaterih donatorjev (predvsem ZDA) in tudi predsedovanja Slovenije v OVSE. (ITF Annual report 2004) 64

71 Razminiranje ITF izvaja razminiranje v naslednjih državah Zahodnega Balkana: Albaniji, BiH, Hrvaški, Makedoniji in Srbiji in Črni gori (vključno s Kosovom). Razminiranje izvajajo tako NVO kot komercialne firme, ki pridobijo dela na javnih razpisih, ki jih izvaja ITF. NVO lahko dobijo dela tudi neposredno, če je to izrecna želja donatorja Pomoč žrtvam min in ozaveščanje o nevarnosti min ITF na področju pomoči žrtvam min izvaja 4 različne programe: 106 rehabilitacijo, ki se izvaja za žrtve min iz regije Zahodnega Balkana v Sloveniji, v Inštitutu RS za rehabilitacijo. Rehabilitacija, ki se izvaja v rehabilitacijskih centrih v BiH. Drugi programi pomoči žrtvam min, ki jih izvajajo NVO v državah Zahodnega Balkana. Ozaveščanje o nevarnostih protipehotnih min. V Sloveniji rehabilitacijo izvaja, kot že omenjeno, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, v okviru katerega je bil v maju 1998 ustanovljen Center za rehabilitacijo žrtev min Rezultati To poglavje bo razdeljeno na rezultate na področju razminiranja in na področju pomoči žrtvam min v posameznih državah Bosna in Hercegovina Leta 1999 je ITF v BiH financiral razminiranje 3,4 milijona kvadratnih metrov ozemlja, kar je predstavljalo 94 odstotkov vsega ozemlja, ki je bilo očiščeno v tistem letu v BiH. To je številka, ki dokazuje, da je ITF postal glavni akter v razminiranju v BiH, kar je bil tudi eden od razlogov, da je ITF razširil svoje dejavnosti na druge minsko onesnažene države v regiji. 106 To poglavje je povzeto iz ITF Brošure ITF Mine Victims Assistance Programs, december Ljubljana: Studio Print. 65

72 Potrditev ITF-u je tudi resolucija GS OZN A/55/ z dne 14. novembra 2000, ki je v točki 29, zavzela naslednje stališče: Pozdravlja napore mednarodnih regionalnih organizacij, držav članic in ne-vladnih organizacij, vključno z Boardom donatorjev in Mednarodno ustanovo-fundacijo za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, in vabi države članice naj še naprej podpirajo aktivnosti minske akcije v Bosni in Hercegovini. Do sredine leta 2004 je ITF razminiral 21 milijonov kvadratnih metrov ozemlja v BiH Hrvaška Do sredine leta 2004, je ITF razminiral približno 17 milijonov kvadratnih metrov ozemlja na Hrvaškem. 109 Po podatkih HCR, je ITF tretji največji akter v razminiranju, poleg hrvaške vlade in posojila Svetovne banke Kosovo ITF je začel z aktivnostmi razminiranja na Kosovu konec februarja leta Do konca leta 2001 je skozi aktivnosti razminiranja in čiščenja ozemlja kasetnic očistil približno 5 milijonov kvadratnih metrov ozemlja z donacijami v višini 12 milijonov ameriških dolarjev Albanija ITF je začel z aktivnostmi razminiranja 8. junija Poleg UNDP-ja je ITF edini akter ki je v letu 2004 financiral aktivnosti razminiranja v Albaniji. Do sredine leta 2005 je ITF očistil milijon kvadratnih metrov minskih polj, pri čemer je bilo odstranjeno protipehotnih min The situation in Bosnia and Herzegovina. GS OZN A/55/24, ITF Demining results. ( ). 109 ITF Demining results. ( ). 110 Študija ZN o programu razminiranja na Kosovu je zaključila, da so donatorji raje izbrali ITF, kot druge mehanizme financiranja razminiranja, ker je imel ITF zmožnost porabiti in podpisati pogodbe z izvajalci hitro in ker je učinkovito nadziral izvajanje teh pogodb v sami državi. Dejstvo, da so ZDA donacije tudi podvojile je bil še dodaten razlog. (glej opombo 114) 111 ITF Demining results. ( ). 66

73 Srbija in Črna gora V letu 2002 je ITF začel izvajati aktivnosti razminiranja v Srbiji in Črni gori. Do sredine leta 2005 je bilo tako razmniranih 2,8 milijona kvadratnih metrov ozemlja. ITF je največji donator razminiranja na območju Srbije in Črne gore Makedonija V Makedoniji je ITF financiral usposabljanje in opremo treh skupin za razminiranje v okviru makedonske civilne zaščite, ki so do 7. julija 2004, ko je ITF uradno zaključil svoje aktivnosti v Makedoniji, razminirali in očistili 4,4 milijona kvadratnih metrov onesnaženega ozemlja. Julija 2004 je tako makedonska vlada prevzela odgovornost za razminiranje v državi, vendar se sooča s problemi zagotovitve sredstev za nadaljevanje aktivnosti usposobljenih skupin, kot tudi same koordinacijske pisarne Ocena delovanja ITF Študija, ki so jo ZN naročili za oceno njihovega projekta na Kosovu, je tako strnila delovanje ITF: Uspeh ITF, predvsem pa njegov sloves po prožnosti in hitrosti, lahko pripišemo naslednjim elementom: participatorna organizacijska struktura ITF, regionalni pristop k problemu protipehotnih min, ki je nadgrajen z iniciativami za izgradnjo nacionalnih kapacitet, humanitarni kontekst njegovih aktivnosti razminiranja, kot tudi transparentnost, učinkovitost in spretnost pri pridobivanju donacij. 114 Očitno je, da je ITF tudi v mednarodnem okolju, dobil ugled in postaja vzgled za regionalni in učinkovit pristop k razminiranju. To potrjuje tudi navedba Maslena, ki v komentarju k Ottawski konvenciji, tj. odstavka 7, člena 6 Ottawske konvencije, ki govori o načinih pomoči minsko onesnaženim državam, navaja ITF kot "najpomembnejši regionalni sklad za razminiranje." (2004: 191) 112 ITF Demining results. ( ). 113 ITF Demining results. ( ). 114 Willing to Listen An Evaluation of United Nations Mine Action Programme in Kosovo (2002). Riverside/Ženeva: The Praxis Group Ltd str

74 12. POGLAVJE: ITF IN REGIONALNI PROGRAM RAZMINIRANJA Iz povedanega lahko zaključimo, da je ITF postal eden glavnih akterjev ne samo v BiH, ampak v vseh državah onesnaženih z minami, kjer izvaja svoje aktivnosti. ITF je poleg glavnega finančnega mehanizma za financiranje aktivnosti razminiranja in pomoči žrtvam min, postal tudi glavni pospeševalec regionalnega povezevanja na področju razminiranja na Zahodnem Balkanu. 115 Dne 15. marca 2000 so direktor HCR, Komisija za razminiranje BiH, predstavniki Slovenije in direktor ITF-a podpisali sporazum, v katerem so se uskladili o skupnem nastopu na delovnem omizju III Pakta stabilnosti. Dogovorili so se o razdelitvi različnih regionalnih centrov za podporo aktivnostim razminiranja v regiji. Tako je npr. Hrvaški pripadel center za testiranje in akreditacijo strojev za razminiranje, ker ima Hrvaška na tem področju največ izkušenj. Po drugi strani je sporazum predvideval, da bi BiH gostila regionalni center za šolanje psov za razminiranje, Slovenija pa šolanje za NUS (intervju Cimperšek). Ta projekt na donatorski konferenci Pakta Stabilnosti ni bil podprt, je pa donacija Komisije Evropskih skupnosti dokaz podpore regionalnemu konceptu, saj je namenila ITF-u cca. 2 milijona ameriških dolarjev za izvedbo projekta razminiranja obrežij Save na hrvaški in bosansko-hercegovski strani ter razvoj geografsko-informacijskega sistema za celotno regijo (intervju Cimperšek). Potreba po regionalnih srečanjih je bila institucionalizirana na srečanju direktorjev MACov v regiji 14. aprila 2000, kjer so direktorji izrazili potrebo po rednih srečanjih, kjer bi se lahko izmenjevale izkušnje, informacije in skupno reševali problemi Ti sestanki so 115 V letu 2004 je ITF tako prispeval za razminiranje v BiH 14 milijonov ameriških dolarjev od skupaj 18 milijonov dolarjev, ki so jih v BiH prispevali tuji donatorji. Na Hrvaškem je ITF prispeval 5,5 milijona ameriških dolarjev od skupaj 9 milijonov ameriških dolarjev; za Albanijo je prispeval 2,8 milijona ameriških dolarjev od skupaj 3,7 milijona ameriških dolarjev; za Srbijo in Črno goro pa so vse donacije za razminiranje, v skupni vrednosti 1,7 milijona ameriških dolarjev, bile usmerjene preko ITF-a. (Landmine monitor 2004) 116 Minutes of the Meeting of the Directors of the Mine Action Centers in the Region of South-Eastern Europe, z dne 19. aprila Srečanja so se udeležili direktor AMAE Arben Braha, direktor HCR-a Damir Goršeta, namestnika direktorja BHMAC-a Nermin Hadžimujagić in Fabijan Grganović, direktor regionalne pisarne MAC-a Republike Srbske Aleksandar Kosić in direktor UNMACC-a v Prištini John Flanagan po zapisniku: 68

75 se formalizirali 30. novembra 2000, ko je bil ustanovljen koordinacijski svet za minsko akcijo v JV Evropi (SEEMACC), dogovor o ustanovitvi katerega so podpisali direktorji AMAE, HCR, BHMAC in ITF. 118 Funkcije SEEMACC-a so: izmenjava izkušenj, znanja in strokovnosti na področju minske akcije v regiji; promocija regionalnega pristopa v načrtovanju programov razminiranja; promocija regionalnega pristopa pri zbiranju donacij; izmenjava izkušenj, znanja in strokovnosti na področju šolanja deminerjev in managerjev na področju minske akcije; izmenjava informacij na področju testiranja novih tehnologij pri razminiranju; promocija doseganja skupnih standardov in akreditacijskih procedur na področju razminiranja v regiji JV Evrope (2. člen sporazuma). 119 SEEMACC-u se je decembra 2001 pridružila Srbija in Črna gora, februarja 2004 pa tudi Makedonija. Leta 2003 se je pridružil tudi kosovski UNMIK. Sekretariat SEMACC-a vodi ITF. Predstavniki SEEMACC-a se srečujejo na sestankih tri- do štirikrat letno. Glavni dosežki SEEMACC-a do konca leta 2004 so bili: - Sprejetje skupne strategije, vizija katere je regija Zahodnega Balkana očiščena negativnega učinka min do leta Sprejetje standardov za uporabo psov za odkrivanje min (MDD Mine Detection Dog), strojev za razminiranje in za podvodno razminiranje. Očitno je, da države same priznavajo prednosti regionalnega sodelovanja na področju izkušenj, kar je potrjeno v ciljih in nalogah SEEMACC-a. Minutes of the Meeting of the Directors of the Mine Action Centers in the Region of South-Eastern Europe, z dne 19. aprila Agreement on the Establishment of South-Eastern Europe Mine Action Coordination Council z dne Agreement on the Establishment of South-Eastern Europe Mine Action Coordination Council z dne

76 ZAKLJUČEK Specifična prepoved določenega orožja se uvršča v dve veji mednarodnega prava: pravo razoroževanja in mednarodno humanitarno pravo oboroženih spopadov. Namen prava razoroževanja je postopno napredovanje v smeri popolne razorožitve, brez sunkovitih sprememb v razmerju moči, ki bi prizadele varnost. Sporazumi o razorožitvi naj ne bi uravnavali ali prepovedovali samo uporabe doloženega orožja, temveč tudi njegovo lastnino. Namen mednarodnega humanitarnega prava po drugi strani je humanizirati, kolikor je to le mogoče, oborožene spopade. V obeh primerih je potrebno doseči kritično voljo držav, (1.) da pristanejo na prepoved in/ali omejitve uporabe, kot tudi lastnine orožja ali (2.) da se odpovejo uporabi določene vrste orožja, ali pristanejo na omejitev uporabe določene vrste orožja, v spopadih. Ta volja bo vedno temeljila na razmisleku o vojaški uporabnosti določenega orožja nasproti njegovim humanitarnim posledicam. Protipehotne mine so postale predmet mednarodnopravnih omejevanj v 80. letih prejšnjega stoletja, kot odgovor na veliko število zavezniških žrtev predvsem v vojni v Vietnamu. Namen je bil uravnati uporabo min v spopadih in določiti jasno označevanje minskih polj ter vodenje zapisnikov o njihovi postavitvi in tako zaščititi vojake v spopadih. Oktobra 1980 je bila podpisana Konvencija o prepovedi ali omejitvi uporabe nekaterih vrst klasičnega orožja, za katere se lahko šteje, da imajo čezmerne travmatične učinke in da glede ciljev delujejo enako in k njej dodan Protokol II, z naslovom Protokol o prepovedi ali omejitvah uporabe min, min presenečenja in drugih sredstev. Protokol II uravnava uporabo min v spopadih in ima veliko pomanjkljivosti, glavni med njimi sta, da se ne nanaša na notranje konflikte in da ne nalaga jasne odgovornosti za odstranitev minskih polj. Šibkost Protokola II pa je bilo tudi majhno število držav, ki je k njemu pristopilo; le 41 do leta V 90. letih prejšnjega stoletja so mine zaradi svoje nediskriminatorne narave, saj ne razlikujejo med nogo vojaka ali nogo civilista, povzročale vedno več civilnih žrtev, ki so se štele v tisočih žrtvah na mesec. Mine so bile, zaradi nizkih stroškov nakupa in uporabe, orožje izbire v večini spopadov v drugi polovici dvajsetega stoletja. NVO, ICRC in nekatere države so nastalo situacijo poimenovale za humanitarno krizo. Postalo je jasno, 70

77 da je vsebina Protokola II nezadostna in da je potrebno omejiti ali celo prepovedati samo uporabo min in tako razmisliti o njihovi vojaški uporabnosti nasproti njihovim negativnim humanitarnim posledicam. Leta 1996 je bila sklicana pregledna konferenca Konvencije o konvencionalnem orožju, na kateri so države sprejele Dopolnjen protokol II. Kljub temu, da je Dopolnjen protokol II prinesel omejitve min, ki jih ni mogoče zaznati, da se je zapisala jasna odgovornost za odstranitev min, kot tudi zahteva po jasnih zapisih minskih polj, je bil Dodaten protokol II viden s strani civilne družbe, ICRC in vedno več vlad, kot nezadosten. Dodaten protokol II naj po njihovem mnenju ne bi preprečeval nadaljnih civilnih žrtev brez prepovedi uporabe, kot tudi ne brez odstranitve min iz vojaškega arzenala držav. Predvsem iz vidika, da veliko držav uporabnic in proizvajalk min ni pogodbenic Ottawske konvencije, so pa pristopile k Protokolu II ali Dopolnjenemu protokolu II, sta ta protokola pomembna in predstavljata minimum, ki se ga država, ki še vedno uporablja protipehotne mine mora držati. Prav tako Protokol II ostaja edini instrument, ki uravnava uporabo protitankovskih min in vsebuje pravila o odstranitvi le-teh po končanju spopadov. Zaradi neuspeha Protokola II in Dodatnega protokola II, ki ni uspel prepričati zagovornikov prepovedi protipehotnih min, da mu bo uspelo zmanjšati civilne žrtve in tako zajeziti humanitarno krizo, se je pričelo svetovno gibanje za popolno in celovito prepoved protipehotnih min. Popolna prepoved protipehotnih min, vključno s prepovedjo proizvodnje, kopičenja zalog in prenosa protipehotnih min, je bila zapisana v Konvenciji o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju, ki je bila podpisana 3. in 4. decembra 1997 v Ottawi (Ottawska konvencija). Konvencija je vstopila v veljavo 1. marca Do marca 2004 je listine o ratifikaciji generalnemu sekretarju ZN deponiralo 144 držav, a konvencija ni dosegla univerzalizacije, saj med državami pogodbenicami mankajo tri države stalne članice VA OZN, tj. ZDA, Rusija in Kitajska. Republika Slovenija je Ottawsko konvencijo ratificirala 24. septembra Implementacijo Ottawske konvencije predstavlja tudi ustanovitev Mednarodne ustanovefundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF). ITF je bil ustanovljen 12. marca 1998 z namenom pomoči minsko najbolj onesnaženi državi v regiji Zahodnega Balkana, tj. Bosni in Hercegovini. V šestih letih svojega obstoja, je ITF razširil svoje delovanje tudi na ostale minsko onesnažene države Zahodnega Balkana, namreč na Albanijo, 71

78 Hrvaško, Srbijo in Črno goro (vključno s Kosovim) in Makedonijo. Regija Zahodnega Balkana je ena minsko najbolj onesnaženih regij, v kateri je še danes zakopanih okoli 2 milijona min in NUS. Slovenija je sledila regionalnemu pristopu k problemu protipehotnih min v regiji Zahodnega Balkana. Dejstvo je, da je razumevanje političnega, ekonomskega in varnostnega okolja ter pravilna ocena potreb nujna predispozicija pri razvoju celostne in vzdržnostne strategije za minsko akcijo. Slovenija je zaradi svoje zgodovine to razumevanje imela. Regionalni pristop pri reševanju problema protipehotnih min je pomemben zaradi več razlogov: - v celotni regiji so se uporabljale identične vrste protipehotnih min; - regija ima podobne, ampak raznolike geološke in klimatske razmere, ki jih je potrebno poznati; - skupni problemi v regiji so lažje predstavljeni na mednarodni ravni, kar posledično lahko vpliva na zaupanje donatorjev v resnost in resničnost problema; - regionalna solidarnost lahko zaščiti posamezne države pred zgrešeno in neusklajeno pomočjo donatorjev; - države si medsebojno izmenjujejo informacije, znanja, izkušnje in tudi lažje rešujejo skupne probleme; - doseže se bolj učinkovita poraba sredstev. Očiščenje minsko onesnaženega ozemlja je tudi eden od pogojev za razvoj in stabilizacijo regije, saj mine predstavljajo oviro v rehabilitaciji post-konfliktnih območij. Dejstvo je, da se vse države soočajo s pomanjkanjem sredstev za razminiranje po eni strani, po drugi strani pa z včasih zgrešeno in neusklajeno pomočjo donatorjev. V tem kontekstu je vedno bolj pomembna vloga, ki jo igra ITF v regiji, saj so njegovi donatorji člani Svetovalnega odbora ITF in dvakrat letno prisostvujejo na sestankih, kjer so predstavljeni tudi posamezni programi minsko onesnaženih držav. ITF je tudi prevzel koordinacijo izmenjave informacij, baz podatkov, znanja in tehnologije med državami v regiji skozi SEEMACC, Pakt stabilnosti in regionalni projekt financiran s strani Evropske unije. Sporazum o ustanovitvi SEEMACC-a, kot sveta za koordinacijo razminiranja med centri za razminiranje iz Zahodnega Balkana, je bil podpisan 1. decembra 2000 in je bil v prvi vrsti ustanovljen z namenom za pripravo skupnih projektov, izmenjavo informacij, znanja, sredstev in tehnologij v regiji. 72

79 V državah, kjer ITF deluje je skupno očistil več kot 50 milijonov kvadratnih metrov ozemlja. Za ta namen je ITF zbral več kot 155 milijonov ameriških dolarje donacij s strani več kot 20 držav, kar predstavlja več kot polovico sredstev zbranih za razminiranje v regiji Zahodnega Balkana in kar ga uvršča med najpomembnejše sklade za razminiranje v svetu. Razlogi za uspešnost ITF so inter alia: - poznavanje in razumevanje problema protipehotnih min minsko onesnaženih držav v regiji; - poznavanje in razumevanje geografskih značilnosti regije in njene zgodovine, kot tudi poznavanje jezika in mentalitete ljudi; - tesno sodelovanje z vladnimi institucijami minsko onesnaženih držav; - mehanizem podvajanja donacij; - nevtralnost Slovenije, v smislu, da se sama ne sooča s problemom protipehotnih min, kar omogoča nevtralnost pri zbiranju donacij za minsko onesnažene države v regiji in distribuciji le-teh; - podpora slovenske diplomacije pri zbiranju donacij; - konsenz, ki obstaja v državah v regiji, da je regionalni pristop k problemu protipehotnih min nujen za bolj učinkovito kot tudi bolj ekonomično reševanje problema, kar je vidno skozi delovanje SEEMACC-a; - transparentnost, prožnost in učinkovitost delovanja ITF, kot tudi nizki administrativni stroški. Rezulati ITF-a, kot tudi vedno bolj institucionalizirano regionalno sodelovanje, kažejo, da gre nedvomno za uspešen projekt, ki potrjuje tezo, da je ITF in z njim Slovenija, prevzel vodilno vlogo v razminiranju v BiH in kasneje tudi v regiji Zahodnega Balkana ter postal eden glavnih akterjev na področju financiranja razminiranja kot tudi koordinacije te pomoči v celotni regiji Zahodnega Balkana. Seveda je ta uspeh potrebno relativizirati iz stališča, da bo projekt uspešen samo tako dolgo, dokler bo dovolj volje in želje donatorjev da bodo v razminiranje regije Zahodne Evrope vlagali. Mine so le en in verjetno ne največji problem, s katerim se regija Zahodnega Balkana sooča. So pa nedvomno eden od faktorjev, ki zavirajo njen nadaljni 73

80 razvoj in ki hkrati še vedno predstavljajo humanitarno grožnjo civilnemu prebivalstvu, ki na minsko onesnaženih območjih živi. Zato je delo razminiranja v regiji pomembno in ga je potrebno nadaljevati. 74

81 LITERATURA Sekundarni viri:. 1.) Al-Ghunaim, Abdullah Yousuf (1999) Landmines and the Destruction of the Environment of Kuwait. Kuwait: Center for Research and Studies on Kuwait. 2.) Ban Movement Chronology. ( ). 3.) Avramov, Smilja dr. (1978) Međunarodno javno pravo. Beograd: Savremena administracija, 5.izdaja. 4.) Andrassy, Juraj (1995) Međunarodno pravo. Zagreb: Školska knjiga. 5.) Bennet, A. LeRoy (1995) International Organisations: Principles and Issues. New Jersey: Prentise Hall, Inc. 6.) Best, Geoffrey (1997/1994) War and Law Since Oxford: Oxford University Press. 7.) Bučar, Bojko (1993) Mednarodni regionalizem-mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 8.) CCW. StopClusterMunitions. ( ). 9.) UNIDIR. Coming to Terms with Security: A Handbook on Verification and Compliance (2003). Ženeva: United Nations Publication, UNIDIR/2003/ ) Conference on Disarmament. ( ). 11.) Convention on prohibitions or restrictions on the use of certain conventional weapons which may be deemed to be excessively injurious or to have indiscriminate effects, Geneva, 10 October States which have adhered to the Convention and annexed Protocols. ( ). 12.) Creating critical will Disarmament forum. ( ). 13.) Croll, M. (1998) The History of Landmines. Barnsley: Leo Cooper. 14.) Doswald-Beck, Louise et Herby, Peter (1995) Landmines: a Critical Examination of Existing Legal Instruments. 75

82 b b3295/82cc2b853b76109f f6431?opendocument ( ). 15.) Global Ban on Landmines. An agenda for Mine Action (1997) december 1997, Ottawa, Kanada. 16.) Goldblat, Jozef (2002) Arms Control. The New Guide to Negotioations and Agreements. London: SAGE Publications. 17.) Harpviken, Kristian Berg et Fixdal, Mona (1997) Anti-Personnel Mines: A Just Means of War?. Security Dialogue, Vol 28(3), September 1997, str , Sage Publications. 18.) Hidden Killers: The Global Landmine Crisis (1998). Washington: United States Department of State, Bureau of Political-Military Affairs, Office of Humanitarian Demining Programs. 19.) ICRC views amended landmines Protocol as "woefully inadequate" (1996). 2ee026d f0051ae93?OpenDocument; 3 May 1996, Press Release 96/ ) ICRC. Anti-personnel Mines: Friend or a Foe (1996). Ženeva: International Committee of the Red Cross. 21.) ICRC. Banning Anti-Personnel Mines: The Ottawa Traty Explained (1998). Ženeva: International Committee of the Red Cross. 22.) ICRC. The Silent Menace: Landmines in Bosnia and Herzegovina (1997). Ženeva: International Committee of the Red Cross. 23.) ICRC. Landmines must be stopped (1995). Ženeva: International Committee of the Red Cross. 24.) International Trust Fund for Demining and Mine Victims Assistance. ( ). 25.) ITF Annual Report 2001 (2002). Ljubljana: International Trust Fund For Demining and Mine Victims Assistance, marec ) ITF Annual Report 2004 (2005). Ljubljana: International Trust Fund For Demining and Mine Victims Assistance, marec ) ITF Mine Victim Assistance Programs (2000). Ljubljana: Studio Print, december

83 28.) Kongstad, Steffen (1999) The Continuation of the Ottawa Process: Intersessional Work and the Role of Geneva. Disarmament Forum, Vol 4, 1999, Str ) Kosovo Mine Action Coordination Centre: Introduction. ( ). 30.)Landmine Monitor Fact Sheet: Mines with sensitive fuses and antihandling devices. ( ). 31.) Landmine Monitor Report 1999 (2000). Human Rights Watch, april ) Landmine Monitor Executive Summary 1999 (2000). Human Rights Watch, april ) Landmine Monitor Report 2000 (2000). Human Right Watch, september ) Landmine Monitor 2004 (2004). Human Rights Watch, oktober ) Ljubljana regional conference on landmines: 21 and 22 June Proceedings (2000). Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve RS. 36.) Lubi, Darko (1997) O pojmih razorožitev in razoroževanje. Teorija in Praksa, 1/1997, str ) Maresca, Louis et Maslen, Stuart editors (2000) The Banning of Anti Personnel Landmines: The Legal Contribution of the International Committee of the Red Cross Cambridge: Cambridge University Press. 38.) Maslen, Stuart et Herby, Peter (1998) An international ban on anti-personnel mines; History and negotiation of the "Ottawa treaty. fa363b f8004da66e?opendocument.html ( ). 39.) Maslen, Stuart (2004) Commentaries on Arms Control Treaties. Volume 1: The Convention on the Prohibition of the Use, Stockpiling, Production and Transfer of Anti-Personnel Mines and on their Destruction. Oxford: Oxford University Press. 40.) Measured Steps: Report on the Canadian Landmine Fund (2000). Ottawa: Foreign Affairs Canada. en.asp ( ). 41.) Mine Action and Effective Coordination. ( ). 77

84 42.) Nobel Committee Awards Peace Prize to International Campaign to Ban Landmines. ( ). 43.) Parlow, Anita (1995) Toward a global ban on landmines. 22e9eba c0050e20a?OpenDocument.html ( ). 44.) Ratification Updates. ( ). 45.) Ratification Updates. ( , , ). 46.) Sandoz, Yves (1981) A New Step Forward in International Law: Prohibitions or Restrictions on the Use of Certain Conventional Weapons. V: Louis Maresca et Stuart Maslen ed. (2000) The Banning of Anti Personnel Landmines: The Legal Contribution of the International Committee of the Red Cross Cambridge: Cambridge University Press. 47.) Sassoli, Marco et Bouvier, Antoine A. (1999) How Does Law Protect in War: Cases, Documents and Teaching Materials on Contemporary Practice in International Humanitarian Law. Ženeva: International Committee of the Red Cross. 48.) Shaw, Malcolm N. (1997) International Law. 4th Edition. Cambridge: Cambridge University Press. 49.) Stabilisation and Association process (SAP). ( ). 50.) Sympozium on Humanitarian Mine Action Munster June 2000: Documentation (2000). Berlin: German Federal Foreign Office, august ) U.S. Landmine Production and Exports: Export and Transfer of Landmines. Human Rights Watch, avgust 2005; ( ). 52.)Veble Eva (2005) After Nairobi. Govor na konferenci ob dnevu protipehotnih min, , Kobenhaven. 53.) Willing to Listen An Evaluation of United Nations Mine Action Programme in Kosovo (2002). Riverside/Ženeva: The Praxis Group Ltd

85 54.) What treaties make up international humanitarian law. b53d c240?opendocument.html ( ). Primarni viri: 1.) Agreement on the Establishment of South-Eastern Europe Mine Action Coordination Council, z dne ) Convention on prohibitions or restrictions on the use of certain conventional weapons which may be deemed to be excessively injurious or to have indiscriminate effects ( ), ( , ). 3.) Convention on the Prohibition of the Develoment, Production and Stockpiling of Bacteriological (Biological) and Toxin Weaponos and on Their Destruction ( ). ( ). 4.) Convention on Prohibition of Development, Production, Stockpiling and Use of Chemical Weapons ( ). ( ). 5.) Final record of the nine hundred and eighty seventh plenary meeting. Conference on disarmament, CD/PV.987, str , ement ( ). 6.) FINAL REPORT. First Review Conference of the States Parties to the Convention on the Prohibition of the Use, Stockpiling, Production and Transfer of Anti-personnel Mines and on Their Destruction, Nairobi 29 November 3 December 2004 (2004). APLC/CONF/2004/5, , ( ). 7.) FY 2005 Congressional Budget Justification: Non Proliferation, Anti-terrorism, Demining and Related Programs. str. 159, ( ). 8.) Kazenski Zakonik KZ-UPB1. Uradni List RS, št. 95, , stran ) Legality of the Use of Nuclear Weapons. Advisory opinion of 8 July 1996, International Court of Justice, Hague anaummary htm ( ). 10.)Minutes of the Meeting of the Directors of the Mine Action Centers in the Region of South-Eastern Europe, z dne 19. aprila )Poročilo RS o implementaciji konvencje po členu 7 79

86 12.) Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and relating to the Protection of Victims of International Armed Conflicts (Protokol I), ( ). ( ). 13.) Protocol Additional to the Geneva Conventions of 12 August 1949, and Relating to the Protection of Victims of Non-International Armed Conflicts (Protokol II), ( ). ( ). 14.) Protocol on Prohibitions or Restrictions on the Use of Mines, Booby-Traps and Other Devices as amended on 3 May 1996 (Protocol II as amended on 3 May 1996); d af2d?opendocument ( ). 15.) Resolucija VS 1031 (1995). Bosnia and Herzegovina Essential Texts; Office of the High Representative, May 1997, str ) Statut Mednarodne ustanove-fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, z dne in z dne ) Treaty on Non-Proliferation of Nuclear Weapons ( ). ( ). 18.)United States Policy on Landmines: Reducing Humanitarian Risk and Saving Lives of United States soldiers. ( ). 19.)Ustanovna listina ZN in Statut meddržavnega sodišča (1994). Ljubljana: Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo. 20.) Zakon o ratifikaciji Konvencije o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju. Uradni list Republike Slovenije, št. 69, , str ) Zakon o ustanovah z dne 5. oktobra Uradni list Republike Slovenije, št. 60, , str ) Zapisnik X. seje Upravnega odbora Mednarodne ustanove-fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, z dne ) Zapisnik XII. seje Upravnega odbora Mednarodne Ustanove-fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini, z dne Intervju: 1.) Mag. Jernej Cimperšek, direktor Mednarodne ustanove-fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min, (priloga B). 80

87 PRILOGE Priloga A: Zemljevid minske onesnaženosti Zahodnega Balkana Priloga B: Strukturiran intervju z mag. Cimperškom 81

88 PRILOGA A: Zemljevid minske onesnaženosti Zahodnega Balkana 82

89 Vir: Mednarodna ustanova-fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min, maj 2006, Ig. 83