DIPLOMSKO DELO DIPLOMSKO DELO. PILIH Vili. Vili Pilih. Celje, 2016

Transcription

1 2016 DIPLOMSKO DELO DIPLOMSKO DELO Vili Pilih PILIH Vili Celje, 2016

2 MEDNARODNA FAKULTETA ZA DRUŽBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE Univerzitetni študijski program 1. stopnje Ekonomija v sodobni družbi Diplomsko delo NOZICKOV KONCEPT MINIMALNE DRŽAVE Vili Pilih Celje, 2016 Mentor: prof. dr. Janez Šušteršič

3 Za pomoč pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju profesorju dr. Janezu Šušteršiču, ki je s svojim strokovnim znanjem in z nasveti kritično spremljal moje delo. Zahvala velja tudi mojim dragim domačim in prijateljem, ki so me pri delu spodbujali in mi stali ob strani ves čas študija.

4 IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisani študent Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije Vili Pilih, z vpisno številko , sem avtor diplomskega dela z naslovom: Nozickov koncept minimalne države. S to izjavo zagotavljam, da: sem avtor diplomskega dela, je diplomsko delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabil v svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z navodili fakultete in navedena v seznamu literature, je predloženo delo izvirno in še ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih in znanstvenih naslovov, je elektronska oblika tega diplomskega dela identična s tiskano obliko diplomskega dela in soglašam z objavo diplomskega dela na svetovnem spletu, sem za še neobjavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil v diplomskem delu, pridobil soglasje avtorja, sem poskrbel za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost diplomskega dela v skladu s fakultetnimi pravilniki in z navodili v postopku diplomiranja na 1. stopnji. V, dne. Podpis avtorja:

5 POVZETEK V zaključnem delu obravnavamo Nozickov pojem minimalne države in ga primerjamo z drugimi znanimi filozofi. Splošno znano je, da živimo v času, kjer nas omejujejo pravila. Gre za moralna in etična načela, ki sta nam jih vcepila družba in država, v kateri živimo. Predstavljamo drugačen pogled na državo in ga primerjamo z drugimi filozofi. Pojavlja se vprašanje, ali obstaja teoretični koncept države, v kateri ne bi kršili človekovih pravic. Ali bi lahko Nozickov teoretični koncept prepričljivo utemeljili in izvedli v praksi? Kakšne so kritike drugih filozofov in kakšno mnenje imamo o njegovi razlagi? Metode, ki jih uporabljamo, so iz sekundarnih virov; knjig, člankov in iz podredno strokovnih spletnih strani. Ugotavljamo, da je Nozickov koncept minimalne države pomanjkljiv in da ni upošteval zgodovine. To delo bi priporočili vsem, ki jih zanimajo različni pogledi filozofov na smiselnost obstoja države. Ključne besede: Robert Nozick, človekove pravice, minimalna država ABSTRACT In the final part, the Nozick s concept of a minimum state is being dealt with and compared to other famous philosophers. It is widely known that we live in a time where we are restricted by rules. It is a case of moral and ethical principles that have been instilled into us by society and the state that we live in. A different view of the state is being introduced and compared to other philosophers. The question arises whether there is a theoretical concept of the country where human rights are not violated. Could Nozick s theoretical concept be convincingly substantiated and implemented in practice? What are the reviews of other philosophers and what opinion we have about its interpretation? The methods used are from secondary sources - books, articles and alternative professional websites. We find the Nozick s concept of a minimum state insufficient and we note that he failed to take account of history. We would recommend this reading to all who are interested in different points of view of philosophers on the reasonableness of the existence of the state. Keywords: Robert Nozick, human rights, minimal state IV

6 VSEBINA 1 UVOD Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč Namen zaključnega dela Cilji Metodologija Hipoteze, teze ali raziskovalna vprašanja PREDHODNIKI Škotska liberalna filozofija John Locke Frederic Bastiat NOZICKOV KONCEPT MINIMALNE DRŽAVE Osnovne človekove pravice Država Proceduralne pravice ali pravice sojenja v državi Monopol nad državo PRIMERJAVA NOZICKOVE MINIMALNE DRŽAVE Z DRUGIMI FILOZOFI Pravice (Hayek, Rothbard) Nastanek države (Hayek: evolucija inštitucij, Rothbard: libetarna anarhija) Rothbardova kritika Nozicka Nozickova neagresivna država RAZPRAVA LITERATURA IN VIRI V

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč Lotili se bomo vprašanja nastanka družbe, zakaj živimo v skupnostih oziroma državah, zakaj se povezujemo v skupine in kako izoblikovati državo, ne da bi pri tem kršili osnovne človekove pravice. Vsaka država pomeni tudi prisilo in ta pomeni vsaj omejevanje, lahko pa tudi kršenje pravic ali posameznikove svobode. V današnjih časih imamo vsiljena različna pravila, ki se jih moramo držati. Vsiljeno nam je, kaj se za našo družbo zdi moralno in etično sprejemljivo in kaj ne. To področje je bilo v preteklosti med filozofi že velikokrat predebatirano in opisano. Filozofi, ki so pisali o teh temah, so svoja stališča dobro argumentirali. Eden ključnih in najvplivnejših filozofov 20. stoletja, ki so poskušali podati svoje odgovore na ta vprašanja, je Robert Nozick. V svojem delu»država, anarhija in utopija«je poskušal na teoretični ravni opisati proces, po katerem bi lahko iz naravnega stanja družbe prišli do oblikovanja minimalne države, ne da bi bile pri tem kršene osnovne človekove pravice. Nozick se sklicuje na to, da tisti, ki imajo ali pa so ustvarili neko stvar, imajo glede te stvari lastninsko pravico nad ostalimi, ki te stvari niso naredili ali je nimajo. Če se je nekdo rodil z bogastvom, mu ga nihče ne more odvzeti, saj te pravice nima, tudi država ne. Zagovarja pa teorijo, da ima vsak pravico do enakih priložnosti in do enakopravnosti. Nozick človekove pravice utemeljuje s tremi principi. Prvi je princip pravičnosti ter pridobitve stvari, v katerem pojasnjuje, kako lahko nekdo pride do lastninske pravice oziroma do nečesa, kar hoče imeti. Drugi je princip pravice prenosa lastništva stvari, kar pomeni, kako neko stvar ali lastnino preneseš na drugo osebo, ne da bi pri tem kršil pravila. Zadnji, tretji princip, je popravek nepravice ali neupravičenega odvzema lastnine. Pojasniti je želel, kako lahko popravimo neupravičeno dejanje, ki ga je povzročil nekdo drug z neupravičenim odvzemom lastnine; tudi če to naredi vlada ali dominantna skupina ljudi. Nozick verjame, da bi z upoštevanjem prvih dveh principov že dosegli pozitiven in pravičen učinek, a le pod pogojem, če bi se vsi držali teh dveh pravil. Nozick svojo teorijo gradi na izročilu škotske liberalistične filozofije, zlasti Johna Locka. Pomemben vir liberalistične teorije države in zakonov je tudi delo francoskega filozofa Frederica Bastiata. Nozick ni edini liberarni avtor, ki je gradil na teh teoretičnih izhodiščih. Poleg njega med najpomembnejše avtorje v 20. stoletju prištevamo vsaj še Hayeka in Rothbarda. Oba sta predstavnika tako imenovane avstrijske ekonomske šole. Rothbardovo delo pomeni tudi ostro kritiko Nozickovega dela in velja za temelj sodobne libertarne politične filozofije. 1

8 1.2 Namen zaključnega dela Namen zaključnega dela je predstaviti teorijo minimalne države Nozicka in jo primerjati z drugimi znanimi filozofi. Splošno znano je, da živimo v času, ko nas omejujejo pravila ter moralna in etična načela, ki jih moramo upoštevati, čeprav se včasih z njimi ne strinjamo. Radi bi predstavili še druge ideje o državi in pravilih, ki bi se nam zdela smiselna in pravična, da bi lahko nekatera obstajala v današnjih časih. 1.3 Cilji Cilj zaključnega dela je dobiti čim bolj jasne odgovore na zastavljena vprašanja s konkretno primerjavo z drugimi znanimi filozofi. Oblikovali bomo tudi naše stališče glede Nozickove teorije in poskušali ugotoviti, ali je njegove teoretične zamisli možno izpeljati v resničnem življenju. 1.4 Metodologija Raziskovali bomo iz sekundarnih virov. To so knjige, članki in iz podredno strokovnih spletnih strani, kjer bomo poskušali najti odgovore na naša vprašanja. Metodološko bomo izdelali primerjavo in analizo drugih filozofov, ki so se ukvarjali s podobnimi vprašanji in preučili njihove posledične razlage. Šlo bo za primerjavo različnih virov in teorij ter različnih filozofov, njihove sinteze ter njihova izhodišča na temo, ki jo obravnavamo v zaključnem delu. Ključne ugotovitve bomo razčlenili in primerjali Nozickovo teorijo s teorijami drugih priznanih filozofov in poskušali ugotoviti, s katerimi teorijami se strinjamo in s katerimi se ne. Na internetu in v knjižnici bomo poiskali strokovne članke, katerih avtorji so se že ukvarjali s to temo. Diskusije na to temo bomo poskušali primerjati z našimi idejami in pojasniti naše mišljenje glede podanih teorij. Članke bomo primerjali z našimi ugotovitvami in jih nato smiselno opredelili. 1.5 Hipoteze, teze ali raziskovalna vprašanja Raziskovalno vprašanje pri zaključni nalogi je, ali obstaja teoretični koncept države, ki bi lahko nastala in delovala, ne da bi kršila človekove pravice. Ali ima Nozickova teorija minimalne države takšen koncept? Ali je ta koncept utemeljen? Kakšne so njegove kritike in kakšen je naš pogled na ta koncept? Ali bi sistem države, ki ga poznamo sedaj, lahko spremenili v takšnega, kot ga opisuje Nozick v svojem glavnem delu? S kakšnimi problemi bi se pri tem soočali? Kako so drugi priznani filozofi izničili Nozickovo teorijo minimalne države? Kdo so tisti filozofi, s katerimi se je razmišljanje o minimalni državi začelo v sodobni dobi? Kako oni pojasnjujejo državo in kako bi jo oni uredili? Na kakšen način bi lahko izoblikovali minimalno državo, ki bi bila pravična za vse? 2

9 Nozickova teorija spodbuja zanimive teorije in zamisli glede družbene ureditve, kaj bi lahko spremenili in kako, da bi bilo pravično za vse. Nozick v knjigi predstavi anarhokapitalistični pogled na svet in čeprav njegova teorija sloni na liberalizmu, jo hkrati hoče spodkopati. 3

10 2 PREDHODNIKI V tem poglavju bomo predstavili predstavnike škotske liberalne filozofije. Napisali bomo nekaj o tem, kako in kdaj se je začelo sodobno razmišljanje in razvoj škotske liberalne filozofije in njenega nastanka in posledičnih ugotovitev. Francoski fiziokrati in škotski moralni filozofi so razmišljali o drugačni ureditvi države. S svojo miselnostjo so poskušali ugotoviti in razviti koncept teorije, v kateri ne bi kršili človekovih naravnih pravic, in spoznati, kako bi tak koncept vplival na državo. Navedli bomo še dva filozofa, ki sta si škotski liberalizem predstavljala po svoje in sta imela vsak svojo teorijo o tem, kako bi morala država delovati in kakšne pravice bi ljudje v njej imeli. 2.1 Škotska liberalna filozofija V 18. stoletju, v času francoskih fiziokratov in škotskih moralnih filozofov, je v družbeni teoriji prevladovala misel, da naj vlade uravnavajo in nadzorujejo ekonomske zadeve ljudstva, saj bi drugače posameznik kršil pravila in tako ogrozil blaginjo in varnost države. Vse evropske države so v tistem času sledile smernicam merkantilizma. Nadzorovale so cene, plače, trgovino in industrijo. S številnimi zakoni in odloki so omejevale in prikrojevale zunanjo trgovino. Merkantilizem je bil v 18. stoletju podoba poznejšega načrtovanega gospodarstva. (West idr., 2012, str. IX-XII) Francoski fiziokrati s Francoisem Quesnayem na čelu ter škotski moralni filozofi z Davidom Humom in Adamom Smithom so se postavili po robu osnovam merkantilističnega mišljenja. Dokazati so želeli, da v družbi veljajo naravni zakoni. Ker ljudje želijo izboljšati svoje življenje ter življenje svoje družine, postanejo koristoljubni. Predstavniki tega mišljenja so prišli do spoznanja, da dejanja ljudi, ki bi sledili svojim koristim, ne bi vodila v družbeni nered. Njihova teorija se izraža v trditvi, da trgovina in izmenjava dobrin ustvarjata priložnosti, od katerih imajo vsi koristi. (prav tam) Preproste resnice, ki so utemeljene v knjigi Bogastvo narodov (Adam Smith, 2010), so postale osnova moderne teorije konkurence in trgov. Smith je trdil, da posameznik bolje pozna svoje lastne interese, kot bi jih lahko upoštevale vladne regulacije trga. Ljudje bi bili zaradi lastnega interesa bolj motivirani in bi izkoriščali priložnosti za boljše življenje v svojem okolju. Vsak, ki bi si izboljšal svoje življenje, bi hkrati skrbel tudi za družbeno korist. (Smith, 2010) Vse skupaj je videti, kot da bi posameznika pri delovanju vodila nevidna roka. Med lastnim in družbenim interesom ne obstaja nikakršno temeljno navzkrižje z vidika blaginje družbe in posameznika. Prav tako ni nobenega navzkrižja med narodi, saj si vsak narod želi izboljšati ekonomsko stanje svoje države in blaginjo svojih državljanov. Načela delitve dela, ki so jih zagovarjali, dokazujejo, da so narodi premožnejši, kadar si izmenjujejo blago in surovine. Ta 4

11 spoznanja je želel uveljaviti že stari kitajski zgodovinar Ssuma Chien pred dva tisoč let. V vsaki družbi potrebujemo delovno silo in naravna bogastva za normalno delovanje družbe. Če bi ljudje neko dejavnost opravljali uspešno, bi sledil njihov lastni napredek in posledično tudi napredek države oziroma družbe. Pri tem ljudje ne bi potrebovali vladnih navodil. (prav tam) V 19. stoletju so te zamisli zagovarjali klasični ekonomisti, kot so bili Thomas Malthus, David Ricardo, Jean Babtiste Say in John Stuart Mill. Pomembnejši od teoretičnega razvoja teh zamisli je bil njihov vpliv na ekonomsko politiko. Do sredine stoletja je svobodni pretok dobrin postal ideal, ki ga je poskušalo doseči čedalje več narodov. V vseh glavnih državah zahodnega sveta so pričeli ukinjati ali zelo zmanjševati notranje uredbe in nadzorstva. Davke vseh vrst so znižali in zmanjšali njihove razlike. Do leta 1890 je postal zlati standard osnova vseh glavnih valut in posledično sta mednarodna izmenjava in promet zelo narasla. (West idr., 2012, str. XII- XV) Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so se začele v človeškem umu na žalost uveljavljati drugačne ideje. Rekli so jim socializem. Neomerkantilizem in intervencionistično socialna država sta pritegnila domišljijo intelektualne elite in večino ekonomistov, ki so pozabili na temelje resnice Adama Smitha. Verovanje v centralistično načrtovanje, usklajevanje industrije, nadzorovanje trgovine in politična prerazporeditev imetja so postale stalnica vladne politike po vsem svetu. Socializem je vodil do revščine in trinoštva. Intervencionistična socialna država je z nadzorom in davki zadušila zasebno podjetništvo. S tem pa je tudi politika uvedla različne davčne stopnje. Ustvarila je plačnike, prejemnike in podrazred revežev, ki so bili zdaj za svoj obstanek odvisni od države. (prav tam) V 20. stoletju se je pojavil nov rod ekonomistov ter prepričljivih in razumnih razširjevalcev zamisli o svobodni trgovini. Ekonomisti niso le neizpodbitno ovrgli trditev socialistov, ampak so približali in izboljšali zamisli svojih prednikov iz 18. in 19. stoletja. Ustvarili so novo in odmevno teorijo, ki se je zavzemala za tržno ekonomijo in svobodno družbo. (prav tam) Kot kažejo dela škotskih filozofov in njihovih naslednikov, se ekonomija ukvarja še z marsičem drugim, ne le s preučevanjem in z analizami podatkov o gospodarski dejavnosti. Je znanost o logiki izbire in preučuje, zakaj se ljudje vedejo tako, kot se, glede na to, kaj se odločajo in kaj kupujejo. Ekonomija je veda o človeški naravi in kot takšna zahteva globoko razumevanje zgodovine, psihologije, sociologije, politike, vzgoje, kulture, vere in tudi filozofije, ki je morda še najpomembnejša. Adam Smith je bil eden izmed prvih in najodličnejših ekonomistov. Izšolal se je za moralnega filozofa in njegovo zanimanje za človekove moralne izbire je v njem zbudilo zanimanje za njegove ekonomske izbire. Marksizem je bil vsiljen ruskemu narodu kot posledica mogočne vizije, v kateri so trdili, da je človeška narava zgolj stvaritev družbenih in gospodarskih sil. Kapitalizem, ki se je razširil v različnih oblikah po vsem svetu, izhaja iz povsem drugačnega pogleda na človeško naravo. Teorija se opira na stališče, da je človek čuteče in moralno bitje, ki ga vodijo načela in spoj različnih motivov, ki jih Adam Smith opisuje kot sočutje, čut za sočloveka in skrb za lastno korist. (prav tam) 5

12 2.2 John Locke John Locke je eden izmed najbolj vplivnih političnih filozofov moderne dobe. Na delu njegove teorije je sestavljena ameriška Deklaracija o neodvisnosti. V svojem delu Two Treatises of Goverment je zagovarjal trditev, da imajo vsi ljudje ob rojstvu določene naravne pravice, kot so pravica do svobode, življenja in lastnine. Na te pravice ne vplivajo nobeni zakoni družbe ali države, v kateri človek živi. Locke je zagovarjal trditev, da ima človek določene pravice, vendar se je sam odločil, da del teh pravic dodeli vladi. Ta naj bi skrbela za njegovo boljše počutje v državi in za spoštovanje njegovih pravic. Človek je izumil vlado z razlogom. S tem si je želel zagotoviti varnost in boljše življenje v državi in se rešiti anarhije ter strahu za svoje življenje. Locke je bil velik zagovornik načela, da glas večine prevlada nad posamezniki in da morata biti oblikovanje zakona in izvrševanje zakona neodvisna drug od drugega. (Mack, 2014) Bistveni koncept politične filozofije, ki ga je Locke zagovarjal, je teorija naravnega prava in naravnih pravic. Obstajal je že dolgo pred njim, zagovarja pa, da ima vsak človek moralne dolžnosti, ki veljajo za vse ljudi. Locke je trdil, da oblast, cerkev in zakon ne smejo biti združeni v eni veji oblasti, ampak morajo delovati vsaka zase, vsi pa se morajo držati pravil in ne smejo kršiti pravic, ki izhajajo iz naravnega prava. (Locke, 2010) 2.3 Frederic Bastiat Bastiat v nasprotju s teoretiki, ki nenehno želijo spremeniti človekovo naravo, ni pisal o ekonomiji kot abstrakten teoretik, ampak kot prodoren opazovalec človekovega položaja. Vedel je, da se človeška narava in obnašanje ljudi ne bosta nikoli spremenila. Nasprotovanje teoretikom mu je jemalo življenjsko moč. Trdil je, da mora tisti, ki želi preučevati ekonomijo, preučevati človekovo vedenje. S tem je napovedal podrobnejše proučevanje človeškega delovanja Ludwiga von Misesa v dvajsetem stoletju. (Bastiat, 2011) Ena njegovih glavnih trditev je, da postopna, vendar stalna rast vlade ne omejuje le posameznikovih pravic, ampak tudi ekonomsko rast. Protekcionizem, kot omejevanje blagovne menjave, in komunizem, kot omejevanje dela, sta po njegovem preprosto dve strani istega kovanca. Oba predstavljata kršitev zasebne lastnine in njenega načela. Subvencioniranje določenih industrijskih panog in skupin pravzaprav zadeve še poslabša, saj postanejo tisti, ki so podpirani, odvisni od dobrodelnosti in posebne zaščite. Vsako dejanje ima vidne in nevidne posledice, zato lahko tudi dobronamerna vlada postane uničevalna. Svoboda trga je edina možna osnova za mir med narodi, saj pripomore, da ljudje sodelujejo in imajo hkrati tudi korist drug od drugega. (prav tam) Bastiat močno poudarja pomen zakona. Po njegovem je zakon naše temeljno zatočišče in osnovni varuh naših svoboščin in temeljev, na katerih je zgrajena družba. (prav tam) 6

13 Če pa je zakon uporabljen za uresničevanje interesov birokratov, se izrodi v uzakonjeno ropanje države in lahko ogrozi vso našo prihodnost. (prav tam) O državi je imel zanimivo mnenje. Menil je, da je»vlada velika izmišljotina, prek katere vsi poskušajo živeti na račun vseh drugih«. (prav tam) Bastiat je pojem države poskušal pojasniti s principi poštenosti in enakovrednih pravic za vse državljane. Med seboj bi si morali pomagali in skrbeli drug za drugega. Zakoni bi bili napisani za vse ali vsakega posebej. Posameznikovo delo, znanje ali predmet so njegova lastnina in zato ima pravico do uporabe ali prodaje le-teh. Vsak ve, kakšne so njegove pravice in dolžnosti, kaj lahko dela ter česa ne. Na tak način je Bastitat (Bastiat, 2011) pojasnil svojo teorijo o državi. (prav tam) 7

14 3 NOZICKOV KONCEPT MINIMALNE DRŽAVE Ali bi imeli potrebo, da bi državo sploh ustanovili, če je do sedaj še ne bi imeli? Ali bi jo ljudje sploh potrebovali in v kakšni obliki? (Nozick, 1974, str. 3) Ljudi bi najprej vprašali, kaj bi z ustvarjanjem države sploh pridobili. Najbolj prepričljiva teorija, zakaj imeti državo, bi bila napredek. (prav tam) Eno glavnih vprašanj, ki se pojavljajo v politični filozofiji, je, ali državo sploh imeti in kako bi bila ta država organizirana. Zakaj ne bi imeli raje takšne oblike države, ki bi odražala čisto anarhistične poglede na državo? Odkar imamo anarhistično teorijo vladanja, ta spodkopava ves predmet politične filozofije. Zato bi bilo potrebno, da bi začeli politično filozofijo z obratne smeri razlage. Kdor misli, da anarhija ne more obstajati kot doktrina, ki bi jo lahko uporabili v ustvarjanju neke minimalistične države za izvajanje pravice in pravičnosti med prebivalci, se moti. Mogoče bi bilo bolj obetavno, če bi imeli bolj temeljne in abstraktno opisane scenarije, kjer bi bili opisani vsi možni scenariji, interesi ljudi in predvidene posledice, če države ne bi imeli. (Nozick, 1974, str. 4, 5) Nočni čuvaj, kot državo poimenujejo klasični liberalci, je omejen na funkcijo zaščititi in obvarovati vse prebivalce pred nasiljem, krajo in prevarami, ter jih prisiliti k spoštovanju pogodb. Predstavljamo si lahko, da gre za neke vrste družbeni dogovor med shemo privatnega varovanja in državo kot nočnim čuvajem, kar Nozick v knjigi opisuje kot ultraminimalistični pristop države. S tem dopušča, da država ohrani monopol nad uporabo nasilja, razen nad nasiljem v primeru samoobrambe. Tako izključuje povračilne ukrepe in izsiljevanje, ki bi jih izvajale privatne agencije. Te nudijo zaščito samo tistim, ki so si to zaščito kupili. Minimalna država pa bi bila enakovredna ultraminimalni državi, s to razliko, da bi tistim, ki niso plačali zaščite za shemo privatnega varovanja, omogočili, da bi jim lahko država dala bone ali določen dokument, ki bi ga lahko uporabili za zaščito takrat, ko bi jo potrebovali. (Nozick, 1974, str ) V ultraminimalistični državi ima vsak pravico do varnosti in lastnine, ne omenja pa, da bi morali drugi skrbeti za posameznika. Na tem mestu se pojavlja vprašanje, zakaj bi nekdo plačeval za zaščito drugega. Inštitucija, ki jemlje denar enim in ga daje drugim, je redistributivna. Ta obseg redistribucije denarja bi morali pojasniti tisti, ki tak sistem zagovarjajo in so prepričani, da je unikaten in smiseln. Zakaj ta sistem velja samo za zaščito pred nasiljem in ne tudi za kakšne druge želje, ki bi jih morda ti plačniki storitev imeli? Zanima nas, kakšna bi bila utemeljitev redistribucije, ki bi se nanašala samo na zaščito ljudi pred nasiljem in ne bi veljala za vsako drugo redistribucijo dohodka. (prav tam) Razlog, ki ga je navedel Nozick, je, da redistribucija sredstev ni najbolj primeren izraz za pravično prerazporejanje sredstev. Beseda redistribucija se nanaša na vrsto razlogov za dogovor o redistribuciji, ne pa na dogovor sam. Če bi iskali prepričljiv nedistributivni razlog, ki bi nas 8

15 prepričal, da bi dopustili redistribucijo za nudenje zaščite, bi morali povedati drugače. (prav tam) Nozick ugotavlja, da ni možno vsem zagotavljati in nuditi enakih pravic. Dobre strani redistribucije denarja želi pojasniti z moralnega vidika. (Nozick, 1974, str ) Kako in kaj bi morali narediti, da bi dosegli produktivnost za javno dobro ljudi v neki državi? Pogosto se domneva, da je pri utilitarizmu v obliki, ki poudarja praktičnost in maksimiranje skupne koristi oziroma sreče vseh, narobe to, da ima preozek koncept tega, kaj je prav. Primarna teorija, ki govori o človekovih naravnih pravicah, pravi, da se je prepovedano v napačnem času in na napačnem kraju maščevati nekomu na napačen način. Če bi izhajali iz tega, bi lahko imeli utilitarizem pravic in kršenje pravic bi se minimaliziralo in se nadomestilo s srečo. Srečo pa bi nadomestili s tistim, kar vemo, da je prav in moralno. (prav tam) Vedeti moramo, da to ne pomeni, da ne bi raje kršili pravic na nekem ozemlju, kjer bi imeli možnosti trgovanja in dobrega življenja, kot pa da bi živeli nekje sredi puščave. Da bi izboljšali življenje večine, bi bili pripravljeni žrtvovati pravico peščice. Mafijec, ki bi pobesnelo norel skozi mesto in ubijal nedolžne, bi kršil pravice v okolici živečih. V primeru, da bi vedeli, kdo je sprožil v mafijcu to besnenje, bi po utilitaristični logiki raje žrtvovali njega, četudi je nedolžen, saj bi s tem obvarovali množico ljudi. Zato mora obstajati omejitev ali pravilo, ki bi prepovedalo kršiti moralne pravice drugih v iskanju svojih ciljev. S tem bi posameznik manj škodoval družbi. Utilitarizem pravic je zato pravi način, saj pravi, da bi morali delovati na principu poštenja in delati dobro za vse ljudi in ne samo za posameznike ali manjše družbe. Takšno pravilo utilitarizma predvideva, da je cilj minimalizirati kršenje človekovih pravic v družbi. (prav tam) Pri tem gre predvsem za kršenje pravice do ukrepanja, zato bi tistim, ki nimajo možnosti uveljaviti svojih pravic in dobrega življenja na svojem teritoriju, omogočili prehod na ozemlje, kjer bi za človekove pravice poskrbeli. S prihodom novih ljudi bi država pridobila novo znanje in dopolnila obstoječe ter zagotovila, da bi vsi prispevali k boljšemu življenju. Ker je ljudi v to težko prepričati, bi jim morali postaviti določene omejitve za njihovo ravnanje. Po Kantovem principu so posamezniki končni rezultat in ne sredstvo za doseganje ciljev, zato ne smejo biti žrtvovani ali uporabljeni za doseganje ciljev drugih ljudi brez svojega privoljenja. Kant je govoril, da vedno deluj v smislu, da minimaliziraš zlorabo človečnosti ali dobrodelnosti za doseganje ciljev, in da imej v mislih, da ljudje niso edini možen aparat za doseganje cilja. (prav tam) Ali lahko ljudem postaviš omejitve tako, da se ne bi mogli o ničemer več odločati sami? Takšne omejitve so nemogoče. Človeku, ki ima določene cilje, ni potrebno razkriti svojih namenov in poti do cilja, ki si ga je zastavil. Politična filozofija bi bila zaskrbljena, če bi ljudem začeli postavljati velike omejitve. Vemo, da ljudi ne smemo uporabljati kot sredstvo za doseganje točno določenih ciljev, ki jih ima oblast. Toda postavlja se vprašanje, zakaj ne bi uporabili ljudi 9

16 za doseganje končnih ciljev, če bi od teh ciljev vsi imeli korist? Zato, ker se ljudje lahko le sami in vsak zase odločijo, ali se bodo v dobro države odpovedali določenim užitkom ali raje nase sprejeli kakšno kazen, pa čeprav bo boleča. Vsak človek ima samo eno življenje in eno možnost, da izpolni svoje želje in cilje. (prav tam) Moralna omejitev glede odnosa človeka do človeka nam torej ne dopušča, da bi nekateri lahko trpeli zato, da bi drugi živeli bolje. Tega ne moremo opravičiti. Tudi agresije nad drugo osebo ne moremo opravičiti. Liberalna omejitev nam to prepoveduje. Vsak posameznik bi se lahko le sam odločil, ali bo dal za dobrobit države svoje moralne zadržke na stran in bi mu bilo primarno pomembno samo to, da doseže država svoj cilj. Neagresivni princip vodenja države se velikokrat izkaže kot najboljši način vodenja in odgovarja veliki večini. Med suverenimi posamezniki in tudi med državami izvajanje agresije vsekakor ni dovoljeno. Ni potrebno posebej omenjati, da je vsaka agresija prepovedana, pa naj bo psihična ali fizična. Prepoved pa ne pomeni, da se v primeru direktne ogroženosti ne smeš agresivno odzvati oziroma se braniti. Libertarna pravila prepovedujejo vsako uporabo nasilja proti nedolžni osebi. Grožnjam pa moramo posvetiti več pozornosti. (Davidson, 1977) Nozcik se dotakne tudi drugačne teorije sreče ljudi. Razmišlja, ali bi se človek, če bi imel možnost, priklopil na napravo, ki bi mu preko možganov pošiljala impulze, ki bi mu povzročali zadovoljstvo oz. srečo. Zanima ga, kaj bi si izbral, kaj bi rad občutil in kako dolgo bi želel, da ta občutek traja. Bi se odločil za eno ali mogoče za pet let ali celo za celo življenje? Ali bi si izbral en občutek za eno leto, drugega za drugo? Ugotavlja, da ljudem ni pomembno samo to, da bi občutili in doživeli srečo, ki je lažna, ampak da si želijo resničnega, pravega življenja, v katerem nekaj dobrega naredijo in jih to osreči, okolica pa jih opazi. (Nozick, 1974, str ) Od kod torej lahko izvirajo omejitve in na čem lahko temeljijo? Omejitve nas prisilijo, da razmišljamo o temeljnih problemih, ki so osnova naše morale. (Nozick, 1974, str. 48) 3.1 Osnovne človekove pravice Vsak človek ima pravice in nihče mu jih ne more vzeti. Te pravice so tako močne, da ni povsem jasno, kaj sploh lahko država naredi, da pri tem ne bi kršila človekovih pravic. Po Nozicku je oseba lastnik samega sebe. To je Nozick v knjigi poimenoval kot naravne pravice, ki izhajajo iz same narave človeka. Ta teza je izpeljana iz pojmovanja pravic, ki ga je utemeljil John Locke. Trdil je, da je vsak človek lastnik samega sebe ter svojega talenta, zmožnosti za delo in vsega, kar je sam ustvaril ali naredil. Nozick se s tem strinja. Ker nasprotuje vsakršnemu kršenju človekovih naravnih pravic, je razvil svojo teorijo o minimalni državi. (Locke, 1690, str. 6) Državi dopušča zelo malo prostora. Njena funkcija bi bila omejena samo na zaščito ljudi npr. pred nasiljem, krajo, prevaro, vsiljevanju pogodb. Nozickova teorija temelji na razlagi, ki pravi, da če ne bi bilo države, bi se ljudje, ki živijo na določenem ozemlju, začeli hitro povezovati in bi ustvarili nočno stražo ali, kot Nozik pravi, nočnega čuvaja. S tem bi zaščitili lastnino in 10

17 pravice vseh v svoji okolici. Zaradi potrebe po varovanju bi nastalo podjetje, ki bi svojim članom zaračunavalo svoje storitve varovanja. (Powel, 2013) V nadaljevanju potem Nozick razmišlja, kaj bi se zgodilo, če bi eno od teh podjetij za varovanje pravic (zaščitna agencija) na nekem območju imelo večino članov in bi postalo dominantna agencija, ki bi imela prevladujoč delež na trgu storitev varovanja pravic. Ali bi bile s tem, da ena agencija postane dominantna, kršene kakšne naravne pravice? Če ne, kakšna je razlika med takšno dominantno agencijo in državo? Kakšne pogoje bi takšna dominantna agencija morala izpolniti, da bi postala (ultraminimalistična ali minimalistična) država, ne da bi bile pri tem kršene naravne pravice ljudi? (Younkins, 2002 ) 3.2 Država Robert Nozick si pojem države zamišlja na svojevrsten način. Vsa pristojnost, ki bi jo ta spontano ustanovljena vlada ali nočni čuvaj, kot ga poimenuje, imela, je, da bi morala skrbeti, da se ne bi kršila primarna pravila, ki jih opisuje v svoji knjigi kot naravne pravice ljudi. Njegova država bi delovala na principu minimalne države, ki bi imela zgolj eno oblast, ki bi ščitila ljudi, njihove pravice in premoženje. (Nozick, 1974, str. 88,89) Prepoveduje privatno izvršbo pravice. Posameznik ne sme privatno uveljavljati in ščititi svojih pravic, izvajati svojih pravic, ker bi bilo njegovo početje lahko prenevarno in nepravično. Njegov postopek zaščite pravic je lahko zelo nezanesljiv in s tem bi lahko druge postalo strah, da se kršitev pravic ne bi pripetila tudi njim. Vsak, ki deluje po pravilu, da se lahko brani z isto močjo, kot je bil napaden, bi namreč lahko kogar koli zaustavil pri nevarni aktivnosti. Oseba, ki deluje neodvisno od države, bi lahko svojo pravico uveljavljala na svoj zelo nezanesljiv in do drugih lahko tudi nevaren in nepošten način. (Minimal State Law & Legal Definition, b. l.) Da bi to rešili, bi ljudje ustanovili agencijo za zaščito svojih pravic. Za legitimno moč zaščite je dovolj vsota vseh individualnih pravic do zaščite, ki jih imajo člani agencije. A njihova moč in pravica se zaradi povezave v agencijo ali združenje ne sme povečati ali zmanjšati. Kombinacija posameznikov ima pravico do ukrepanja le kot skupina in ne kot posameznik. Problem nastane, ker bi lahko imela takšna skupina ljudi preveliko moč nad tistimi posamezniki, ki ne delujejo v skupinah. Nozick svetuje, da bi se tisti, ki uveljavljajo zaščito pravic, morali s časom zamenjati. (Duignan, 2016) Princip pravičnosti, kot ga je poimenoval Herbert Hart, mora biti določen za vse enako. Ta princip govori, da se ljudje z enakim interesom na poti do cilja ne smejo okoristiti na račun svobode in pravice drugih. Hartov argument pravi, da je ohranjanje naravnih pravic odvisno od principa oziroma načina, kako bomo posameznikom vsilili njihove obveznosti in kako bomo zaščitili pravice. (Nozick, 1974, str. 90) 11

18 Princip poštenja je pomemben, ko nekdo nekaj pridobi, koristi od tega pa lahko imajo tudi drugi. Če te neko opravilo ali delo zadovolji in ob tem uživaš ter s tem nekaj doprineseš tudi drugim, je to sprejemljivo. Lahko pa tudi pridobiš samo ti, če le s tem nisi oškodoval lastninske ali naravne pravice koga drugega. Princip poštenja deluje v tej smeri, da lahko vsi pridobivamo, vendar nikogar ne smemo v nič prisiliti. Drugače je delo opravljati z zadovoljstvom kot pa, če ti drugi določajo, kaj, kako in kdaj boš nekaj počel. S tem se dotaknemo še ene veje delovanja države, ki jo Nozick v knjigi opiše in razloži. To je pravosodje. (prav tam) Proceduralne pravice ali pravice sojenja v državi Nozick si postavlja kar nekaj vprašanj v zvezi z uresničevanjem naravnih pravic. Kdo bo tisti, ki bo igral glavno vlogo pri izvrševanju pravice in zakonov naravnega stanja v državi, kjer imajo vsi iste pravice? Ali se sami ne smemo braniti pred kršitvami zakona? Ali lahko zahteva kompenzacijo in naredi tisto, kar mu zakon dovoli? Kdo lahko dokaže in pokaže, koliko smo bili sentimentalno navezani na nekaj? Kdo bo tisti, ki bo igral glavno vlogo pri izvrševanju pravice in zakonov naravnega stanja v državi, kjer imajo vsi iste pravice? (Nozick, 1974, str. 96, 97) Prav to, da so vsi pred zakonom enaki, vpliva na jasno razmišljanje in razumevanje naravnega stanja, kot ga Nozick v knjigi opisuje. Sedaj se postavljajo nova vprašanja pri izvršbi zakonov. Ker imamo vsi ljudje enake pravice, bi lahko pomenilo, da bi si vsak posameznik lahko sam izbral, kdo, kje in kako mu bodo sodili. Lahko bi rekli, da ima vsak pravico do tega, da izbere tistega izvršitelja pravil, ki je zanj najmanj nevaren in ima najmanjšo verjetnost, da bo nekoga, ki je kriv, spoznal za krivega in ga obsodil. S tem je povezano tudi dobro znano temeljno načelo izvajanja pravice, da je bolje, da je tisti, ki je kriv, oproščen, kot pa, da je tisti, ki je nedolžen, obsojen. Najbolje bi bilo, da bi poznali vse možne procedure, ki bi nam dale najboljše razmerje med tem, da bi največkrat krive obsodili in nedolžne res oprostili. (Feser, 2016) Problem nastane, ko se dve nasprotni stranki ne moreta dogovoriti, katera ima na voljo boljšo, bolj pravično proceduro za izvrševanje zakona, in ga je težko rešiti, saj vsaka zase trdi, da ima prav in da deluje po svojem principu. Če bi se problema lotili dobri in iskreni ljudje, bi kljub razlikam v mišljenju sprejeli procedure, ki bi bile sprejemljive za vse, hkrati pa bi bile poštene in zanesljive. Tako bi našli rešitev oz. pot do končne rešitve problema. V nasprotnem primeru bi se lahko zaradi nestrinjanja stranki znašli v vojni. Vsaka stran bi pretehtala, ali bi se ji vojna stroškovno izplačala in kaj bi lahko s tem pridobila ali izgubila. Vselej bi se našel nekdo, ki bi trdil, da je konflikt boljša rešitev, kot pa da bi popustil in se sprijaznil z drugačnimi navadami ali pravili, ki zanj ne bi bili moralno in etično sprejemljivi. Zato priporoča obliko države, kjer ne bi prišlo do primerov, kjer se posameznika ali stranki v sporu ne bi mogli dogovoriti. V primeru takšne države bi bili ti problemi preteklost. Za posameznike bi bile točno določene procedure, ki bi upoštevale zakon naravnega stanja. Problem bi nastal, ko bi se vedno našel nekdo, ki ne bo zadovoljen s posameznim zakonom in bo imel občutek, da so mu bile kršene pravice. (Nozick, 1974, str ) 12

19 Kako naj zaščitna agencija deluje pri izvrševanju pravic in pravil? Delovati bi morala po principu, da se lahko vključi v primer samo takrat, ko stranka od nje to zahteva. Lahko bi napovedala, da bo vse, ki bodo za njene člane uporabljali nezanesljive in nepoštene procedure izvrševanja pravil, kaznovala. To pomeni, da vsi tisti, ki od agencije ne bi pridobili dovoljenja za uporabo določene procedure proti njihovim članom, ne bi smeli uveljavljati zakonov proti njim. Lahko bi rekli, da posameznik in zaščitne agencije nimajo takšnega dovoljenja, ki bi jim dovolilo, da lahko na kakršen koli način ogrozijo primarne pravice posameznika. Vsak posameznik ima pravico, da ve, kdaj in kje je bila vložena prijava ali obtožnica proti njemu in kakšno sojenje ga zato čaka. Pravico ima do tega, da se mu pokaže, da mu bodo sodili po pravični in zanesljivi proceduri ugotavljanja krivde. Posameznik se ima pravico pripraviti na sojenje in zagovarjati kot nedolžen. V primeru, da sistema ne pozna, lahko zaprosi, da ga zagovarja nekdo, ki ga bolje oziroma dobro pozna. Posameznik se ima pravico upreti zakonu, če mu želijo soditi po nezanesljivi in nepravični proceduri ali če so mu kršene pravice. Takrat lahko pooblasti agencijo, ki bo delovala v njegovem imenu in ga zaščitila. Agencije bi lahko imele seznam vseh javnih procesov, ki so se izvajali s pravično in pošteno proceduro. Tu mora potem dominantna agencija preučiti, ali mu bodo sodili pravično ali ne. (Nozick, 1974, str ) Toda postavlja se tudi vprašanje, ali je pošteno, da se ima pravico braniti na sodišču nekdo, ki je kriv in se tako lahko celo reši kazni? V kolikšni meri drži, da bi nezanesljive procedure velikokrat obsodile nedolžne? Koliko bi kršili pravice tistega, ki je kriv, če bi mu sodili po nezanesljivih procedurah? (prav tam) Moralno vprašljivo je tudi, kaj se zgodi, če je nekdo v resnici kriv in nima pravilne pravne zaščite in obravnave in bi ga agencija morala zaščititi in se postaviti na njegovo stran, čeprav se zaveda, da je res kriv. Agencija v veliko primerih res ne more vedeti, ali je njena stranka kriva ali ne, in postavlja se vprašanje, ali bi agencija, če bi res vedela za krivdo svoje stranke, sploh naredila kakšno razliko v postopku. Ali ne bi bila agencija potem dolžna, da bi sama neodvisno od ostalih raziskala in ugotovila, ali je njena stranka kriva ali ne? Agencija bi lahko pod nekimi pogoji branila stranko in ob tem še raziskovala njeno resnično krivdo. Če agencija ve, da je tisti, ki je vodil proces, uporabil zanesljivo proceduro, ne sme za svojo stranko izpodbijati sodbe. Če pa agencija ne bi bila seznanjena, ali je bila procedura, ki jo je sodstvo uporabilo, zanesljiva ali ne, bi morala tudi sama v svoji režiji raziskovati krivdo svoje stranke. Če bi ugotovila, da je njena stranka res kriva, bi morala dovoliti izrek kazni, tudi če so ga stranki določili po nezanesljivi proceduri. Če bi agencija dvomila o krivdi svoje stranke, bi lahko zaprosila za upočasnitev ali začasno zaustavitev postopkov in bi v tem času aktivno iskala protidokaze in argumente o nedolžnosti. Ali bi morale zaščitne agencije v tem primeru plačevati odškodnino sodnikom zaradi zamud pri sojenju, ki bi nastale zaradi iskanja dokazov nedolžnosti njenih strank? (prav tam) Pri dobro izvršenih, zanesljivih in argumentiranih sodbah je začasno varovanje agencije nepotrebno. Postavlja pa se vprašanje, ali naj agencija ukrepa, če ugotovi, da izvršiteljeva 13

20 metoda ni bila zanesljiva? Ali naj kaznuje to osebo neodvisno od tega, ali je bila njena stranka kriva ali ne? Ali naj agencija v svoji režiji organizira in plača preiskavo z uporabo vseh svojih zanesljivih virov in kaznuje izvršitelja samo, če ugotovi, da je bilo njihovi stranki sojeno nepravično in je nedolžna? Lahko se zgodi, da jim tega ne uspe ugotoviti. (prav tam) Torej, s kakšno pravico bi lahko zaščitna agencija napovedala, da bo kaznovala vsakogar, ki bi uporabljal nezanesljive procedure, ne glede na to, ali je njena stranka nedolžna ali kriva? Osebi, ki bi uporabljala nezanesljive sodne postopke, bi se to lahko kdaj maščevalo in to bi dodatno povečevalo strah med ljudmi, saj bi bilo izvrševanje zakonov šibkejše. Toda hkrati nihče nima pravice ljudi kaznovati na nezanesljiv način. (prav tam) Vse to so vprašanja, ki si jih je Nozick postavljal in jih skušal argumentirati, ker so se mu zdela zelo pomembna za njegovo teorijo države. Če vemo, da je nekdo naredil kaznivo dejanje in hkrati upoštevamo naravne pravice ljudi, se vprašamo, ali ga ima sploh kdo v državi pravico kaznovati. Tukaj se pojavi epistemološko vprašanje, kako združiti dva principa: ali bi lahko rekli, da nekdo nima pravice nečesa narediti, razen če pozna določena dejstva, ali mogoče obratno, da ima pravico nekaj narediti, čeprav na napačen način, ker pozna določena dejstva. (prav tam) Če povzamemo, gre za primarne naravne pravice ljudi. Vsak lahko kaznuje tistega, ki se ne drži pravil; vsak ima pravico kaznovati kršitelja. Ljudje lahko to naredijo, če sami niso v prekršku in spoštujejo zakon. Nezanesljiva procedura, ki bi jo nekdo uporabil za človeka, ki je kriv, ne krši nobenih pravic posameznika, ga kljub temu ne sme kaznovati, ker bi s tem kršili pravila zaščitne agencije. Zaključujemo, da bi zaščitna agencija obvarovala vse svoje člane, če bi jih kaznovali po nezanesljivih postopkih, ne glede na to, ali so krivi ali ne. (Nozick, 1974, str. 107) Utemeljitev, da bi moral imeti samo nekdo pravico uporabe sile in v državi, ne obstaja. Vsakdo se ima pravico braniti proti uporabi nezanesljivih in nepravičnih tehnik sojenja in zaščitna agencija ima pravico to narediti v imenu svojega člana. To velja tudi za tiste, ki niso člani agencije. Nihče nima monopola nad državo. Vsem tistim, ki bodo uporabljali zanesljive ali pa tudi nezanesljive procedure, bo zelo težko dokazati svoj prav, v nasprotju s tistim, kar bo trdila dominantna agencija, saj bo mislila, da je njena procedura najbolj zanesljiva in najbolj poštena. Zato bodo lahko kaznovali vse tiste, za katere bodo mislili, da jih hočejo prepričati v nezanesljive in nepoštene procedure kaznovanja. Nikomur ne bo uspelo, da bi kaznovali po svojih procedurah v takšnem smislu, kot bi lahko to počela dominantna agencija. Slednja bo lahko kaznovala po svojih pravilih in to počela prosto in neodvisno od ostalih. Nobena agencija ne bo imela monopola nad državo. Ne bo ustvarjala nobenih prepovedi za ljudi v državi, svoje člane bo v primeru, da bi videli, da se jim bo zgodila krivica, samo branila. Delovali bi samo v primeru nepravične procedure. (Nozick, 1974, str ) Toda dominantna agencija kot najmočnejši izvrševalec principov, ki bi vsakomur zagotovila možnosti uveljavljanja pravice, bi s tem vsilila svojo voljo, za katero je prepričana, da je prava. 14

21 Obnašala bi se kot izsiljevalec, ki je na položaju, kjer lahko vsiljuje svoja pravila, ne glede na to, kdo so njeni člani, saj bi zahtevala univerzalno pravico, da lahko ravna po svojih pravilih. Ali ta unikatna pozicija že meji na monopol moči v državi? Ne obstaja pravica, da lahko ena zaščitna agencija pridobi takšno moč, ampak nasprotno njena moč, ki jo dobi s pridobivanjem članov, vodi v možnost uveljavljati takšno pravico. Zato bi takšna agencija smela delovati samo takrat, ko bi morala nekoga ustaviti pri izvrševanju pravice na napačen način. (prav tam) Monopol nad državo Bi imele druge agencije možnost vstopiti na tuje trge in pobrati njihove člane? Bi lahko nadomestili agencijo, ki je bila prej na tem ozemlju dominantna? V primeru, da si uspe agencija, ki je že dominantna na nekem ozemlju, zagotoviti enak položaj še na drugem, bi imela za pridobivanje novih članov veliko prednost pred drugimi agencijami. Dominantna agencija bi lahko dala takšno ponudbo in zagotovilo, da ji nobena druga agencija ne bi mogla konkurirati. V primeru, da bi nekdo, ki je od agencije neodvisen, uporabil svojo proceduro na drugem, ki je tudi neodvisen, se agencija ne bi smela vmešati v njun spor. Če sta obe strani zadovoljni s proceduro, se jima sodi na ta način, agencija pa nima pravice tega preprečiti, kar pa ne pomeni, da dominantna agencija ni država. Država in njeni vodilni se lahko tudi vzdržijo, če sta obe stranki zadovoljni z načinom uveljavljanja pravice. Nozick razmišlja, da bi moralo biti v interesu države, da bi svojim državljanom dovolila način izbrati, če se obe strani z njim strinjata. (Nozick, 1974, str. 109, 110) Agencija za zaščito ljudi bi lahko, ko ugotovi ali oceni, da je procedura teh individualistov premalo zanesljiva, za svoje stranke uveljavila, da tega ne bi počeli na takšen način. Razlog za takšno prepoved bi bila varnost njenih članov. Ta prepoved bi posameznikom onemogočila, da bi se lahko na svoj način branili in zaščitili proti drugim članom, kar pa bi pomenilo, da bi bilo njihovo življenje oteženo. Toda Nozick tudi pravi, da je v primeru, ko neka skupina ljudi nekaj pridobi in s tem drugemu nekaj onemogoči, to prepovedano. Zato misli, da bi bilo bolje, da bi dominantna agencija tudi nečlanom nudila svoje storitve, če bi prišlo do spora z njeno stranko. To bi bilo veliko ceneje, kot da bi jih pustili nezaščitene in v nasprotju z njihovimi pravicami in posledično z obveznostjo plačila odškodnine. Člani bi morali plačevati agenciji, da bi v takšnem primeru zagotovila zaščito tudi nečlanom. Če pa bi člani vztrajali, da si zaščito plačajo neodvisneži sami, pa uporaba pomoči zanje ne bi bila zastonj. (Nozick, 1974, str ) Če agencija nudi zaščito tistim, ki so do nje upravičeni in zanjo ne plačajo, bi se lahko zgodilo, da bi ljudje začeli to izkoriščati in za zaščito ne bi nihče več plačeval. Agencija bi plačevala nadomestila samo v primeru, če bi bili neodvisneži v sporu z njihovimi člani, ne pa z ostalimi. Več kot bi bilo tistih, ki ne bi plačevali uslug dominantni agenciji, bolj privlačno bi postajalo to, da bi si zaščito plačal posameznik sam, saj bi s tem pridobil več pravic in vedel bi, da je zaščiten pred nepravično sodbo ali odvzemom lastninskih pravic. (prav tam) 15

22 Dominantna agencija za zaščito ljudi mora delovati tako, da zadovolji dva pogoja. Prvi je, da preprečuje monopol nad uporabo sile nad ljudmi, in drugi, da pravično zaščiti pravice vseh na svojem ozemlju, četudi sredstva niso najbolj pravično prerazporejena. Nozick misli, da mu je s tem uspelo rešiti problem s pretvorbo države od ultraminimalistične k minimalistični državi. Pokazal je, da naravna pravica ljudi z ustanovitvijo minimalistične države (dominantne agencije) ni bila kršena. Dominantna agencija za zaščito ljudi mora, da postane država, na območju izpolniti ta dva ključna pogoja. (prav tam) Drugi pogoj zahteva, da agencija varuje tiste nečlane na svojem območju, ki jim prepoveduje samo zaščito proti svojim članom, čeprav s tem nastanejo stroški za njene člane. Gre za redistributivno razpolaganje s financami od članov dominantne agencije k tistim, ki ne bi bili njeni člani ali pa ne bi bili zmožni sami plačevati zaščitne agencije. Do tega agencijo primora princip nadomestila za prepoved pravice do samoobrambe tudi v primeru, ko gre za upravičeno dejanje, a je s strani agencije prepovedano sojenje njihovim članov na nezanesljiv način. (prav tam) Plačilo provizije za zaščito za nečlane je redistributivno in prej že smo izpostavili, da je za Nozicka dopustnost redistribucije odvisna od razloga zanjo. Nozick meni, da je restribucija dopustna, če razlogi zanjo niso redistributivni. Takšno plačilo provizije za nečlane ne bi bilo redistributivno, ker bi bili upravičeni iz drugih in ne iz redistributivnih razlogov. Gre za nadomestni način redistribucije, to je za nadomestilo za omejevanje določene naravne pravice (pravice nečlanov do samozaščite). (prav tam) Predvidevajmo, da agencija nudi dve zavarovalni polici. Ena varuje člane proti privatni izvršbi zakona in druga nudi zaščito pred kršenjem lastninske pravice in fizičnega napada. Upoštevanje prvega tipa police pravi, da je drugim prepovedana privatna izvršba zakona in da bodo samo oni upravičeni do nadomestila. Imetniki druge varovalne police bodo obvezani do plačila nadomestila za zaščito tistih, ki ne bodo imeli članstva. Zaradi tega se bo velika večina odločila, da bo kupila drugi tip police in bo raje plačala več in nudila zaščito še za individualiste, s tem pa bo bolj zaščitena pred privatno izvršbo pravice. Tako bi morala država delovati, saj pri tem ne bi bile kršene naravne pravice ljudi. Moralni ugovori anarhističnih individualistov do minimalne države so s tem premagani. (prav tam) Z delovanjem nevidne roke 1 na trgu agencij za zaščito pride torej do uvedbe monopola, ki je po navedenimi pogoji moralno sprejemljiva, ne da bi bile pri tem kršene človekove pravice. Plačilo za zaščito in pravično prerazporejanje denarja je moralno sprejemljivo. Nekdo raje plača in s tem nudi zaščito tudi drugim, kot pa da bi jim plačeval nadomestilo za izgubo tistega, kar mu ob rojstvu pripada. (Nozick, 1974, str ) 1 Nevidna roka (Smith) je metafora v ekonomiji, ki se uporablja za opisovanje nenamernih socialnih koristi, kot posledica posameznih dejanj. 16

23 Ali je Nozick s tem pojasnil nevidno roko države in transformacijo naravnega stanja ljudi pri ustanovitvi minimalistične države? Pravi, da ne, ker ima vsak človek pravice tudi brez države. Trdi pa, da je pojasnil, lastne interese in racionalno obnašanje ljudi, kot ga Lockejevo stanje narave omenja. Naravno stanje bi vodilo k monopolni agenciji varovanja, ki bi dominirala na nekem območju. Vsako območje bi imelo eno ali več zaščitnih agencij, ki bi delovale po določenih pravilih. S tem je pojasnjeno, da bi dominantna agencija zasedla unikatno mesto, kjer bi se sicer dogovarjali, a bi vseeno imela zadnjo besedo. Glede na to, da ima vsak posameznik pravico, da poskrbi za uveljavljanje svoje pravice in tako tudi deluje, mora torej dokazati, da ima prav, in da je to upravičeno naredil. Dominantna agencija je edina, ki lahko brez sankcij vsili popravke, kot jih sama vidi. Njena moč ji daje moč arbitra popravkov v državi. (prav tam) Nozick pravi, da je njegova razlaga ne predpostavlja ali trdi, da bo vse prav. Lahko pa določa, kako kdo kaj dela na najbolj pravičen način. Če je država institucija, potem ima pravico, da uveljavlja pravice in prepove uveljavljanje pravice individualistom, ki bi pravico uveljavljali na nepravičen in mogoče nezanesljiv način. Tako smo pojasnili delovanje nevidne roke v ultraminimalistični državi. (prav tam) Kakšna je razlaga, ki pojasnjuje, kako se ultraminimalistična država z določenimi omejitvami in pravili pretvori v minimalistično državo, ki se povzpne na raven pravične države? Dominanta agencija z monopolnim elementom delovanja je moralno obvezana za plačevanje nadomestil za nepravičnost v primeru, ko prepoveduje privatno delovanje proti svojim članom. Tisti, ki delujejo na ultraminimalističnem pristopu, so zato moralno primorani, da se transformirajo v minimalistično državo. Toda mogoče jim to ne bo po godu in mogoče nadomestila ne bodo hoteli zagotoviti. Zato pri razlagi nastanka države predvidevamo, da bodo ljudje počeli to, kar je moralno, čeprav ni nujno, da se bo njim tudi zdelo moralno. Razlaganje, kako bi se država dvignila iz naravnega stanja pravic, ne da bi komu kršila pravice, je zato glede na anarhističen pogled na državo nesmiselno, kar je tudi bistvo Rothbardove kritike Nozicka, ki jo predstavljamo v nadaljevanju. Enako velja za prehod iz ultraminimalistične na minimalističen prehod države. Ljudje bi radi počeli to, kar se jim zdi moralno sprejemljivo in za njih predstavlja svobodo. (prav tam) 17