ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4

Transcription

1 ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4 UDK/UDC 94(05) ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4, pp ISSN

2 UDK/UDC 94(05) ISSN Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper Società storica del Litorale - Capodistria ACTA HISTRIAE 24, 2016, 4 KOPER 2016

3 ISSN UDK/UDC 94(05) Letnik 24, leto 2016, številka 4 Odgovorni urednik/ Direttore responsabile/ Editor in Chief: Uredniški odbor/ Comitato di redazione/ Board of Editors: Urednik/Redattore/ Editor: Prevodi/Traduzioni/ Translations: Lektorji/Supervisione/ Language Editor: Stavek/Composizione/ Typesetting: Izdajatelj/Editore/ Published by: Sedež/Sede/Address: Darko Darovec Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Jože Pirjevec, Claudio Povolo (IT), Vida Rožac Darovec, Andrej Studen, Marta Verginella, Salvator Žitko Gorazd Bajc Maja Smotlak, Petra Berlot Kužner Vida Rožac Darovec Grafis trade d.o.o. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko / Società storica del Litorale Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000 Koper-Capodistria, Kreljeva 3 / Via Krelj 3, tel.: ; fax: ; actahistriae@gmail.com; Tisk/Stampa/Print: Naklada/Tiratura/Copies: Finančna podpora/ Supporto finanziario/ Financially supported by: Slika na naslovnici/ Foto di copertina/ Picture on the cover: Grafis trade d.o.o. 300 izvodov/copie/copies Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian Research Agency Izrez stenske poslikave Toneta Kralja v Pnevmi, cerkev sv. Silvestra (1934): Sveti Mihael prebada hudiča z obraznimi potezami Mussolinija (foto: Matjaž Prešeren). Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Thomson Reuters: Social Sciences Citation Index (SSCI), Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities (ERIH); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL) Vsi članki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: All articles are freely available in color via website

4 VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS Salvator Žitko: Italijanski nacionalizem in iredentizem valilnica za kasnejši nastanek obmejnega fašizma Nazionalismo e l irredentismo italiano - l incubatrice del posteriore fasismo al confine orientale Italian Irredentism and Nationalism the Hatchery of Later Fascism on the Border Marta Verginella: Dokončni boj med»severnojadranskimi rasami«v iredentističnem in fašističnem diskurzu La lotta finale tra le»razze nordadriatiche«nel discorso irredentista e fascista The Final Struggle Between the»northern Adriatic Races«in the Irredentist and Fascist Discourse Jože Pirjevec: Benito Mussolini in Slovenci... Benito Mussolini e gli sloveni Benito Mussolini and the Slovenes Rok Svetlič: Fašizem kot eksces nauka o nravni substanci... Il fascismo come un eccesso della dottrina di sostanza etica Fascism as Excess of the Doctrine About Ethical Substance Gašper Mithans: Odnosi med italijanskim fašizmom in katolicizmom: primer obmejnega območja Julijske krajine I rapporti tra il fascismo italiano e il cattolicesimo: l esempio della zona di confine della Venezia Giulia Relations Between Italian Fascism and Catholicism: the Case Study of the Borderland of Venezia Giulia Bojan Godeša: Fašizem, klerofašizem, obmejni fašizem in Slovenci... Il fascismo, clerofascismo, il fascismo di confine e gli sloveni Fascism, clerical fascism, borderland fascism and the Slovenes Boris Mlakar: Fašistična stranka na Primorskem v tridesetih letih 20. stoletja in poskus predstavitve njenega slovenskega članstva Il partito fascista nel Litorale negli anni trenta del novecento e un tentativo di presentare i suoi membri sloveni The National Fascist Party in the Primorska Region in the 1930s and an Attempt to Define the Membership of Slovenes in It

5 Miha Kosmač: Politično nasilje v Julijski krajini in antifašistično delovanje na idrijsko-cerkljanskem ( ) Violenza politica e l attività antifascista nella Venezia Giulia durante gli anni 1927 e 1931 Political Violence and Anti-Fascist Resistance Activities in the Venezia Giulia Between 1927 and 1931 Matic Batič:»Dell Italia nei confini / son rifatti gli italiani«. Italijanski fašizem in njegov koncept italianità »Dell Italia nei confini / son rifatti gli italiani.«il fascismo italiano e il suo concetto di italianità»dell Italia nei confini / son rifatti gli italiani.«italian Fascism and his Concept of Italianità Renato Podbersič: Obmejni fašizem in odnos do Judov... Il fascismo di confine e l atteggiamento verso gli ebrei Borderland Fascism and Attitude Toward the Jewish Population 837 Jure Ramšak:»Avtarkična strogost in preprosta italijanska duša«: konstrukcija novega rudarskega mesta Raša v vzhodni Istri ( ) »Severità autarchica e l anima schiettamente italiana«: la costruzione della città d industria mineraria di Arsia nell Istria sud-orientale ( )»Autarkic Firmness and the Simple Italian Soul«: Construction of the New Mining Town of Arsia in Eastern Istria ( ) Blaž Lenarčič: Sociološka analiza fašistične propagande na primeru medvojnega časopisa Nova doba L era nuova Analisi sociologica della propaganda fascista tra le due guerre il caso del giornale Nova doba L era nuova Sociological Analysis of the Fascist Propaganda on the Case of the Interwar Newspaper Nova doba L era nuova Vida Rožac Darovec: Komemoriranje TIGR-a v kontekstu politike spominjanja na Primorskem po letu Le commemorazioni del TIGR nel contesto della politica della memoria nel Litorale dopo il 1991 Commemoration of TIGR Within the Context of the Policy of Remembrance in Primorska After 1991

6 Mateja Režek: Obmejni fašizem in antifašizem v slovenskih zgodovinskih učbenikih od konca druge svetovne vojne do danes Il fascismo di frontiera e l antifascismo nei manuali sloveni scolastici di storia dalla fine della Seconda Guerra Mondiale a oggi Borderland Fascism and Antifascism in the Slovene History Textbooks from the End of World War II Till Today Maja Smotlak: Obmejni fašizem v perspektivi sodobne slovenske pripovedne proze v Italiji ( ) Border Fascism in the Perspective of Contemporary Slovenian Narrative in Italy ( ) Il fascismo di frontiera nella prospettiva della narrativa slovena contemporanea in Italia ( ) Vanesa Matajc: Border Fascism in the Venezia Giulia: the Issue of»proximate Colony«in Slovenian Literature Obmejni fašizem v Julijski krajini: vprašanje o»koloniji v bližini«z vidika slovenske književnosti Il fascismo di frontiera nella Venezia Giulia: la questione della»colonia in vicinanza«dal punto di vista della letteratura slovena Marco Reglia: La»pederastia«nella ex Venezia Giulia: il ruolo del confine nella repressione della mascolinità deviante durante il secondo conflitto mondiale... Homoseksualnost v nekdanji Julijski krajini: vloga meje pri zatiranju deviantne moškosti med drugo svetovno vojno The»Pederastia«in the former Venezia Giulia: the Role of the Border in the Repression of Deviant Masculinity during the Second World War OCENE RECENSIONI REVIEWS Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje (Matic Batič) Marta Verginella: La guerra di Bruno: l' identità di confine di un antieroe triestino e sloveno (Miha Kosmač) Navodila avtorjem Istruzioni per gli autori Instructions to authors

7 Received: Original scientific article DOI /AH ODNOSI MED ITALIJANSKIM FAŠIZMOM IN KATOLICIZMOM: PRIMER OBMEJNEGA PODROČJA JULIJSKE KRAJINE Gašper MITHANS Znanstveno-raziskovalno središče, Koper, 6000 Koper, Garibaldijeva 1, Slovenija IZVLEČEK Prispevek obravnava divergence in konvergence med italijanskim fašizmom in katolicizmom v Italiji in v Julijski krajini v in letih. Odnosi med ideološkima sistemoma so analizirani na več ravneh: vladni (Mussolini in Sveti sedež), državni in regionalni, kjer ob vzhodni meji zaznamo posebnosti tako v strukturi fašistične oblasti kot v Rimskokatoliški cerkvi. Ti stiki so bili sprva zadržani, z Lateransko pogodbo in po t. i. drugem konkordatu leta 1931 so dosegli vrhunec, ki pa konec let znova pripelje do ohladitve odnosov. Podrobneje so izpostavljene stične točke v antikomunizmu, nasprotovanju nekatoliškim verskim skupnostim, pomembnosti družine ter mitu o»novem človeku«in italijanskem imperiju. Od razhajanj pa so analizirani različni pogledi na totalitarizem in rasni antisemitizem ter Katoliška akcija. Ključne besede: italijanski fašizem, katolicizem, Julijska krajina, Italija, Sveti sedež, Katoliška cerkev, obdobje med svetovnima vojnama I RAPPORTI TRA IL FASCISMO ITALIANO E IL CATTOLICESIMO: L ESEMPIO DELLA ZONA DI CONFINE DELLA VENEZIA GIULIA SINTESI L articolo affronta la questione delle divergenze e convergenze tra il fascismo italiano e il cattolicesimo in Italia e nella Venezia Giulia negli anni 1920 e Le relazioni tra i due sistemi ideologici sono analizzate su vari livelli: governativo (Mussolini e la Santa Sede), statale e regionale, dove sul confine orientale sono percepite particolarità sia nella struttura del dominio fascista come nella chiesa cattolica romana. Inizialmente questi contatti furono riservati, culminando dopo il Patto Lateranense e il cosiddetto secondo Concordato nel 1931, e terminando alla fi ne degli anni 1930 con un nuovo raffreddamento dei rapporti. L articolo espone le convergenze nell anticomunismo, nell opposizione verso le comunità religiose non cattoliche, nel mito dell uomo nuovo e l impero italiano e nel ruolo importante attribuito alla famiglia, mentre le divergenze sono trovate nei diversi punti di vista sul totalitarismo e antisemitismo razziale e nell Azione Cattolica. Parole chiave: il fascismo italiano, cattolicesimo, Venezia Giulia, Italia, Santa Sede, chiesa cattolica romana, il periodo tra le due guerre mondiali 745

8 PRISTOPI K RAZISKAVAM ODNOSOV MED KATOLICIZMOM IN FAŠIZMOM V ITALIJI V OBDOBJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA V prispevku se bo problematiziralo odnose med katolicizmom in fašizmom na ravni»poglavarjev obeh Rimov«, Italije in Julijske krajine. Ni cilj ustvarjati shemo binarnih nasprotij, ampak opozoriti na področja, kjer sta fašistični režim in Rimskokatoliška cerkev (RKC) iz programskih podobnosti, politične situacije in drugih razlogov našla skupen jezik in katere so bile razlike, ki povezav niso dopuščale. Pri takšni predstavitvi, ki izpostavlja konvergence in divergence med obema ideološkima sistemoma, se ni možno izogniti določenemu posploševanju, kar pa ne pomeni, da se ne bo ločevalo med politiko Svetega sedeža in pogledi duhovščine v Julijski krajini, med laiki po Italiji in posebej v novih provincah. Obširneje bodo obravnavane stične točke, kot so antikomunizem, nasprotovanje nekatoliškim verskim skupnostim, mit o»novem človeku«in italijanskem imperiju ter družina, od razhajanj pa različni pogledi na totalitarizem in rasni antisemitizem ter Katoliška akcija kot izrazito ambivalenten primer pri križanju interesov fašistov in RKC. Posebna pozornost pa bo namenjena temu, kako so se odzivi Svetega sedeža na takratne aktualne družbeno-politične razmere v Italiji in same politične prakse italijanskega fašizma modificirali v kontekstu Julijske krajine. Za obravnavo odnosov med fašizmom in katolicizmom se je uveljavilo več konceptov, kot so politični katolicizem, politična religija ter klerofašizem. Vendar osnovno težavo predstavlja že definicija obeh temeljnih pojmov fašizma in katolicizma ter različne oblike kolizije oz. konfliktov med njunimi predstavniki. Po Rogerju Aubertu je katolicizem sestavljen iz vsaj petih stopenj: Svetega sedeža (zlasti papeža in državnega tajnika), škofov, duhovščine, teologov in laikov. Laiki se delijo na aktivne ali»odgovorne«subjekte (intelektualce, novinarje, člane organizacij) in nevidne,»vodene«množice vernikov (Aubert, 1987, ). Ta definicija dobro zaobjame različne akterje znotraj Katoliške cerkve in njihove raznolike vloge. Še težje je zaradi številnih pojavnih oblik in manifestacij v različnih državah določiti, kaj je fašizem oziroma kaj je t. i. fašistični minimum. Emilio Gentile predvsem na podlagi italijanske različice fenomen definira takole:»fašizem je sodoben politični, nacionalistični in revolucionarni, antiliberalni in antimarksistični pojav, organiziran v stranki milici, s totalitarno politično in državno zasnovo, z aktivistično in antiteoretično, možato in antihedonistično ideologijo, utemeljeno na mitih in posvečeno v laično religijo, ki potrjuje absolutno prednost nacije v smislu organske, etnično homogene skupnosti, hierarhično organizirane v korporativni državi, z bojevitimi nagnjenji do politične mogočnosti in osvajalske moči, ki cilja na ustanovitev novega reda in nove civilizacije.«(gentile, 2010, 13) Kakor katolicizem tudi fašizem v Italiji ni bil homogen pojav, specifične karakteristike je opaziti zlasti v Julijski krajini, kjer govorimo o»obmejnem fašizmu«.»obmejni fašizem«, kot pravi Annamaria Vinci, zaznamuje obramba italijanskosti, italijanske države, ki naj bi ji pretila nevarnost iz slovanskega sveta. Proti temu glavnemu sovražniku naj bi se bilo treba boriti in ga uničiti s politiko, ki temelji na izključitvi in podrejenosti Drugega. S prisilno 746

9 italijanizacijo se je skušalo izbrisati vse sledi avtonomije med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom allogeni, torej zatreti njihovo identiteto (Vinci, 2009; Vinci, 2011). Redki sodobni avtorji so preizkusili primernost koncepta klerofašizem kot analitičnega orodja za študije odnosov med fašizmom in religijo (krščanstvom), predvsem zaradi njegove pogoste ideološke rabe. Kljub temu se je v zadnjih dvajsetih letih posvetilo nekaj prostora tudi temu konceptu 1, pri čemer avtorji večinoma izhajajo iz prvotnega pomena tega termina, kot ga je začrtal Luigi Sturzo, in pomeni sodelovanje pri skupni politiki med različnimi, potencialno enakovrednimi entitetami. Hkrati pa ne smemo spregledati, da so se ukrepi sprejemali med vidnimi cerkvenimi predstavniki in fašističnimi oblastmi, fašistične ideje pa so širili tudi katoliški laiki, a filofašizem ni isto kot klerofašizem (prim. Bijman, 2009, 32; Moro, 2015, 70). V slovenskem zgodovinopisju se konceptualni rabi klerofašizma skoraj ne namenja prostora, čeprav bi se v študijah odnosa med fašizmom/i in krščanstvom koncept klerofašizma lahko uporabil za obravnavo ožjih fenomenov, in sicer kot politični katolicizem (ali njegove ekvivalence, kot sta politični protestantizem in politično pravoslavje (prim. Falina, 2008)) in politična religija. Po drugi strani pa se klerofašizem ne omejuje le na katolicizem, ampak tudi na druge krščanske struje (v populistični rabi pa vključuje tudi druge religije). Vendar slabšalni prizvok ni edina niti največja težava tega pojma. Ni namreč konsenza, katere režime in gibanja bi lahko označili za»klerofašistične«, saj so razhajanja prisotna že pri sami definiciji fašizma. Seveda pa drugi, širši in bolj»politično korektni«termini tega problema definicije prav tako ne odpravljajo. Politična religija, na primer, obravnava zgolj sakralizacijo politike (prim. Gentile, 2010), ne pa tudi politizacije religije. Težje je zaradi različnih manifestacij zbliževanja programov in pogledov katoliških (in drugih) skupin, gibanj, posameznih duhovnikov in hierarhije s fašističnimi režimi in gibanji v različnih državah postaviti merila, kaj je klerofašizem in kaj ni. Zato je treba ločiti med različnimi oblikami klerofašizma, ki ločujejo intenziteto tega sodelovanja (od zmernega do radikalnega) (Moro, 2015, 69 70). Za Eatwella je ustrezneje med klerofašistična gibanja šteti oblike fašizma, ki odkrito in enotno zavzemajo verske poglede (npr. železna garda v Romuniji) in po navadi izvirajo iz večinsko agrarnih družb, kot pa v kontekstu Italije ali Nemčije, kjer so bili le redki»pravi klerofašisti«(2003, ). Renato Moro v Italiji omenja majhno klerofašistično vejo, ki so jo v letih sestavljali katoliški laiki, ki so se angažirali za povezavo s fašizmom. Klerofašizem predstavlja poseben primer konservatizma z bolj desničarskim tonom, ki je bil tipičen za leta, obsojen, da ga prevzame filofašizem mnogih katoliških konservativnih krogov v letih. Imeli so svoj časopis Segni dei tempi (Moro, 2015, 73, 74; Guasco, 2013, 79). Avtorji ločujejo tudi med različnimi časovnimi fazami odnosov med fašizmom in RKC v Italiji, ki se jih lahko aplicira tudi na Julijsko krajino, kjer je prelomno leto gotovo Mario Casella razdeli medvojno obdobje odnosov med režimom in RKC na štiri faze: čakanje in zadržanost, »sodelovanje z razlikovanjem«v času sporazuma, podpora po krizi leta 1931 do pričetka povezovanja Italije z nacistično 1 Glej: Totalitarian Movements and Political Religion, 8, 2, 2007 (ali v monografski obliki Feldman, M., Zurda M. in Georgescu, T., 2008); Eatwell, 2013; Blinkhorn, 1990; Bijman, 2009; Assoudeh,

10 Nemčijo in ohladitev odnosov ter nezaupanje ob zaključku papeževanja Pija XI., zlasti ob sprejemu rasnih zakonov leta 1938 (Casella, 1992, 189). Podobno razdelitev je naredil Giorgio Campanini z obdobjem nezaupljivosti ( ), pozornosti ( ) in konsenza ( ). Medtem ko Alberto Guasco skuša preseči te kategorije in poudarjanje zgolj ključnih letnic ter izpostavlja prvo polovico let kot ključno tako za pregled idej Pija XI. kakor tudi za Mussolinijev vzpon na oblast. Dvajseta leta torej niso le predhodno obdobje tridesetih let (Guasco, 2013). KONVERGENCE MED FAŠIZMOM IN KATOLICIZMOM Konvergence, tj. idejna in programska ujemanja, dogovori in druge oblike sodelovanja med predstavniki fašizma in katolicizma, so bile očitne zlasti v Italiji, vzporedno z višjo stopnjo nacionalizma v novih provincah, pa toliko bolj akutne na obmejnem, nacionalno mešanem področju. Radikalni nacionalizem je namreč ena od bistvenih točk fašizma (gl. Eatwell, 1996, ). Stične točke med fašizmom in katolicizmom ne temeljijo le na skupnih sovražnikih (kot so antikomunizem, antiparlamentarizem, antiliberalizem, antijudaizem), ampak tudi na programskih ujemanjih in konkretnih stikih ter sodelovanju. Ločili bomo med konvergencami na ravni Svetega sedeža, Italije in Julijske krajine, s tem da nekatere pokrivajo več ravni z določenimi modifikacijami. Prav tako bi za nekatere karakteristike lahko rekli, da veljajo za katolicizem na splošno, podobno velja tudi za italijanski fašizem oziroma fašizme. Podrobneje bomo analizirali antikomunizem, mit o novem človeku, negativen odnos do nekatoliških verskih skupnosti, pomembnost družine in mit o italijanskem imperiju. Pri obravnavi zbliževanja med Svetim sedežem in fašističnim režimom v Italiji, med papežem Pijem XI. (in po letu 1939 Pijem XII.) in predsednikom vlade Mussolinijem, izstopajo formalni sporazumi na najvišji ravni, pragmatična politika obeh oblasti in njuni podobni ideološki programi. Benito Mussolini in Achille Ratti (Pij XI.) sta istega leta prevzela žezli in že od začetka poskušala med državo in RKC doseči modus vivendi. Mussolini se je dobro zavedal koristi takšne zveze pri vladanju, pod pogojem, da RKC ne vdira v interesno sfero države. Posledično je ustregel nekaterim neškodljivim željam RKC, hkrati pa preko fašističnih skvader tudi z nasilnimi akcijami odgovoril na delovanje Katoliške akcije, ki je spodkopavalo idejo o fašističnem nadzoru italijanske družbe. Papež je v modernizirajoči se družbi in državi v fašizmu, za razliko od liberalizma, socialne demokracije, socializma, kapitalističnega sistema ameriškega tipa in nenazadnje tudi demokracije, videl boljšo priložnost za uresničitev svojega projekta rekonkviste in rekristjanizacije družbe. Ta ideja, ki je integralističnega tipa s težnjo po»totalnosti«, če ne do neke mere kar»totalitarnosti«, 2 naj bi vzpostavila družbeni red (glej encikliko Quadragesimo anno) in disciplino, ustanovitev protiliberalne, protisocialistične, avtoritarne in hierarhične države (Nelis, 2015, 9; prim. Guasco, 2013, 60 71). Morda kot šalo je papež februarja 1932 omenil Mussoliniju svoje mnenje o»katoliškem totalitarizmu«, ki naj bi utrdil duše, kakor je režim ojeklenil italijanska telesa. 2 O problematični definiciji totalitarizma glej: Linz,

11 V postulatih fašizma»red, avtoriteta in disciplina«papež ni videl»nič nasprotnega katoliškemu prepričanju«(bosworth, 2006, 259). V takšnem vodenju je opaziti skupno preferenco do avtoritarnega vodstva, ki se odseva skozi papeško nezmotljivost in idolatrijo duceja. Prav tako je po Evropi zaznati»duh časa«v militantnih dispozicijah, retoriki in bojevitih ambicijah skupin Katoliške akcije in kultu Kristusa Kralja (prim. Menozzi, 2004). Pri vsem tem pa gre na obeh straneh za ideje in težnje, v praksi pa»totalitarnost«fašizma zmanjšujejo konsenzi, sploh z RKC, na cerkveni strani pa denimo že kar utopični projekti rekristjanizacije družbe. Primerneje je torej govoriti o fašizmu kot totalitarističnem eksperimentu (Gentile, 2002). Krono vseh dogovorov med italijanskim fašizmom in Svetim sedežem predstavlja leta 1929 podpisana Lateranska pogodba, s katero je Mussolini po večletnih pogajanjih kot prvi italijanski premier uspel skleniti državni sporazum s papežem. Tako se je vendarle rešilo t. i. rimsko vprašanje. S to»spravo«je nastala državica Vatikan in v veljavo je vstopil konkordat. Italijanska država je s to pogodbo Katoliški cerkvi priznala avtonomijo, ali bolje»svobodo Cerkve«, v vsem razponu»ne natančno določenih«odnosov. Kot pravi Liliana Ferrari, pa je bil italijanski konkordat realno potrjen šele leta 1931, ko se je zgladil spor okoli Katoliške akcije s t. i. drugim konkordatom (Ferrari, 1989, 85). Institucionalno sodelovanje in/ali podobnosti med fašizmom in katolicizmom pa odsevajo tudi na drugih področjih. Sveti sedež oziroma Vatikan se je predvsem s konkordatsko politiko po 1. svetovni vojni ponovno vzpostavil kot pomemben politični akter v Evropi. Ta novi kurz vatikanske politike je bil odziv predvsem na dva fenomena: Wilsonov liberalni internacionalizem in komunizem (Chamedes, 2013, 956; Coppa, 1987, 202; Rhodes, 1973, 213). Giuliana Chamedes opozarja na slabo raziskano transnacionalno protikomunistično kampanjo, ki jo je sprožil Vatikan v letih. Leta 1932 je ustanovil organizacijo, poznano kot Sekretariat za ateizem (Secretariat on Atheism), katerega zgodnji moto do Mussolinija je bil»cooperazione, ma non confusione«(chamedes, 2016, 276). Sekretariat je širil obliko antikomunizma, utemeljenega na katoliškem nauku, s ciljem okrepiti položaj RKC v mednarodnih odnosih in združiti katoliško skupnost v Evropi in obeh Amerikah. Vatikan je kampanjo proti komunizmu širil tudi pod okriljem Katoliških akcij. Sekretariat je sicer skušal ohraniti neodvisnost do drugih antikomunizmov, zlasti nacističnega in fašističnega, a je bil pri tem le delno uspešen. Za razliko od Vatikana, ki se je ognil antisemitski in nacionalistični propagandi, značilni za nacizem in fašizem, je antikomunistično gibanje z nacifašisti sodelovalo na terenu. Z leti se je ne glede na spore in ohladitev odnosov na drugih poljih sodelovanje z nacističnimi, fašističnimi in protofašističnimi gibanji v okviru protikomunističnih akcij celo povečalo (Chamedes, 2016, ). Strah in odpor do komunizma se skozi vse pore katolicizma morda najbolj nazorno kažeta ravno v odnosu do španske državljanske vojne s podporo Francu in nacionalistom pred, med in po vojni. Zlasti je bil do republikanske vlade oster državni tajnik Eugenio Pacelli, ki je prevladal nad papeževim zagovarjanjem zmernejšega pristopa, nato tudi pri interpretaciji dogodkov v Mehiki v letih (Chamedes, 2016, 276). Naslednja skupna značilnost katolicizma in fašizma je mit o novi družbi,»novem človeku«. To je pomenilo ubrati»tretjo pot«v ekonomiji in politiki kot alternativo liberalizmu, ameriškemu kapitalizmu in socializmu. Na korporativizem so vplivale papeške 749

12 enciklike in fašistične teorije. Katoliški korporativizem je bil sicer zastavljen»od spodaj navzgor«in decentraliziran, medtem ko so korporativistične ideje 20. stoletja temeljile na statizmu in centralizmu (Payne, 1984, 162). Poenostavljeno bi lahko rekli, da je katoliška desnica fašistični korporativizem sprejemala v popolnosti, najštevilčnejša konservativna sredina ga je delno podpirala, levica mu je nasprotovala. Ponovno rojstvo naroda naj bi bilo edino mogoče s temeljitim očiščenjem družbe. To čiščenje je imelo več oblik in različne stopnje intenzitete. Zmerne verzije so bile implementacija moralističnih politik, nadzor nad izobraževanjem in indoktrinacija ljudi. Oba ideološka sistema sta skušala uravnavati kulturno izražanje in popularne dejavnosti z namenom, da bi izbrisala njihov»sprevržen«vpliv.»nekrščanska dejanja«, kot sta splav in zakonska razveza, so bila prepovedana iz istih razlogov. V Katoliški akciji so novega človeka videli kot» / / apostol[a] med poklicnimi tovariši [ki] mora imeti nove lastnosti, ki jih sedanji človek nima; s temi lastnostmi bo potem s svojim zgledom in osvajalnim delom pridobival in reševal poklicne tovariše / / Izoblikovanje / / v jedrnih skupinah zahteva veliko časa, podobno kot zahteva veliko časa vrtnarjevo delo, ko zboljšuje vrste in uvaja nove«(odar, 1949, 169). Ta diskurz, ki koncizno opiše»izgradnjo«novega človeka, se sklada s fašističnimi idejami. Naslednja stopnja»očiščenja družbe«je bilo prisilno spreobračanje v katolicizem. V najhujši obliki, predvsem v vojnah in/ali kolonijah, pa se je to odražalo kot etnično čiščenje (Bijman, 2009, ). Večina katolikov je sicer zavračala nacionalsocialistično rasno politiko, ne pa ideje evgenike, fašistične biopolitike, o izboljšanju človeških značilnosti (Dagnino, 2008, 121). Odklonilni odnos do nekatoliških verskih skupnosti in prostozidarstva je bila (še) ena od skupnih točk fašizma in katolicizma (Fontana, 1973). Fašizem je katolicizem v Italiji dojemal kot državno religijo, druge verske skupnosti pa so lokalne oblasti tako ali drugače izkoriščale, preganjale ali nadlegovale, tudi po zakonu o priznanih verah, sprejetem leta 1929 (La Legislazione sui culti ammessi), ki je urejal odnose z»manjšinskimi«verami. Ta zakon je med drugim podelil zakonskim zvezam, sklenjenim v nekatoliških verskih skupnostih, državno veljavo, a ni zagotovil popolne enakosti veroizpovedi (prim. Leziroli, 2004; Scoppola, 1973). Katoliki so takšni obravnavi le redko nasprotovali. Papež Pij XI. je, na primer, leta 1938 z veseljem sprejel novico, da fašistični režim ne bo postavil mošeje v Rimu. Zahteval je tudi, da se bolj nadzira misijonarsko delovanje valdežanov in protestantov na novo pridobljenih afriških teritorijih (Bosworth, 2006, 258). Ta tema, z izjemo antisemitizma oziroma antijudaizma, je v zgodovinopisju slabše raziskana. Najverjetneje, ker gre za manjše verske skupnosti, čeprav gre za odklone, ki so pripeljali tudi do relativno visokega števila izstopov iz RKC in masovnih vstopov v RKC, zlasti po uvedbi rasnih zakonov leta 1938, ko je RKC predstavljala zavetišče za konvertite, med katerimi so prevladovali Judje. 3 3 Razmerje med številom apostatov in konvertitov je v tržaško-koprski škofiji še leta 1923 v korist»odpadnikov«od RKC, nato pa število spreobrnjencev v RKC preseže število t. i. apostatov. Zelo izstopata leti 1938 in 1939, ko je v RKC v tržaško-koprski škofiji vstopilo kar 891 oseb, vzrok temu pa so sprejeti rasni zakoni (ADT, škofijski register, ). 750

13 Precej prostozidarjev je fašistično gibanje podprlo, več prostozidarjev pa si je v letih , ko se je pričela kazati nezdružljivost med fašizmom in prostozidarstvom, premislilo in so začeli delovati proti fašizmu. Posledično so fašisti prostozidarje obtožili, da so koordinator mednarodnega antifašizma in leta 1924 izdali direktivo, naj fašistične partije prekinejo vse preostale zveze s prostozidarji, jih identificirajo, izolirajo in uničijo njihovo enotnost. V fašistični viziji nacionalne enotnosti pač ni bilo prostora za samostojne, avtonomne skupine, kot so bile politične stranke, sindikati, prostozidarstvo in verske skupnosti (z izjemo RKC) (Paxton, 2004, 144; Apollonio, 2004, 78 79). Konvergenca med katolicizmom in fašizmom, ki je bila toliko bolj značilna za italijansko okolje, velja pa tudi na splošno, je velik poudarek na instituciji družine, zlasti fašističnem demografskem boju in perpetuiranju patriarhalne družbe. RKC je vedno podpirala velike družine, svetost zakona in materinstva. Na ključnem področju, kot je bila vzgoja, je imela po katoliškem nauku družina bolj ugledno vlogo kot država. V okviru družine naj bi tudi potekala rekristjanizacija (Dagnino, 2008, 121). Fašizem in RKC sta se v patriarhalni slogi strinjala glede primerne vloge ženske v družbi. Tako Katoliška cerkev kot država sta bili prepričani, da je splav poseben greh, saj prestopa, krši to, kar se je smatralo za pravila Boga, naroda in rase. S tem, ko so si delili ta pogled, je država leta 1931 poostrila kazni za ta»zločin«in za druge oblike kontracepcije, ravno ko je spor okoli Katoliške akcije dosegel višek. Enciklika Casti connubi pa je leto prej formalizirala nestrinjanje RKC s kontracepcijo kakršnekoli vrste. Vizija takšne»vestne«žene in matere pa je obstajala bolj v očeh stranke in duhovnikov kot v resnici (Bosworth, 2006, ). Ko govorimo o Kraljevini Italiji v celoti, je imel katolicizem še neke specifike v odnosu do takrat razširjenih političnih idej in praks italijanskega fašizma. Te so občasno tudi presegale institucionalne okvire Katoliške cerkve in so bolj značilnost katoliških laikov kot duhovščine ali so bile celo v nasprotju s priporočili vrha Katoliške cerkve. V kolikor se je fašizem RKC sprva zdel kot zaščitnik»krščanske civilizacije«, ki ji grozijo»zmote modernosti«, so v obdobju katoliki v Italiji spoznali, da fašizem ni odziv na modernost, ampak njena oblika, ki pa so jo mnogi sprejeli kot najprimernejšo pot v modernost, ki bi lahko zaustavila najhujše globalne pritiske na njihovo»tradicijo«(moro, 2015, 84). Ukinitev Partito Popolare Italiano (PPI) leta 1926, ki je bila sicer razpuščena istočasno kot druge politične stranke, lahko razlagamo na eni strani kot nepripravljenost Svetega sedeža, da bi preprečila strankin konec v zameno za zagotovitev obstoja bolj razširjene in za vodstvo RKC pomembnejše Katoliške akcije. Na drugi strani pa gre ob nespornem pritisku Svetega sedeža na Luigija Sturza, da odstopi z mesta predsednika PPI za dejanje v skladu s kritiko demokracije in parlamentarizma ter nasprotovanjem sodelovanju PPI s socialistično stranko. Poleg tega je PPI s svojimi intervencijami proti fašizmu oteževala ohranjanje statusa quo z državnim režimom, papež Pij XI. pa se je tudi pretirano zanašal na konkordatsko politiko (Bosworth, 2006, ; Di Maio, 2005; Rhodes, 1973, 213). Mit o italijanskem imperiju z izrazito podporo katolikov italijanskim osvajanjem v Afriki se je izkazal kot ena najbolj jasnih skupnih točk med fašističnimi in katoliškimi projekti. Za intelektualce italijanske Katoliške akcije vojna v Etiopiji ni bila običajno nasilje, ampak duhovna, moderna in nacionalna iniciativa, ki naj bi vodila Italijo k veličastni prihodnosti v svojem iskanju preporoda družbe (Dagnino, 2008, ; Moro, 2015, 751

14 83). Pri hvalnicah italijanskemu afriškemu imperiju so zavzeli stališče, da je ta povsem drugačen od predhodnih tujih gospostev, zlasti francoske in britanske verzije (Moro, 2004). Afričane naj bi rešili suženjstva, zaostalosti in kaosa. Fašisti so skušali svoje akcije zakriti s floskulami o disciplini in civiliziranosti, a so v tem smislu bili katoličani bolj prepričljivi, ko so igrali na vrlino dobrodelnosti (Dagnino, 2008, 120). V Azione fucina: settimanale della Federazione universitaria cattolica italiana celo zasledimo izjave, da je vojna imela tudi terapevtske učinke, s tem ko je nezgodovinska ljudstva vključila v zgodovino (Dagnino, 2008, 120). Pomemben del te»pomoči«ubogim»barbarom«je bilo seveda tudi širjenje katoliške vere. Takšen diskurz, ki Drugega sicer približa, in mitiziranje poslanstva Italije sploh ne dopuščata kakršnekoli zmote, saj je vse, kar se stori, dobro za Afričane. Sprega fašistične politične propagande, naslednikov vélikih Rimljanov, z duhovno velesilo, pa je njihovo misijo, polno nesebičnih namenov, še dodatno podkrepila. Najmočnejši kohezivni element med italijanskimi katoliki in fašizmom je bil namreč sam nacionalizem oziroma patriotizem, ki je v tem obdobju v Italiji imel skoraj izključno fašistične oblike reprezentacije. Notranja razhajanja kažejo, da se je stik katolicizma s fašizmom zgodil v kontekstu naraščajoče fragmentacije med katoliki. Čeprav sta bila podpora in odobravanje bila široko razširjena, ne moremo spregledati, da je vprašanje fašizma ostalo delitveni element znotraj katoliške skupnosti (Moro, 2015, 76). Z opustitvijo ideje o dveh monolitnih strukturah»katolicizma«in»fašizma«griffin definira štiri idealno-tipske vrste odnosov:»plitvo podvojenost«predvsem idejnih podobnosti,»pasivno kolizijo«vsakodnevnega stika in zamenjave,»proaktivno kolizijo«odkrite podpore in akomodacije fašizma ter»hibridizacijo«, ko pride do temeljite fašizacije katoliške vere oziroma pokristjanjenja fašizma (Griffin, 2015, 64 65). JULIJSKA KRAJINA: STIČNE TOČKE MED OBMEJNIM FAŠIZMOM IN RIMSKOKATOLIŠKO CERKVIJO Radikalni nacionalizem v obliki fašizma, ki se je oplajal iz italijanskega iredentizma in splošnega nezadovoljstva po 1. svetovni vojni, je bil pereč problem na obmejnem področju, poseljenem z neitalijanskim prebivalstvom.»pohabljena zmaga«na eni strani ter začrtanje državne meje v škodo nacionalnih manjšin, katere posledica sta bila odpor in iredentistično gibanje (tudi) na strani Slovencev in Hrvatov na drugi strani, je bilo najugodnejše okolje za vznik raznoraznih konfliktov. Nič drugače ni bilo na verskem področju in na relaciji Katoliška cerkev država. Pravzaprav se je ideološko in politično sodelovanje med režimom in Katoliško cerkvijo, ki je bilo značilno za vso državo, redkokje kazalo tako očitno kakor v»novih provincah«, kjer je bila Katoliška cerkev do leta 1931 oziroma 1936 v rokah slovenske ali Slovencem in Hrvatom naklonjene cerkvene hierarhije, nižja cerkvena struktura pa je bila v veliki večini slovenska oziroma hrvaška (Pelikan, 2002a). Ukrepi Svetega sedeža, ki so bili v skladu z zahtevami italijanske države, so tako precej zarezali v ustroj RKC v Julijski krajini. Režim je želel nove državne meje uskladiti s cerkvenimi in je zavračal delovanje cerkvene hierarhije in duhovščine, ki bi nasprotovalo 752

15 postulatom nacionalne države, utemeljene na asimilacijski politiki»večvrednega«naroda nad kulturno nedoraslimi (po njihovem prepričanju neavtohtonimi) etnijami. Eno ključnih vprašanj je tako postalo, kako poenotiti RKC v Julijski krajini v skladu z vsedržavnim položajem RKC v Italiji. Iskanje rešitve je bilo zahtevno za državno oblast, še bolj pa za RKC, ki je sicer na vsedržavni ravni s konkordatom leta 1929 dosegla spravo z državnim režimom. V Vatikanu in v Julijski krajini se je v tej zvezi nenadoma pojavil nov pojem:»romanizacija«(pelikan, 2013, 315). V konkordatu Sveti sedež namreč ni poskrbel za primerno zaščito (vsaj) jezikovnih pravic manjšine, pravzaprav je bilo manjšinsko vprašanje skoraj povsem izločeno iz sporazuma, četudi je bilo predmet pogajanj (Pollard, 1985, 94, ). Le v 22. členu se dotakne problematike z določilom, da se lahko po potrebi duhovnikom, ki ne znajo»krajevnega jezika«, dodeli koadjutorja, a hkrati postavlja zahtevo, da lahko župnijo zasedejo samo italijanski državljani, ki znajo italijansko (Mercati, 1954). Zahteva, da mora duhovnik ali njegov pomočnik poznati»krajevni jezik«, pa ob nadaljnjih pritiskih režima in popuščanju Svetega sedeža ni imela posebnega učinka. Po konkordatu se stopnjujejo ukrepi, ki posegajo v multietnično podobo Julijske krajine tudi na verskem področju. Prišlo je do: 1) ukinitve vsega slovenskega in hrvaškega, tudi katoliškega periodičnega tiska (1930); 2) zamenjave goriškega nadškofa Frančiška Borgie Sedeja (1931); 3) prepovedi rabe slovenščine v katoliških cerkvah v Benečiji (1933); 4) zamenjave osebja vseh slovenskih in hrvaških samostanov v Julijski krajini do leta 1934 z italijanskim; 5) prepovedi rabe slovenščine v cerkvah v predmestjih Trsta (1936); 6) zamenjave tržaško-koprskega škofa Luigija Fogarja, ki se je upiral t. i.»etnični bonifikaciji«znotraj Katoliške cerkve (1936); 7) pritiskov s strani cerkvene hierarhije (tj. škofov Carla Margottija, Antonia Santina, Giuseppeja Nogare idr.) na slovenske in hrvaške duhovnike, naj poučujejo verouk v šoli (kar je pomenilo v italijanščini) in drugih ukrepov (Pelikan, 2002a, 302). Večino represivnih administrativnih potez je spremljal predhodni tajni dogovor na relaciji fašistični režim Katoliška Cerkev. Sledil je odločen nastop lokalnih fašističnih oblasti, ob pritožbah pa so se predstavniki Svetega sedeža izgovarjali, da so proti zakonom državnih oblasti nemočni. V najbolj zapletenih in občutljivih primerih kot sta tudi prisilna odstopa nadškofa Sedeja in škofa Fogarja, ki sta se zadnja izmed cerkvenih dostojanstvenikov v Julijski krajini upirala italijanizaciji s pomočjo Katoliške cerkve, pa je bil uporabljen institut domnevno»neodvisne vizitacije«. Dejansko je šlo za izvedbe že sklenjenih skupnih odločitev italijanske vlade in Svetega sedeža (Pelikan, 2013, ; prim. Vinci, 2004, 36). Do odstopov in/ali nasilnih pritiskov italijanskih oblasti na slovenske in hrvaške škofe pa je prišlo že prej, celo pred vzponom fašizma, kot v primeru škofa Mahniča in škofa Karlina. Zahteva režima, da se zamenja»problematične«škofe v Julijski krajini, pa se lahko tolmači tudi kot posledica spora okoli Katoliške akcije leta 1931, četudi je papež Pij XI. vatikanskega nuncija v Jugoslaviji Ermenegilda Pellegrinettija prepričeval, da Mussoliniju ne bi žrtvoval niti svojega portirja, kaj šele škofa (Mithans, 2015, 348). 4 Giovanni Miccoli je zapisal, da pri odstopu škofa Fogarja nikakor 4 Glej tudi: ASV, Archivio di Prefettura, Diario di Pellegrinetti, n. 12,

16 ne moremo govoriti o pritisku ali celo spopadu med fašističnim režimom in politiko Svetega sedeža, temveč ga lahko razumemo samo kot dokaz, kako globoko je uspela fašistična penetracija v Katoliški cerkvi (Miccoli, 1976, 31). Zaradi takšnega ravnanja obeh oblasti so se slovenska in hrvaška katoliška duhovščina ter primorski krščanski socialci, ki so bili precej dobro obveščeni tudi o teh zakulisnih igrah, pričeli ne le upirati fašistični oblasti, ampak so imeli tudi vse večje zadržke do politike Svetega sedeža. Zaradi tega so mnogi emigrirali, bili konfinirani in osumljeni protidržavne dejavnosti. O odkritem sodelovanju, podpori bodisi katoliške hierarhije bodisi laikov fašizmu, tako govorimo pri večinsko italijanski populaciji (ter deklariranih Italijanih nacionalnih konvertitih), medtem ko je večina slovanskih katolikov kakršnemukoli sodelovanju nasprotovala. Takšna površna nacionalna slika je smiselna omembe tudi zato, ker je bila sprememba nacionalnosti razmeroma enostavna (seveda le v eno smer s konvertiranjem v italijanstvo), prevzem fašistične ideologije pa v polariziranih skupnostih bolj ali manj nacionalno izključljiv. Ne gre pa prezreti sivega polja oseb, ki so se vpisale v fašistično stranko iz povsem praktično-pragmatičnih razlogov (npr. da so lahko obdržali svojo obrt) in oseb, tudi italijanskega izvora, ki so tiho nasprotovale fašizmu. Politične preference tako le ne gre posplošiti glede na nacionalnost. Obstajale so individualne izjeme odpornikov tudi med italijansko govorečim klerom, sicer skrbno zakrinkane znotraj formalnega sprejemanja režima. Prepoznamo lahko raznolike odtenke drže med redovniki, ne le znotraj frančiškanskega reda, ampak tudi med tržaškimi salezijanci regnicoli. Tudi med duhovniki, nekdaj podporniki Habsburžanov, ne manjka izrazov naklonjenosti fašizmu. Takšen primer je poreško-puljski škof Pederzolli, ki se je povsem podredil zahtevam fašističnega režima vsaj po letu 1929, tudi glede protislovanske politike v Istri, s čimer je dajal jasno utvaro lokalnim predstavnikom partije o cerkvenem konformizmu. Poseben primer je tudi Giovanni Sirotich, nato Sirotti, nekdaj podpornik Slovencev in Hrvatov, nato vnet italijanski patriot, če ne kar filofašist. Prva, ki sta bila obtožena italijanizacije oz. romanizacije lokalne Cerkve, pa sta bila škofa Sain in Santin na Reki z uvedbo latinskega jezika v nekatere župnije. Vendar gre za posameznike primere, ki jih ne moremo generalizirati. V celoti je duhovščina v regiji ohranjala določeno stopnjo nezaupljivosti do fašističnih oblasti, ki ni želela razumeti motivov za protektivno držo cerkvene hierarhije do Slovencev in Hrvatov, kar je pripeljalo do mnogih nasprotij in sporov (Apollonio, 2004, ; prim. Pelikan, 2002b). V Julijski krajini je bila prisotna obmejna fašistična retorika, ki je slovanstvo večkrat enostavno povezovala s pojmom barbarstva, manjvrednosti in zaostalosti (Klabjan, 2007). Dodatno pa so bili ožigosani in prikazani kot problem tudi pred RKC, s tem ko so fašisti komunizem na tem območju neredko kar povezovali s Slovani oziroma njihovimi odporniškimi, protifašističnimi gibanji, ki pa so se razlikovala glede na politično pripadnost in oblike delovanja. Odnosi med verskimi skupnostmi in fašizmom so bili v Julijski krajini še posebej specifični. V zelo okrnjenem številu in v večji meri med emigranti v Jugoslaviji je prihajalo med Slovenci in Hrvati v Julijski krajini zaradi nestrinjanja z vatikansko politiko neodzivnosti na fašistično preganjanje narodnih manjšin tudi do izstopov iz katolicizma. Tako so nastajali nekakšni»versko-politični krožki«(npr. srečanja adventistov pri slo- 754

17 venski družini Novak na ulici Coroneo v Trstu) (ADT, 1940/40; ADT, 1938/623; ADT, 1938/493) in svojevrsten tako protifašističen kot tudi protikatoliški upor (prim. Blasina, 1993, 3). Pri tem je pomenljivo, da so primorski krščanski socialci kritizirali Sveti sedež ravno v protestantskem, pravoslavnem in liberalnem časopisju (Pelikan, 2006, 79). Sámo število izstopov iz RKC v tržaško-koprski škofiji v obdobju med letoma 1918 in 1941 vendarle ni zanemarljivo, saj znaša skoraj 1000 oseb. 5 Med temi pa ni večjega števila prestopov v srbsko pravoslavje (le okoli 10), 6 za razliko od Jugoslavije, kjer je na prestope vplivala zlasti ideologija unitarnega jugoslovanstva. Tako v Italiji kot v Trstu je prostozidarstvo uživalo velik politični ugled. Ob uvedbi ukrepov fašistov zoper prostozidarstvo leta 1924 so se sicer pri škofijskem tedniku Vita Nuova odzvali zadržano, z navajanjem več primerov sodelovanja med fašisti in prostozidarji (Salimbeni, 1979, 833), a načeloma je RKC ta ukrep proti»staremu sovražniku«sprejela z odobravanjem. Partito liberale nazionale je imela svojo ložo, iz katere so izbirali svojo politično srenjo. Sovražni izbruh proti prostozidarjem na ravni nacionalne fašistične stranke se je v Trstu čutil kot spodbujanje k spremembi političnega kroga preko Partito nazionale fascista in s preverjanjem zvestobe gospodarstvenikov fašistični stranki. Oktobra 1924 so iz lokalne fašistične stranke izključili vse prostozidarje in pričeli s tihim bojem proti osumljenim podpornikom prostozidarstva, najprej med vodilnimi gospodarstveniki. Za protimasonskim duhom je vse od 60. in 70. let 19. stoletja obstajal star antagonizem med škofovsko kurijo, naklonjeno Habsburžanom, in italijanskimi liberalci v Trstu. Zaradi zgodovinskih razlogov je bilo prostozidarstvo v Trstu skoraj identično z vodilnimi predstavniki judovske skupnosti. Kakor sta bila v Trstu nacionalni liberalizem in judovstvo skoraj nerazločljiva, tako je bilo sovraštvo RKC do prostozidarjev in liberalcev prežeto tudi z antijudaizmom (Apollonio, 2004, 78 80). Posebnost tržaškega okolja je tudi ta, da so bili med vodilnimi italijanskimi iredentisti tržaški Judje. Izstopa Piero Jacchia, mason in Jud, ki je kot eden prvih Mussolinijevih privržencev prenesel fašistično gibanje v Trst (Pirjevec, 2016). DIVERGENCE MED FAŠIZMOM IN KATOLICIZMOM Obstajajo divergence med fašizmom in različnimi instancami katolicizma kot tudi različni pogledi katoliških taborov. Med katoliki je bila namreč prisotna velika nehomogenost. Pomembna je razlika med pogledi RKC in fašizma na narod oziroma nacionalizem. Če je narod pri fašizmu ena najpomembnejših entitet, je katolicizem»vesoljen«, nadnacionalen, čeprav ne odreka pomembne vloge tudi narodu. Pomembnejša pa je RKC rekristjanizacija družbe, neodvisno od nacionalizma, ki razdvaja. Skozi to prizmo so se razhajali tudi pogledi Svetega sedeža in Mussolinija na Jugoslavijo, kjer je Sveti sedež predvsem želel zagotoviti pravice katoliških vernikov in ni želel ogroziti sklenitve 5 ADT, škofijski register, Iz RKC je izstopilo 980 ljudi (t. i. apostati). 6 ASPCT, stara arhiva, Podobna številka je tudi pri izstopih iz Srbske pravoslavne cerkve v Trstu. 755

18 konkordata ter je tako zavrnil italijansko politiko spodbujanja separatizma v tej državi (Pollard, 1985, ). Večino katolikov, konservativnih»centralistov«, se povezuje s hierarhijo in vatikanskimi krogi. Bili so nenaklonjeni enopartijskim režimom, a jim niso nasprotovali v odnosu do avtoritarnih izkušenj. Te so celo sprejemali z določeno mero simpatije, zlasti če so bile omejene znotraj specifičnega nacionalnega konteksta. Kot antikomunisti so v fašističnih gibanjih videli možen branik, zaščito v obdobju socialnega, ekonomskega in političnega zloma, tudi kot»oboroženo vejo konservativne stranke«. Bili so»nacionalni«v smislu, da so verjeli v močan stik med religijo in narodom. Fašizem s statolatrijo, kultom vodje in nacionalnim poganstvom so tako vseeno videli kot boljšo možnost od masonstva ali antiklerikalne demokracije. Na levici so bili krščanski demokrati in liberalne manjšine (npr. italijanski katoliški antifašisti znotraj Partito Popolare Italiano), ki so vztrajali na nezdružljivosti fašizma in katolicizma. Katoliška desnica pa je bila na splošno sestavljena iz filoavtoritarnih, radikalno antisekularnih in antimasonskih (pogosto tudi antijudaističnih), največkrat nacionalističnih skupin. Treba pa je znotraj desničarskega katolicizma ločiti še med desnico, ekstremno desnico in fašistično desnico (Moro, 2015, 73). Poudariti je treba, da je tudi v več primerih konvergence, podpore, kolizije in hibridizacije vedno ostala jasna distinkcija med katoliki in fašističnimi gibanji. V katolicizmu so totalitarni elementi, a med cerkveno in fašistično oblastjo je v odnosu do totalitarizma prisotnih več pomembnih razlik. RKC je tudi neposredno kritizirala totalitarne režime, in to ne le komunizem. Sveti sedež je v času papeževanja Pija XI. izdal ločene enciklike proti totalitarizmom, poznani sta predvsem dve, ena proti nacizmu (Mit brennender Sorge) in ena proti komunizmu (Divini redemptoris) (prim. Ramšak, 2014, 1017). Ni pa bilo izdane enciklike proti italijanskemu fašizmu in Mussoliniju. Papež Pij XI. je leta 1939 sicer pripravil govor, v katerem je odkrito kritiziral italijanski fašizem in bi ga naj prebral ob deseti obletnici konkordata, a je teden prej umrl. Njegovo objavo je nato preprečil papež Pij XII., ki se je bal morebitne škode za vernike, ki bi jo takšen poseg lahko povzročil (Coppa, 2014, 68; Fattorini, 2007, ). Ta sprememba v odnosu do Mussolinija izhaja predvsem iz nasprotujočih si pogledov na sprejem rasističnih zakonov v Italiji septembra 1938, torej na rasni antisemitizem. Na sprejemu romarjev iz Belgije, takoj po tem, ko so rasni zakoni v Italiji stopili v veljavo, je papež Pij XI. prebral sklic sv. Pavla na»našega očaka Abrahama«in dejal, da»smo v duhu otroci Abrahama / / Duhovno smo Semiti.«(Passelecq, Suchecky, 1997, xix) Zakoni proti Judom so bili izdani po vse tesnejši zvezi in nato tudi vojaškem paktu med Italijo in tretjim rajhom. Papež Pij XI. je poskušal prepričati Mussolinija, da bi spremenil rasne zakone vsaj za tiste Jude, ki so se konvertirali v katolicizem ali so poročeni s partnerjem katoliške vere (prim. Kertzer, 2015). Fašistični zakon je določal, da je Jud vsak, ki se je rodil judovskim staršem, ne glede na njegovo vero, nato pa so to določilo razširili še na Jude iz mešanih družin. Le posamezniki, ki so imeli od italijanskih staršev enega judovskega in so pred 1. oktobrom 1938 izpovedovali drugo vero kot judovsko, niso veljali za Juda. Preganjali pa niso tudi oseb in njihovih družin, ki so jim bile priznane posebne zasluge na vojaškem področju ter dolgoletne člane fašistične stranke. Takšna je 756

19 bila zakonodaja, ki pa se je v praksi izvajala precej kaotično (Podbersič, 2016, ). Sicer se je v tistem času v Italiji odvilo približno šest tisoč prestopov v katoliško vero, vanje pa so bili vključeni tako tisti iz mešanih zakonov kot tudi»pravi«judje, pri čemer je tudi Katoliška cerkev pokazala pripravljenost prirediti datacijo krstitev na datum pred 1. oktobrom 1938 (Podbersič, 2016; Zuccotti, 1987). Po drugi strani pa je bilo v rimski kuriji precej oseb, ki so rasne zakone proti Judom podpirale. Nekateri člani državnega tajništva Svetega sedeža na čelu z državnim tajnikom Pacellijem naj bi celo podpisali tajni dogovor s fašistično Italijo, da bodo opustili kampanjo proti italijanski antisemitski zakonodaji (Martini, 1963). Strinjanje s fašistično protijudovsko politiko pa je zaznati tudi v objavah v Osservatore Romano, čeprav je več katoliških časopisov v Italiji in po svetu zakone obsodilo (prim. Moro, 2015, 87). Kljub temu, da se je precej katolikov v Italiji, med katerimi je sicer še vedno bil prisoten verski antijudaizem, preganjanju in šikaniranju Judov uprlo, ni prišlo do formalnega razdora z režimom glede na prejšnje obdobje sprave. Vsekakor pa pride do vidne ohladitve odnosov, toliko bolj zaradi Mussolinijevega prijateljstva s Hitlerjem, ki se je resno zameril papežu z neupoštevanjem določil nemškega konkordata in širjenjem»poganske religije«. Papež Pij XI. Hitlerja leta 1938 tako sploh ni sprejel v avdienco, tajno pa je naročil ameriškemu jezuitu Johnu LaFargu mimo svojega državnega tajnika da pripravi encikliko, ki bo obsodila rasizem in antisemitizem (Humani Generis Unitas, t. i. skrita enciklika). Dokument, ki je obsodil vsakršno obliko totalitarizma, ki poveličuje narod, raso ali razred, podobno kot papežev govor proti fašizmu zaradi njegove smrti ni prišel v javnost, znova zaradi Pacellijevega posredovanja ob vsesplošnih napetostih in kmalu zatem pričetku druge svetovne vojne (glej: Passelecq, Suchecky, 1997; Gentile, 2015, 40 41). RKC ni sprejemala totalitarnega režima, tudi v kolikor ta zmanjšuje njeno vlogo v družbi. Po mnenju nekaterih avtorjev je v več državah katolicizem preprečil, da bi se iz avtoritarnih režimov razvili totalitarni režimi. Najhujša nesoglasja med Pijem XI. in Mussolinijem pa je sprožilo rivalstvo po čim večjem vplivu na vzgojo mladine, ki se zrcali skozi spor okoli delovanja Katoliške akcije med mladimi. Hkrati gre torej za podobne težnje, ki pa so neobhodno vodile v konflikt, v katerem je imela RKC v Italiji za izgubiti precej več kot Mussolini, ki je zatem tudi pristal v kompromis. Problem se sicer vleče vse od ustanovitve Balille leta 1926 in nato zastoja pogajanj za sklenitev Lateranske pogodbe leta 1928, saj je prihajalo do napadov fašistov na mladinske katoliške organizacije. V 43. členu italijanskega konkordata sta se italijanska vlada in Sveti sedež dogovorila, da bodo ukinjeni katoliški skavti, ostale mladinske skupine Katoliške akcije pa bodo še naprej obstajale. Spor je ponovno eskaliral leta 1931, ko se je Mussolini na napovedano širitev dejavnosti Katoliške akcije odzval z razpustitvijo vseh mladinskih organizacij, povezanih s Katoliško akcijo, še prej pa obtožil papeža, da je s Katoliško akcijo želel ustanoviti pravo politično stranko (glej: Gentile, 2015, 46). Papež je na to odgovoril z izdajo enciklike Non abbiamo bisogno, nagovorom vsem katolikom, v katerem je zavrnil mnenje, da izobraževanje sodi le v pristojnost države, zadržal pa se je obsodbe fašističnega režima. Po kratkem obdobju razburjenja sta se Mussolini in Pij XI. sporazumela s t. i. drugim konkordatom (glej: Ferrari, 1989; Pelikan, 2002b). Ta dogovor je omejil delovanje Katoliške akcije na izključno versko dejavnost, 757