DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA. Vloga in zloraba Centralne obveščevalne agencije v primeru napada na Irak leta 2003

Transcription

1 DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Vloga in zloraba Centralne obveščevalne agencije v primeru napada na Irak leta 2003 Junij, 2015 Ana Grubar Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar

2 Zahvala Diplomska naloga je delo, pri katerem nadgradiš svoje znanje in ki te vodi na novo pot v prihodnost. Vendar bi bilo brez določenih ljudi vse težje, zato se iskreno zahvaljujem: Mentorju, izr. prof. dr. Andreju Sotlarju, za vso strokovno pomoč, hitre odzive in usmeritve pri pisanju diplomske naloge. Hvala Boštjanu, ker je ves čas zaupal vame in mi izkazal izjemno podporo. Iz srca se zahvaljujem tudi svoji družini, ki mi je omogočila študij in mi na celotni življenjski poti stala ob strani ter me podpirala.

3 UPORABLJENE KRATICE BIR - Bureau of Intelligence and Research (Urad za obveščevalno dejavnost in raziskave) CIA - Central Intelligence Agency (Osrednja obveščevalna agencija) CIG - Central Intelligence Group (Osrednja obveščevalna skupina) DIA - Defense Intelligence Agency (Obrambna obveščevalna agencija) DNI - Director of National Intelligence Agency (Pisarna direktorja NIA) FBI - Federal Bureau of Investigation (Zvezni urad za preiskovanje) IAEA - International Atomic Energy Agency (Mednarodna agencija za atomsko energijo) NIA - National Intelligence Agency (Nacionalna obveščevalna agencija) NIC - National Intelligence Council (Svet za nacionalno obveščevalno dejavnost) NIEs - National Intelligence Estimates (Nacionalne obveščevalne ocene) NRO - National Reconaissaence Office (Nacionalni izvidniški urad) NSA - National Security Agency (Nacionalna varnostna agencija) NSC - National Security Council (Svet za nacionalno varnost) OMU - Weapons of mass destruction (Orožja za množično uničenje) OZN - Organizacija Združenih narodov PDB - President's Daily Brief (Dnevno poročilo predsedniku ZDA) SSCI - U.S. Select Senate Committee on Intelligence (Komisija za obveščevalno dejavnost ZDA) UNMOVIC United Nations Montoring, Verification and Inspection Commission (Komisija za nadzor, preverjanje in inšpekcijo) UNSCOM - United Nations Special Commision (Posebna komisija za Irak) USSS - United States Secret Service (Tajna služba ZDA) VS ZN - Varnostni svet Združenih narodov ZDA - Združene države Amerike WTC - World Trade Center (Svetovni trgovinski center)

4 KAZALO VSEBINE KAZALO VSEBINE... 3 POVZETEK UVOD METODOLOŠKI PRISTOP PREDMET IN CILJI PREUČEVANJA HIPOTEZE METODE OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE IN NJENA OBVEŠČEVALNA SKUPNOST VKLJUČEVANJE AMERIŠKIH OBVEŠČEVALNIH SLUŽB V NACIONALNO POLITIKO AMERIŠKI OBVEŠČEVALNI PROCES KDO DELA KAJ IN ZA KOGA? CENTRAL INTELLIGENCE AGENCY CIA Začetki CIE Pristojnosti na nacionalni in globalni ravni CIA in demokracija je obveščevalna služba lahko demokratična? VPLETENOST ZDA V DOGODKE, KI SO BILI LETA 2003 POVOD ZA INVAZIJO NA IRAK VLOGA ZDA V BOJU PROTI SVETOVNEMU TERORIZMU Ameriška intervencija v vojaških spopadih na območju Iraka ZDA V PRIPRAVAH INVAZIJE NA IRAK LETA Povod Stališča članic Združenih narodov o Bushevem načrtu napada na Irak CIA PRED NAPADOM NA IRAK LETA PRITISK BELE HIŠE NA CIO ZA PRIDOBIVANJE PODATKOV O OBSTOJU OROŽJA ZA MNOŽIČNO UNIČENJE DEJAVNOSTI CIE PRI PRIDOBIVANJU PODATKOV O OBSTOJU OROŽJA ZA MNOŽIČNO UNIČENJE Iskanje podatkov Prirejanje podatkov

5 6.2.3 Prepričevanje javnosti in varnostnega sveta ZN POSLEDICE, KI SO DOLETELE CIO PO KONČANEM NAPADU ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE IN KOALICIJE VOLJNIH NA IRAK PREDLOGI ZA USPEŠNEJŠE DELO OBVEŠČEVALNIH SLUŽB IN POSLEDIČNO VEČJE ZAUPANJE S STRANI DRŽAVE IN DRŽAVLJANOV ZAKLJUČEK VERIFIKACIJA HIPOTEZ POVZETEK TEMELJNIH UGOTOVITEV UPORABLJENI VIRI KAZALO TABEL Tabela 1: Prikaz formalnih in neformalnih motivov za invazijo na Irak leta

6 POVZETEK Namen ustanovitve CIE je bil predvsem zagotoviti, da v prihodnosti ne bo prišlo do velikih katastrof, kot je bil na primer japonski napad na Pearl Harbor leta Vendar je delo obveščevalnih služb v nekaterih primerih tudi neuspešno, bodisi zaradi dejstva, ker je nemogoče vedno popolnoma predvideti situacijo, ali pa zaradi politike, ki mnogokrat prezre ocene obveščevalnih služb, če niso v skladu z njenimi prepričanji ali interesi. Za enega najbolj znanih obveščevalnih neuspehov velja teroristični napad na Svetovni trgovinski center leta 2001, ki je dve leti kasneje posledično pripeljal do ponovnega vprašanja o zakonitosti dela ameriške obveščevalne službe CIE. Govorimo o ameriški invaziji na Irak leta 2003 s strani administracije G. Busha mlajšega, ki je prezrla oziroma celo namerno priredila ocene CIE glede iraškega posedovanja OMU. Omenjena orožja so bila, poleg teroristične grožnje, ki naj bi jo po besedah Bele hiše predstavljal Sadam Husein, uradno glavni vzrok za napad na Irak. Po koncu prve zalivske vojne se je v Iraku začelo razoroževanje in s tem posledični nadzori inšpektorjev s strani ZN, ki so preverjali tudi prisotnost OMU. Kljub dejstvu da je ameriški nacionalni sekretar Colin Powell pred VS ZN novembra 2002 predstavil dokaze o prisotnosti OMU v Iraku, se postavi vprašanje, ali so bili ti dokazi resnični in zakonito pridobljeni. Odgovor je seveda negativen, celo Kongres ZDA je sčasoma izjavil, da je Busheva administracija pretiravala glede terorističnih groženj s strani Huseina ter se oprla na nezanesljive obveščevalne izsledke (Senate Select Committee on Intelligence, 2014). Kljub odločitvi VS ZN, da ne podpre Bele hiše pri invazije leta 2003, je Bush ustanovil Koalicijo voljnih, s pomočjo katere je vdrl v Irak. Številni analitiki, organizacije in mediji si delo obveščevalne skupnosti ter pritiske s strani političnega vrha, v omenjenem primeru, razlagajo po svoje. Določeni zagovarjajo zakonitost in suverenost takratnega dela obveščevalnih služb, spet drugi so mnenja, da je politika diktirala delo le-tem. Direktor CIE, George Tenet, je zapisal, da je CIA Beli hiši predala nezanesljive podatke, ki so v veliki meri temeljile na domnevah o iraškem orožju. Bela hiša pa je te ocene priredila in jih kot takšne lažno predstavila VS ZN ter širši javnosti. Takšno ravnanje ameriškega političnega vrha kaže na manipulativno in samovoljno delo politike, hkrati pa omadežuje obveščevalno skupnost in njeno delo v javnosti. Ključne besede: CIA, obveščevalna dejavnost, Irak, orožje za množično uničenje, Bela hiša, politika, vpliv in zloraba 5

7 Summary The role of Central Intelligence Agency and its misuse in the case of an attack on Iraq in 2003 The main purpose of CIA foundation was to prevent great security catastrophes like Japanese secret attack on Pearl Harbour in 1941 in the future. However the work of intelligence agencies is sometimes unsuccessful. One of the reasons is the fact that it is impossible to predict the situation perfectly or politics that rather ignores evaluations of intelligence service that goes against their beliefs and decisions. One of the most known intelligence failures is terroristic attack in 2001 on World Trade Center that has led to question the legality of work of CIA two years later. We are talking about the American invasion on Iraq in 2003, where administration of Mr. Bush Jr. overlooked or deliberately falsified evaluations of the CIA concerning possession of WMD in Iraq. Mentioned weapons were, in addition of terrorist threat by Saddam Hussein, officially the main reason for attack on Iraq. After the first Gulf war, disarmament and consequently inspectorate controls of UN have started in Iraq, where they also checked for presence of WMD. Despite the fact, that has American secretary of state Colin Powell in November 2002 presented evaluations of WMD presence in Iraq in front of UN SC, we can ask ourselves a question whether these proofs were genuine and legally obtained. The answer to that question is negative, even the U.S. Congress has eventually declared that Bush s administration has exaggerated with Saddam Hussein s terroristic threats and relied on undependable intelligence results (Senate Select Committee on Intelligence, 2014). Despite of negative decision of UN SC about supporting U.S. in invasion in 2003, Bush founded Coalition of the Willing. Numerous analytics, organisations and media interpret the work of intelligence service and political pressure in this case differently. Some advocate legality and sovereignty of intelligence work in that time, others think that the politics dictated their work. CIA Director, George Tenet wrote, that CIA has passed unreliable data that were based on assumptions about WMD to the White house. But White House deliberately overlooked hints and facts that Iraq does not possess WMD, so it falsified that data and falsely presented them to UN SC and the public. That kind of political work show us manipulative and arbitrary work of policy and at the same time it defilements intelligence community and its work in public. Key words: CIA, intelligence service, Iraq weapons of mass destruction, White house, politics, influence and misuse 6

8 1 UVOD Združene države Amerike (ZDA) se že od nekdaj vsakodnevno soočajo s številnimi varnostnimi problemi, kamor spadajo ponavljajoče se teroristične grožnje, predvsem s strani skrajnih terorističnih gibanj. Vzrok za napade skrajnežev je mnogokrat vmešavanje ameriške politike s ciljem vsiljevanja svojih gospodarskih interesov v regijah po vsem svetu. Eden izmed glavnih razlogov za teroristične grožnje so prav tako ameriška vojaška posredovanja na tujih ozemljih, kot sta bila npr. Afganistan in Irak. Veliko težav povzročajo tudi tako imenovani informacijsko obveščevalni napadi, saj se število vdorov v ameriški telekomunikacijski sistem povečuje. Prav zato je pri oblikovanju ustrezne politike in učinkovitem boju proti omenjenim grožnjam pomembno delovanje obveščevalno-varnostnih služb (Dorman, 2008). Tudi Preston (2012) navaja, da se proti raznim grožnjam, bodisi mednarodnemu terorizmu, širjenju orožja za množično uničenje in spletnim grožnjam vse bolj bori ter se z njimi ukvarja obveščevalna dejavnost. Prisotnost obveščevalnih služb v državi in korektno ter zakonito delo agencij je pomembno, da se nacionalna oblast lahko spopada z navedenim. Teroristični napadi 11. septembra 2001 so ZDA presenetili, saj so verjele v dobro strateško lego države. Amerika, ki je varovana z Atlantskim in Tihomorskim oceanom, naj bi zadostovala za preprečitev kakršnegakoli napada potencialnih sovražnikov. Po koncu hladne vojne, ki hkrati pomeni tudi začetek številnih oboroženih konfliktov v mnogih regijah po svetu, in po napadu 11. septembra 2001 so prebivalci ugotovili, da ZDA le ni tako nedotakljiva ter nepremagljiva. Kljub omenjenemu zavedanju večina Američanov zaveznikov Busheve vlade ter Organizacija Združenih narodov (OZN) vseeno ni bilo pripravljenih dati zelene luči za vojaški napad leta 2003 proti Iraku. Zato se je takratni predsednik ZDA George W. Bush marca 2003 odločil ustanoviti tako imenovano kampanjo»koalicije voljnih«, katere namen je bil odstraniti režim Sadama Huseina in s tem povečati varnost članic ZN (Irogbe, 2011). Bush je želel najti povezavo med napadom 11. septembra, vodjem Iraka Sadamom Huseinom in Al-Kaido, zato se je za pomoč pri iskanju informacij obrnil na Centralno obveščevalno agencijo CIO (Central Intelligence Agency CIA). CIA naj bi pridobila 7

9 dokaze o tem, da Irak poseduje orožje za množično uničenje, ki bi služili kot upravičen razlog, da bi javnost sprejela vojaški napad na Irak. S trditvijo, da Irak pod vodstvom Sadama Huseina grozi Ameriki in državam članicam ZN z orožjem za množično uničenje, je Bela hiša želela prepričati Varnostni svet Združenih Narodov (VS ZN) s ciljem pridobiti njihovo podporo ter napasti Irak, kar se je leta 2003 tudi zgodilo. Po mnenju Johnstona (2004) je šla Busheva vlada predaleč z intervencijo v Iraku. Zmotila sta ga predvsem le dva zakonita argumenta, ki lahko upravičita vojaško akcijo, in sicer obramba pred terorizmom ter že omenjeno posedovanje orožja za množično uničenje v Iraku. Ameriške obveščevalne službe niso vedele veliko o obstoju orožja za množično uničenje v Iraku pred letom Zaradi težkega preboja v režim Sadama Huseina po prvi zalivski vojni jim je primanjkovalo zanesljivih človeških virov na tistem območju. S satelitskimi posnetki sta NSA (National Security Agency) in CIA pridobivali občasne namige o iraških namenih in aktivnostih, eden glavnih virov informacij pa so bili inšpektorji ZN, ki so na iraškem ozemlju iskali orožja za množično uničenje. CIA je po letu 1998 ostala brez trdnih in neposrednih dokazov, zato je bila prisiljena prirediti svoje analize domnevam. Mesece pred invazijo pa so se informacije začele spreminjati, saj je Bela hiša dobila poročilo National intelligence estimates (NIEs), ki je s pomočjo Ciinega dela vseboval podatke o iraškem posedovanju orožja za množično uničenje (Rovner, 2011). Dokument je vseboval analize in dokaze, da Husein še vedno poseduje omenjena orožja. Zakaj je kar naenkrat prišlo do spremembe, od domnev do trdnih dokazov? Je bila želja po napadu tako velika, da so bili dokazi ponarejeni? Ali pa je to posledica političnih pritiskov na obveščevalno skupnost? Na mestu je torej vrsta vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti. Vprašati se moramo o resničnem razlogu za intervencijo v Iraku. Poleg tega je bilo delo CIE v tem primeru označeno kot eden največjih obveščevalnih neuspehov v zgodovini. Zakaj? So agenti posredovali lažne informacije, so delovali pod pritiskom Bele hiše ali je njihovo delo potekalo po ustaljenih, z zakonom določenih pravilih? V diplomski nalogi želimo izostriti pogled prav v zvezi z navedenimi vprašanji in dilemami. 8

10 2 METODOLOŠKI PRISTOP 2.1 PREDMET IN CILJI PREUČEVANJA Bivši obveščevalni analitik CIE, Kenneth Pollack, je priznal, da so po napadu ZDA in Koalicije voljnih na Irak mnogi ljudje pričakovali odkritje velikih zalog orožja za množično uničenje. Vendar se to ni zgodilo, posledica pa je bilo preiskovanje dela CIE ter političnega zavajanja v javnosti (How did we get it so wrong, 2004). Zahodna obveščevalna skupnost je v primeru napada na Irak leta 2003 pod temeljitimi preiskavami. Tudi mi smo kot predmet diplomske naloge izbrali vlogo in zlorabo ameriških obveščevalnih služb, konkretneje CIE s strani Busheve administracije v primeru napada na Irak leta Poleg raziskovanja o sami zlorabi in delu CIE v omenjenem primeru smo pozornost posvetili tudi povezavi obveščevalne dejavnosti z nacionalno politiko. Cilji diplomske naloge so naslednji: ugotoviti, ali je Bela hiša na pobudo predsednika Georga W. Busha pritiskala na svojo največjo obveščevalno službo CIO, da ji priskrbi dokaze o iraškem posedovanju orožja za množično uničenje; ugotoviti, ali so ZDA s pritiski na CIO želele upravičiti napad na Irak leta 2003; ugotoviti, ali je bil glavni razlog za napad obstoj orožja za množično uničenje, odstranitev Sadama Huseina ali nekaj tretjega; pridobiti objektivni pogled glede vpletanja politike v delo obveščevalnih služb in obratno; na podlagi zbranih podatkov predlagati možne ukrepe za preprečitev ameriške invazije na Irak leta

11 2.2 HIPOTEZE V diplomski nalogi smo preverjali naslednje hipoteze: H1 CIA je pod pritiskom Bele hiše zbirala podatke, s katerimi je Bush želel upravičiti invazijo na Irak leta H2 CIA v času pred napadom ZDA na Irak leta 2003 ni našla dokazov o iraškem posedovanju orožja za množično uničenje. H3 Obveščevalne informacije CIE, ki jih je vlada ZDA uporabila kot dokaz za obstoj orožja za množično uničenje v Iraku, so bile pomanjkljive in so posledično vplivale na odločitev Varnostnega sveta Združenih narodov, da ne podpre Bele hiše pri napadu na Irak. 2.3 METODE V diplomski nalogi smo uporabljali teoretične metode dela, predvsem analizo pisnih virov. Na začetku naloge smo pri opredelitvi temeljnih pojmov uporabili opisno metodo. Tako smo predstavili osnovne pojme, ki bralcu omogočajo lažje razumevanje obveščevalnega področja. Gradivo smo zbrali iz različnih virov, največ informacij v tem poglavju pa smo povzeli od dveh slovenskih avtorjev. Glede na to, da je diplomska naloga teoretična, smo uporabljali metodo analize in sinteze. Z njuno pomočjo smo lahko analizirali posamezna poglavja, kot je na primer zgodovinsko dogajanje na Bližnjem vhodu v povezavi z ZDA, in kasneje analizirali delo obveščevalne službe pri pridobivanju podatkov o prisotnosti orožja za množično uničenje. Ob zaključku pa smo s sintezo povezali analizo v celoto in oblikovali lastne predloge ter zaključke. Vire podatkov smo pridobili iz knjig, člankov iz strokovnih in znanstvenih revij ter svetovnega spleta. 10

12 3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV V tem poglavju smo opredelili nekaj osnovnih pojmov, ki služijo za lažje razumevanje obveščevalnega področja, in z njim povezanih težav, ki se pojavljajo pri delu obveščevalnih služb. Obveščevalna dejavnost Obveščevalna dejavnost je zelo širok pojem, ki ga je Richelson opredelil kot»rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje.«(purg, 2002: 14) Omenjeni koraki so del obveščevalnega cikla, s katerim se pridobi in obdela podatke za nadaljnje posredovanje ustreznim službam in organom. Skozi čas so različni avtorji obrazložitvam definicije dodajali svoje poglede ter razmišljanja. Dejstvo, ki se je ohranilo, pa je, da se obveščevalna dejavnost razlikuje v ožjem ter širšem smislu. V prvem zajema omenjena dejavnost tajno zbiranje tajnih podatkov in njihovo analizo, s katero podatke transformirajo v tako imenovano obveščevalno informacijo. Širše gledano pa sem spadajo tudi protiobveščevalne in tajne akcije (Podbregar, 2012). Podbregar (2012) meni, da je obveščevalna dejavnost omejena s strokovnimi, legalnimi in etičnimi merili, saj je področje zelo občutljivo z vidika človekovih pravic in zasebnosti. Hitro se zgodi, da se te omejitve kršijo, ravno zato morajo obveščevalne službe delovati na podlagi nacionalne zakonodaje, ki omogoča učinkovit in stalen nadzor nad delom obveščevalnih služb. Opredeljeni pojem je v veliki meri povezan z nacionalno varnostjo, s katero sta povezani obramba države in zunanja politika. Eden prvotnih razlogov za skrb vladajoče politike v državi so prav delo, politično vodenje ter zmogljivosti tujih držav, glede na katere domača vlada potem prilagodi svoje delo s pomočjo obveščevalnih služb. Vendar se njihovo oblikovanje politike ne sme omejiti le na sovražnice, temveč tudi na nevtralne, prijateljske države ali celo zaveznice, ki so jim 11

13 v določenih kontekstih lahko tudi konkurenca. ZDA ima na primer veliko zaveznic, držav, ki so hkrati tudi članice Evropske unije, Nata ali ZN, vendar z marsikatero od njih tekmuje zaradi naravnih virov ter tujih trgov, na katere želi prodreti (Lowenthal, 2006). Ob tem Lowenthal (2006: 7) opozarja, da»obveščevalna dejavnost ni povezana z resnico.«vsekakor zanimiva trditev, ki je na nek način pravilna. Če bi bili podatki, potrebni za zagotovitev nacionalne varnosti, javno znani in resnični, vlada ne bi potrebovala pomoči obveščevalnih služb pri zbiranju ter preverjanju teh informacij. Vendar je to tako visok in absoluten standard, ki ga je zelo težko oziroma skoraj nemogoče doseči. Prav zato je bolj pravilno opredeliti obveščevalno dejavnost kot približek realnosti. Obveščevalna služba Pojem obveščevalne službe je ravno tako kot obveščevalna dejavnost različno opredeljen.»je aparat države, s prednostnimi cilji, kot so zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih produktov ter spoznavanje drugih držav, njihovih namer in vojaških ter političnih potencialov.«(purg, 2002). Obveščevalne službe se med sabo razlikujejo glede na: - področje dela (bodisi vojaške, civilne obveščevalne službe ali agencije znotraj ministrstev); - velikost (razvitost in razvejanost obveščevalnih služb je odvisna tudi od velikosti države); - notranjo organiziranost ter - stopnjo ofenzivnosti (razlikovanje pri pridobivanju podatkov) (Purg, 2002). Na področju ameriške obveščevalne skupnosti je CIA (2013) zapisala, katere vrste obveščevalnih produktov obveščevalne službe podajo predsedniku države, in sicer: - trenutne informacije (vsakodnevni dogodki); - mnenja (o različnih tveganjih, dogajanjih); - opozorila ter 12

14 - analize (vsebujejo temeljite raziskave varnostnega problema). Obveščevalni podatek in informacija Obveščevalne službe pri svojem delu uporabljajo metodo zbiranja tajnih podatkov, kar jih loči od klasičnega zbiranja podatkov, kateremu smo priča vsakodnevno. Po navadi poskušajo uporabiti tisto metodo, ki omogoča uspešno pridobitev informacij s čim manjšim tveganjem (Podbregar, 2012). Obveščevalni podatek je neobdelano in surovo dejstvo, ki ga je na zahtevo političnih odločevalcev potrebno obdelati, medtem ko je obveščevalna informacija že ovrednoten podatek in je namenjena naročniku po navadi političnemu vrhu (Jurše, 2014). Glede na to, da je dandanes tako na trgu kot na spletu vse več javno dostopnih informacij, morajo obveščevalne službe pri svojem delu previdno filtrirati primerne podatke, da ustrezajo zahtevam naročnikov. Šaponja (v Podbregar, 2012: 47) deli podatke glede na: -»obliko podatka (pisni, ustni, elektronski podatki); - namen (vsebinski in operativni) ter - dostopnost podatkov (javno dostopni viri in tajni podatki).«v diplomski nalogi smo veliko omenjali pridobivanje informacij glede orožja za množično uničenje s strani CIE in inšpektorjev ZN, zato je potrebno opisati še tajno sodelovanje pri zbiranju informacij o OMU. Orožje za množično uničenje je orožje, ki je zmožno povzročiti smrt in uničenje na širokem območju z izjemno silo. Izraz je na svetovnem prizorišču prisoten že od leta 1937, prvič pa je bil uporabljen med 2. svetovno vojno. Mednje spadajo atomska, biološka ter kemična orožja, ki bi imela ob uporabi velik vpliv na ljudi, lastnino ter infrastrukturo (Prados, 2006). Podatke o orožju za množično uničenje je CIA iskala s pomočjo tajnega sodelovanja. Tajno sodelovanje je metoda dela obveščevalnih služb, pri katerem tajni sodelavec (agent) sodeluje z obveščevalno agencijo. Podbregar (2012: 50):»S tajnim sodelovanjem preko posameznikov obveščevalna služba pridobiva tajne podatke. 13

15 Agenta lahko označimo tudi kot operativno sredstvo, ki selektivno pridobiva podatke in vpliva na potek raziskovanja.«14

16 4 ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE IN NJENA OBVEŠČEVALNA SKUPNOST Obveščevalna skupnost je zveza združenj in organizacij, ki pri upravljanju z odnosi s tujimi državami ter pri varovanju nacionalne varnosti ZDA delujejo posamično ali skupaj in opravljajo aktivnosti znotraj obveščevalne dejavnosti (Penn State College of Earth and Mineral Sciences [PennState], 2007). Ameriški obveščevalni sistem deluje na principu integracije, kar pomeni združevanje dejavnosti vseh obveščevalnih služb v državi in sredstev države, katerega cilj je predvsem učinkovito zadovoljevanje potreb ustreznih organov odločanja (Hadžović, v Purg, 2002). Purg (2002) trdi, da mora integrirani sistem zagotoviti sledeče elemente v državi: - določanje in izvajanje enotne obveščevalne dejavnosti, ki sta v skladu s politično ureditvijo in njeno zunanjo politiko; - izdelovanje interdisciplinarnih prognoz; - izpolnjevanje zahtev in potreb najvišjega državnega vodstva in pristojnih organov; - ustrezne odnose v obveščevalnem sistemu, ki omogočajo sodelovanje in usklajevanje med obveščevalnimi službami; - racionalno uporabo sodobnih tehničnih sredstev pri pridobivanju podatkov ter - uvajanje in uporabo sodobnega informacijskega sistema za obdelavo in prenos podatkov. ZDA so imele, tako kot veliko drugih držav, težave z uveljavljanjem integracije v obveščevalni sistem, zato so to rešili z ustanovitvijo centralne obveščevalne službe, pri tem pa obdržali resorne službe. Bela hiša je ustanovila ameriško obveščevalno službo CIO, ki ima od leta 1947 vlogo osrednje obveščevalne službe v sicer razvejanem ameriškem obveščevalnem sistemu. 15

17 Vlada vsake države sprejema obveščevalno skupnost kot pomemben del političnega in gospodarskega sistema. Vendar se v različnih političnih administracijah in pri različnih težavah vloga in pomen obveščevalnih služb razlikuje. V praksi se mnogokrat pokaže omenjena težava, saj ni nujno, da politika vidi določen problem enako kot agencije, zato to lahko vodi do ignoriranja podanih rezultatov. Kakorkoli, končne odločitve vedno sprejme le politični vrh, ki v primeru napačnih odločitev posledično nosi tudi največ odgovornosti (Lowenthal, 2006). Kot trdita Wise in Ross (1964), v ZDA obstajata dve vrsti vlad, vidna in nevidna. Vidno predstavlja Bela hiša, ki funkcionira javno in o katere aktivnosti vsakodnevno poročajo mediji. Na drugi strani je nevidna vlada, kamor spada obveščevalna dejavnost, ki izvaja vohunstvo ter skrivne operacije povsod po svetu. Kangas (2002) meni, da je v Ameriki to glavno vlogo prevzela CIA, ki je v bistvu ogrinjalo in bodalo celotne države. Kljub temu pa se Wise in Ross (1964) sprašujeta, do kakšne mere je CIA kompatibilna z ameriškim političnim sistemom oziroma kolikšna je njena težnja, da ga zaščiti? CIA in ostale ameriške obveščevalne agencije obstajajo izključno z namenom podpore Bele hiše ter predsednikovih odločitev. Če njihovo delo ni izkoriščeno, začnejo izgubljati svoj namen. Uporabna obveščevalna služba je konstanten cilj političnega vrha, katero uporabijo kot pomoč pri vodenju države, pa je stvar odločitve vladajoče politike (Lowenthal, 2006). 4.1 VKLJUČEVANJE AMERIŠKIH OBVEŠČEVALNIH SLUŽB V NACIONALNO POLITIKO Ameriške obveščevalne službe se v zadnjih letih soočajo z valom kritik, ki se nanašajo predvsem na dva resna varnostno obveščevalna problema oziroma neuspeha. Prvi je povezan s terorističnim napadom 11. septembra 2001, drugi pa se navezuje na vojno v Iraku. Ta neuspeha sta ZDA prizadejala veliko škode, saj so kritiki delovanje obveščevalne skupnosti opredelili kot značilnost sistema, ki je izoliran od preostale nacionalne skupnosti, prav tako pa so opozorili na potrebnost reform na tem področju (PennState, 2007). Lieberthal (2009: 7) je v svojem poročilu zapisal, da so:»ameriške obveščevalne službe podvržene pomembnim reformam od leta 2004, ko je 16

18 predsednik države George W. Bush podpisal tako imenovan Intelligence Reform and Terrorism Prevention Act of 2004.«Spremembe se nanašajo predvsem na izboljšanje analitičnih standardov, na številne organizacijske in postopkovne procese ter povečano število virov, na katere se lahko obrne obveščevalna skupnost pri iskanju podatkov. Sicer so številne pobude še v fazi razvoja, vendar bo zaradi tehnološke kompleksnosti potrebno nadaljevati z izboljšavami. Kot je zapisala Komisija o vlogah in zmogljivostih obveščevalne skupnosti ZDA (1996), nobena obveščevalna služba ne more delovati sama. Vedno potrebuje vodenje s strani tiste skupine ljudi, ki ji služi. Obveščevalne službe delujejo kot orodje vlade za zbiranje in analiziranje podatkov, zato so usmeritve le-te nujno potrebne, sicer so lahko zbrane informacije napačno umeščene ter interpretirane. Eden izmed razlogov za obstoj obveščevalnih služb je ravno podpora političnim procesom. Politiki konstantno potrebujejo pravočasne in ustrezne informacije, ki jim pomagajo ustvariti sliko političnega ozadja, konteksta, opozorijo na nevarnosti, nepravilnosti, tveganja, pa tudi na koristi. V ZDA obstaja med obveščevalnimi službami in politiko stroga navidezna črta, ki ločuje njihove funkcije. Državo vodi vlada s svojimi funkcijami in zakonitostmi, ki jih obveščevalna skupnost ne sme preseči, saj le-ta zagotavlja le že omenjeno podporo. Vlada mora biti pazljiva na tako imenovano»politizirano obveščevalno dejavnost«, ki lahko priredi oziroma interpretira izsledke glede na svoje politične preference (Lowenthal, 2006). Obveščevalna služba je pri svojem delu objektivna, da ne pritiska na končne politične odločitve, temveč samo poda nepristranske rezultate, kar pa je velikokrat težko, če je vodstvo obveščevalne službe privrženo določeni politični stranki (Lowenthal, 2006). Barry, Davis, Gries in Sullivan (1994) so mnenja, da morajo uradniki, zaposleni v obveščevalni službi, razumeti celoten razpon političnih potreb, da se lahko pravilno odzovejo na njene zahteve in uporabijo vse razpoložljive vire, dane v obveščevalni skupnosti. Predvsem izkušeni agenti se zavedajo slabosti posploševanja informacij, ki jih pridobi obveščevalna služba, in potrebe po izogibanju nepotrebnega podvajanja podatkov ter tekmovanja med agencijami. Prav tako se morajo zavedati, da sta 17

19 profesionalen odnos do dela in strokovnost njihova glavna aduta pri vključevanju v politični proces. Za lažje razumevanje diplomske naloge moramo na kratko predstaviti strukturo ameriške obveščevalne skupnosti. Le-ta je skupina 17 ministrstev in agencij izvršilne oblasti, katere bistvene organizacije na omenjenem področju so sledeče (Podbregar, 2012): - DIA Defense Intelligence Agency, ustanovljena za potrebe obrambnega resorja, zadolžena za koordinacijo, usmerjanje in nadzorovanje obveščevalnih služb posameznih rodov oboroženih sil. - NSA National Security Agency, je nacionalnovarnostnega pomena. Podatke zbira preko tujih komunikacij, kar vključuje kriptoanalizo oziroma razbijanje tujih šifer, zadolžena pa je tudi za varovanje ameriških komunikacij. - NRO National Reconaissaence Office, ki je v okviru obrambnega resorja pristojen za izvidništvo iz zraka, pri čemer zbira vojaške in druge podatke. - BIR Bureau of Intelligence and Research, zbira politične in gospodarske podatke za potrebe delovanja tega resorja. - FBI Federal Bureau of Investigation, ki spada pod pravosodje. Sestavljen je iz treh glavnih oddelkov: za protiobveščevalno delo, za preprečevanje kriminala in za nadzor političnih nasprotnikov. - CIA Central Intelligence Agency, ki je pristojna za zbiranje podatkov z vseh področij, dovoljene so ji tudi prikrite operacije (Purg, 2002). Purg (2002) dalje opredeljuje bistvene prioritete delovanja obveščevalnih služb ZDA, ki so predvsem gospodarsko vohunstvo, protiobveščevalna zaščita gospodarskih interesov, preprečevanje širjenja orožja za množično uničenje, preprečevanje pranja denarja, zaščita okolja in zdravja ter druge. Bistvena prioriteta, predvsem po tragičnih dogodkih leta 2001, pa je postal boj proti mednarodnemu terorizmu. 18

20 4.2 AMERIŠKI OBVEŠČEVALNI PROCES KDO DELA KAJ IN ZA KOGA?»Obveščevalni proces pomeni zbiranje in obdelavo podatkov v končne obveščevalne produkte, ki jih politiki uporabljajo pri oblikovanju odločitev in izvajanju politike«(sarkesian, William in Cimbala, 2002: 168). CIA je v svojem priročniku Customer's Handbook to Intelligence prikazala proces kot»popolni krog«, in sicer: - 1. faza načrtovanje in usmerjanje Pomeni potek vse od definiranja potrebe po podatku do prenosa obveščevalnega proizvoda do porabnika. Z zahtevo predsednika države, Sveta za nacionalno varnost ali drugega pristojnega organa po podatku se proces običajno začne korak načrtovanja in usmerjanja. Nekatere od zahtev so lahko enkratnega značaja, lahko pa so stalna obveščevalna zahteva o določenem subjektu (npr. ugotavljanje prisotnosti orožja za množično uničenje v Iraku). Prva faza pomeni hkrati začetek in konec obveščevalnega cikla faza zbiranje podatkov Pomeni nabor grobih informacij, ki so pomembne za proizvodnjo končnega obveščevalnega produkta. Z različnimi disciplinami zbiranja podatkov se zbira javno dostopne in tajne podatke. V fazi zbiranja igrajo pomembno vlogo sateliti in elektronske naprave, od 11. septembra 2001 dalje pa se pozornost ponovno namenja tudi zbiranju podatkov z uporabo človeškega dejavnika (HUMINT) faza obdelava podatkov Pomeni pretvorbo ogromnega obsega zbranih podatkov v obliko, ki jo bodo analitiki lahko uporabili pri preverjanju in izbiranju podatkov faza analiziranje in proizvodnja Pooblaščenim uporabnikom ponudi končni obveščevalni podatek, ki pa mora biti resničen, zanesljiv ter natančen faza posredovanje Pomeni širjenje končnega produkta do dejanskih uporabnikov (Sarkesian et al., 2002). 19

21 V obveščevalnem ciklu je bistvenega pomena Svet za nacionalno varnost, ki je odgovoren za določanje varnostne in obveščevalne politike celotnega ameriškega nacionalnovarnostnega sistema. ZDA imajo sicer enega najmlajših, vendar najbolj izdelanih obveščevalnih sistemov v svetu. National Security Council (NSC) velja za vrhovni svetovalni organ za varnost in obrambo, saj svetuje predsedniku z integracijo zunanje, notranje in vojaške politike. Delovno telo znotraj NSC je Skupnost obveščevalnih služb, ki jo vodijo direktor CIE, njegov štab in predstavniki vseh obveščevalnih služb ZDA. Direktor svetuje predsedniku države v obveščevalnih zadevah. Njegov štab koordinira delo in posreduje zbrane podatke različnim uporabnikom, sodeluje pri sestavi proračuna za obveščevalni program in nadzoruje njegovo izvajanje (Purg, 2002). Vsakodnevno se predsedniku države ter določenim svetovalcem dostavi poročilo President's daily brief PDB. To opravi kolektiv PDB pod vodstvom pisarne Direktorja za nacionalno obveščevalno dejavnost DNI. Vsak PDB je oblikovan glede na ustrezno naklonjenost do predsednika države (Lowenthal, 2006). Del DNI je ravno tako Svet za nacionalno obveščevalno dejavnost (National intelligence Council NIC), katerega uradniki zbirajo in podajo tako imenovane Nacionalne obveščevalne ocene (National intelligence estimates NIEs). Omenjene ocene združujejo mnenja celotne ameriške obveščevalne skupnosti, ki so po odobritvi DNI predstavljene predsedniku države ter ostalim pristojnim upravnikom. Občasno predstavijo tudi posebne ocene SNIEs, v katere spadajo bolj urgentni problemi in ki jih je potrebno na podlagi hitrega sledenja predstaviti čim hitreje. NIEs so dolgotrajni obveščevalni produkti, katerih naloga je le oceniti, ne napovedovati, kako se bo raziskovan problem v prihodnosti razvil (Lowenthal, 2006). Kljub odločitvi, ali končni uporabnik oziroma naročnik obveščevalni podatek uporabi ali ne, je le-ta del obveščevalnega procesa. Vse to pa ustvarja številne dileme obveščevalnemu sistemu. Na eni strani obstaja profesionalno delo proizvajanja končnih produktov in ugotovitev za namene nacionalne varnosti. Hkrati pa gledano z druge strani, če ti podatki niso uporabljeni oziroma so celo ignorirani, pomeni, da obveščevalni sistem dela sam zase in je predan bolj birokratski učinkovitosti, kot pa da bi služil namenu obveščevalne dejavnosti (Sarkesian et al., 2001). 20

22 4.3 CENTRAL INTELLIGENCE AGENCY CIA Začetki CIE ZDA so imele v preteklosti težavo s prilagajanjem na avtonomnost obveščevalne dejavnosti ter na neodvisnost vodenja države od pomoči vojaških sil. Razlog je ležal predvsem v slabostih vlade in v slabem razvoju specializiranih obveščevalnih institucij do sredine 19. stoletja. Tudi Tajna služba ZDA (United States Secret Service USSS) je bila ves čas deležna nezaupanja s strani državljanov zaradi nedoslednosti obveščevalne opreme in primernega nadzorstva. Posledica nevpletanja ZDA v mednarodne afere in konflikte je bil zaostanek na področju razvoja obveščevalne dejavnosti. Zaradi potrebe po boljšem poznavanju mednarodnih razsežnosti, njihovi industrijski in vojaški moči, njihovih prednostih ter slabostih se je Bela hiša odločila okrepiti lastno obveščevalno strukturo (Vilasi, 2014). Kot dalje navaja Vilasi (2014), so se ZDA v prvih letih 20. stoletja še vedno znašle v ozadju razvoja na področju tehnološke in kriptološke varnosti, še posebno v primerjavi z Veliko Britanijo. Zato se je bila v času 1. svetovne vojne ameriška vlada prisiljena zanesti na britansko obveščevalno dejavnost, saj sama ni imela dovolj močne globalne moči in znanja na omenjenem področju. Nezadosten obveščevalni sistem je bil razlog tudi za tako imenovan obveščevalni neuspeh v zvezi z japonskim napadom na Pearl Harbor. Leta 1947 je takratni ameriški predsednik Harry S. Truman po neuspešnem poskusu delovanja Osrednje obveščevalne skupine (Central intelligence Group CIG) ustanovil CIO. Ustanovitev je na začetku porajala kar nekaj vprašanj in polemik v političnem svetu, med državljani pa tudi v sami Beli hiši. Pojavilo se je nasprotovanje zamisli, da bi vojaška oseba vodila CIO, mnogi so se bali rasti militarizma. Le ta bi povzročil povečanje vojaške miselnosti ter vojaških interesov v državi. Kljub temu je bil po odobritvi ameriškega kongresa in Trumana sprejet Zakon o nacionalni varnosti, s katerim je bila ustanovljena avtonomna CIA (Stuart, 2008). 21

23 4.3.2 Pristojnosti na nacionalni in globalni ravni Milašinovič (v Bajc, 2010: 30) je zapisal, da je»bila CIA ustanovljena kot organizacija, ki je bila sposobna v interesu ameriške politike opravljati naloge s sredstvi, ki so nekje med običajnimi političnimi sredstvi in odprto uporabo oborožene sile.«zakon o nacionalni varnosti v 102. odstavku opredeljuje naloge CIE, ki omogočajo boljše sodelovanje z različnimi ministrstvi v interesu zagotavljanja nacionalne varnosti, in sicer: - svetovati Svetu za nacionalno varnost glede obveščevalnih dejavnosti ministrstev, ki zadevajo nacionalno varnost; - povezovati in ocenjevati obveščevalno dejavnost, ki se nanaša na nacionalno varnost in omogočiti njeno ustrezno širjenje v okviru vlade; - direktorju CIE bodo za povezovanje, ocenjevanje in širjenje na vpogled tisti obveščevalni podatki, ki se nanašajo na nacionalno varnost, razen če zakon predvideva drugače (Purg, 2002). Na uradni spletni strani CIE so navedene glavne funkcije CIE, ki jih direktor Centralne obveščevalne agencije (DCI) poroča DNI. Ciine naloge so naslednje: - zbiranje obveščevalnih podatkov s človeškimi viri (HUMINT) in ostalimi ustreznimi načini; - ocenjevanje obveščevalne dejavnosti v zvezi z nacionalno varnostjo; - sodelovanje z ostalimi agencijami, ministrstvi, deli vlade ZDA, ki so zadolženi za sprejemanje obveščevalnih podatkov ter - delo po direktivah DCI, v zvezi z grožnjami nacionalne varnosti (CIA, 2013). S spreminjanjem družbenih, gospodarskih in okoljskih globalnih dejavnikov se je tudi CIA pri svojem delu srečala z novi izzivi, in sicer: - ustanavljanjem posebnih centrov, ki se ukvarjajo s prednostnimi težavami, kot so na primer omejevanje boja proti terorizmu, mednarodnega organiziranega kriminala in trgovanja z drogami ter z nadzorom nad orožjem; 22

24 - gradnjo močnejših partnerskih odnosov znotraj obveščevalne skupnosti ter znotraj številnih obveščevalnih disciplin; - skrbjo za učinkovitost dela celotne obveščevalne skupnosti s povezovanjem agencij s skupnimi težnjami in sodelovanje z ostalimi službami na področju raziskovanja ter tehnološkega razvoja (CIA, 2013). Glede na vse zakonite pristojnosti in funkcije, zapisane na spletni strani CIE, se nam je zdelo zanimivo podati še vidik z drugega zornega kota, ki opredeljuje njene naloge vse prej kot pa zakonite in demokratične. Kangas (2002) tako v svojem poročilu zelo drzno opisuje Ciine aktivnosti, ki si skoraj vedno sledijo po nekem ponavljajočem se scenariju. V prvi fazi so ameriški zunanji politični ali gospodarski interesi ogroženi s strani tuje države oziroma njihovega voditelja, zato skuša CIA v imenu ameriškega interesa v mejah svojih pristojnosti najprej analizirati ta nasprotja. Najprej analizira desničarske stranke znotraj tuje države in jim ponudi dogovor, ki bi ustrezal obema stranema. Pri tem delu uporabi različne pristope, in sicer: propagando, izsiljevanja, podkupljene volitve, sabotažo, lažne izjave o nasprotujočih si strankah v lokalnih medijih, zastrahovanje, včasih celo umore. Posledica vseh dejanj je vsesplošna zloraba človekovih pravic. Omenjen scenarij je CIA ponovila že tolikokrat, da ga uči že v zloglasni šoli, imenovani School of Americans. Tu CIA usposablja predvsem latinskoameriške vojake izvajanja državnih udarov, načina zasliševanja zajetih talcev, mučenja ter umorov. Ameriški Association for Responsible Dissent 1 ocenjuje, da je kot posledica Ciinih tajnih operacij do leta 1987 umrlo kar 6 milijonov ljudi. Kangas dalje še meni, da se CIA ne more spremeniti, saj je preveč organizacijsko ter kulturno pokvarjena. Je torej sploh lahko demokratična? Odgovor na to sledi v naslednjem poglavju CIA in demokracija je obveščevalna služba lahko demokratična? Bistvena razlika med obveščevalnimi službami v avtoritarnem sistemu in tistimi v demokraciji je ta, da prve služijo režimu, druge pa družbi. Slednje so obravnavane 1 Association for Responsible Dissent: Skupina petnajstih bivših ameriških obveščevalnih agentov, ki so združenje ustanovili z namenom predstaviti medijem pritisk, ki se izvaja v obveščevalnih agencijah. Osredotočili so se predvsem na CIO in njene tajne operacije ter financiranje nikaragovske uporniške skupine Contras s pritiski so agenti želeli ustaviti omenjene tajne operacije (Davies, 1988). 23

25 kot skupnost organizacij, ki so sicer odgovorne vladi, vendar v prvi vrsti služijo celotni javnosti (Buchanan, 2014). Veliko se o težavah obveščevalne skupnosti govori, ko ne opravi svojih nalog oziroma preseže svoje pristojnosti ali krši človekove pravice državljanov. Obveščevalnovarnostne službe so ključne pri zagotavljanju varnosti državljanov in obstoja države ter njene ureditve, vendar so lahko hkrati tudi grožnja za obstoj le-te. V sodobnih demokratičnih državah predstavlja nadzor in usmerjanje teh služb velik izziv. Glede na to, da demokratične države stremijo k spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, so obveščevalne službe potencialno vir ogrožanja le-teh. Zato je potrebno zagotoviti ustrezen nadzor nad obveščevalnim sistemom in tako preprečiti možnost kršitev in zlorabe moči (Lazić, 2012). Kolenc (2008) navaja, da CIA, tako kot ostale obveščevalne službe, deluje na principu tajnosti. To pomeni vedeti nekaj, za kar ve le ozek krog ljudi, česar ne poznajo vsi. Kar naj bo tajno in kaj javno, mora biti jasno določeno v zakonu. Vendar je sama tajnost v protislovju z demokratično ureditvijo, saj mora biti delo državnih institucij pregledno in jasno. To protislovje se je zelo dobro pokazalo v pripravah napada na Irak s predstavitvijo spremenjenih specifičnih in ključnih podatkov Varnostnemu svetu ZN ter javnosti, ki so dejansko stanje spremenile v pretirano grožnjo. Čeprav je CIA v ameriški obveščevalni skupnosti bistvena za zaščito pred zunanjimi nevarnostmi, mora ves čas delovati v okviru načel pravne države. Kot je zapisal Moraes (2013), nezakonite dejavnosti spodkopavajo prav to demokratično družbo, ki naj bi jo varovale. Prav tako ogrožajo legitimnost ter demokratično zaupanje, ki ga obveščevalna agencija potrebuje. ZDA so uravnale razmerje med demokratičnimi načeli in med obveščevalnimi dejavnostmi na tri načine. Rezultat uravnavanja pa je relativno prilagojeno delo obveščevalnih služb v razmerju z demokratično tradicijo. Najprej je Bela hiša sprejela tako imenovani Patriot Act, ki je dovoljeval tajno zbiranje podatkov na domačih tleh. To je bil kompromis z državljani, ki so raje sprejeli omenjen zakon kot pa širok obseg notranjega prisluškovanja s strani NSA. Nato so morali različnim agencijam dodeliti pravico zbiranja določenih obveščevalnih podatkov. Tako je na 24

26 primer FBI pristojna za zbiranje podatkov znotraj ameriških meja, CIA pa za tajno zbiranje informacij v tujini. S tem dogovorom so zagotovili, da se celotne tajne obveščevalne aktivnosti izvajajo predvsem zunaj ameriškega demokratičnega okvira. To pomeni, da so demokratični ideali ob določitvi Ciinega dela na tujih ozemljih veliko varnejši. Nenazadnje pa so ZDA to razmerje uravnavale še s strogim odnosom Bele hiše do obveščevalnih služb, saj je Bela hiša zahtevala, da se obveščevalne aktivnosti popolnoma podredijo zahtevam predsednika države ter njegovega osebja (Rettig, 2013). Kot dalje meni Rettig (2013), je tajnost nujno potrebna za efektivno pomoč pri vzdrževanju nacionalne varnosti, vendar lahko hitro pripelje do kršitev demokratične tradicije, hkrati pa teh kršitev ne določa že vnaprej. Obveščevalne dejavnosti so definitivno lahko izvajane v kontekstu z demokratičnimi načeli, katerih rezultat je močna država, pripravljena na spopad z zunanjimi grožnjami.»zda so kljub polemikam v zadnjem desetletju z uporabo tajnih obveščevalnih služb na odlični poti vzdrževanja demokratičnih običajev in načel«(rettig, 2013). 25

27 5 VPLETENOST ZDA V DOGODKE, KI SO BILI LETA 2003 POVOD ZA INVAZIJO NA IRAK 5.1 VLOGA ZDA V BOJU PROTI SVETOVNEMU TERORIZMU»Boj proti terorizmu sestavljajo aktivnosti, usmerjene k zmanjšanju ali odpravljanju zmožnosti terorističnih organizacij za izvrševanje napadov, in aktivnosti, usmerjene k zmanjšanju ali odpravljanju motivov za izvajanje terorističnih napadov.«(meingast, v Božič, 2013: 15) Po koncu hladne vojne se je pojavilo mnogo nevarnosti, ki pa so bile preveč splošne in številčne, da bi obveščevalna skupnost na njih pravočasno odreagirala. Zegart (2005) meni, da so se kljub temu ameriške obveščevalne agencije kmalu po razpadu Sovjetske zveze osredotočile na terorizem s prerazporeditvijo sredstev ter z novimi programi boja proti terorizmu. Mednje spadajo ustanovitev posebne obveščevalne enote, ki je sledila Osami bin Ladnu, povečanje števila FBI-jevih prekomorskih uradov v državah, ki so pomembne za boj proti terorizmu, ter težnja k boljšemu sodelovanju s tujimi obveščevalnimi službami. Vse to je po letu 1997 tudi pripeljalo k uničenju terorističnih združenj v dvajsetih državah. Ne glede na omenjen trud so mnogi strokovnjaki mnenja, da je v obveščevalni skupnosti ZDA vse do terorističnega napada 11/9 prevladovala miselnost iz obdobja hladne vojne, zato se agencije niso bile sposobne prilagoditi terorističnim grožnjam in uspešno preprečevati napadov (Božič, 2013). Posledice tega so bili očitki na račun CIE ter FBI, katerim javnost očita pomanjkanje osredotočenosti ter pozornosti pri svojem delu. Bivši direktor CIE (DCI), George Tenet, je vsa namigovanja o slabem delu obveščevalnih služb zanikal in navajal spremembe, ki so jih uvedli konec 20. stoletja. Mednje spadajo: - Dokument DCI Teneta, s katerim je napovedal vojno proti Osami bin Ladnu; -»The Plan«, načrt iz leta 1999 proti Al-Kaidi; - ustanovitev programa za prepoznavo in najem kadra za protiteroristične naloge v sovražnem okolju; 26

28 - ustanovitev osemtedenskega tečaja usposabljanja za posredovanje v protiterorističnih akcijah ter - ukrepi, ki izboljšujejo sodelovanje z FBI (npr. ustanovitev Protiteroristične skupine»counterterrorism Division«ter Preiskovalne skupine»investigate Services Division«) (Božič, 2013). Leta 2010 je Barack Obama podpisal dokument»national Strategy for Counterterrorism«, s katerim je postavil prioritete nacionalne varnosti: odstranitev, uničenje in poraženje Al-Kaide ter njenih privržencev. Z omenjenim dokumentom je želel zaščititi državljane ter nacionalne interese. Zanimivo je dejstvo, da Američani namenoma uporabljajo besedo»vojna«le za nenehno kampanjo proti Al-Kaidi. Obamova administracija je jasno obrazložila, da ZDA niso v vojni z islamom. Ne, v vojni so s specifično organizacijo, imenovana Al-Qaeda. Boj proti terorizmu zahteva medresorski in mednarodni trud, ki presega tradicionalne obveščevalne, vojaške in policijske funkcije, prav tako pa mora biti dopolnjen z diplomacijo, razvojem in zasebnim sektorjem. Potrebno je povezovanje v širok, trajen in integriran proces, ki vključuje prav vsak del ameriške moči vojaški, civilni ter moč povezovanja. Čeprav je bila ameriška vlada ob desetletnici napada 11/9 ponosna na uspešno delo, uničenje velikega števila Al-Kaidinih pripadnikov ter njihovega voditelja Osame bin Ladna, se zaveda, da je v boju proti terorizmu še vedno izrednega pomena partnerstvo z ostalimi državami (National Strategy for Counterterrorism, 2011). Barack Obama je zapisal (National Strategy for Counterterrorism, 2011: 1 2):»Kot smo zapisali v načrtu soočamo se s svetom kot takim, vendar bomo stremeli k razvoju programa za svet, ki ga želimo.«5.1.1 Ameriška intervencija v vojaških spopadih na območju Iraka V tem poglavju bomo prikazali potek vojaškega posredovanja ZDA na območju Bližnjega vzhoda do leta 2003, kar nam bo pomagalo pri kasnejšem iskanju vzrokov, ki so oziroma bi lahko bili razlog za invazijo na Irak. 27

29 Ozadje interesov ZDA na področju Bližnjega vzhoda je bila že od leta 1920 brez dvoma nafta. V 30. letih 19. stoletja sta dve ameriški podjetji, Standard Oil of California in Texaco, prvi pridobili koncesijo za raziskovanje prisotnosti nafte na področju Savdske Arabije. Kmalu so nafto odkrili tako v Bahrajnu, kot tudi v Kuvajtu. Omenjeno območje je po 2. svetovni vojni postalo glavni predmet ameriške zunanje politike. Takrat je postalo tudi jasno, da je Bližnji vzhod»izjemen vir strateške moči in ena največjih materialnih nagrad v zgodovini sveta.«(richman, 1991: 2) Prva ameriška vojaška intervencija po 2. svetovni vojni na območju Bližnjega vzhoda se je zgodila v Iranu. Tu so se ameriške skupine civilistov zadrževale že med vojno, saj so pri prevozu opreme in sami oskrbi pomagale Sovjetski zvezi. Obe državi sta se po vojni, skupaj z Veliko Britanijo, zaobljubili ponovno obnoviti in razviti Iran, vendar se je zadeva zaradi iranske lastitve naftnega velikana»anglo-iranian Oil Company«kmalu zalomila. Ključen dogodek, ki je vplival na iransko-ameriške odnose, se je zgodil avgusta 1953, ko je CIA s tako imenovano operacijo AJAX vodila vojaški upor proti takratnemu iranskemu predsedniku vlade, Mohamedu Mosadeku. CIA je po 60 letih javno objavila dokumente, ki so razkrili njeno vlogo pri ameriško-britanskem načrtu za odstranitev takratnega premierja (Richman, 1991). Drugo, še pomembnejše posredovanje ZDA na tem območju, ki je povezano s kasnejšimi ameriško-iraškimi odnosi, pa se je zgodilo med letoma 1980 in 1988 v vojni med Iranom in Irakom. Kot navaja Richman (1991), sta si bili Iran in Irak nasprotnici že dolga desetletja, iraški voditelj Sadam Husein pa je proti koncu leta 1979, ob neredih in čistkah v iranski vojski, videl priložnost napada Irana in s tem posledične vrnitve določenega ozemlja. Glavna razloga za vojno, sta bila z zemeljskimi viri bogata provinca Kuzestan ter plovba na mejni reki Šat al-arab, ki je predstavljala glavno pot za transport nafte. Leta 1980 je iraška vojska napadla Kuzestan in zasedla mesto Khorramshahr, vendar kljub nestabilni politiki v državi naletela na močan iranski odpor. ZDA so se v boju za Perzijski zaliv sicer razglasile za nevtralne, vendar so zaradi iranskega poniževanja in zadrževanja ameriških vojnih ujetnikov po vojni v Iranu stopile na stran Iraka ter tako diplomatsko, ekonomsko in vojaško podprle Huseina. Višek vojaške pomoči Iraku se je zgodil leta 1988 s sestrelitvijo iranskega 28