UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA ALEKSANDER JANKOVIČ VELJAVNOST V TUJINI PRIDOBLJENIH DOKAZOV Magistrsko delo Škofja Loka, 2015

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO VELJAVNOST V TUJINI PRIDOBLJENIH DOKAZOV Študent: Aleksander Jankovič Številka indeksa: 71188206 Študijski program: MAG-B2-PRAVO Mentor: prof. dr. Zlatan Dežman Škofja Loka, september 2015

POVZETEK V tujini pridobljeni in potem domači državi posredovani dokazi so rezultat mednarodne pravne pomoči, in sicer posameznih dejanj iz kazenskega postopka, ki jih na podlagi zaprosila ali izdane sodne odločbe pravosodnih organov opravi pristojni organ v zaprošeni ali izvršitveni državi in tako pripomore k učinkovitejšemu in hitrejšemu reševanju sodnih postopkov. Pri tem lahko pride do dveh različnih pravnih položajev: zaprošena ali izvršitvena država je dokaze že pridobila z namenom uporabiti jih v lastnem kazenskem postopku, vendar jih je nato zaradi prevzema kazenskega pregona ali prevzema kazenskega postopka posredovala državi prosilki mednarodne pravne pomoči ali državi izdajateljici sodne odločbe, izdani za v ta namen. Če so ti dokazi, ki so jih s posameznimi procesnimi dejanji pridobili tuji organi, v skladu z njihovo zakonodajo, so le-ti veljavni tudi v našem kazenskem postopku (pravilo locus regit actum), razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Drugi položaj pa predstavlja situacijo, ko bodo ti dokazi šele pridobljeni in to po iniciativi tujih pravosodnih organov. Le-ti imajo možnost navesti formalnosti in postopkovne zahteve, ki naj se izpolnijo pri pridobivanju dokazov. Veljavnost tako pridobljenih dokazov omogoča načelo forum regit actum, premosorazmernost možnega vpliva pa zahtevano skladnost z domačimi postopkovnimi določbami. Mednarodna pravna pomoč je zasnovana konvencijsko, in sicer na multilateralnem nivoju še zmeraj aktualne Evropske konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah Sveta Evrope in Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med članicami Evropske unije. Temeljita na načelu recipročnosti in pravilu locus regit actum. Zaprosilo je moč zavrniti v primeru neobstoja dvojne kaznivosti, zaprošena pogodbenica pa ga ugodi v skladu s svojo zakonodajo. V pravnem sistemu Evropske unije temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah na načelu vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb. Evropski preiskovalni nalog bo tako sodna odločba, ki jo je država izvršiteljica načeloma dolžna izvršiti.

Ključne besede: mednarodna pravna pomoč, v tujini pridobljeni dokazi, locus regit actum, forum regit actum, Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, evropski preiskovalni nalog

SUMMARY Evidence obtained abroad and provided to the home country is a result of international legal assistance, i.e. individual acts from the criminal procedure that the competent authority from the requested state or the executing state implements based on a request or a judicial decision of a judicial authority, thus contributing to a more effective and quicker resolution of judicial proceedings. This may result in two different legal statuses: the requested or the executing state has already obtained the evidence with a view to using it in its own criminal procedure, but it then provided it to the state requesting international legal assistance or to the state issuing the judicial decision for this purpose on account of taking over the prosecution or the criminal procedure. If the evidence obtained by foreign authorities through individual procedural acts is in accordance with their law, the evidence is valid in our criminal procedure as well (locus regit actum), unless obtained through the violation of constitutionally guaranteed human rights. The second legal status is a situation where the evidence is yet to be obtained at the initiative of foreign judicial authorities. They have the opportunity to state the formalities and procedural requirements that must be satisfied when obtaining the evidence. The principle of forum regit actum ensures the validity of evidence obtained in this way, while the proportionality of possible influence ensures the required compliance with domestic procedural provisions. International legal assistance is based on conventions, i.e. the European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters of the Council of Europe, which is still in force and relevant at the multilateral level, and the Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters between the Member States of the European Union. They are both based on the principle of reciprocity and the rule locus regit actum. The request may be denied in the absence of double criminality, and the requested contracting party complies with the request in line with its legislation. In the legal system of the European Union judicial cooperation in criminal matters is regulated by the principle of mutual recognition of judgements and judicial decisions. The European Investigation Order shall be a judicial decision that the executing state is in principle obliged to execute.

Keywords: international legal assistance, evidence obtained abroad, locus regit actum, forum regit actum, European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters, European Investigation Order

KAZALO 1 UVOD... 1 2 DOKAZNO-PRAVNI SISTEMI... 5 2.1 Obtožni (akuzatorni) kazenski postopek... 5 2.1.1 Zgodovinski pregled... 5 2.1.2 Struktura postopka... 8 2.2 Preiskovalni (inkvizitorski) kazenski postopek... 10 2.3 Mešani (akuzatorni inkvizitorski) kazenski postopek... 13 2.4 Geneza človekovih pravic... 15 3 TEMELJNJI NAČELI DOKAZOVAJA V KAZENSKEM POSTOPKU... 20 3.1 Načelo proste presoje dokazov... 20 3.2 Načelo iskanja materialne resnice... 22 4 DEJSTVA IN DOKAZNO BREME... 26 4.1 Dejstva... 26 4.2 Dokazno breme... 28 5 PRESOJA DOKAZOV, PRIDOBLJENIH TUJINI, V SLOVENSKEM KAZENSKEM POSTOPKU... 30 5.1 Tuji dokazi, izvorno pridobljeni za kazenski postopek v tujini... 31 5.1.1 V tujini pridobljeni dokazi in ekstrateritorialna veljavnost Kazenskega zakonika... 37 5.1.2 Uporaba instituta ekskluzije dokazov na dokaze, pridobljene v tujini... 43 5.2 Dokazi, pridobljeni po iniciativi slovenskih državnih organov... 49 6 MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV PRAVNE POMOČI... 55 6.1 Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah... 55 7 PRAVO EU IN PROBLEMATIKA V TUJINI PRIDOBLJENIH DOKAZOV57 7.1 Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije... 59 7.2 Okvirni sklep o evropskem dokaznem nalogu 2008/978/PNZ... 61 7.3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/141/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah... 64 8 UREDITEV MEDNARODNE PRAVNE POMOČI V NOVELI ZKP-K... 71 9 SKLEP... 72

10 LITERATURA IN PRAVNI VIRI... 75 10.1 Temeljna dela... 75 10.2 Članki... 77 10.3 Zborniki... 79 10.4 Pravni predpisi... 79 10.5 Judikatura... 81

1 UVOD Odnos med človekovimi pravicami in kazenskim pravom je v pravnih teorijah pogosto označen kot kontradiktoren. Po eni strani lahko človekove pravice obstoje samo v okviru pravnih norm, na primer v kazenskem pravu, in sicer skozi inkriminacijo kršitev človekovih pravic. Nasprotno pa jih lahko kazensko pravo ščiti pri njihovi negaciji oziroma z njihovim omejevanjem v samem kazenskem postopku ali pri izvrševanju kazenskih sankcij. Človekove pravice in kazenski postopek so neločljivo povezani in v stalni interakciji. 1 Kazensko pravo ščiti človekove pravice, le-te pa predstavljajo generator razvoja kazenskega prava v zadnjih dvestotih letih. Treba je torej doseči ravnovesje med garancijo osnovnih človekovih pravic in pa varstveno funkcijo kazenskega prava, dveh nasprotujočih si tendenc pri ureditvi kazenskega postopka, in sicer tendenco po učinkovitosti, najti in kaznovati storilca kaznivega dejanja in pa tendenco, da se osebam, proti katerim se vodi kazenski postopek, ne omejujejo ali jemljejo človekove pravice. Če pa pravosodni organi neke države na prošnjo druge države izvajajo določeno dejanje in ukrepe v korist poteka kazenskega pregona, sojenja ali izvršitve kazni, ki se odvija na ozemlju slednje, to imenujemo mednarodna kazenskopravna pomoč. Karakteristično za to pomoč je, da vsebuje element tujosti 2 in je ožjega pomena glede na mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Klasificirana je na veliko mednarodno kazenskopravno pomoč, ki jo predstavljata izročitev ali ekstradicija, in predajo ali surrender z namenom, da bi se zadevni osebi sodilo ali izvršilo prestajanje zaporne kazni, in sicer na ozemlju države, ki zahteva izvedbo postopka. Klasificirana je tudi na malo mednarodno kazensko pravno pomoč, ki obsega pošiljanje in izročitev sodnih vabil in odločb ter opravljanje posamičnih dejanj kazenskega postopka, katerih rezultat bi bil uporaben v matičnem kazenskem postopku. Torej, če je storilec kaznivega dejanja ali oseba, obsojena zaradi kaznivega dejanja, pobegnila v tujo državo, območje jurisdikcije onemogoča izvrševanje javne funkcije kaznovanja oziroma je zaprošena država tista, ki pripomore k udejanjanju navedene funkcije. To vsebinsko velja tudi za 1 Krapac Davor, Osnovna prava čovjeka i građanina i načela krivičnog postupka, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, letnik 39, številka 5/6, Zagreb, 1989, stran 827. 2 Krapac Davor, Međunarodna kaznenopravna pomoć, Narodne novine, Zagreb, 2006, stran 3. 1

dostavo potrebnih dokazov ali izvršitev posamičnega kazensko-postopkovnega dejanja. Predpostavka ekstradicije je konkretna možnost kaznovanja storilca kaznivega dejanja v obeh zadevnih državah. Torej mora obstajati verjetnost, da je bilo kaznivo dejanje res 3 storjeno oziroma bi ga bilo moč za takšno kaznivo dejanje v zaprošeni državi tudi obsoditi. Gre torej za bolj radikalen poseg v osebne pravice posameznika kot pri priprtju osumljene osebe, predvsem zaradi možnosti radikalnejše obsodbe ali neciviliziranosti samega postopka v državi, ki zahteva izročitev. Ekstradicijo je treba ločiti od predaje osumljenca mednarodnim kazenskim sodiščem, katerih kakovost je univerzalna jurisdikcija za nekatere najtežje oblike kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. Vertikalni pristop predstavlja brezpogojno obveznost predati iskano osebo. Isti pojem»surrender of requestal pearson«zasledimo tudi v Okvirnem sklepu evropskega naloga za prijetje in predajo med državami članicami EU. Izključeval naj bi namreč dve močni varovalki pri ekstradiciji, pridržek državljanstva in pa dvojno kaznivost. Posebni obliki mednarodne kazensko-pravne pomoči sta izvršitev kazenske sodbe in postopek prevzema kazenskega pregona. Mala mednarodna kazenskopravna pomoč torej predstavlja dostavo in izročitev sodnih vabil in odločb ter izvedbo posameznih kazensko procesnih dejanj v korist postopka, ki poteka v državi prosilke»regatories«v kazenskih zadevah. Nam aktualna Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah 4 Sveta Evrope oži pozitivne procesne predpostavke male pravne pomoči v primerjavi z izročitvijo. Dostava sodnih vabil in odločb ni več omejena z načelom vzajemnosti, dvojna kaznivost obstoji le še kot možen pridržek države, zaprošene izvedbe prisilnih procesnih dejanj, na primer hišne preiskave ali pa odvzem predmetov, državljanstvo kot negativna predpostavka pa le še na temelju antidiskriminacijske klavzule. Prej omenjena konvencija za formo procesnih dejanj predvideva le tisto, določeno s pravom zaprošene države oziroma z določbami domačega kazenskega postopka, torej velja tradicionalno načelo locus regit actum (3. člen konvencije). Pristopnice konvencije načeloma 3 Krapac Davor, Međunarodna kaznenopravna pomoč, Narodne novine, Zagreb, 2006, stran 54. 4 Uradni list RS, MP 25/99, 15. 10. 1999. 2

pristajajo na razlike v postopkih, načinih izvršitve ali v procesnih oblikah 5 države prosilke in zaprošene države, vse dokler le-ta ne kolidirajo ob ekskluzijska pravila slednje. Pomanjkljivost takšne varovalke je, da se pojavi šele na glavni obravnavi z zahtevkom po izločitvi nedopustnih dokazov ali pa ex-officio. Strogost načela locus regit actum se je poskušalo omiliti že v 4. členu konvencije, ki omogoča prisotnost državnega uradnika države predlagateljice pri posameznih dejanjih zaprošene države. Drugi protokol konvencije iz leta 2001 v svojem 8. členu dopušča možnost, da država prosilka specificira formalnosti ali postopkovna dejanja po njenem pravu. Restrikt še vedno obstaja domači javni red temeljne pravne norme države prosilke (2. člen konvencije), zato se ta navodila praviloma omejujejo na jamstvene forme, 6 na primer pravni poduk o pravici do molka, pravici do zagovornika ali pa pravici do navzkrižnega zasliševanja osebe, ki dajejo izjavo. Problem nastane, ko pravni redi različno regulirajo dokazna dejanja. Kazenski postopek je na kontinentu vseskozi trdno v rokah sodišča, pri akuzatornem postopku pa v prvi fazi v rokah sodišča (izkaz Prima facie), na sojenju dokaze izvajajo stranke same, odloči pa porota. Različni so tudi dokazni standardi za uvedbo omejevalnih ukrepov ali pogojev sodne veljavnosti izjav. Zatorej vnaprej ni popolnoma jasno, ali bodo dokazi, pridobljeni v tujini, dopustni v domačem kazenskem postopku. Pri ekstradiciji (torej zunaj EU) lahko zadevna oseba ugovarja javni red zaprošene države proti procesnim določbam države, ki jo zahteva, medtem ko pri mali pravni pomoči osumljeni nima pravne subjektivitete, izključen je namreč iz interakcije dveh držav. 7 Pravno varstvo lahko uveljavlja šele na glavni obravnavi. Te negotovosti želi preseči načelo vzajemnega zaupanja in priznavanja sodnih odločb, ki se nahaja v Okvirnem sklepu o evropskem dokaznem nalogu in direktivi o evropskem preiskovalnem nalogu. Sicer je temeljni cilj učinkovito sodelovanje držav pri kazensko pravni pomoči, zadevne osebe pa bi vlagale pravno sredstvo glede izdaje evropskega preiskovalnega naloga ali pa izvršitve posameznih dejanj. 5 Badovinac Irena, Mednarodna kazenskopravna pomoč v Konvencijah Sveta Evrope, IV. Dnevi javnega prava 1998, Inštitut za javno upravo, Ljubljana, stran 247. 6 Krapac Davor, Međunarodna kaznenopravna pomoć, Narodne novine, Zagreb, 2006, stran 103. 7 Krapac Davor, Međunarodna kaznenopravna pomoć, Narodne novine, Zagreb, 2006, stran 107. 3

V magistrskem delu bom najprej opisal osnovne dokazno-pravne sisteme, obravnaval človekove pravice, temeljni načeli v dokaznem pravu in opredelil dejstva in dokazno breme. 4

2 DOKAZNO-PRAVNI SISTEMI 2.1 Obtožni (akuzatorni) kazenski postopek 2.1.1 Zgodovinski pregled Rimsko kazensko pravo Na svojem začetku je prekrivalo le omejeno število dejanskih stanov, ki jih pojmujemo kot kazniva dejanja. Nekatera od teh spadajo med civilne delikte delicta 8 in so kot takšni predmet civilnega prava. Zatorej so za njihova uveljavljanja potrebne civilnopravne tožbe oziroma so predmet zasebnega civilnopravnega pregona. Nasprotno pa so crimina, kazniva dejanja, ki so del javnega kazenskega prava. Procesirala so jih redna kazenska sodišča, imenovana kvestije. Tista najpogostejša kazniva dejanja crimina so bila veleizdaja in kazniva dejanja proti oblasti rimskega ljudstva oziroma republike, uboj, krivo pričanje, ponarejanje listin, podkupovanje, nasilje, krvoskrunstvo, tatvina javnega premičnega premoženja, prilaščanje premoženja z zlorabo oblasti, umetno dvigovanje cen žita v špekulativne namene. Kvestije 9 so bila posebna porotna sodišča (kvestia repetundaruri) zoper kazniva dejanja grabeža in drugih zlorab položaja rimskih uradnikov v provincah, kvestijo defalsis so obravnavala ponarejanja oporočnih listin in denarja, kvestije de sicariis et veneficis pa kazniva dejanja uboja, zastrupitve, nasilja in ogrožanja javne varnosti. Porotnikov je bilo med 40 in 70, izžrebanih s seznama 450 državljanov. Bili so porotniki v avtentičnem smislu. Na razpravi so bili v vlogi poslušalcev, ki na koncu izrečejo krivdorek. Obravnavi pa je predsedoval pretor. Če so kazniva dejanja storili sužnji, redni kazenski postopek ni bil potreben. Prišlo je namreč do neposrednega kaznovanja storilcev s strani treuri capitales, ki so lahko v zaporih izvršili smrtno kazen. 8 Kranjc Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 42, Ljubljana, 1982, str. 88. 9 Kranjc Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 42, Ljubljana, 1982, str. 95. 5

Namen rimskega kazenskega postopka je bil ugotoviti, ali je obtoženi res storil kaznivo dejanje ali ne. Sodba se je tako lahko glasila ficese videtur, če je obtoženi storil kaznivo dejanje, in alifidese non videtur, 10 če obtoženi ni storil kaznivega dejanja. Kazen je bila namreč s krivdorekom že precizirana. Določena je bila v zakonu, s katerim je bila vpeljana konkretna vrste kvestije. Če pa je obdolženec dejanje priznal (confesio), je bil sodni postopek odveč. Confesio je bil namreč istoveten s prijetjem inflagrante in pa z že obsojenim, torej je bilo na primer v kapitalskih zadevah takoj moč izvršiti smrtno kazen. Ko govorimo o načelih v rimskem kazenskem postopku, je treba narediti distinkcijo med iudicia publica, ki je potekal pred kvestijami in bil pretežno akuzatoren, 11 in magistralnim postopkom po odpravi kvestij, kjer so prevladovali inkvizitorski postopki. Rimsko kazensko pravo načela zakonitosti eksplicitno ni poznalo, implicite 12 pa se je pojavljalo v rednem postopku pred kvestijami. Kot sem že omenil, je bilo treba sprejeti poseben zakon za posamično kvestijo, ki je bila potem procesna in materialno nanj vezana. Lahko govorimo o začetku načela nulum crimen, ne poena sine lege previa. Načelo javnosti je omogočalo, da se je redni postopek odvijal na forumu ali na drugem javnem mestu dostopno vsakomur. Dobra stran tega je bila objektivizacija postopka, kontrola javnosti in odločitev porote, rimsko govorništvo je doseglo vrhunec. Negativno stran pa so predstavljale emocije množic, ki jih je lahko spreten demagog obrnil sebi v prid. Pred rednim sodiščem je veljalo načelo zasebne obtožbe, le tako se je lahko začel kazenski postopek, saj po rimski tradiciji na more biti ista oseba tožnik in sodnik. Sicer pa magistrat, ki je načeloval, ni imel na voljo nikakršnega policiji podobnega aparata, ki bi zbiral dokaze, zatorej je zasebnik podal ovadbo, predhodno pridobil dokaze in tudi izvedel dokazni postopek. Torej je via facti postal procesna stranka. Glede na to, da je delator nastopal v javnem interesu, je magistrat predlagane priče tudi uradno povabil. 10 Kranjc Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 42, Ljubljana, 1982, str. 98. 11 Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 69. 12 Kranjc Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 42, Ljubljana, 1982, str. 102. 6

Postopek se je začel s podajo ovadbe, ustno ali pismeno, ko je tožnik privedel obtoženca pred pretorja. Ko pristojni magistrat sprejme ovadbo, se postopek začne. Če obtoženi ni takoj priznal delatorjevih navedb, se je obravnava lahko pričela. Po začetnih govorih tožnika in obtoženca je sledil dokazni postopek. Najpomembnejši dokaz je bilo obdolženčevo priznanje. 13 Izjave prič so prosto vrednotili. Zadosten dokaz sta predstavljali identični izjavi dveh prič. Indici so v rimskem kazenskem postopku imeli velik pomen, posebej tisti verjetni, ki so dokazovali relacijo motiv storitev. Po končanem postopku je prišlo do glasovanja porote in popolne obsodbe ali oprostitve obdolženca. Krivdorek je predstavljal hkrati tudi izrek kazni, ki je bila navedena v posamičnem zakonu. Angleški porotni sistem Porotni sodni sistem je bil pravzaprav način, kako so preiskavo prenesli s fevdalnih baronov na samo skupnost, ki jo je predstavljalo 12 mož. Obtožna porota je v primerih hudodelstva dala pobudo za začetek postopka. Imela je torej dolžnost naznanjanja prestopkov. Imenovali so jo tudi velika porota, saj jo je sestavljalo 24 mož. 14 Če so sprejeli pozitivno odločitev, je obtožnica postala veljavna. Sojenje pa se je preneslo na malo poroto, sestavljeno iz 12 mož, imenovano tudi sedeča porota. Postopka sta bila sicer ločena, tako da en porotnik ni mogel biti zaporedoma član obeh porot iste zadeve. Od leta 1352 je bilo moč zahtevati izločitev porotnika, ki je bil predhodno v obtožni poroti. Porota je imela avtonomno funkcijo in naj bi bila imuna na politične pritiske. Ker pa je do množičnih zlorab med političnimi procesi vendarle le prihajalo, je angleška revolucija (1688 1689) uveljavila nove razmere, med drugim tudi sprejetje zakona o veleizdaji Treasor act (1696). Le-ta je obdolžencu zagotovil pomembne pravice na sojenju, in sicer pravico do pridobitve kopije obtožnega predloga vsaj 5 dni pred začetkom sojenja, 15 pravico do posvetovanja z zagovornikom pred sojenjem in njegovo 13 Kranjc Janez, Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 42, Ljubljana, 1982, str. 110. 14 Krapac Davor, Engleski kazneni postupak, Pravni Fakultet, Zagreb, 1995, str. 31. 15 Langbein John, The Origins of adversary Criminal Trial, Oxford unoversity press, Oxford, 2003, str. 90. 7

navzočnost na sojenju ter privedbo razbremenilnih prič. Ta zakon predstavlja precejšen premik v razvoju angleško-ameriškega kazenskega postopka, ki dobi kakovost akuzatornega postopka. Omenjeni zakon sicer ureja posebno obliko postopka za kaznivo dejanje veleizdaje, sodna praksa pa je nekatere pridobljene pravice razširila tudi na ostala kazniva dejanja (felony causes). Samo sodelovanje zagovornikov v kazenskem postopku je bilo omogočeno okoli leta 1730. Do takrat je veljalo prepričanje, da bo obtoženi s svojim zagovorom najbolj pripomogel k odkrivanju resnice oziroma je predstavljal temeljni vir informacij. Vloga pravnikov v postopku postane Lawyerization of trial. Imeli so pravico zasliševati in navzkrižno zasliševati priče. 16 Za porotno sojenje so sicer veljala tri osnovna pravila. Zaradi obdolženčeve privolitve v porotno sojenje je bila sodba porote zanj obvezujoča. Sama sodba naj ne bi bila sodba same porote oziroma 12 mož, ampak celega okraja. Porota je razsojala o obstoju dejstev, torej tudi o tistem najpomembnejšem, ali je oseba storila kaznivo dejanje, in sicer v odločitvi o obdolženčevi krivdi. Ločnica med dejanskim in pravnim vprašanjem tukaj postane nejasna. Pri slednjem pa je porota vendarle bila dolžna slediti sodnikovim navodilom poroti Charge to juri. Poroti pripada avtonomna odločitev o tem, kaj je pravo oziroma pravo je tisto, ki ga je določila porota. Porotno sojenje so odlikovale ustnost, neposrednost in javnost postopka. Uvedba zagovorništva postane temelj kontradiktornosti postopka, razvijati so se začela tudi pravila dokazovanja, ki so tvorila sistem dokaznega prava v porotnem sojenju. V svojem zgodovinskem razvoju porotno sojenje ni poznalo prisile, s katero bi izsiljevali izpovedbo obdolženca oziroma torture. Dokazna pravila v kontradiktornem postopku se pač niso osredotočila na obdolženčevo priznanje. 2.1.2 Struktura postopka Koncept anglo-ameriških postopkov temelji na avtonomiji volje posameznika in na poštenosti (fair) obravnave. To naj bi bil spor dveh po moči si enakih nasprotnikov z dominantno vlogo strank, sodišče, razumljivo brez preiskovalnega sodnika, pa naj bi imelo v samem postopku pasivno vlogo, ki na koncu postopka izreče krivdorek in tako 16 Langbein Johm, The origins of adversary criminal trial, Oxford university press, Oxford, 2003, str. 107. 8

le-tega konča. Sicer pa stranki sami odločata, kako bosta pred sodiščem zastopali svoje interese. Zatorej mora biti v akuzatornih postopkih sistem dovoljenih dokazov natančno določen, kot tudi izvajanje dokazov oziroma sankcioniranje neupoštevanja prej omenjenih pravil. Stranke imajo torej pri pridobivanju dokazov in njihovem predstavljanju glavno vlogo. Govorimo o kompetitivni metodi izvajanja dokazov. Intervencija sodišča med izvajanjem dokazov je vnaprej striktno določena. Kontradiktornost v dokazovanju je tako razumljena na diskurziven način. 17 Opozoriti velja, da je sposobnost posameznika, da pridobi in predstavi dokaze v prid svojih tez v institucionalizirani obliki reševanja sporov, kot to predstavlja sodni postopek v posamični družbi, zelo različno distribuirana. Seveda govorimo o družbeni neenakosti strank. 14. in 22. člen Ustave R Slovenije govorita o enakosti pred sodiščem in o pravici do sodnega varstva ter tako varujeta dejanske razlike v položajih strank pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi. Različna razmerja pri izvajanju družbenih vlog posameznika pa morajo biti različno urejena. To vodi v razkorak diskurzivne maksime in intervencije sodišča v prid praviloma šibkejšega obtoženca. Stranke so avtonomne pri oblikovanju spornih vprašanj o dejstvih, medtem ko je pristojnost opredelitve pravnih vprašanj v rokah sodišča. Adversarni način reševanja sporov se torej nanaša na reševanje dejanskih vprašanj in predpostavlja aktivnost strank ter pasivno vlogo sodišča. Pojem akuzatornost postopka je širši, poleg adversarnosti postopka vključuje tudi sprejemanje teze o domnevi nedolžnosti obdolženca in dokaznega bremena tožilstva. Le-to je tisto, ki začne s predstavitvijo dokazov v dokaznem postopku. Izkazati mora Prima Facie utemeljenosti in je v nasprotju s kontradiktornostjo postopka, časovno pred izpovedjo obtoženca. 18 Obramba je seveda takrat v prednosti, saj se najprej seznani z dokazi tožilstva, šele potem pa poda svoje dokaze. Sploh pa naleti tožilec v postopku common law na večje ovire pri ugotavljanju dejstev v primerjavi s svojim kolegom na kontinentu. Zahteve po dopustnosti dokazov 17 Krapac Davor, Nova kontradiktornost na glavni obravnavi v kazenskem postopku in nekateri ugovori zoper težnje po njeni amerikanizaciji, Pravnik, letnik 50, štev. 11 12, Ljubljana, 1995, str. 469 in 490. 18 Damaška Mirjan, Evindentiary Barries to Conviction and Two models of Criminal Procedure: a Comparitve study, Law Reviev 121, Universary of Pennsylvannia, 1973, str. 528. 9

so strožje, tudi sama predstavitev dokazov je temu primerno težja, pripravljenost porote obsoditi obdolženca pa manjša. 19 Sicer pa je v adversarnem postopku poudarek na ustnosti postopka. Ključno vlogo igra koncentrirana obravnava. Ta se razvija kot continium, dokazi se neposredno slušno in vizualno dojemajo. Sodišče ima zato pri tem pasivno vlogo. Omeniti velja še colloboration rules. Namreč določeni dokazi se lahko uporabljajo na sodišču le v povezavi z drugimi dokazi. Dve temeljni pomanjkljivosti angleškega kazenskega postopka predstavljata wealth efect in combat efect. Zasnova akuzatornega postopka pooblašča stranko za vodenje preiskave o kaznivem dejanju in izvajanje dokazov na obravnavi. Le-to pa bolj ustreza premožnejšim strankam. 20 Seveda so tudi interesi strank nadrejeni pravilnemu ugotavljanju dejstev. 2.2 Preiskovalni (inkvizitorski) kazenski postopek Nastop cesarske dobe je imel za posledico monopoliziranje vse sodne oblasti. Kvestije, v katerih so porotniki sodili državljanom, so zamenjali magistrati, ki so jih vodili cesarjevi uradniki. Načelo zakonitosti je počasi izginjalo, zakoni so izgubljali veljavo. Poleg že ustaljenega postopka accesetio se je začel pojavljati cognito, 21 postopek, ki ga sproži sam sodnik, in sicer po uradni dolžnosti. Nastal je inkvizitorski postopek pregona storilca kaznivega dejanja. Dokazni postopek je prešel v roke sodnika, ki je zasliševal priče in po potrebi tudi obdolženca. Le-tega je, četudi je bil svoboden državljan, lahko doletela tortura, s katero so hoteli doseči priznanje. To ali pa identična izjava dveh prič je zadostovalo za izrek obsodilne sodbe. Priznanje obdolženca je bilo treba obvezno preveriti. Javnost je bila umaknjena, postopek je postal tajen. Sodba je zato morala biti pisana in pa tudi obrazložena. Nastalo 19 Damaška Mirjan, Evindentary Barrries to Conviction and Two models of Criminal Procedure: a Comperative study, Law Rewiev 121, Univrsary of Pennsylvannia, 1973, str. 550. 20 Marinko Janko. Konstitucionalizacija kazenskega postopka, Pravna praksa 33 43, Ljubljana, 2004, priloga str. VI. 21 Šugman Katja, Gorkič Primož; Dokazovanje v kazenskem postopku, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 35. 10

je tudi pravno sredstvo, apelatio, 22 ki je bilo seveda naslovljeno na cesarja. Prišlo je do fuzije funkcij tožnika in sodnika. Aktivnost slednjega je bilo gibalo obravnave, katere cilj je bil dognati resnico, tisto objektivno, neodvisno od interesa storilca kaznivega dejanja ali oškodovanca. Razpad zahodnega rimskega cesarstva leta 426 je omogočil partikularizacijo vladanja posamičnih germanskih plemenskih vladarjev. Cerkev je tako ostala edini koherentni dejavnik. Poleg že uveljavljenega rimskega prava pa je morala začeti sprejemati iracionalna dokazna pravila, ki so obstajala med germanskimi plemeni. To so bili prisega očiščenja, soprisežniki in pa božje sodbe. Prvo je prišlo v poštev le pri lažjih kaznivih dejanjih. Očiščenje je veljalo le na simbolni ravni. Pri težjih kaznivih dejanjih so lahko na pomoč priskočili soprisežniki, ki so zatrdili resničnost obtoženčeve prisege, četudi niso poznali podrobnosti kaznivega dejanja. Vendar pa je pravičen bog kaznoval vsakogar, ki je krivo prisegel. Ordalije 23 ali božje sodbe so bile tisti dokazi sodišča v tistih postopkih, ko zaprisege niso prišle v poštev. Bog naj bi namreč imel moč uvida prav v vse dogodke in resnica o krivdi posameznika bo spoznana skozi božji znak. Na primer, razbeljeno železo je samo materialni pripomoček, preživetje osumljenca pa je božji znak. Najbolj znana dvostranska božja sodba je sodni dvoboj dveh konjenikov, nedolžni namreč ostane na konju. Srednjeveško kazensko pravo je povezano tudi z dvema papežema, Inocentom III. in Inocentom IV. V času prvega so obstajale tri vrste kazenskega postopka: per accusationen, per inquisitionem in per denunciationem. 24 Inkvizitorski postopek je vseboval še vse prvine akuzatornega postopka. Edina razlika je bila v iniciaciji postopka. Le-tega je sodnik lahko začel sam, torej po uradni dolžnosti. Sicer obtoženca 22 Šugman Katja, Gorkič Primož, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 36. 23 Šugman Katja, Gorkič Primož, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 37. 24 Krapac Davor, Povijesni razvoj kaznenog procesnog prava,ministarstvo unutarnjih poslova, Zagreb, 1995, str. 22. 11

niso smeli siliti k priznanju, morali so ga seznaniti s predmetom obtožbe in dokazi, pri katerih je veljalo načelo neposrednosti. Izvedeni so morali biti na sami obravnavi. Pristojnost sodnika začeti postopek po uradni dolžnosti pomeni fuzijo funkcij. Ta položaj pa lahko predstavlja oviro sodniku pri objektivnem odločanju. Papež Inocent IV. s svojo poslanico dovoli oziroma odredi uporabo torture na sojenjih proti heretikom. Sčasoma pride do uporabe torture tudi pri preiskavah kaznivih dejanj. To sistematično zlorabo postopka v celoti odpravi šele razsvetljenstvo. Sicer pa inkvizitorski postopek postane prevladujoč. Začetek postopka je omogočala osebna odločitev sodnika, v veljavo je stopilo oficialno načelo. 25 Constitio Criminals Carolina je nemški (pruski) kazenski zakonik, sprejet leta 1532 na Reichstagu v Regensburgu. 26 Predstavlja recepcijo rimsko-kanonskega kazenskoprocesnega prava oziroma vnos tujega prava v domačega. Načelo javnopravnega razumevanja kaznivih dejanj se maksimira. Obdolženec se ne more več poravnati z oškodovancem, kazen se brezpogojno izvrši. Sodnik skupaj s sodnim svetom sprejema odločitev o krivdi obtoženca, tako je ukinjena ločitev postopka na sodnika in sodni svet, ki je poprej sam sprejemal odločitve. Poudarjena je vloga šolanih pravnikov pri reševanju pravnih in dejanskih vprašanj, ki naj bi sprejemali odločitve. Kazenski postopek je moral biti od začetka zapisan, zato postane pismen. V veljavi sta oba kazenska postopka, akuzatorni in inkvizitorski. Slednjega lahko začne sodnik le na podlagi utemeljenega suma, prvega pa zasebni tožnik, vendar ga mora sodnik obvezno pripreti, vse dokler ne da odškodninskega jamstva za eventualno povzročeno škodo obtoženemu. Sicer pa je tožnik izgubil položaj aktivne stranke. Ne sme biti prisoten v sodni preiskavi, lahko le predlaga priče, kontakt v času preiskave pa je le pismen. Največ sprememb je CCC prinesla na področju dokaznega prava. Ta pravila so bila zelo enostavna. 25 Krapac Davor, Povijesni razvoj kaznenog procesnog prava, Ministrarstvo unutarnjih poslova, Zagreb, 1995, str. 26. 26 Krapac Davor, Povijesni razvoj kaznenog procesnog prava, Ministarstvo unutarnjih poslova, Zagreb, 1995, str. 61. 12

Obtoženca se lahko obsodi le na podlagi lastnega priznanja ali soglasne izpovedi dveh ali več prič samega dejanja (direkten dokaz). Če obdolženec ne želi priznati, ima sodišče pravico in dolžnost uvesti Peinlich frag (torturo). 27 Le-ta postane pomožno dokazno sredstvo za pridobitev odločilnega dokaza priznanja. Za uvedbo torture je potrebno več močnih indicev. Priznanje mora biti obsežno, navedbe okoliščin terjajo tudi motiv. Teži se namreč spoznati objektivno resnico. Če obtoženec kljub mučenju ni priznal ali je priznanje neresnično, se ga mora oprostiti od obtožbe. Prusija kot prva evropska država leta 1740 ukine torturo. Pride do stanja, ko še zmeraj veljajo stroga dokazna pravila, priznanja obtoženca pa ni več moč izsiljevati. Na novo sta uvedeni sodbi na podlagi indicev, nepopolnih dokazov oziroma splet posrednih dokazov in pa izredna kazen, kazen zaradi suma. Sicer pa je obdolženec dolžan odgovarjati na vprašanja in to po resnici. Prisilna sredstva za to so postala pripor, post in bičanje. Če vse to ni dalo efekta, je bila na voljo absolutio ab instantia 28 in enostavnejša možnost ponovnega sojenja. 2.3 Mešani (akuzatorni inkvizitorski) kazenski postopek Francoski zakon o kazenski preiskavi CIC (1808) predstavlja sintezo dveh prej obravnavanih oblik kazenskega postopka. 29 Osnovna dilema je bila, ali ohraniti poroto kot izrazito akuzatoren element. Jury d' accusation in Jury de Jugement sta bili uvedeni z ustavodajno skupščino po modelu angleške porote. Sistem porotnega sojenja je sledil načelu proste presoje dokazov. Po drugi strani pa počasno delovanje porote ni ustrezalo percepciji strogosti evropskega pogleda na sojenje. Zatorej CIC predstavlja kombinacijo elementov postopka Ancien regime, torej prejšnjega absolutističnega-inkvizitornega postopka (zadnja različica je že vsebovala institut javnega tožilca) in pa leta 1781 uvedenega postopka, tipično akuzatornega po 27 Krapac Davor, Povijesni razvoj kaznenog procesnog prava, Ministarstvo unutarnjih poslova, Zagreb, 1996, str. 65. 28 Šugman Katja, Gorkič Primož, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV založba, Ljubljana, str. 49. 29 Carbasse, Jean-Marie, Manuel, d' introduction historique au droit, Presses universitaries de France, Paris, 2009, str. 294. 13

modelu angleškega pravosodja. To je pomenilo vrnitev preiskave v kazenski postopek in ohranitev ureditve glavne obravnave. Preiskavo je vodil preiskovalni sodnik (Judge d' instruction), obravnava, ki je bila javna, pa se je odvijala pred senatom oziroma pred poroto (Jury de jugement) v težjih primerih. Iniciativa preiskave je bila v pristojnosti državnega tožilca. Potekala je tajno in pri zaslišanju obdolženca in prič zagovornik ni smel biti prisoten. Po koncu preiskave je sledila javna glavna obravnava, ki je bila kontradiktorna in na kateri so izvedli dokaze iz preiskave. Pri presoji dokazov porota ni bila vezana na dokazna pravila, ampak je njena odločitev temeljila na intime conviction, 30 torej na vestni in hkrati prosti presoji. Omenjeni zakon je bil bistveno posodobljen leta 1897, takrat je bilo tudi dovoljeno odvetnikovo sodelovanje v fazi preiskave. Šele leta 1958 ga zamenja Code de procedure penale. 31 Sicer pa mešanega kazenskega postopka ne moremo enoznačno definirati, saj predstavlja sintezo dveh nasprotujočih si izhodišč. 32 Sestavljen iz pripravljalnega dela preiskave in je koncentriran na glavni del, glavno obravnavo, kateremu predhodi vmesni obtoževalni del z eventualno kontrolo obtožnice. Kot sem že omenil, je iniciator postopka državni tožilec, torej državni organ. Podana mora biti verjetnost, da je storilec storil kaznivo dejanje. Velja načelo ex-officio, volja oškodovanca je za začetek postopka irelevantna. Dokazi, zbrani v preiskavi, so podlaga za odločitev, ali naj se vloži obtožnica, in če se, so dokazno gradivo za glavno obravnavo. 33 Ta odločitev je v rokah upravičenega tožilca, on je tisti, ki oblikuje obtožno hipotezo. Preiskovalni sodnik torej nima inkvizitorske funkcije ugotavljanja pravno pomembnih dejstev. 34 Na glavni obravnavi je senat tisti, ki izvaja in presoja dokaze. 30 Esmein, Adhemar, Historie de procedure criminelle en France, LGDJ, Paris, 2010, str. 505. 31 Carbasse, Jean-Marie, Manual d' introduction historique au droit, Presse universitates de France, Paris, 2009, str. 295. 32 Bayer Vladimir, Kazneno procesno pravo, Ministarstvo unutarnjih poslova, Zagreb,1997, str. 20. 33 Bayer Bayer, Kazneno procesno pravo, Ministarstvo unutarnjih poslova, Zagreb, 1997, str. 21. 34 Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 100. 14

Velja načelo javnosti in ustnosti, presoja je neposredna in prosta dokaznih pravil. Podlaga za sodbo morajo biti resnična dejstva. Preiskovalna ali inkvizitorna maksima 35 nalaga senatu uradno dolžnost ugotavljanja resničnosti dejstev, npr. zastavljati vprašanja obdolžencu. 2.4 Geneza človekovih pravic Človekove pravice predstavljajo eno od najpomembnejših človekovih pridobitev, ki so nastale kot rezultat boja posameznika zoper nadvlado in arbitrarnost oblasti. So kategorija naravnega prava, ki ji daje deklarativno naravo artikulacije, torej jih je možno le deklarirati, 36 ne pa konstituirati. Njihova absolutnost jim daje nadrejeno pozicijo postavljenemu pravu. Zatorej jih vsakokratna oblast ne daje, ampak le priznava in varuje. So temeljne pravice vsem ostalim pravicam. Takšno razumevanje človekovih pravic zasledimo v teorijah o naravnih pravicah, ki so podstat politične teorije liberalizma; človek se namreč že rodi svoboden in s pravicami in svoboščinami, dolžnost družbe pa je te pravice zagotoviti. Postavlja pa se vprašanje, ali je aktualna družba zmožna oziroma si sploh želi zagotoviti in garantirati naravne pravice in svoboščine, ki se ne nahajajo v pozitivnem pravu oziroma niso v fokusu političnega interesa. Državnopravne in pozitivistične teorije 37 postavljajo zakon kot izhodiščni oziroma temeljni akt svobode. Vloga človeka v družbi je že vnaprej determinirana v odnosu posameznik družba država. Pravice državljana individuuma so torej pozitivne oziroma že vnaprej znane, določene, konkretizirane. Aktualna doktrina človekovih pravic pa jih označuje kot univerzalne, in sicer skozi prizmo mednarodnega prava. Dodaja jim še atribut nevtralnosti pred ambicijo po subjektivnem presojanju normodajalca v posamični družbi. Univerzalnost človekovih pravic 38 daje planetarno 35 Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 101. 36 Cerar Miro, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1996, str. 49. 37 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Maribor, str. 63. 38 Cerar Miro, Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1996, str. 48. 15

medčloveško soglasje o določenih temeljnih človekovih pravicah oziroma visoko stopnjo mednarodnega normativnega konsenza. Glede na razmerje med posameznikom in državno oblastjo pravice klasificiramo po statusu. Pravice negativnega statusa 39 varujejo fizično in osebno integriteto ter dostojanstvo posameznika, zato vanje ne sme posegati ne država niti nihče drug. Izjemoma je dovoljeno posegati državnim organom zaradi varnosti države, kazenskega postopka ali preprečevanja nalezljivih bolezni. Med pravice negativnega statusa prištevamo torej tiste pravice, kjer ni potrebno sodelovanje države pri njihovem udejanjanju. To so pravice do svobode veroizpovedi, svobode izražanja, pravica do zbiranja in združevanja, do enakopravnosti ne glede na narodnost, raso, vero, medtem ko pozitivni status 40 teh predstavlja dolžnost državnih organov delovati v korist posameznika, ko leta zatrjuje kršitev le-teh, na primer enakopravnost pred zakonom, pravica do sodnega varstva, osnovnega šolanja. V kazenskem procesnem pravu imajo zato varovalno funkcijo, 41 ki varuje posameznika pred kriminaliteto, in garantno funkcijo, ki posameznika varuje pred neupravičeno kazensko represijo. Po vsebinskem kriteriju so za kazensko procesno pravo zanimive predvsem osebne pravice in svoboščine, 42 ki varujejo telesno in duševno integriteto ter dostojanstvo posameznika in so neločljivo povezane s človekovo osebo in osebnimi dobrinami. Varujejo osebno svobodo, telesno integriteto, nedotakljivost stanovanja, pisemsko tajnost. So absolutne, torej z učinkom ergo omnes, hkrati pa seveda neprenosljive in nepodedljive. 39 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Maribor, str. 71. 40 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Maribor str. 71. 41 Dežman Zlatko, Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 57. 42 Rupnik Janko, Cijan Rafael, Grafenauer Božo, Ustavno pravo Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Maribor, str. 72. 16

Antični misleci so bili prepričani, da le življenje v skupnosti daje človeku svobodo. Ta skupnost, imenovana polis, 43 sicer politično organizirana, je tisti prostor, kjer lahko človek razvije svojo moralno popolnost. Zatorej naj ne bi prihajalo do navzkrižja interesov človeka in pa skupnosti. Tako tudi ni potrebe po oblikovanju takšnih pravic, ki bi človeka varovale pred skupnostjo in tako določale meje človekove svobode. Zgodnje krščanstvo začne dvomiti v harmonijo med človekom in politično skupnostjo. Slednjo jemlje kot del posvetnega, kot takega minljivega, kar onemogoča dosego končne človekove izpolnitve, ki je možna le v božjem kraljestvu. Na plano v nasprotju z antiko stopa individualizem. Le posameznik lahko stopi pred boga. Posamezniku se tudi pripisuje ustvarjalna moč. Ima pa tudi prirojeno dostojanstvo, njemu neodtujljivo in za posvetne ustanove zavezujoče. 44 V srednjem veku sta močno izraženi politična in ekonomska neenakost. Pa vendarle pride do izginjanja nekaterih vrst diskriminacij etničnega značaja, in sicer zaradi univerzalističnih ciljev krščanstva. Suženjstvo izginja, sicer bolj počasi, položaj odvisnih ljudi pa je vendarle napredoval v stanje, ko jih vsaj štejejo za ljudi. Z Magno Charto Libertatum 45 (Veliko listino svoboščin) angleški kralj Ivan brez dežele omeji svojo absolutno oblast v korist fevdalcev baronov in svobodnih kmetov. Ta akt daje pravne garancije oz. dodeljuje svoboščine glede osebne svobode in zasebne lastnine. Pravica biti svoboden zahteva najprej postopek pred kaznovanjem ali pregonom, in sicer peljan s strani profesionalnih uradnikov. Z zaslišanjem priče se omejuje tudi arbitrarnost. Svoboščine glede zasebne lastnine garantirajo vnaprej določene davščine. 17. stoletje prinese tudi moderno zasnovo človekovih pravic, ki jo zasnuje John Lock. V naravnem stanju so si vsi ljudje enaki in svobodni, temeljne naravne pravice pa jim zagotavljajo pravico do življenja, svobode in lastnine. Naravni zakon je stanje enotnosti, 43 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih pravic, Mladinsko knjiga, Ljubljana, 1988, str. 19. 44 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 20. 45 Lampe Rok, Pravo človekovih pravic, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2010, str. 56. 17

v katerem sta oblast in jurisdikcija vzajemni, saj nima nihče več oblast kot drugi. 46 Državna organizacija temelji na ločitvi zakonodajne in pa izvršilne oblasti. Rousseau zatrjuje, da je pomanjkljivost naravnega stanja nered in arbitrarnost 47 človekovih pravic, tj. temeljnim naravnim pravicam ni zagotovljeno varstvo. Z družbeno pogodbo se ljudje ne odrekajo svojim naravnim pravicam, ampak le pristajajo na pravni in institucionalni način varovanja le-teh. Meščanski koncept človekovih pravic zahteva, da so le-te zapisane na pravno obličen način. Leta 1679 angleški parlament sprejme Habeas Corpus Act, 48 ki predstavlja temeljni zgodovinski dokument o pravicah posameznika v kazenskem postopku. Postavi načelo zakonitosti (nullum crimen sine lege), kjer mora biti kaznivo dejanje poprej določeno v zakonu, torej prepoveduje retroaktivno veljavo. Pravico do (sorazmerno) hitrega sojenja in pripor mora potrditi sodišče. Leta 1689 angleški parlament sprejme listino pravic (Bill of Rights). Velja za pomemben ustavnopravni dokument. Določa položaj posameznika v razmerju do oblasti na način politične omejitve kraljeve oblasti. Glavni namen je postavitev odnosa med zakonodajno in izvršilno oblastjo oziroma podreditev kraljeve oblasti pod parlamentarne zakone. Zametki ustavne monarhije in posledično parlamentarne demokracije. Virginia dekleration of rights (1776) 49 izhaja iz pravice do enakosti. Ljudje imajo prirojene pravice, ki so neodtujljive. Posameznik dobi nasproti državni oblasti naslednje garancije: preiskava se lahko začne le na podlagi zakona in ob avtorizaciji sodišča; posamezniku se prizna pravica do porotnega sojenja, prič, v njegovo korist, lahko predlaga izvedbo dokazov in ima pravico zoper samoobtožbo. V La declaration des droits de l homme et du citoyen (1789) 50 je zapisano, da je cilj vsakega političnega 46 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 22. 47 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 23. 48 Lampe Rok, Pravo človekovih pravic, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2010, str. 61. 49 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 24. 50 Perenič Anton, Zgodovinski razvoj človekovih pravic, v Varstvo človekovih pravic, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 25. 18

združevanja ohranitev naravnih in nezastarljivih človekovih pravic, torej že obstoječe. Človekove pravice so univerzalne, ne veljajo samo za Francoze, temveč za človeka in državljana, torej posameznika in tvorijo del njegovega naravnega bistva. Deklaracija je bila vključena v francosko ustavo iz leta 1789. Človekove pravice torej prehajajo iz sfer socialne filozofije in političnih misli, postanejo predmet pravne znanosti. Z analizo pozitivnega prava se ugotavlja obseg in kakovost človekovih pravic. 19

3 TEMELJNJI NAČELI DOKAZOVAJA V KAZENSKEM POSTOPKU 3.1 Načelo proste presoje dokazov Izvedene dokaze je treba ovrednotiti. Kaj hitro pa se lahko znajdemo v eni izmed dveh skrajnosti. Sodniku lahko prepustimo diskrecijo, da sam postavi kriterije, po katerih se bo odločil o obdolženčevi krivdi ali nekrivdi. Hitro se lahko znajde v polju arbitrarnosti. Pravila odločanja se podredijo naravi kaznivega dejanja, osebnosti obdolženca ali sodnikovi subjektivnosti. Drugo skrajnost pa predstavlja pristojnost zakonodajalca določiti kriterije za odločanje o presojanju dokazne vrednosti dokazov, 51 na primer predpisana kakovost in količina dokazov, potrebnih za to, da lahko pravno relevantna dejstva štejemo za dokazana. Doktrina tako imenovanega zakonskega dokaznega prava je tempirana na domnevo, da samo pravo določa, kateri dokazi izkazujejo objektivno resnico. Smiselna pristojnost zakonodajalca naj bi torej obsegala določitev norm materialnega prava in pa kazenska postopkovna določila. Le sodnik je tisti, ki odloča, kaj pomenijo izvedeni dokazi za odločitev o kazenski obtožbi oziroma ali potrjujejo obstoj dejstev v procesu. Drugi pol torej predstavlja svobodno oceno dokazov. Zakon o kazenski preiskavi (CIC) je porotnikom nalagal dolžnost, da presojajo dokaze po svoji volji in razumu. Govorimo o načelu notranjega prepričanja (intime conviction). Originalno pojmovanje ne vsebuje zunanjih omejitev niti ni podvrženo intersubjektivnim standardom, 52 kar je omogočalo arbitrarnost sodišča. Zato nemški zakonodajalec uvede conviction raisonee. 53 Odločitev sodišča mora biti obrazložena in utemeljena tako, da vsakdo lahko presodi, kako je sodišče prišlo do svojega sklepa o obstoju ali neobstoju pravno relevantnih dejstev. Pred to odločitvijo mora sodišče oceniti verodostojnost dokaza oziroma določiti njegovo 51 Dežman Zlatko Erbežnik Anže, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 253. 52 Damaška Mirjan, Dokazno pravo u kaznenom postopku, oris novih tendencija, Pravni fakultet, Zagreb, 2003, str. 20. 53 Damaška Mirjan, Dokazno pravo u kaznenom postupku, oris novih tendencija, Pravni Fakultet, Zagreb, 2003, str. 23. 20

dokazno vrednost. Po 18. členu ZKP (simular paragraf 261 StPO) in 355. členu CPP 54 sodišče pri ugotavljanju, ali je podano dejstvo, ni vezano na uporabo formalnih dokaznih pravil. Če bi namreč temu bilo tako, bi prišlo do abstraktnega vrednotenja s strani zakonodajalca in do obstoja same formalne resnice. Dokazna ocena, temelječa na prosti presoji dokazov, mora biti kljub temu zakonita in racionalna. Dokazi morajo biti pridobljeni na zakonit način, logično smiselni in pa po možnosti izkustveno preverljivi. Sicer pa lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazov, le če sam s svojimi čutili (neposredno) zaznava kakovost posamičnega dokaznega predmeta in tako izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti. Do te pa lahko pridemo na podlagi dveh osnovnih metod, atomistične in holistične. Pri prvi vsakemu izvedenemu dokazu pripišemo določeno vrednost. Končna ocena, ali je podano dejstvo, upošteva vse posamične dokazne vrednosti. Pri holistični metodi pa gre za notranji, enovit psihološki proces ocenjevanja dokazov, 55 ki ga ni možno enostavno opisati. Primeren je za dokazovanje kakšnega zapletenega dogodka. Medtem ko je atomističen pristop primer za ugotavljanje posamičnih dejstev, se pri drugem lahko znajdemo v kognitivnem kontekstu; opaženo razumemo skozi mentalne vzorce, kulturno in jezikovno pogojene. Sicer pa prosto presojo dokazov vse bolj postavljajo v precep znanstvene in tehnološke spremembe, ki determinirajo sodobno življenje. V ospredje stopajo tehnične metode ugotavljanja dejstev, ki počasi, a vztrajno potiskajo na obrobje tradicionalen način ugotavljanja dejstev s kognitivnimi procesi, ki predstavljajo temelj proste presoje dokazov. Obstoj pravno relevantnih dejstev se vse bolj ugotavlja s sofisticiranimi inštrumenti. Območje delovanja človekovega čutnega delovanja se vse bolj oži. Realnost, ki jo odkrivajo naša čustva, je vse bolj oddaljena od realnosti, ki jo odkrivajo sofisticirani aparati. Zatorej bo treba določiti pravila, ki bodo pogojevala uporabo tehničnega znanja. 54 Codice di procedura penale, Italia, 1099. 55 Damaška Mirjan, Dokazno pravo u kaznenom postupku, oris novih tendencija, Pravni fakultet, Zagreb, 2003, str. 21. 21