MERJENJE EKONOMSKE BLAGINJE PREBIVALSTVA

MERJENJE EKONOMSKE BLAGINJE PREBIVALSTVA Ana Murn (ana.murn@gov.si), Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj POVZETEK Bruto domači proizvod je široko razširjeno merilo ekonomskih aktivnosti, ki meri tržno proizvodnjo. Pogosto pa se uporablja tudi kot merilo ekonomske blaginje. Kot merilo blaginje kaže pomanjkljivosti, zato ne odraža njihove dejanske ekonomske blaginje, še manj pa blaginje v širšem smislu. Prvič, materialni življenjski standard in ekonomska blaginja sta bližja agregatom dohodkov (neto nacionalni dohodek, neto nacionalni razpoložljivi dohodek, realni dohodki gospodinjstev), agregatu potrošnje gospodinjstev in merilom (agregat na prebivalca ali na prebivalca po kupni moči). Drugič, storitve, ki jih gospodinjstva proizvajajo za lastno potrošnjo, metodologija nacionalnih računov ne izkazuje med proizvodnjo in dohodki, čeprav predstavljajo pomemben del ekonomskih aktivnosti; neustrezno pa so merjene tudi storitve, ki jih zagotavlja država (merjene so z vložki). Tretjič, za ekonomsko blaginjo je pomembna tudi distribucija dohodkov in premoženja med prebivalci. Razlike v distribuciji med medianami in povprečji lahko porastejo, zato povprečje ne daje zadovoljive slike o ekonomski blaginji vseh prebivalcev. Četrtič, na ekonomsko blaginjo in tudi na druge vidike blaginje pomembno vpliva tudi razmerje med plačanim delom in porabo prostega časa. V boju za povečevanje gospodarskih aktivnosti in bruto domačega proizvoda nekatere aktivnosti, povezane z delom, vse bolj prehajajo iz časa, dejansko priznanega kot delovni čas, v prosti čas, kar lahko poslabšuje ekonomsko blaginjo, še bolj pa blaginjo v širšem smislu. Ključne besede: potrošnja ekonomska blaginja, bruto domači proizvod, dohodki gospodinjstev, MEASURING ECONOMIC WELL-BEING OF THE POPULATION ABSTRACT Gross domestic product is the most widely used measure of economic activity, but it mainly measures market production. It has also been often used to measure economic well-being. However, gross domestic product is an imperfect measure of well-being and does not reflect the actual economic well-being, let alone its wide spread dimensions. First, material living standards and economic well-being are more closely associated with aggregates of income (net national income, net national disposable income, real household income), aggregate of household consumption and measures (aggregate per capita and aggregate per capita in purchasing power parity). Second, many services that households produce for themselves are not recognised in production and income measured by the system of national accounts, yet they constitute an important aspect of economic activity; furthermore, government-provided 1

services are measured inappropriately as well (by inputs). Third, distribution of income and wealth is also very important for the economic well-being of the population. As the differences in distribution between medians and averages may increase, focusing on averages does not give a sufficient picture of the economic well-being of the population. Fourth, the economic and other dimensions of well-being are also importantly influenced by the proportion between paid work and leisure time. In the battle to increase economic activity and gross domestic product, some of the paid-work activity increasingly passes on to leisure time and may decrease economic well-being, and even more so, the well-being in a broader sense. Key words: consumption economic well-being, gross domestic product, household income, UVOD Ob prelomu tisočletja je Slovenija sprejela Strategijo gospodarskega razvoja, kjer je bil postavljen široko zastavljen cilj blaginje: Osnovni cilj Strategije je trajnostno povečevanje blaginje prebivalcev in prebivalk Slovenije, ki jo opredeljujemo kot uravnoteženo celoto njene gospodarske, socialne in okoljske sestavine.... Doseganje razvojnega cilja se izrazi v celovitem povečanju blaginje, izmerjene s tradicionalnimi ekonomskimi merami razvoja (bruto domači proizvod na prebivalca) in novimi merami razvoja (indikator človekovega razvoja, indikator pristnega varčevanja, indikator trajnostnega razvoja) (Strategija gospodarskega razvoja Slovenije SGRS, 2001, str. 8 9). Štiri leta pozneje je bila sprejeta nova strategija, ki dolgoročni razvojni cilj opredeljuje: Dolgoročni cilj Slovenije je trajnostno izboljšanje blaginje njenih prebivalcev, za kar moramo v naslednjih desetih letih preseči povprečno gospodarsko razvitost EU ter zmanjšati tveganja na področju socialne varnosti in okolja (Strategija razvoja Slovenije SRS, 2005, str. 13). Obe definiciji govorita o blaginji, vendar sta pojmovanji blaginje povsem drugačni. V strategiji, sprejeti leta 2001, je pojem blaginje bistveno širši, saj ga sestavljajo tri pomembne komponente: ekonomska, socialna in okoljska; v strategiji, sprejeti leta 2005, pa je v ospredju le ekonomska komponenta, drugi dve sta potisnjeni v ozadje in osredotočeni predvsem na zmanjševanje tveganja za njuno poslabšanje. Pri obeh strategijah pa je merilo ekonomske blaginje oziroma razvoja enako, bruto domači proizvod na prebivalca. Med obema dokumentoma ni razlik v definiciji trajnosti. Obe strategiji iz leta 2001 in 2005 trajnostni razvoj opredeljujeta takole: Trajnostni razvoj omogoča zadovoljevanje potreb današnjih generacij, ne da bi omejeval možnosti prihodnih pri vsaj enako uspešnem zadovoljevanju njihovih potreb (SGRS, 2001, str. 8; SRS, 2005, str. 19). Razlika je v tem, da je pri strategiji iz leta 2001, trajnostni razvoj opredeljen kot razvojni koncept, pri strategiji iz leta 2005 pa kot eden izmed štirih postavljenih ciljev razvoja. Čeprav torej ni definicijskih razlik, so konceptualna razlikovanja med obema dokumentoma občutna. Do preobrata v razvojnem konceptu med obema dokumentoma je med drugim prišlo tudi zaradi sprememb v razvojnem konceptu EU, saj je v obdobju med izvajanjem SGRS Slovenija postala njena članica. EU je z Lizbonsko strategijo, v kateri je kot osrednji razvojni cilj postavila, da mora Evropa postati ekonomsko najbolj razvito svetovno gospodarstvo, prešla iz koncepta socialnega kapitalizma v koncept neoliberalnega kapitalizma. Stalna tekma med državami in med globalnimi multinacionalkami so sprožile procese hitrega 2

povečevanja dobičkov, ki jim kupna moč prebivalstva, izražena z realnimi razpoložljivimi dohodki, ni več sledila. Vlogo povečevalcev realnih razpoložljivih dohodkov gospodinjstev in s tem povpraševanja so prevzele finančne institucije. Posledica takšne rasti je bil zlom. Nastopila je finančna kriza, posledično še gospodarska recesija. V času krize so se obudila pričakovanja, da se bo razvoj obrnil od kapitala k ljudem in okolju. V ekonomski literaturi so se pomnožile študije, ki dokazujejo, da sedanji neoliberalni koncept razvoja ni vzdržen in ne prispeva k blaginji prebivalstva. Žal pa do sedaj ni prišlo do spremembe v razvojnem konceptu. Še huje, države so v finančni krizi reševale kapital (banke, multinacionalke) veliko bolj kot ljudi, saj je veliko ljudi ostalo brezposelnih, v nekaterih državah pa so izgubili celo domove (ZDA). Z državnimi intervencijami so nastali tudi veliki javnofinančni primanjkljaji, ki jih v državah EU rešujejo z zmanjševanjem zaposlenosti in plač v javnem sektorju, socialnih transferjev, pokojnin, ter javni dolgovi, ki jih bodo odplačevale še prihodnje generacije. Prispevek se osredotoča na ekonomsko blaginjo in na njeno merjenje. Številne ekonomske študije, izdelane v zadnjem desetletju, največ med krizo, opredeljujejo celovitejše definicije ekonomske blaginje in dokazujejo, da bruto domači proizvod ni pravo merilo blaginje, ker izhaja iz proizvodnega koncepta in prioritetno meri obseg proizvodnje. Ekonomsko blaginjo bolje določajo agregati dohodkov in potrošnje gospodinjstev, njihove delitve, glede na različne sloje družbe ter poraba razpoložljivega časa v gospodinjstvih. Nekateri avtorji pa ekonomsko blaginjo opredeljujejo tudi širše in skušajo z vključitvijo premoženja v definicijo zagotoviti tudi vidik trajnosti. Prispevek poleg uvoda sestavljajo še tri vsebinske točke. V prvi točki opredeljujemo definicije blaginje in njeno merjenje, v drugi pojasnjujemo, zakaj bruto domači proizvod (BDP) ne more biti merilo blaginje, v tretji točki pa opredeljujemo merjenje ekonomske blaginje z dohodki, potrošnjo in premoženjem. V okviru tretje točke prikazujemo tudi Osberg-Sharpov indeks ekonomske blaginje, kot enega širših pristopov k njenemu sisteznemu merjenju, in praktični primer merjenja blaginje v Sloveniji. Prispevek končujemo s sklepom. 1. OPREDELITEV BLAGINJE IN NJENO MERJENJE V literature ni enotne definicije blaginje, pa tudi terminologija še ni povsem poenotena. Blaginja in kvaliteta življenja se praviloma pojavljata kot sinonima in vključujeta širok spekter dejavnikov. Ekonomska (tudi materialna) blaginja se ponekod pojmuje kar življenjski standard, čeprav je le-ta nekoliko ožji pojem, kot je blaginja, ker zajema le njeno denarno plat. Najpogosteje se definicije kvalitete življenja oziroma blaginje povezujejo s predlaganimi merili, zato ponekod merijo le ekonomski in socialni vidik blaginje, drugič ekonomski in okoljski vidik, čedalje več pa je takšnih, ki merijo vse tri dimenzije: ekonomsko, socialno in okoljsko blaginjo. Konceptualni pristopi pri merjenju blaginje so po Stiglitzu, Seni in Fitoussiju (2009, str. 42) trije: prvi pristop se je razvil v tesni povezavi z obsežnimi raziskavami in temelji na subjektivni presoji blaginje, drugi temelji na zmožnostih in predstavlja kombinacijo različnih dejavnikov v smislu različnega delovanja»delati-biti«in svobodi izbire delovanja, tretji pristop pa temelji na pravični lokaciji virov. Tretji koncept se je razvil znotraj ekonomske tradicije, izhajajoč iz ekonomije blaginje, in tehta med različnimi nedenarnimi dimenzijami blaginje na način, ki spoštuje človekove preference. 3

Čedalje več definicij in meril poskuša upoštevati še časovno merilo, to je merilo trajnosti. Trajnost obsega določanje sedanje ravni blaginje, ki bi bila sprejemljiva tudi za prihodnje generacije. Veliko predlogov za merjenje trajnosti sta podala že Nordhaus in Tobin (v delu»sustainable measure of economic welfare«) v sedemdesetih letih preteklega stoletja (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 61). Pristopov k trajnosti blaginje je več. Pomemben je pristop k oblikovanju takšnega premoženja ali zalog, ki bi lahko nastopal tudi kot ekvivalent uničenja neobnovljivih virov. To tudi pomeni, če človek pri oblikovanju sedanje blaginje uniči neobnovljivi naravni vir, mora prihodnji generaciji ponuditi v zameno povečano premoženje ali zaloge v fizičnem, človeškem ali socialnem kapitalu. Hkrati z razvojem definicij so se oblikovali tudi kazalniki, s katerimi naj bi blaginjo izkazovali. V zadnjih petdesetih letih je bilo merjenje blaginje močno povezano z vlogo ekonomije v razvoju ter s prizadevanjem za prehod od ekonomskega imperializma k obravnavi multidimenzionalnosti problema blaginje (Sumner, 2004, stran 3). Tabela 1: Evolucija v prevladujočem pojmovanju in merjenju blaginje v obdobju 1950 2000 Obdobje Pojmovanje blaginje Merjenje blaginje 1950 Ekonomska blaginja Rast BDP 1960 Ekonomska blaginja Rast BDP na prebivalca 1970 Osnovne potrebe Rast BDP na prebivalca + osnovne potrebščine 1980 Ekonomska blaginja BDP na prebivalca, rast drugih nedenarnih dejavnikov 1990 Človekov razvoj/sposobnosti Človekov razvoj in njegova vzdržnost 2000 Univerzalne pravice, preživljanje, svoboda Cilji za novo tisočletje (angl. Milleninium Development Goals) in nova področja blaginje Vir: Sumner, 2003, stran 3 V petdesetih letih preteklega stoletja je kot kazalnik blaginje prevladovala ekonomska rast oziroma rast BDP (tabela 1). V šestdesetih letih so se začeli razvijati socialni podatki in tudi posamezni socialni kazalniki, vendar je ekonomija še vedno dominirala, ekonomsko rast (rast BDP) pa je zamenjal kazalnik rast BDP na prebivalca. Konec šestdesetih let sta publikaciji Bauerja (1966,»Social Indicators«) in Seersa (1969,»Meaning of Development«) spodbudili razprave o osnovnih človekovih potrebah in o povezavah le-teh s stopnjami razvoja, saj se z razvojem spreminjajo tudi človekove potrebe 1. Zato je definicija blaginje dobila širšo dimenzijo in obsežen sistem kazalnikov. V osemdesetih letih se je definicija blaginje ponovno skrčila le na ekonomsko komponento, BDP na prebivalca pa je ponovno postal odločujoče merilo blaginje. Konec desetletja so se ponovno okrepile neekonomske definicije blaginje, kar je bila predvsem zasluga Amartya Sena in Združenih narodov, ki so razvili sintezni indeks človekovega razvoja (angl. Human Development Index HDI), ki je merilo blaginje izhajal iz ekonomskih in neekonomskih komponent. Pojavljati pa so se začele tudi definicije, ki so med blaginjo vštevale tudi okolje. Leta 2001 so Združeni narodi sprejeli»milenijske«cilje, ali tudi cilje za novo tisočletje. Ekonomsko blaginjo, gledano skozi te cilje, lahko razdelimo v tri skupine (Sumner, 2004, str. 8): 1 Liu (1974) in Bilsky (1976) sta ugotovila, da BDP na prebivalca in podobni ekonomski kazalniki lahko zadovoljivo določijo stopnjo razvitosti družbe le do določene stopnje ekonomskega razvoja oziroma le do takrat, ko je država še revna. Ko pa BDP prebije neko minimalno mejo razvitosti, so ekonomska merila nezadostna za analizo razvitosti družbe (Hanžek, 1980, str. 24). 4

- dohodki na prebivalca (BDP na prebivalca, realne plače, stopnja nezaposlenosti), - dohodkovna revščina (odstotek prebivalstva, ki živi z dohodki, nižjimi od enega USD na dan na prebivalca; odstotek prebivalstva, ki živi pod ravnjo nacionalne revščine 2100 kalorijami na dan; odstotek prebivalstva, ki je zaradi dohodkov in sredstev ranljivejši), - dohodkovne neenakosti (vrzel revščine in merila izdatkov, nižjimi od USD dolarja na dan 2 ; izdatki spodnjega kvintila kot odstotek od celotnih izdatkov gospodinjstev; ginijev koeficient). Predvsem po letu 2000 so se začela razvijati tudi sestavljena merila (angl. Composite Index) blaginje. Nekatera od njih za ekonomsko blaginjo še vedno uporabljajo BDP ali njegovo prilagojeno izvedbo 3 (npr. Human Development Indeks HDI, Living Planet Report, Happy Planet Indeks HPI). Obstajajo pa tudi že merila, kjer so za ekonomsko blaginjo upoštevane druge vrednosti, kot je BDP (Goossens, 2007). Med kazalniki blaginje kljub njihovemu razvoju še vedno ostaja najbolj popularen BDP na prebivalca, čeprav že ob njegovi konceptualni zasnovi nikoli ni bil predviden kot kazalnik ekonomske blaginje 4. Slabosti tega kazalnika so (Sumner, 2004, str. 8 9): (1) ne zajema netržnih aktivnosti, (2) je statično merilo in (3) ne zaznava razlik, ki jih ponuja distribucija dohodkov. 2. ZAKAJ BDP NE MORE BITI MERILO EKONOMSKE BLAGINJE PREBIVALSTVA BDP je najbolj uporabljeno merilo za merjenje ekonomskih aktivnosti, toda BDP v glavnem meri tržno proizvodnjo (proizvode, ki so bili spremenjeni skozi tržne transakcije ali proizvedeni z inputi, nabavljenimi na trgu) in meri predvsem agregatno ponudbo. Makroekonomske in fiskalne politike zahtevajo izkazovanje tržnih transakcij, kar sledi razvoju Keynesianske ekonomije. Denarno vrednotenje proizvodov in storitev omogoča izkazovanje količin z različnimi karakteristikami. Na konkurenčnem trgu, kjer ni eksternalij, se relativne cene odslikavajo v relativnih vrednostih. V tem primeru obstaja neposredna povezava med neto dodano vrednostjo in ekonomsko blaginjo. V primeru eksternalij, tržno zasnovana merila ne zasledujejo blaginje. Proizvodi in storitve, na katere vplivajo eksternalije, se s časom spreminjajo in so med državami različne (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 86 87). 2.1. Pomanjkljivosti pri zajemanju aktivnosti, ki so vključene v BDP Razlogov, zakaj BDP ne more biti merilo blaginje, je kar nekaj, v ospredju pa so pomanjkljivosti, ki izhajajo iz sprejetih in uveljavljenih pravil nacionalnega računovodstva. 2 Od 171 držav v razvoju leta 1990 ni bilo na voljo podatkov kar za dve tretjini najrevnejših držav, vendar so ocene pokazale, da kar 40 % ljudi na svetu živi v revščini, pri čemer tudi ocenjen en USD na dan ne zagotavlja v vseh najrevnejših državah dovolj sredstev za preživetje. 3 Gre za poskuse sistematičnega korigiranja uporabe elementov, kjer standardni BDP ni ustrezen za merjenje blaginje in trajnosti. 4 O tem je veliko pisal Simon Kuznets že v začetku tridesetih let preteklega stoletja. 5

Pomanjkljivosti so predvsem pri neizkazovanju proizvodnje storitev gospodinjstev za lastno potrošnjo in prostovoljnega dela, neustreznem vrednotenju storitev, ki jih zagotavlja država, ter pri neupoštevanju uničevanja naravnega okolja. Merila proizvodnje in dohodkov v nacionalnih računih zajemajo vse netržne proizvode gospodinjstev (to je proizvode za lastno potrošnjo) in pomembne storitve, povezane s proizvodnjo (rente), ne pa tudi storitev, ki jih gospodinjstva proizvajajo za lastno potrošnjo, kar pa zelo vpliva na materialni življenjski standard. Različne študije so pokazale, da je obseg teh storitev zelo velik. Študija, ki je izhajala iz porabe prostega časa, je pokazala, da v povprečju ljudje potrošijo 17 % časa za opravljanje teh opravil. Po študijah, ki so bile izdelane v Franciji, ta dela lahko predstavljajo tudi do 75 % standardnega BDP (Vaury, 2003, str. 1 2). V drugi študiji so vrednost proizvodnje teh storitev merili s stroški, to je z vrednostjo dela in trajnih dobrin gospodinjstev, s katerimi se te storitve proizvajajo. Pri vrednosti dela je bila upoštevana primerna višina plač za opravljanje teh storitev brez prispevkov in davkov ter število porabljenih ur za proizvodnjo storitev za lastno potrošnjo. Vrednost kapitala je bila ocenjena na podlagi v proizvodnji uporabljenih trajnih dobrin. Izračuni so pokazali, da znaša proizvodnja storitev gospodinjstev za lastno potrošnjo v obdobju 1995 2006 v Franciji okoli 35 % konvencionalno merjenega BDP, na Finskem okoli 32 % in v ZDA okoli 30 % (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 128 131). V nacionalnih računih ni zajeto tudi prostovoljno delo, ki ga opravljajo gospodinjstva. Prostovoljno delo je zelo široko razpredeno in zajema različne aktivnosti v družbi in navsezadnje tudi medsosesko pomoč (npr. brezplačno popravilo kolesa prijatelju ali pomoč sosedu pri gradnji hiše) in dela za prostovoljne organizacije (npr. Rdeči križ, gasilska društva). Prostovoljno delo predstavlja velik prispevek k povečevanju življenjskega standarda in ekonomske blaginje. Po izračunih Vaurya (2003, str. 1 2) pa v nekaterih primerih ne predstavlja tudi povečevanja BDP, večinoma pa se prekriva s tako imenovano»sivo ekonomijo«. Danes storitve v razvitem svetu predstavljajo dve tretjini proizvodnje in zaposlovanja. Hkrati je merjenje cen in količin storitev težje kot merjenje proizvodov. Statistični uradi na splošno uporabljajo podatke o količini prodaje kot kazalnik količine tržnih storitev. Ta metoda ne upošteva sprememb v njihovi kvaliteti. Posebno težko je meriti storitve, ki jih zagotavlja država. Med njimi so med individualnimi storitvami najpomembnejše storitve izobraževanja in zdravstva, njihova razpoložljivost, dostopnost in kvaliteta pomembno vplivajo na blaginjo. Obseg teh storitev je velik v vseh državah, njihovi proizvodi pa so slabo merjeni. Problematični sta njihova količina in vrednost. Tradicionalno se merijo z vhodi (angl. inputi), to je z izdatki, ki jih uporabljamo pri njihovi proizvodnji. Ker je dodana vrednost sestavljena iz dveh poglavitnih delov plač in dobičkov, dobičkov pa pri javnih storitvah ni, se dodana vrednost meri z izdatki za plače. Raziskave so pokazale, da so javne storitve, merjene z izdatki, običajno ocenjene nižje, kot dejansko so (Vaury, 2003, str. 1 2). Nekatere evropske države, Avstralija in Nova Zelandija so razvile merila, ki merijo dejanske izhode (angl. outpute). Merila izhodov v zdravstvu izkazujejo na število pacientov, pri izobraževanju pa število študentov. Rezultati tako merjenih storitev kažejo drugačne rasti, kot jih izkazujejo izdatki, zato so te storitve v nekaterih državah podcenjene, v drugih pa precenjene. Posamezne raziskave po dejavnostih so pokazale, da so v ZDA izdatki v zdravstvu na prebivalca zelo visoki, višji kot v državah EU, po standardnih zdravstvenih kazalnikih izhodov pa zdravstvo v ZDA dosega precej slabše rezultate. V Združenem kraljestvu je povprečna letna ekonomska rast zdravstva v obdobju 1995 2003, merjena z izhodi, 2,75 %, 6

kar je, podobno kot v ZDA, manj kot jo izkazuje merilo izdatkov (3 %). Podobni rezultati so bili ugotovljeni tudi za Francijo. Meritve na Danskem pa kažejo, da so zdravstvene storitve, merjene s izhodi, rasle hitreje kot tiste, ki so bile merjene z izdatki (Atkinson, 2005 v: 30 % Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 26 27). Med javnimi dobrinami se pojavljajo še storitve oblikovanja in vodenja politik, zagotavljanje varnosti in pravic, torej tiste, ki prispevajo k proizvodnji. Po nacionalnih računih se izdatki zanje uvrščajo med medfazno potrošnjo, zato ker ne zagotavljajo neposredne koristi, ki povečuje končne vrednosti proizvodov in storitev, torej BDP. Pri nekaterih izdatkih za to skupino bi bilo bolj smiselno, da bi se v določenih pogojih upoštevali kot investicije. (npr. izdatki za raziskave in razvoj, terciarno izobraževanje), ker se njihovi prispevki odražajo predvsem v kvaliteti kapitala (fizičnega, človeškega). Pomembna pomanjkljivost merjenja BDP je tudi ta, da vedno vključuje le pozitivne vrednosti. Če je nekaj uničenega in potem na novo zgrajenega s strani zasebnih družb, se dvigne BDP, čeprav ekonomska blaginja ostane nespremenjena. Glavni pomanjkljivosti takega pristopa sta dve (Vaury, 2004, stran 2): (1) proizvodnja, ki jo meri BDP, je pogosto nadomestilo za predhodno uničenje (cikloni, kriminal); (2) proizvodnja, ustvarjena s koriščenjem naravnih in človeških virov, ni pri izkazovanju BDP enotno obravnavana (primer: Združeno kraljestvo in Francija imata podoben bruto domači proizvod, čeprav delavci v Združenem kraljestvu delajo 25 % več kot francoski). Še večja razhajanja pa so v državah, v katerih BDP sloni pretežno na izkoriščanju njihovih naravnih virov. Naravni viri so sicer spoznani kot ekonomska sredstva, vendar so podatki o njihovi izrabi redko razpoložljivi (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 92 93). Razvrednotenje naravnega okolja pa po sedanjih standardih nacionalnih računov ni predmet nacionalnega računovodstva, ker naravno okolje (zrak, biodiverziteta) ni del ekonomskih sredstev. 2.2. Razmerje med plačanim delom, neplačanim delom in prostim časom Blaginja se meri tudi z razpoložljivim časom. Prebivalstvo dnevno opravlja različne aktivnosti. V grobem se te aktivnosti delijo na plačano delo (zaposlitev), neplačano delo (proizvodnja proizvodov in storitev za lastno potrošnjo in prostovoljno delo) in prosti čas. Delitve na plačano in neplačano delo so v teoriji jasne, težave pa se pojavljajo pri razporejanju časa, ki ga prebivalstvo porabi za prevoze. Praviloma se čas, porabljen za prevoz na delo in iz dela, pripisuje plačanemu delu; prevoz, povezan s storitvami za lastno potrošnjo, neplačanemu delu; vsi drugi prevozi pa k prostemu času. Takšna delitev prevozov ne upošteva, kdo plača izdatke za prevoze. Praviloma so to izdatki gospodinjstev, prevozi na delo in iz dela pa so lahko tudi izdatki podjetij. Hranjenje je običajno pripisano prostemu času. Prosti čas je težko ovrednotiti z denarnimi enotami. Realna vrednost prostega časa odseva številne elemente: realne plače na delovno uro, število ur prostega časa glede na starost zaposlenih, stopnjo zaposlenosti starejših, izobrazbeno raven ipd. Ekonomisti vrednotijo prosti čas kot potrošni proizvod, katerega cena je vrednost dohodkov, ki izhajajo iz dela. Še težje pa je prosti čas integrirati v nacionalne račune. Nekateri strokovnjaki spremembe v prostem času primerjajo z realnim BDP in podobnimi agregati. Za Francijo, Finsko in ZDA je bil prosti čas ocenjen med 20 in 30 % neto razpoložljivega dohodka (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 131 135). Za natančnejše izračune bi morali uvesti nacionalno računovodstvo časa. 7

Skupina strokovnjakov predlaga alternativni način merjenja blaginje v družbi, ki temelji na uporabi časa (Krueger et al, 2009, str. 4). Poimenovali so ga»national Time Accounting«(NTA) in predstavlja izbor metod za merjenje, kategoriziranje in analizo porabe časa med različnimi skupinami ljudi v državi, med različnimi časovnimi obdobji in med državami. 2.3. Cenovna vrednotenja in primerjave med državami Pri vrednotenju BDP in primerjanjem med državami nastajajo problemi, ki jih lahko razdelimo na: (1) razlike med količinami in kvalitetami proizvedenih proizvodov in storitev, (2) razlike med izvoznimi in uvoznimi cenami, (3) izbiro reprezentativnega potrošnika in (4) merjenje BDP v različnih valutah. Cenovnih problemov, ki naj bi izražali količino in kvaliteto proizvodov ter storitev, je več. Na prvem mestu omenjamo cene za določene proizvode in storitve, pri katerih tržne cene ne obstajajo. Dva že omenjena primera se nanašata na cene državnih storitev (npr. zdravstva, izobraževanja) in cene storitev, ki jih gospodinjstva proizvajajo za lastno potrošnjo (npr. cena negovanja ostarele osebe v gospodinjstvu). Na drugo mesto uvrščamo cene proizvodov in storitev, ki so različne od vrednotenj družbe. V tem primeru govorimo o proizvodih, pri proizvodnji katerih je prišlo do okoljskih škod, ki jih tržne cene ne pokrivajo. V tretjo skupino pa uvrščamo cene proizvodov in storitev, ki so porasle zaradi povečevanja kvalitete, zato cene ne odražajo le količine. Prav zaradi spremembe cen, ki so odraz kvalitete in ne samo količine, naj bi bila po raziskavah v ZDA letna inflacija precenjena za 0,6, v Evropi pa naj bi bila inflacija celo podcenjena (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 21 22). Razlika med uvoznimi in izvoznimi cenami ter spremembe relativnih cen vplivajo na ekonomsko blaginjo, zato v nekaterih državah (npr. bogatejših državah, izvoznicah, kjer so praviloma porasti izvoznih cen višji kot uvoznih) rastejo neto razpoložljivi dohodki hitreje od BDP, v drugih (npr. revnejših, kjer cene izvoza padajo hitreje kot cene uvoza) pa počasneje (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 25). Pri primerjavah ekonomske blaginje v državi in med državami je pomembno poznati tudi reprezentativnega potrošnika. Med potrošniki različnih socio-ekonomskih skupin in tudi med državami obstajajo razlike v dohodkih in premoženju, nakupovalnih navadah in kulturah (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 34 35). Za določitev reprezentativnega potrošnika je treba potrošnike grupirati po socio-ekonomskih skupinah, za vsako skupino pa potem razviti cenovne indekse. Naslednja težava cenovnega vrednotenja je merjenje BDP v različnih valutah. Največji problem so medvalutna razmerja. Najbolj razširjena valuta je USD. Če je evro od januarja 1999 do oktobra 2000 izgubil 30 % vrednosti v primerjavi z USD, se je iz naslova medvalutnih razmerij za toliko znižal tudi BDP držav, ki so 01. 01. 1999 uvedle evro. Zaradi težav cenovnih in medvalutnih vrednotenj se je razvilo tehnično merilo standard kupne moči 5, ki ima dolgo tradicijo v OECD območju. Vendar tudi pri tem merilu ostajajo nerešeni problemi (Sumner, 2004, str. 9): različni življenjski stroški po državah, heterogenost 5 BDP v standardu kupne moči (SKM) na prebivalca je rezultat preračuna BDP s posebnimi pretvorniki v izbrano skupno fiktivno valuto. Standardi kupne moči so opredeljene kot prostorski cenovni deflatorji in pretvorniki valut, ki izločajo učinek razlik v ravni cen med državami. Na ta način dobimo BDP, primerljiv med državami. Izračun SKM je rezultat primerjave več tisoč cen proizvodov in storitev med državami. 8

gospodinjstev, primerljivost in konsistentnost pregledov potrošnje gospodinjstev po državah in različnimi vzorci potrošnje v različnih državah. Tretji problem merjenja BDP v različnih valutah je tehnične narave. V svetu so v uporabi precej različne statistične metode za merjenje proizvodov in cen. Zaradi navedenih in še drugih razlogov so mednarodne primerjave blaginje, ki temeljijo na BDP, v osnovi popačene (Vaury, 2004, stran 3). Dve državi z različno tržno ureditvijo se med seboj ne moreta primerjati, če istočasno ne primerjamo tudi posameznih aktivnosti, ki so vključene v BDP. 3. MERJENJE EKONOMSKE BLAGINJE Z DOHODKI, POTROŠNJO IN PREMOŽENJEM V času globalizacije so velike razlike med merjenjem domače proizvodnje, ki ga izraža BDP, in dohodki, ki pripada prebivalstvu, kar je zelo pomembno pri merjenju ekonomske blaginje. BDP obsega tudi dobičke, ki ne predstavljajo potrošne moči prebivalstva države (primer Irska), zato je bistveno boljše merilo nacionalni razpoložljivi dohodek, ki je tudi agregat nacionalnih računov. Še večjo izrazno moč pa imajo kategorije kot so prilagojeni razpoložljiv dohodek in potrošnja. V Sloveniji ni bistvenih razlik med BDP, bruto nacionalnim dohodkom in bruto nacionalnim razpoložljivim dohodkom. Vse do leta 2006, to je do vstopa v evrsko območje, so se vse tri kategorije gibale s skoraj enako trendno rastjo (slika 1). Po letu 2006 pa je prišlo do manjših odstopanj. Bistveno počasneje od teh kategorij so rasla sredstva za zaposlene, bruto plače in končna potrošnja gospodinjstev. Razkorak v rasti med temi kategorijami in BDP se je povečeval vse od leta 1995, kar nedvomno dokazuje, da je rast ekonomske blaginje vse od leta 1995 precej nižja od rasti BDP. Slika 1: Gibanje BDP, dohodkov in potrošnje v Sloveniji, 1995 2009, v tekočih cenah in mio evrih Vir podatkov: Statistični urad Republike Slovenije. Prikazane razlike očitno kažejo, da je za merjenje blaginje treba uporabljati podatke in kazalnike, ki kažejo dohodke, potrošnjo in premoženje gospodinjstev. Za ocenjevanje blaginje pa je zelo pomembna tudi njihova distribucija. 9

3.1. Merjenje blaginje z dohodki, potrošnjo in premoženjem Proizvod ali BDP nastopa na ponudbeni strani, namen proizvajanja pa je doseganje dohodkov, ki jih gospodinjstva trošijo in si s tem zagotavljajo ustrezno ekonomsko blaginjo. Tako je proizvod izkazan kot količina proizvedenih proizvodov in storitev, realni dohodek pa kot količina proizvodov, ki jih lahko gospodinjstva kupijo z dobljeno vsoto denarnega dohodka. Globalizacija je povzročila velike razlike med merili dohodka in merili proizvodnje, zato je za merjenje ekonomske blaginje bolj kot BDP uporabno merilo neto nacionalni razpoložljivi dohodek. Celo med relativno bogatimi OECD državami je razlika med BDP in bruto (neto) nacionalnim dohodkom velika (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 93 94). Z vidika gospodinjstev in njihove ekonomske blaginje je še bolj kot razpoložljivi dohodek uporaben prilagojen razpoložljivi nacionalni dohodek, saj poleg razpoložljivega dohodka obsega še transferje v naravi (zdravstvo, izobraževanje, subvencije stanovanj, športne in rekreacijske naprave), ki jih država daje pod ceno ali brezplačno; pri potrošnji pa dejanska končna potrošnja, ki obsega tudi ekvivalente proizvodov in storitev, ki jih država zagotavlja gospodinjstvom v naravi. Ti transferji so po državah različni. Dohodkovni tok je pomemben element ekonomske blaginje v sedanjosti, ki omogoča potrošnjo oziroma možnosti potrošnje. Premoženje je pomemben kazalnik, ki kaže trajnost sedanje potrošnje. Pogosteje je možno oceniti spremembe v premoženju kot njegovo raven. Informacija o ekonomskem premoženju, ki je sestavni del nacionalnih računov, je v principu zagotovljena v bilanci stanja, vendar običajno ni popolna. Najpomembnejša sredstva predstavljajo stanovanja gospodinjstev. Če pa bilanco vzamemo širše, ne samo z ekonomskega vidika, česar pa standardi nacionalnih računov ne predvidevajo, obstajajo pa raziskave, je najpomembnejši človeški kapital, ki po nekaterih raziskavah predstavlja okoli 80 % kapitala (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 105 107). Spremembe v kapitalu se merijo z investicijami (fizičnimi, človeškimi, okoljskimi), ki jim odštejemo celotna razvrednotenja in uničenja, ne le tista, ki se pojavljajo na ekonomskih sredstvih. Strokovnjaki še opozarjajo, da je pri merjenju ekonomske blaginje bolje uporabljati neto kot bruto vrednosti. Vzrok tiči v težavah pri ocenjevanju amortizacije, ki so se še povečale z razvojem informacijsko-telekomunikacijske tehnologije. Raziskave za ZDA kažejo, da je v obdobju 1985 2007 realni BDP rasel po stopnji 3 %. Ker je amortizacija rasla po stopnji 4,4 %, je neto domači proizvod rasel precej počasneje kot BDP (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 23 24). 3.2. Distribucije dohodkov in potrošnje Povprečna potrošnja na prebivalca ali na gospodinjstvo ne kaže, kako ljudje učinkovito izkoriščajo razpoložljive vire. Reprezentativni posameznik ali gospodinjstvo se lahko meri s povprečji ali z mediani. Povprečja ne dajejo zadovoljive slike reprezentativnosti, zato so mediane boljše merilo. Empirične raziskave so v državah OECD v zadnjih dveh desetletjih pokazale dohodkovne neenakosti, kar je bilo pričakovano. Precej nepričakovana pa je bila ugotovitev, da je bila distribucija potrošnje povsem drugačna od distribucije dohodkov (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2009, str. 32 33). 10

Prehod od izračunavanja povprečij do izračunavanja median je zahtevnejši, saj potrebujemo razčlenjene mikro podatke. Nacionalni računi ustreznih mikro podatkov ne dajejo, potrebni so podatki o plačah in socialnih transferjih. Ker veliko držav ustreznih mikro podatkov nima, države izkazujejo le podatke o potrošnji. Razlike so tudi v enoti merjenja dohodkov, potrošnje in premoženja, saj jih lahko merimo na prebivalca, na gospodinjstvo ali na družino. Pri ugotavljanju ekonomske blaginje je najustreznejša enota merjenja gospodinjstvo. Medletne primerjave so otežene z dejstvom, da se z leti povprečno število članov gospodinjstva znižuje. Podobne težave so tudi pri mednarodnih primerjavah, saj se velikosti gospodinjstev po državah lahko zelo razlikujejo. 3.3. Osberg-Sharpov indeks ekonomske blaginje Poskusov oblikovanja meril ekonomske blaginje je v teoriji več. Zelo zgodaj se je pojavilo subjektivno ocenjevanje oziroma ocenjevanje z uporabo subjektivnih kazalnikov (Van Praag, 1968), ki je od tedaj doživelo več različic tako pri izbiri parametrov kot modelov (Schwarze, 2008, str. 3 13). Pojavljali pa so se tudi poskusi oblikovanja sinteznega merila na osnovi razpoložljivih podatkov. Med njimi je po našem mnenju najpopolnejši Osberg-Sharpov indeks ekonomske blaginje, ki zajema ekonomsko blaginjo sedanje in prek premoženja tudi možnosti za ekonomsko blaginjo prihodnjih generacij. Indeks ekonomske blaginje sestavljajo štiri komponente ali dimenzije ekonomske blaginje (Osberg, Sharpe, 2002, str. 295 309): (1) Učinkoviti tok potrošnje na prebivalca, ki vključuje tržne proizvode in storitve, storitve države, proizvodnjo gospodinjstev in prosti čas. Skupni tokovi potrošnje so definirani kot osebna potrošnja (prilagojena za povprečne spremembe v številu članov na gospodinjstvo), prilagojena relativna vrednost prostega časa in storitve države. (2) Neto societalna akumulacija zalog proizvodnih sredstev, ki vključuje neto akumulacijo materialnega kapitala, vključno s stanovanji, neto spremembe v vrednosti naravnih virov, stroške okolja, neto spremembe v ravni zadolžitev v tujini, akumulacijo človeškega kapitala ter investicije v raziskave in razvoj. Če sedanje generacije skrbe za blaginjo naslednjih, mora merjenje trendov sedanje blaginje vključevati tudi spremembe blaginje prihodnjih generacij, kar lahko ocenimo z akumulacijo zalog. Raven sedanje potrošnje se lahko povečuje z zmanjševanjem zalog obnovljivih naravnih virov ali z izrabo neobnovljivih virov, kar bo strošek prihodnjih generacij. Z ocenjevanjem fizičnega kapitala, investicij v raziskave in razvoj, neto zunanjega dolga in uničenja okolja lahko prikazujemo skupno premoženje na prebivalca. (3) Distribucija dohodkov, ki se odraža v stopnji intenzivnosti revščine in neenakosti dohodkov. Ideja, da je blaginja družbe odvisna od povprečnih dohodkov in neenakosti v dohodkih, ima dolgo tradicijo v ekonomiji blaginje. Merjenje blaginje družbe tehta spremembe v povprečnih dohodkih v primerjavi z neenakostmi. Indeks je sestavljen iz podindeksov, ki merijo neenakosti v agregatni distribuciji dohodkov, kar posredno vpliva in meri revščino. Zelo popularno merilo neenakosti v distribuciji dohodkov je nedvomno Ginijev koeficient. Stopnja revščine je definirana kot delež gospodinjstev z dohodki, ki so nižji od polovice mediane. Skupni indeks je tehtano povprečje indeksov revščine vseh enot ali gospodinjstev in Ginijev koeficient. 11

(4) Ekonomska varnost z vidika izgube zaposlitve in brezposelnosti, bolezni, razpada družine in revščine v starosti. Negotovosti v prihodnosti znižujejo ekonomsko blaginjo. Ljudje poskušajo zmanjšati tveganja s socialnimi in zasebnimi zavarovanji, toda takšen način ne izloči vseh nesreč, ki vplivajo na blaginjo. Trende v ekonomskem zavarovanju lahko merimo s podatki, ki zajemajo zasebna varčevanja, ki so stalna ali občasna, za vzdrževanje potrošnje med boleznijo ali brezposelnostjo. Ekonomsko tveganje, povezano z brezposelnostjo, je izguba dohodkov. V izračun tveganja brezposelnosti vzamemo spremembe v stopnji zaposlenosti (zaposleni/prebivalstvo). Tveganje izgube zdravja so stroški za medicinsko oskrbo glede na razpoložljiv dohodek. Tveganje razpada družin je predvsem na materah samohranilkah, kjer je revščina izjemno visoka. S starostjo se poveča tudi tveganje revščine. Vse štiri komponente ekonomske blaginje lahko agregiramo v skupni indeks z uporabo uteži. Med glavnimi komponentami ni razlik, vsaka ima 25 % vrednosti. Znotraj vsake komponente pa so uteži lahko različne 6 (Osberg, Sharpe, 2002, str. 309). Primerjava trendov indeksa ekonomske blaginje in BDP na prebivalca v obdobju 1980 1999 je za Avstralijo, Norveško in Kanado pokazala bistveno višjo rast BDP kot oblikovanega indeksa ekonomske blaginje, na Švedskem in v Združenem kraljestvu je po letu 1990 blaginja celo padla ob rasti BDP, v ZDA pa se je ob rasti BDP blaginja pričela rahlo povečevati šele po letu 1990 (Osberg, Sharpe, 2002, str. 310 314). Pri tem velja opozoriti, da indeks ekonomske blaginje sestavlja več komponent. Zato ni dovolj vedeti, ali se ekonomska blaginja dviguje ali pada, potrebno je ugotoviti tudi, katere komponente ekonomske blaginje se zvišujejo in katere padajo. 3.4. Merjenje blaginje v Sloveniji Čeprav v Sloveniji pri merjenju blaginje še ne uporabljamo enega od oblikovanih sinteznih meril, si že od leta 1996 intenzivno prizadevamo, da bi ugotovili, kakšno blaginjo imamo oziroma kako živimo. Leta 1996 se je Slovenija in njen Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj vključila v projekt Razvojni program Združenih narodov (UNDP) in pripravila Poročilo o človekovem razvoju, kot dopolnitev Human Development Reporta, ki ga je ta institucija pričela izdelovati že leta 1990. Prvo poročilo je bilo izdelano za leto 1998 (Poročilo o človekovem razvoju, 1998). Kasneje so bila izdelana še tri poročila (za leto 1999, 2000 2001 in 2002 2003). Ko smo z zadnjo izdajo tega poročila za obdobje 2002 2003 s projektom zaključili, smo leta 2005 pričeli pripravljati nov nacionalni projekt Socialni razgledi, ki so bili prvič objavljeni leta 2006 in se pripravljajo vsako leto. Če poskušamo analizirati glavno vsebino kazalnikov, s katerimi v Socialnih razgledih izkazujemo blaginjo, ugotovimo, da imamo razmeroma dobro pokrite različne vidike blaginje, še najslabša pokritost je pri izkazovanju okolja, ki ga sploh nimamo vključenega, in premoženjske bilance, kjer zajemamo samo stanovanja (tabela 2). Nepokritost oziroma slaba pokritost okolja in premoženja ne preseneča, saj sta ti dve komponenti blaginje razmeroma slabo pokriti tudi v drugih državah. Pri okolju ni izdelanih okoljskih računov, pri 6 Pri kategoriji neenakost/revščina je lahko utež za neenakost 0,25, za revščino pa 0,75. Podobne razlike so možne tudi pri komponenti varnosti. 12

premoženjski bilanci pa manjkajo predvsem bilance človeškega, socialnega in okoljskega kapitala. Tabela 2: Pokritost elementov blaginje v Socialnih razgledih OBLIKA BLAGINJE PODROČJE KAZALNIKI Ekonomska blaginja BDP BDP na prebivalca po kupni moči Dohodki Razpoložljivi dohodek prebivalstva, plače skupaj in njihova distribucija, pokojnine, denarni prejemki prebivalstva iz javnih virov Izdatki Izdatki gospodinjstev in njihova struktura Zadolženost Zadolženost gospodinjstev Potrošnja Potrošnja gospodinjstev Neenakost Neenakost v dohodkih, materialna prikrajšanost Revščina Različni kazalniki tveganja revščine Neekonomska blaginja Zdravstvo Kapacitete (diplomanti medicine, zdravniki, bolnišnične postelje), storitve (ležalne dobe, pričakovano trajanje življenja, umrljivost doječkov), izdatki (javni in zasebni) Socialno-varstvena mreža Otroško varstvo in izobraževanje Kultura Mediji Negativni dejavniki kohezije Kapacitete (socialno-varstvena mreža), storitve (število oskrbovancev), izdatki (javni in zasebni izdatki za dolgotrajno oskrbo) Kapacitete (vključenost v VVO, v izobraževanje, vključenost odraslih v izobraževanje), storitve (diplomanti srednjih šol in terciarnega izobraževanja), izdatki (javni in zasebni izdatki) Kapacitete (vključenost v knjižnice in obiski gledališč, kino predstav ipd.) Dostop do medijev: časopis, TV, radio Število umorov in ubojev, subjektivna zaznava kriminalitete, prometne nesreče s smrtnim izzidom, število samomorov Subjektivne zaznave kohezije Subjektivni občutki sreče, zadovoljstvo z življenjem, zaupanje ljudem, zaupanje v institucije Premoženje Stanovanja Stanovanja, stanovanjski stroški Vir: Socialni razgledi 2009, 2010; razporeditev pomembnejših kazalnikov v tabeli pripravila avtorica prispevka. Pri izkazovanju blaginje pa žal nimamo ustrezno definiranih medsebojnih povezav oziroma vzročno-posledičnih vplivov na blaginjo, zato tudi ne skupne ocene, kakšno je sintezno gibanje blaginje v Sloveniji. Merjenje blaginje še ostaja na ravni interpretacije gibanj po njenih posameznih kategorijah. Za napredek pri merjenju blaginje je treba narediti naslednji korak in vključiti še okoljsko dimenzijo blaginje ter se intenzivneje vključiti v svetovna prizadevanja pri oblikovanju ustreznih sinteznih meril ter pri razvoju in zagotavljanju relevantnih podatkov. 4. SKLEP Ob finančni krizi in gospodarski recesiji se je v ospredju spet pojavilo vprašanje, ali je pravi cilj človekovega delovanja in razvojne politike države povečevanje gospodarske rasti, ali ni to zgolj sredstvo za doseganje blaginje prebivalstva. Blaginja prebivalstva ima široko razsežnost, v kateri je ekonomska blaginja samo ena od dimenzij blaginje. Če je blaginja cilj človekovega delovanja mora biti tudi ustrezno merjena. 13

Kot merilo blaginje se najpogosteje uporablja kar BDP in njegove izpeljanke. Ker BDP meri tržno proizvodnjo, ki ne zajema proizvodnje storitev za lastno potrošnjo gospodinjstev, neustrezno meri tudi netržne javne storitve, ima pa še veliko drugih pomanjkljivosti, zato ne more biti osrednje merilo blaginje, prav tako tudi ne njene ekonomske komponente. Prizadevanja, ki gredo v smeri dopolnitve nacionalnih računov, ki bi za potrebe merjenja blaginje razširile nacionalne račune, kot osrednjo podatkovno bazo nacionalnega računovodstva, vsaj s satelitskima računoma gospodinjstev in okolja ter zahtevale, da države izdelajo premoženjske bilance, gredo v pravo smer. Prav tako je treba pospešiti pripravo posameznih in sinteznih standardiziranih meril blaginje, ki bodo omogočala medčasovne in meddržavne primerjave. Merjenje in izkazovanje blaginje je v Sloveniji medinstitucionalno nepovezano in odvisno od entuziazma posameznikov. Smiselno bi bilo, da se analitske in statistične institucije med seboj povežejo v skupen projekt priprave ustreznih orodij za merjenje blaginje v Sloveniji. Literatura in viri 1. Bruto domači proizvod. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno na: http://www.stat.si/pxweb/database/ekonomsko/03_nacionalni_racuni/05_03019_bdp_letni/05_03019_b DP_letni.asp, 11. 10. 2010. 2. Goossens, Y. (2007). Alternative progress indicators to Gross Domestic Product (GDP) as a means towards sustainable development. Brussels: European Parlament. 3. Hanžek, M. (1980). Konceptualizacija socialnih indikatorjev za potrebe planiranja. IB revija, št. 5. Ljubljana: Zavod za družbeno planiranje. 4. Krueger, A. B, Kahneman, D., Schkade, D., Schwarz, N., Stone, A. A., (2009) National Time Accounting: The Currency of Life. Pridobleno na: http://www.krueger.princeton.edu/uta2.pdf, 14. 09. 2010. 5. Osberg, L., Sharpe, A. (2002): An index of economic well-being for selected OECD countries. Rewiew of Income and Wealth, Series 48, No 3, str. 291 316. Pridobljeno na http://www.blackwellpublishing.com/ content/bpl_images/journal_samples/roiwoo34-6586~48~3~56%5c056.pdf, 14.09.2010. 6. Poročilo o človekovem razvoju, Slovenija 1998. (1998). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 7. Schwarze, J. (2008). Subjective Measures of Economic Well-Being and the Influence of Income Uncertainty. Discusion Paper No. 3720. Bonn: IZA, Institute for the Study of Labour. 8. Slovenija v novem desetletju: trajnost, konkurenčnost, članstvo v EU. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije 2001 2006. Povzetek (2001). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 9. Socialni razgledi 2009. (2010). Ljubljana: Urad republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 10. Stiglitz, J. E., Sen, A., Fitoussi, J. P. (2009). Report by the Commission on the Measurement of Economic Performance and Social progress. 11. Strategija razvoja Slovenije (2005). Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. 12. Sumner, A. (2004). Economic Well-being and non-economic Well-being. Research Paper No. 2004/3. Helsinki: United nations University, World Institute for Development Economics Research, 19. str. 13. Vaury, O. (2003). Is GDP a good measure of economic progress? Post-autistic economics review. Issue no. 20. Pridobljeno na: http://www.paecon.net/paereview/issue20/vaury20.htm, 14. 09. 2010. 14