EKONOMSKA ANALIZA PODALJŠANJA AVTORSKIH PRAVIC

UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA EKONOMSKA ANALIZA PODALJŠANJA AVTORSKIH PRAVIC DIPLOMSKA NALOGA Mentor: prof. dr. Katarina Zajc Jernej Pusser Ljubljana, september 2011

Pri pisanju te naloge se zahvaljujem mentorici prof. dr. Katarini Zajc in dr. Maji Bogataj Jančič za pomoč in nasvete. To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons»Priznanje avtorstva-nekomercialno-deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.«Izvod licence je na voljo na spletu, na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-ncsa/2.5/si/. V skladu z licenco je v nekomercialne namene dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem in priobčevanje dela javnosti ter njegova predelava, pri uporabi pa je potrebno navesti izvirnega avtorja. Če uporabnik spremeni, preoblikuje ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela distribuira le pod licenco, ki je enaka tej. 2

POVZETEK Naslov: Ekonomska analiza podaljšanja avtorskih pravic Avtor: Jernej Pusser Mentor: prof. dr. Katarina Zajc Ključne besede: avtorska pravica, trajanje avtorskega varstva, javne dobrine, mrtva izguba, družbena blaginja, javna domena, osirotela dela, dohodek avtorja, vrednost avtorskih del, diskontiranje, vedenjska ekonomska analiza, optimalno trajanje avtorskih pravic. Trajanje avtorskih pravic se je vse od sprejetja prve avtorskopravne zakonodaje leta 1709 podaljševalo. Od začetnih 28 let se je avtorsko varstvo danes podaljšalo na čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. S podaljšanjem trajanja avtorskih pravic preko potrebnega obdobja, v katerem si avtor uspe povrniti stroške izražanja in zaslužiti dodatne dobičke, nastajajo stroški mrtve izgube, ki zmanjšujejo družbeno blaginjo. Predolgo trajanje avtorskih pravic podaljšuje prehod avtorskih del v prosto uporabo (javno domeno), kar dviguje transakcijske stroške in zmanjšuje možnost ustvarjanja na podlagi obstoječih avtorskih del. Zaradi dolgega trajanja avtorskih pravic se povečujejo stroški razčiščevanja imetnikov pravic, hkrati pa nastaja vedno več osirotelih del, zaradi katerih ni mogoče identificirati imetnikov pravic. Podaljšanje avtorskih pravic ne prinaša pozitivnih učinkov niti na strani ponudbe avtorskih del, saj daljše avtorsko varstvo ne vpliva na povečanje spodbud ustvarjanja. V nasprotju s podaljšanjem avtorskih pravic je tudi optimalna doba trajanja avtorskega varstva, ki kaže, da je za povečanje družbene blaginje potrebno ne samo preprečiti podaljšanje avtorskih pravic, ampak tudi skrajšati obstoječe trajanje avtorskega varstva. 3

SUMMARY Title: Economic analysis of copyright term extension Author: Jernej Pusser Mentor: prof. dr. Katarina Zajc Keywords: copyright, copyright duration, public goods, deadweight loss, social welfare, public domain, orphan works, author's income, value of copyrighted works, discounting, behavioural economics, optimal copyright duration. Copyright protection has extended since the first copyright statute was enacted in 1709. Compared to initial copyright term of 28 years, copyright protection today lasts for the life of the author plus 70 years. Increase of copyright protection that lasts more than necessary for creators to recoup their investments and earn additional profits creates deadweight loss and therefore diminishes social welfare. Longer term of copyright protection extends the passage of protected works into the public domain, which increases transaction costs and diminishes the possibility of creating new works based on non protected creations. Extension of copyright protection increases the costs of locating the owners of copyrighted works and creates problems with orphan works, where owners of copyrighted material cannot be identified. The increase of copyright protection does not have any benefits on supply of creative works either. Because of longer copyright duration there are no additional incentives for authors to create new works. Finally studies on the optimal scope of copyright protection show that it would be more beneficial to decrease not to increase copyright protection if we want to achieve higher social welfare. 4

KAZALO 1. UVOD... 6 2. ZGODOVINSKI RAZVOJ AVTORSKEGA PRAVA IN DOLOČILA O TRAJANJU AVTORSKIH PRAVIC... 8 2.1. ZAČETKI RAZVOJA AVTORSKEGA PRAVA V ANGLIJI IN ZDA... 8 2.2. MEDNARODNE KONVENCIJE... 11 2.3. EVROPSKA ZAKONODAJA... 12 2.4. SLOVENSKA ZAKONODAJA... 13 2.5. ZAKLJUČEK... 13 3. UVOD V EKONOMSKO ANALIZO AVTORSKEGA PRAVA... 14 3.1. OPIS EKONOMSKE ANALIZE PRAVA... 14 3.2. FUNKCIJE AVTORSKEGA PRAVA... 16 3.3. EKONOMSKI SMISEL AVTORSKEGA PRAVA... 17 4. ANALIZA TRAJANJA AVTORSKIH PRAVIC... 20 4.1. UVOD... 20 4.2. TEORIJE TRAJANJA AVTORSKIH PRAVIC... 21 4.2.1. Teorija ekonomskih spodbud... 21 4.2.2. Neoklasičen pristop... 21 4.2.3. Minimalističen pristop... 22 4.2.4. Demokratična paradigma... 23 4.2.5. Povzetek... 24 4.3. NEGATIVNI VIDIKI PODALJŠANJA AVTORSKIH PRAVIC... 25 4.3.1. Stroški mrtve izgube... 25 4.3.1.1. Produktivna in neproduktivna mrtva izguba... 27 4.3.1.2. Kritike stroškov mrtve izgube... 30 4.3.1.2.1. Diskontiranje mrtve izgube... 30 4.3.1.2.2. Ozek obseg avtorskih pravic... 30 4.3.1.2.3. Pretirana uporaba avtorskih del... 33 4.3.2. Stroški zmanjšanja javne domene... 36 4.3.3. Stroški razčiščevanja pravic in osirotela dela... 38 4.3.4. Ostali stroški... 40 4.3.4.1. Stroški alokacije sredstev... 40 4.3.4.2. Stroški lobiranja... 40 4.4. POZITIVNI VIDIK PODALJŠANJA AVTORSKIH PRAVIC... 41 4.4.1. Vpliv podaljšanja na povečanje spodbud ustvarjanja... 42 4.4.1.1. Uvod... 42 4.4.1.2. Velikost in sestava avtorjevega dohodka... 42 4.4.1.3. Ohranjanje vrednosti avtorskih del... 47 4.4.1.4. Diskontiranje prihodnjih donosov... 49 4.4.1.5. Behavioristični pogledi... 52 4.4.1.5.1. Uvod... 52 4.4.1.5.2. Imanentna motivacija... 53 4.4.1.5.3. Zapuščinski motivi... 54 4.4.1.5.4. Optimistična pristranskost in subaditivnost... 57 4.4.1.5.5. Zaključek... 60 4.5. OPTIMALNO TRAJANJE AVTORSKIH PRAVIC... 61 5. ZAKLJUČEK... 66 6. VIRI IN LITERATURA... 71 6.1. MONOGRAFIJE... 71 6.2. ŠTUDIJE, DOSTOPNE NA SPLETU... 72 6.3. ZAKONODAJA... 75 6.4. OSTALO... 76 5

1. UVOD»Nobenih težav nimam zatrjevati, da bi se večen monopol nad knjigami izkazal za bolj uničujočega za avtorje in proces učenja, kot pa drugi izbruh Gotov in Vandalov.«(prevod J.P.)»In a word, I have no difficulty to maintain that a perpetual monopoly of books would prove more destructive to learning, and even to authors, than a second irruption of Goths and Vandals.«(Lord Kames (1773) Hinton v. Donaldson) Avtorsko pravo, kot ga poznamo danes, se je začelo razvijati v 15. stoletju z izumom Gutenbergovega tiskarskega stroja, ki je omogočil hitrejše, cenejše in kvalitetnejše tiskanje knjig in posledično odprl številna vprašanja lastništva in potrebe po varstvu vsebin v tiskanih delih. Z razvojem digitalne tehnologije in nastankom informacijske družbe so se pojavili novi izzivi za avtorsko zakonodajo. Kot odgovor razvoju so bile v Evropi in v svetu sprejete številne mednarodne pogodbe in direktive, ki si prizadevajo za posodobitev in prilagoditev določb novim oblikam komuniciranja in razširjanja vsebin. Poleg razvoja avtorskih pravic se je ob napredku tehnike podaljševalo tudi avtorsko varstvo. Od začetnih 28 let se je dolžina trajanja avtorskih pravic danes postopoma podaljšala na obdobje avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. Izključne in časovno omejene avtorske pravice omogočajo ustvarjalcem, da si v primernem času povrnejo stroške in zaslužijo dodatne dobičke, kar jim prinaša večje spodbude ustvarjanja avtorskih del. Problem lahko nastane, kadar so te pravice preobsežne in predolge. Kljub temu da je temeljna funkcija avtorskega prava spodbujanje ustvarjanja, je na drugi strani potrebno upoštevati tudi koristi družbe, kar pomeni, da morajo avtorska dela zaradi svoje posebne vrednosti v določenem času postati prosto dostopna javnosti. Iskanje kompromisa med spodbudami in dostopom se v avtorskem pravu kaže kot največji izziv, s katerim se mora soočati zakonodajalec. V teoriji velja domneva, da podaljšanje avtorskega varstva prinaša tudi večje spodbude ustvarjanja, kar pomeni nastanek večjega števila avtorskih del. Toda po drugi strani lahko predolge avtorske pravice prinašajo tudi stroške, povezane z omejenim dostopom do del, kar zmanjšuje velikost družbene blaginje. Za natančno definiranje optimalnega trajanja avtorskih pravic je potrebna ekonomska obravnava tako krivulje povpraševanja kot krivulje ponudbe po avtorskih delih. Takšna obravnava bi morala biti nujni del postopka sprejemanja aktov, ki se nanašajo na trajanje avtorskega varstva. Na podlagi rastočega trenda podaljševanja avtorskih pravic, ki se pojavlja v Evropi in 6

svetu, se tako postavlja vprašanje, ali je na podlagi trenutnega trajanja avtorskega varstva kakršnokoli podaljšanje pravic sploh še upravičeno. Namen te diplomske naloge bo s pomočjo orodij ekonomske analize ugotoviti, kakšen vpliv bi dodatna doba varstva imela na krivuljo povpraševanja in ponudbe po avtorskih delih. Hipoteza, ki jo bomo v naši nalogi poskušali potrditi, je, da naraščajoči trend podaljševanja avtorskih pravic ne prinaša koristi, ki jih obljubljajo zagovorniki podaljšanja, ampak nasprotno, povzroča nastanek različnih vrst stroškov, ki zmanjšujejo družbeno blaginjo. Pri analizi posameznih argumentov bomo uporabili metode preučevanja domače in tuje literature, strokovnih člankov ter znanj, pridobljenih med študijem. Razlog za izbiro ekonomske analize tiči v dejstvu, da je avtorsko pravo močno prepleteno z ekonomskimi pogledi. Čeprav poleg ekonomskih obstaja še veliko drugih pravno-filozofskih pristopov k preučevanju avtorskih pravic 1, je ena temeljnih teorij, na kateri je nastal sistem avtorskega prava, ekonomsko-utilitaristična teorija. Načelo utilitaristične teorije je, da mora zakonodajalec pri oblikovanju pravic intelektualne lastnine zasledovati cilj maksimizacije čiste družbene blaginje. Kljub temu da je utilitarističen pristop značilen za angloameriški pravni sistem, ni mogoče zanikati vedno večjih vplivov tudi na evropsko kontinentalno pravno ureditev. Ker evropski zakonodajalec harmonizira avtorsko pravo zaradi prizadevanja po povečanju učinkovitosti notranjega trga, je mogoče pričakovati, da zakonodajne rešitve utemeljuje predvsem z ekonomsko teorijo, ki se z implementacijo preliva tudi v nacionalne zakone. Kot najboljša izbira za analizo ocenjevanja vplivov sprememb pravnih pravil na družbeno blaginjo se tako kaže mikroekonomska analiza. Nenazadnje je na izbiro ekonomske analize vplival tudi Cornishev argument, ki pravi,»da si noben resen študent prava intelektualne lastnine danes ne more privoščiti, da ne bi upošteval ekonomskih argumentov za in proti ohranjanju teh pravic«. 2 V začetku naloge bomo predstavili kratek zgodovinski pregled razvoja avtorskega prava s poudarkom na razvoju določil o trajanju avtorskih pravic. V sklopu pregleda bomo izpostavili ključne akte, ki so prispevali k podaljšanju trajanja avtorskopravnega varstva; pri tem pa se bomo osredotočili zlasti na evropsko zakonodajo, kateri sledi tudi slovenska avtorskopravna ureditev. Nadaljevali bomo z obravnavo dveh ključnih funkcij avtorskega prava, v okviru 1 Glej na primer Fisher: Theories of intellectual property, Menell: Intellectual Property, Gupta: Copyright v. Copyleft. 2 Cornish (1999) Intellectual Property: Patents, Copyright, Trade Marks and Allied Rights. 6. 7

katerih bomo definirali posebno naravo avtorskih del in ekonomsko podlago izključnih avtorskih pravic. Drugi del naloge bomo začeli s predstavitvijo štirih različnih pristopov, s katerimi bomo prikazali različne poglede na vprašanje, kako dolgo bi moralo biti avtorsko varstvo in kako iskati optimalno trajanje avtorskih pravic. V nadaljevanju bomo s pomočjo ekonomske analize obravnavali različne vrste stroškov, ki se pojavljajo pri podaljšanju avtorskih pravic; v drugi polovici poglavja pa bomo analizirali ključni argument zagovornikov podaljšanja avtorskega varstva. V zadnjem poglavju bomo definirali še optimalno trajanje avtorskih pravic. Zaključek naloge pa bo namenjen povzetku glavnih argumentov in ugotovitev, s pomočjo katerih bomo poskušali tudi potrditi hipotezo, postavljeno v uvodu naloge. 2. ZGODOVINSKI RAZVOJ AVTORSKEGA PRAVA IN DOLOČILA O TRAJANJU AVTORSKIH PRAVIC Poglavje vsebuje kratek povzetek glavnih mejnikov razvoja avtorskega prava od sprejetja prve avtorskopravne zakonodaje v Evropi do sodobnih mednarodnih pogodb in evropskih direktiv. V pregledu so izpostavljene ključne določbe aktov, ki se nanašajo na trajanje avtorske pravice. 2.1. ZAČETKI RAZVOJA AVTORSKEGA PRAVA V ANGLIJI IN ZDA Zgodovinski pregled razvoja avtorskega prava kaže začeti v Angliji v 17. stoletju. Zametki razvoja gredo sicer še globlje v preteklost, a zaradi lažje, krajše in nazornejše predstavitve bomo začeli z bolj relevantnimi mejniki, ključnimi za razvoj in poznavanje sistema avtorskega prava v Evropi in svetu. Kot slikovito opiše tradicionalno zgodbo razvoja avtorskih pravic Bogatajeva, je to zgodba, v kateri»...nastopajo tako žrtve kot malopridneži, tudi zlobni pirati in heroji, romantični avtorji in tatovi«. 3 S pojavom tiska je v 15. stoletju v Angliji pisana beseda dobila nove razsežnosti. Namesto starega načina prepisovanja knjig se je preko tiska in konkurence med tiskarji začela izboljševati tudi kvaliteta in kvantiteta tiskanih del. Ljudje so začeli množično posegati po cenejših knjigah, kar je pripeljalo do razvoja pismenosti, hkrati pa so se začela nakazovati bodoča vprašanja o lastništvu informacij, zapisanih v knjigah, lastništvu vsebin in prisvajanju 3 Bogataj Jančič (2008) Avtorsko pravo v digitalni dobi. 14. 8

koristi od tiskanih del. Po angleški revoluciji leta 1688 je vzklila ideja, da je potrebno avtorja primerjati z lastnikom zemlje in na ta način enačiti krivice, ki jih utrpi lastnik zemlje zaradi tatvine z oškodovanjem avtorja ob kraji njegove ideje. Pojmovanje avtorja kot originatorja literarnega teksta so zagovarjali zlasti tiskarji in založniki, svoje pa je dodala tudi filozofija naravne pravičnosti osemnajstega stoletja. Tiskarji so v tistem času potrebovali dovoljenje za tiskanje knjig, ki so ga pridobili preko kraljeve koncesije (Licencing Act), združeni pa so bili v Založniško družbo (Stationer's Company), pri kateri je bilo potrebno registrirati vse knjige, ki so se tiskale, kar je privedlo do oblastniškega cenzuriranja tiskanega gradiva. Tiskarski ceh je tako deloval kot kartel. Avtorska pravica je bila omejena na pravico reproduciranja (right to copy), večinoma izključno preneseno od avtorja dela na založnika ali tiskarja. Pravice avtorjev so se začele urejati šele po ukinitvi koncesije leta 1696, natančneje po sprejetju prve avtorske zakonodaje leta 1709, imenovane Statut kraljice Ane (Statute of Anne). Kraljičin statut, čeprav opevan kot prvi primer modernega avtorskega zakona, ni bil nič drugega kot trgovinski zakon s ciljem razbitja monopolov tiskarjev. Pomembna novost te zakonodaje, zlasti v luči trajanja pravic, je bila omejena pravica kopiranja na dobo 14 let z možnostjo podaljšanja za novih 14 let; za že natiskana dela pa so od uveljavitve zakona pravice kopiranja veljale še 21 let. Tako se je zgodilo, da so po preteku 21-letnega prehodnega roka založniki začeli veliko kampanjo za neomejeno trajanje pravice kopiranja (iz zgodovine je ta pojav znan kot t.i. Bitka knjigarnarjev). Zagovorniki neomejenih pravic kopiranja so v svojih prizadevanjih za ohranitev dejanskega monopola uporabljali slikovite metafore zlobnežev, s katerimi so označevali zlasti škotske tiskarje, ki so prodajali svoja dela po nižjih cenah kot angleški (to jim je omogočil Statut kraljice Ane, potem ko so dela prišla v javno domeno), in junakov, poštenih poslovnežev in avtorjev, ki potrebujejo varstvo pred takšnimi zlikovci. Angleški tiskarji so se sklicevali predvsem na obče pravo, s katerim naj bi bilo utemeljeno neomejeno trajanje avtorske pravice. Vsa prizadevanja za varstvo avtorjev pa so zasenčila edini poglavitni cilj, ki se je vrtel v ozadju dobiček. Lordska zbornica se je tako morala soočiti z vprašanjem, ali je avtorska pravica neomejena, utemeljena na naravnem (občem) pravu, ali pa je časovno določena v angleškem pozitivnem pravu (Statut kraljice Ane). V primeru Millar v. Taylor (1769) je sodišče odločilo v prid avtorjem in dosodilo neomejeno trajanje avtorske pravice, od česar pa so imeli največjo korist ravno založniki, saj so avtorji zaradi velikih stroškov tiskanja svoje pravice prenesli na tiskarje, ki so prodajali kopije in kumulirali dobičke. Pet let pozneje, v primeru Donaldson v. Beckett, se je Lordska zbornica odločila drugače, saj je bila mnenja, da so avtorji sicer imeli naravno pravico do svojega dela, a bo zdaj nad njo prevladala pravica po zakonu. Odločitev je bila utemeljena na dejstvu, da je za blagostanje družbe pomembneje, da umetniška dela postanejo javno dostopna kot pa 9

varovana z monopolom tiskarjev. Kot ugotavlja Bogatajeva, je najpomembnejši nauk konca»bitke knjigarnarjev«odločitev Lordske zbornice, iz katere je razvidno, da avtorska pravica nikakor ne more biti neomejena, ampak gre za pravico, ki temelji na zakonu in je z njim tudi določena. 4 Podobno razmišlja tudi Lessig, ki pravi, da je bila takšna odločitev zelo pomembna, saj je določila, da knjigotržci ne morejo več nadzorovati rasti in razvoja angleške kulture. Angleška kultura je bila odslej svobodna. 5 Od omenjenih začetkov v Angliji se je avtorsko pravo začelo širiti v druge države, ki so v skladu s svojim pravnim redom začele sprejemati nacionalne avtorske zakone. Tako srečamo podoben razvoj avtorskega prava tudi v Ameriki, ki se v večji meri naslanja na Statut kraljice Ane. Za trajanje avtorske pravice je zlasti pomemben eden prvih zveznih zakonov iz leta 1790, po katerem je pravica kopiranja omejena s statutom oz. z zakonom, s čimer se, kot pravi Bogatajeva, zrcali angleška odločitev v primeru Donaldson v. Beckett. Dodaten vzrok, da je v ZDA postalo varstvo izrazito statutarno, tiči tudi v dejstvu, da Američani nikoli niso sprejeli teorije naravne pravičnosti, na kateri je utemeljeno evropsko kontinentalno avtorsko pravo. Podoben odločitvi Lordske zbornice v primeru Donaldson v. Beckett je bil tudi prvi precedenčni primer Wheaton v. Peters iz leta 1834, kjer je sodišče v ZDA odločilo, da»osnovno načelo avtorske pravice temelji na koristnosti knjige za splošni interes ameriške družbe in ne na neomejenem varstvu avtorjeve lastnine«. 6 Kljub zakonskim omejitvam se je trajanje avtorske pravice v ZDA v zadnjih stoletjih strmo povečevalo. Od začetnih 14 let varstva z možnostjo podaljšanja za dodatnih 14 let v letu 1790 se je sprva podaljšalo na 28 let z možnostjo podvojitve v letu 1909, nato na čas avtorjevega življenja plus 50 let v letu 1976 in končno na čas avtorjevega življenja plus 70 let v letu 1998. 7 Podobno rast je mogoče zaslediti tudi v Veliki Britaniji. Spoznanje, ki nam ga daje povzetek zgodnjega razvoja avtorskega prava in avtorskih pravic v Angliji in ZDA, je, da so zakonodajalci kmalu spoznali potrebo po zakonski (statutarni) omejitvi avtorske pravice, po preteku katere je zaradi družbenih koristi potreben prost dostop do avtorskih del. Ker se je kljub zakonskim omejitvam doba varstva neprestano podaljševala, se postavlja vprašanje, s kakšnimi argumenti so zakonodajalci utemeljevali vedno daljše avtorsko varstvo. 4 Bogataj Jančič (2008) Avtorsko pravo v digitalni dobi. 18-23. 5 Lessig (2004) Svobodna kultura. 111. 6 Bogataj Jančič (2008) Avtorsko pravo v digitalni dobi. 24-25. 7 Frosio F. Communia Final Report. 100. 10

2.2. MEDNARODNE KONVENCIJE Po vzpostavitvi nacionalnih sistemov avtorskega varstva so države ugotovile, da je za uspešno varstvo avtorskih del potrebno sklepati tudi bilateralne sporazume z državami, kjer se uporabljajo domača avtorska dela. V sredini 19. stoletja so se takšni sporazumi sklepali večinoma med evropskimi državami, toda ti še zdaleč niso bili popolni in usklajeni. Kot rezultat potrebe po uniformiranem sistemu varstva je bila zato leta 1886 v Švici sprejeta Bernska konvencija za varstvo literarnih in umetniških del, ki je pomenila začetek mednarodnega avtorskega prava. 8 Konvencija je bila v luči tehnološkega razvoja petkrat spremenjena, njeno vsebino pa je vse do danes sprejelo 164 držav, članic t.i. Bernske unije. 9 Poleg tega da je Bernska konvencija prepovedala postopek formalne registracije avtorskih del in uvedla enako avtorsko varstvo v vseh članicah Bernske unije, je sprejela tudi pomembna določila na področju trajanja avtorskega varstva. V 7. členu tako konvencija določa, da traja varstvo»...za avtorjevega življenja in 50 let po njegovi smrti«. 10 Gre za neprimerno daljšo dobo varstva avtorskih pravic, kot je bila določena v zgodnjih nacionalnih avtorskih zakonih; poleg tega pa konvencija v 19. členu pojasnjuje, da te določbe»...niso ovira za to, da se zahteva uporaba morebitnih širših predpisov, ki bi jih sprejela zakonodaja katere izmed držav unije«. 11 Podobno določa tudi 20. člen, ki pravi, da si»vlade držav unije pridržujejo pravico sklepati posebne aranžmaje, če bi bile z njimi dane avtorjem širše pravice, kot pa jim jih priznava konvencija...«. 12 Čeprav je konvencija jasno določila minimalno trajanje avtorske pravice, zgornji določili posebej poudarjata možnost, da države v nacionalnih avtorskih zakonih to varstvo podaljšajo. Po številnih revizijah Bernske konvencije, ki niso spreminjale trajanja avtorskega varstva, je mednarodna skupnost našla nov forum kot odgovor na izzive, ki jih je avtorskemu pravu postavljal tehnološki napredek. 13 V okviru pogajanj Urugvajske runde o Splošnem sporazumu o tarifah in trgovini (General Agreement on Tarifs and Trade, GATT, danes WTO) je bil leta 1994 sprejet sporazum TRIPS (Trade Related Aspects of Intellectual Property Rights), ki pa 8 International Bureau of WIPO. International protection of Copyright and Related Rights. 2-3. 9 Podrobnejša statistika dostopna na: http://www.wipo.int/treaties/en/statistics/details.jsp?treaty_id=15. 10 Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, Uradni list SFRJ-MP, št. 14/75, Uradni list RS- MP, št. 9/92, dostopno na: http://www.uil-sipo.si/fileadmin/upload_folder/zakonodaja/mp_bern.pdf. 11 Ibidem. 12 Ibidem. 13 Bogataj Jančič (2008) Avtorsko pravo v digitalni dobi. 8. 11

je podobno kot Bernska konvencija pred njim določal trajanje avtorskega varstva na čas avtorjevega življenja in 50 let po njegovi smrti. 14 2.3. EVROPSKA ZAKONODAJA Hkrati z uveljavljanjem mednarodnih pogodb in njihovih revizij so se tudi v sklopu evropske skupnosti začeli sprejemati različni akti, med katerimi velja najprej omeniti Green Paper on Copyright and the Challenge of Technology, ki ga je izdala Evropska komisija leta 1988. Na podlagi»zelene knjige«in njenih nadaljevanj, sprejetih leta 1990, ki so vsebovala tudi določila o tem, da je potrebno urediti področje trajanja avtorskega varstva, je bila leta 1993 sprejeta Direktiva Sveta 93/98/EGS o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic. 15 V primeru literarnih, dramskih, glasbenih in umetniških del je direktiva podaljšala trajanje avtorskih pravic iz prejšnjih 50 na novih 70 let po smrti avtorja, še bolj pomembno pa je dejstvo, da je direktiva imela retroaktivni učinek, kar pomeni, da se je podaljšanje nanašalo tudi na varstvo obstoječih avtorskih del. Kaj je vzrok takšnemu podaljšanju, pojasnjujeta Png in Wang, ko pišeta, da sta v času odločanja o sprejetju direktive Avstrija in Nemčija že imeli najdaljše pravno varstvo v Evropi, ki je trajalo za čas avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. Na podlagi tega se je Unija odločila, da podaljša varstvo tudi v ostalih evropskih državah, kar je bila najbolj priročna politična rešitev. 16 Hugenholtz po drugi strani dodaja, da je zanimivo opazovati, kako večina določil v direktivah med leti 1991 in 2001 prekoračuje minimalne standarde, postavljene z mednarodnimi pogodbami, zlasti Bernsko konvencijo; prav tako pa opozarja, da so sprejete norme povečini tudi strožje od povprečne ravni varstva držav pred implementacijo. 17 Kljub razlikam v zakonodaji so države članice v obdobju med leti 1994 in 1997 povečini popravile in uskladile določila o trajanju avtorskih pravic. Direktiva o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice pa je imela učinek tudi na kandidatke za članstvo v EU (Slovenija, Slovaška, Češka, Poljska...), ki so morale svojo zakonodajo prilagoditi evropskemu pravnemu redu. Na ta način se je daljše avtorsko varstvo začelo hitro širiti po Evropi; v končni fazi pa so mu sledile tudi ZDA s sprejetjem Sonny Bono Copyright Term Extension Act (CTEA), ki je leta 1998 podaljšal avtorsko varstvo iz 50 na 70 let po avtorjevi smrti. Na ta način je bilo ameriškim imetnikom avtorskih pravic omogočeno recipročno varstvo v Evropi; preko različnih trgovinskih pritiskov pa so 14 International Bureau of WIPO. International protection of Copyright and Related Rights. 7. 15 Direktiva Sveta št. 93/98 EGS z dne 29. 10. 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in dolocěnih sorodnih pravic, OJ L 290/9 z dne 24. 11. 1993, dostopno na: http://eurlex.europa.eu/lexuriserv/lexuriserv.do? uri=celex:31993l0098:sl:not. 16 Png, Wang (2006) Copyright Duration and the Supply of Creative Work. 6. 17 Hugenholtz (2006) The Recasting of Copyright & Related Rights. 16-17. 12

Američani uspeli daljše varstvo prenesti tudi na ostale neevropske in neameriške države (Singapur in Avstralija sta podaljšali varstvo leta 2004). 18 2.4. SLOVENSKA ZAKONODAJA Ker je Slovenija močno vpeta v mednarodno dogajanje in podobno kot ostale evropske države sledi trendu rastoče harmonizacije avtorskega varstva, velja na tem mestu zgolj na kratko predstaviti nekatera dejstva, povezana z domačo ureditvijo. Temeljni slovenski zakon, ki ureja avtorsko problematiko, je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), sprejet leta 1995 in vse do danes večkrat spremenjen. 19 Bernska konvencija je v Sloveniji v veljavi od 25. junija 1995, sporazum TRIPS pa od 29. oktobra 1996. Kot članica Evropske unije je Slovenija morala sprejeti tudi evropsko zakonodajo, kar pomeni harmonizacijo nacionalnih predpisov z evropskimi avtorskopravnimi direktivami. Časovne omejitve avtorske pravice ureja ZASP v 59. členu, v katerem določa, da»avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti, če ni s tem zakonom drugače določeno«. Določba je podobno kot v ostalih evropskih državah posledica implementacije Direktive Sveta 93/98/EGS, ki je podaljšala avtorsko varstvo iz 50 let, kolikor je določala Bernska konvencija, na 70 let po smrti avtorja. Obrazložitev trajanja avtorske pravice v Sloveniji podajajo avtorji komentarja ZASP, ki pojasnjujejo, da avtorska pravica traja toliko časa, dokler lahko računamo z nasledniki, katerih bližina z avtorjem opravičuje, da jim zaupamo varovanje ekonomskih in tudi idealnih interesov avtorja. 20 2.5. ZAKLJUČEK Razvoj avtorskega prava in trajanja avtorskih pravic nam prinaša dve pomembni ugotovitvi. Prvič lahko vidimo, da je pravno varstvo, kot ga poznamo danes, posledica približno dve stoletji trajajočega razvoja avtorskih pravic. V tem času se je hkrati s tehnološkim napredkom povečeval obseg avtorskega varstva in podaljševala doba trajanja avtorskih pravic, kar pomeni razvoj od začetnih 14 let varstva na čas trajanja avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti. Takšna doba naj bi med drugim omogočala, da so za avtorjev uspeh nagrajeni 18 Png, Wang (2006) Copyright Duration and the Supply of Creative Work. 6-7. 19 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Ur.l. RS, št. 21/1995, 9/2001, 30/2001, 85/2001 Skl.US: U-I- 149/98-36, 43/2004, 58/2004 Odl.US: U-I-200/02-12, 94/2004-UPB1, 17/2006, 44/2006-UPB2, 139/2006, 16/2007-UPB3, 68/2008, 85/2010 Skl.US: U-I-191/09-7, Up-916/09-16. 20 Trampuž, Oman, Zupančič (1997) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem. 172-173. 13

tudi njegovi potomci. Trajanje avtorskih pravic je danes v večini držav enako, saj so države zaradi koristi trgovanja želele usklajeno varstvo avtorskih del. Vprašanje, ki se kljub temu zastavlja, je, kakšen bo trend razvoja avtorskega varstva v prihodnosti. Hugenholtz opozarja, da je fenomen»rastoče«harmonizacje neizogiben, če pomislimo na politične in pravne probleme, ki bi jih zmanjšanje pravic intelektualne lastnine povzročilo posameznim državam. Takšen rastoči trend pa je lahko razlog za skrb. Učinkovitost v ekonomskem smislu in kredibilnost v smislu demokratične podpore kateregakoli sistema intelektualne lastnine sta odvisni zlasti od iskanja ustreznega ravnotežja med interesi imetnikov pravic, ki želijo maksimirati svoje varstvo in interesi uporabnikov, širše javnosti, ki želi imeti dostop do ustvarjalnih produktov in znanja. 21 Podaljšanje trajanja avtorskih pravic tako na evropski kot na svetovni ravni zato sproža številne pomisleke in nakazuje potrebo po temeljiti analizi upravičenosti tako dolgega varstva in njegovega podaljšanja. 3. UVOD V EKONOMSKO ANALIZO AVTORSKEGA PRAVA 3.1. OPIS EKONOMSKE ANALIZE PRAVA Preden se začnemo podrobneje ukvarjati z ekonomsko analizo trajanja avtorskih pravic, je potrebno na kratko pojasniti temeljne značilnosti ekonomske analize prava. Kot pišeta Cooter in Ulen,»...pomeni ekonomska analiza teorijo vedenja, ki napoveduje, kako se naslovniki zakona odzivajo na njegovo spremembo...poleg znanstvene teorije vedenja ponuja ekonomska analiza tudi uporaben normativni standard za ocenjevanje prava in javne politike.«22 Ideja ekonomske analize prava je, da če se v družbi spremenijo pravna pravila, se s tem spremenijo tudi spodbude oziroma motivacija subjektov v družbi, kar vpliva na ekonomske odločitve, gospodarske rezultate in blaginjo družbe kot celote. 23 Takšna ideja je tudi temelj našega dela, saj bomo poskušali ugotoviti, kakšno je vedenje posameznikov ob spremembi pravnih pravil, ki se nanašajo na trajanje avtorskih pravic. 21 Hugenholtz (2006) The Recasting of Copyright & Related Rights. 16-17. 22 Cooter, Ulen (2005) Ekonomska analiza prava. 4. 23 Mercuro, Medema (1997) Economics and the Law: from Posner to Post-Modernism. Povzeto po Zajc (2009) Ekonomska analiza prava v Sloveniji. 18. 14

Glavna orodja, ki jih ekonomska analiza uporablja za obravnavo pravnih pravil, so orodja mikroekonomike in v sklopu tega tudi orodja ekonomike blaginje. 24 Vodilna koncepta, v okviru katerih poteka ekonomska analiza pravnih pravil, sta tako v fazi menjave kot v fazi proizvodnje Paretova in Kaldor-Hicksova učinkovitost. 25 Za našo analizo bo zlasti pomembna Paretova ali alokacijska (razporeditvena) učinkovitost, ki se ukvarja s preferencami subjektov. Določen položaj je Pareto učinkovit, če ni mogoče položaja ene osebe izboljšati (v njenih očeh), ne da bi se hkrati poslabšal položaj druge osebe (zopet v njenih očeh). 26 Paretova učinkovitost je vedno dosežena v popolni konkurenci, ni pa dosežena v drugih tržnih situacijah. Ekonomska analiza prava si pri iskanju učinkovitosti in ob predpostavki racionalnega vedenja posameznika pomaga z mejno (marginalno) analizo, konceptom maksimiranja in iskanjem ravnotežja. Kot pojme opisuje Zajčeva,»racionalnost pomeni, da subjekti uporabljajo vse razpoložljive informacije...in so sposobni opraviti izbiro med omejenimi proizvajalnimi sredstvi in neomejenimi željami, in sicer tako, da jim izbira prinaša največje mogoče zadovoljstvo (korist, utility), kar se imenuje maksimiranje...ravnotežje je pojav, ko vsi subjekti maksimirajo v okviru svojih zmožnosti in hkrati ni težnje k spremembam...da bi ugotovili, kdaj pride do ravnotežja, pa mikroekonomika uporablja analizo mejne (dodatne) enote, na primer proizvoda oziroma proizvajalnih sredstev oziroma stroškov.«27 Poleg učinkovitosti je del mikroekonomije tudi ekonomika blaginje. Ta preučuje, kako medsebojna interakcija posameznikov in podjetij vpliva na blaginjo vseh posameznikov kot skupine. Cilj, ki naj ga dobro pravilo zasleduje, ni samo blaginja posameznega igralca na trgu, ne distribucija bogastva med različnimi udeleženci, ampak skupna družbena blaginja. Ekonomika blaginje je precej bolj filozofsko obarvana kot drugi deli mikroekonomije, saj kot pravita Cooter in Ulen, obravnava pomembna politična in družbena vprašanja. Takšna vprašanja so npr., ali obstaja nerazrešljivo nasprotje med učinkovitostjo in pravičnostjo. Ali neregulirani trgi maksimirajo zadovoljstvo posameznikov? Kdaj in kako naj država poseže na trg? 28 24 Cooter, Ulen (2005) Ekonomska analiza prava. 25 Zajc (2009) Ekonomska analiza prava v Sloveniji. 18. 26 Cooter, Ulen (2005) Ekonomska analiza prava. 16. 27 Zajc (2009) Ekonomska analiza prava v Sloveniji. 18-19. 28 Cooter, Ulen (2005) Ekonomska analiza prava. 42. 15

Kot bomo videli, so ta vprašanja relevantna tudi za analizo avtorskega prava oziroma obravnavo trajanja avtorskih pravic. S pomočjo orodij ekonomske analize, konceptom učinkovitosti in ekonomiko blaginje bomo v nadaljevanju analizirali nekatere glavne argumente zagovornikov in nasprotnikov podaljšanja avtorskega varstva. 3.2. FUNKCIJE AVTORSKEGA PRAVA V začetku obravnave trajanja avtorskih pravic si moramo postaviti preprosto, a za nadaljnjo analizo zelo pomembno vprašanje, in sicer, zakaj avtorsko pravo sploh obstaja. O funkcijah avtorskega prava bi bilo mogoče napisati ločeno diplomsko delo in ker to ni namen te naloge, bomo v tem sklopu omenili zgolj dve najpomembnejši funkciji, ki po našem prepričanju najbolje povzemata smisel avtorskega prava. Prva, o kateri piše tudi Bogatajeva, opisuje avtorsko pravo kot sistem pravnih pravil, katerih primarni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del. Gre za pogosto citirano definicijo avtorskega prava, v sklopu katere naj bi bila pravila oblikovana tako, da je z njimi doseženo občutljivo ravnotežje med različnimi družbenimi interesi. Na eni strani je to spodbuda avtorjem in na drugi dostop javnosti, ki ne posega v domeno imetnikov izključnih avtorskih pravic. 29 Druga funkcija opravičuje obstoj avtorskega prava z ekonomskimi argumenti. Podrobneje jo bomo predstavili v naslednji točki, zato na tem mestu velja omeniti zgolj nekatere poglede teoretikov. Ekonomsko funkcijo v svoji knjigi jasno definirajo MacQueen in ostali, ko zapišejo, da ima avtorsko pravo ekonomsko funkcijo s tem, da zagotavlja produkcijo informacij in idej, ki so dobičkonosne za avtorje in založnike. Brez sistema avtorskih pravic bi se na trgu pojavili t.i. zastonjkarji (free riders), ki bi izkoriščali nevarovana dela, jih poskušali tržiti in tako odžirati dobiček avtorjem in producentom izvirnih del. Brez dobičkonosne spodbude bi se obseg ustvarjanja zmanjšal. 30 Podobno utemeljuje obstoj avtorskega prava tudi Netanel v primeru odsotnosti državnih in privatnih subvencij, ko je potrebna določena mera pravnega varstva, ki podpira uspešno delujoči sektor avtorjev in založnikov, vključenih v ustvarjanje in razširjanje izvirnega izražanja. 31 29 Bogataj Jančič (2008) Avtorsko pravo v digitalni dobi. 3. 30 MacQueen, Waelde, Laurie, Brown (2008) Contemporary Intellectual Property. 44-45. 31 Weinstock Netanel (1996) Copyright and a Democratic Civil Society. 16

O ekonomski funkciji podrobneje razpravlja tudi Pretnar, ko pravi,»...da lahko brez posebnega truda pravni sistem intelektualne lastnine prepoznamo kot institucionalni sistem, ki zagotavlja želeno ustvarjanje zasebnega lastništva nad nekaterimi vrstami znanja. Zagotavljanje spodbude in motivacije za intelektualno ustvarjalnost se sicer vedno omenja kot glavni cilj intelektualne lastnine, toda ta cilj je treba razlagati tako, da vključuje zaščito takšne tržne strukture, ki intelektualnim stvaritvam omogoča, da pridobijo ekonomsko vrednost in na ta način povečujejo družbeno blaginjo.«32 Za našo analizo bosta pomembni obe funkciji, saj, kot bomo videli, je eden glavnih argumentov zagovornikov podaljšanja avtorskih pravic vpliv podaljšanja na spodbude ustvarjanja, kar ustreza prvi postavljeni definiciji avtorskega prava, po drugi strani pa so ekonomski razlogi obstoja avtorskega prava tisti, ki jim v tej nalogi posvečamo največ pozornosti. 3.3. EKONOMSKI SMISEL AVTORSKEGA PRAVA Avtorsko pravo varuje individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so izražene na kakršenkoli način (5. člen ZASP). Pravo podeljuje ustvarjalcem avtorskih del izključne in prenosljive pravice, s katerimi lahko ti nadzorujejo uporabo svojega dela. Te pravice sestojijo iz dveh vrst upravičenj, in sicer materialnih (pravica do reproduciranja, distribuiranja, dajanja na voljo javnosti,...) in moralnih (priznanje avtorstva, odločanje o prvi objavi dela,...). V skladu s kontinentalnim pravnim redom je mogoče prenesti samo materialna upravičenja, in sicer na način, da jih avtor v celoti proda ali proti plačilu podeli licenco za njihovo uporabo. Potrošniki lahko uporabljajo avtorska dela tudi brez nakupa pravic oz. pridobitve licenc, toda samo pod pogoji, ki jih dovoljuje zakon. Ustvarjanje avtorskih del zahteva čas, denar in določeno mero napora. Ekonomsko lahko te tri komponente imenujemo stroški izražanja. Takšni stroški so različni glede na vrsto avtorskega dela. Že na prvi pogled je jasno, da stroški izražanja ne bodo enaki v primeru pisanja zgodovinskega romana ali komponiranja kratke otroške pesmice. Kljub temu predvidimo, da si avtor v obeh primerih želi povrniti nastale stroške, poleg tega pa z distribucijo dela ustvariti tudi določen dobiček. Če želimo spoznati ekonomski smisel avtorskega prava, je potrebno predstaviti posebno lastnost avtorskih del, t.j. njihov značaj javnih dobrin. 32 Pretnar (2002) Intelektualna lastnina. 40-42. 17

Kot pišeta Bajt in Štiblar, so javne dobrine tiste dobrine,»...ki jih trg sam (zaradi določenih razlogov) ne ponuja ali ne ponuja v zadostni meri, zato mora nastopiti država, ki z različnimi ukrepi odpravi napako v delovanju trga (market failure)«. 33 Javne dobrine imajo dve medsebojno povezani lastnosti. Prva izmed njih je ta, da v potrošnji ni rivalstva. To pomeni, da v primeru, ko javno dobrino uporablja en potrošnik, ne ostane za potrošnjo drugih nič manj kot za prvega. Druga lastnost pa je ta, da izločitev iz potrošnje ni mogoča. Stroški izključitve tistih potrošnikov, ki za dobrino ne bi hoteli nič plačati, so tako visoki, da se podjetjem, ki maksimirajo svoj dobiček, takšnih dobrin na splača proizvajati. 34 Na podobnost avtorskih del z javnimi dobrinami opozarjata Landes in Posner v svojem eseju o avtorskem pravu, ko pišeta, da sta značilni lastnosti večine intelektualnih izdelkov njihova enostavna replikacija in dejstvo, da njihovo užitje s strani enega potrošnika ne pomeni, da jih za druge ostane kaj manj. Takšne značilnosti predstavljajo nevarnost, da si ustvarjalci ne bi mogli povrniti stroškov izražanja in stroškov, ki so potrebni za distribucijo avtorskih del. Glavno oviro predstavljajo uporabniki (t.i. zastonjkarji, free riders), ki brez dovoljenja kopirajo avtorska dela in ki jim ta dejavnost prinaša le stroške produkcije (npr. stroške tiskanja knjige ali produkcije CD-jev), kar pomeni, da lahko istovrstne izdelke ponudijo po nižjih cenah od originala. 35 V primeru, ko bo veliko tistih, ki bodo nedovoljeno kopirali avtorska dela, bo konkurenca povzročila padec cen na raven marginalnih stroškov kopiranja. To pomeni, da tako dolgo kot bo reproduciranje cenejše kot ustvarjanje izvirnega dela, bo tržna cena nižja kot cena originala, ki jo postavi avtor za povrnitev fiksnih stroškov ustvarjanja (vključno z oportunitetnimi stroški in stroški tveganja). 36 Racionalni avtorji, ki bodo pričakovali takšno ravnanje uporabnikov, bodo oklevali, preden bodo investirali v ustvarjalno dejavnost, kar pomeni, da ne bo prišlo do optimalnega obsega izdelovanja družbenokoristnih izdelkov. Gordonova obravnava ta problem tudi s pomočjo priporniške dileme, kjer imata igralca (ustvarjalca) na voljo kopiranje tujega dela ali ustvarjanje lastnih avtorskih del. V skladu s povedanim je mogoče ugotoviti, da v primeru odsotnosti avtorskega varstva, ki bi preprečil pojav zastonjkarstva, nobeden od ustvarjalcev ne bo želel ustvarjati, ampak se bosta oba odločila za kopiranje (v žargonu teorije iger to pomeni njuno dominantno strategijo), saj si v nasprotnem ne bi mogla povrniti fiksnih stroškov. Končni izid igre, obojestransko ravnotežje 33 Bajt, Štiblar (2004) Ekonomija. 365. 34 Cooter, Ulen (2005) Ekonomska analiza prava. 45. 35 Landes, Posner (1989) An Economic Analysis of Copyright Law. 326. 36 Gordon, Bone (1999) Copyright. 192. 18

(Nashevo ravnotežje), tako pomeni situacijo, kjer prihaja do stagnacije ustvarjanja avtorskih del. 37 Tržne pomanjkljivosti, ki se pojavljajo zaradi značilnosti avtorskih del kot javnih dobrin, so tako eden glavnih ekonomskih argumentov za upravičevanje obstoja avtorskega prava. Sistem avtorskih pravic varuje avtorje in jim daje ustrezne spodbude za ustvarjanje, v ekonomskem smislu pa ustvarjalcem z izključnimi pravicami podeljuje začasen»monopol«nad njihovimi izvirnimi stvaritvami. Kot rezultat tega lahko avtorji, katerih dela potrošniki cenijo in za katere ne dobijo enako privlačnih substitutov - za dostop in uporabo svojih del zaračunajo višjo ceno od cene, ki bi jo njihovi izdelki dosegli na konkurenčnem trgu, to je na trgu brez izključnih pravic. 38 Po drugi strani avtorska zaščita prinaša tudi mrtvo izgubo (deadweight loss). Možnost avtorja, da za svoje delo določi»monopolno«ceno, ki ni enaka marginalnim stroškom, posledično odvrača od uporabe umetniških del ljudi, ki bi sicer bili pripravljeni plačati več, kot znašajo marginalni stroški, toda manj kot je postavljena»monopolna«cena. 39 Tako v času, ko so na avtorskih delih izključne pravice, družba izgublja zaradi umetne racionalizacije, ko pa delo pride v prosto uporabo, pa se (lahko) zmanjšajo spodbude za ustvarjanje, kar ponovno (lahko) zmanjšuje število kreacij v družbi. 40 V obeh primerih je rezultat nastanek mrtve izgube in zmanjšanje družbene blaginje. Iz tega sledi, da je ključno vprašanje za ekonomiste in pravnike, kako obsežno bi moralo biti avtorsko pravo, oz. kje je točka optimalnega varstva, ki omogoča maksimiranje družbenih koristi. 37 Ibidem, str. 193. 38 Kljub temu pa ni vedno mogoče upravičevati obstoja avtorskega prava z nizkimi stroški kopiranja in pojavom zastonjkarstva. Landes v svojem delu opozarja, da bo v primeru določenih izvirnikov, kot so to npr. umetniške slike, potreba po avtorski zaščiti šibkejša, saj glavni zaslužek avtorja ne bo izviral iz prodaje kopij, temveč iz same prodaje izvirnega dela. Vpliv zastonjkarstva bo manjši, toda ne ničen. (Landes (2000) Copyright, Borrowed Images and Appropriation Art:An Economic Approach.4.) 39 Weinstock Netanel (1996) Copyright and a Democratic Civil Society. 6. 40 Lévêque, Ménière (2004) The Economics of patent and Copyright. 6-7. 19

4. ANALIZA TRAJANJA AVTORSKIH PRAVIC 4.1. UVOD O problemu dolgega trajanja avtorskih pravic piše že Landes:»Naj omenim najpomembnejšo ekonomsko uganko o avtorski pravici dolg rok trajanja varstva. Danes avtorska pravica traja celo življenjsko dobo avtorja in še dodatnih 70 let. Kar zadeva spodbudo, je recimo sedanja vrednost 1000 USD v kakšnih 95 letih trivialna ob upoštevanju kakršnekoli razumne diskontne obrestne stopnje. Po drugi strani se lahko v dobi življenja in dodatnih 70 letih stroški dostopa do dela znatno povečajo (vključno s stroški sledenja lastniku avtorske pravice in stroški za licenciranje dela), ker je ob vsakem času na voljo le majhna količina del v javni domeni. Krajši rok avtorske pravice bi znižal stroške dostopa do dela, ne da bi s tem bistveno zmanjšal spodbudo za ustvarjanje novih del. Številni argumenti v prid dolgi dobi avtorske pravice so sicer sprejemljivi, toda neprepričljivi. Mednje sodijo možnost, da pride do donosa iz avtorskih del šele v zadnjih nekaj letih, da skoraj večen rok veljavnosti preprečuje tragedijo kolektivne lastnine in da se vrednost avtorjevih zgodnjih del povečuje z njegovimi kasnejšimi napori. Zdi se, da je prvi argument napačen, vsaj glede na razdrobljene podatke, ki kažejo, da je bilo avtorskopravno varstvo le redkokdaj obnovljeno, ko je bila obnovitev pogoj za podaljšanje varstva z 28 na 75 let. Drugi argument spregleduje dejstvo, da avtorska pravica ni izčrpljiva argument tragedije kolektivne lastnine torej ne velja. In končno, s tretjim argumentom bi lahko utemeljili podaljšanje časa trajanja avtorske pravice za kakšnih 20 let po avtorjevi smrti, vendar ne za življenjsko dobo avtorja in še dodatnih 70 let.«41 Po pregledu zgodovinskega razvoja avtorskih pravic in analizi ekonomske podlage avtorskega prava se bomo v drugem delu naloge natančno posvetili obravnavi posameznih argumentov za in proti podaljšanju avtorskega varstva. Namen tega poglavja je pokazati, da podaljšanje avtorskega varstva, kot je danes v veljavi, ne prinaša želenih koristi ustvarjanju, ampak povzroča družbene stroške, ki nastanejo zaradi predolgega trajanja avtorskih pravic. Preden pa začnemo z obravnavo razlogov proti podaljšanju varstva, bomo opisali še štiri različne poglede na trajanje avtorskih pravic, ki jih v svojem delu obravnava Netanel in nam bodo v nadaljevanju predstavljali koristen pripomoček pri ekonomski analizi posameznih argumentov. Pomen predstavitve teorij je tudi prikaz kompleksnosti in večplastnosti obravnave trajanja avtorskega varstva, kar se dostikrat ne upošteva pri ekonomski obravnavi teoretičnih temeljev intelektualne lastnine. 41 Landes (2000) Copyright, Borrowed Images and Appropriation Art:An Economic Approach.8. (prevod po Pretnar (2002) Intelektualna lastnina. 62-63.) 20

4.2. TEORIJE TRAJANJA AVTORSKIH PRAVIC 4.2.1. Teorija ekonomskih spodbud Teorija ekonomskih spodbud poskuša s pomočjo ekonomskih pojmov pojasniti vpliv ustreznih spodbud na razvoj intelektualne lastnine. Ena temeljnih definicij avtorskega prava je tista, ki opredeljuje avtorsko pravo kot sistem pravnih pravil, katerih primarni cilj je spodbujanje ustvarjanja literarnih in umetniških del. Vse od sprejetja prve avtorske zakonodaje v Angliji leta 1709 so avtorski zakoni temeljili na prevladujoči nepreverjeni domnevi, da v primeru odsotnosti avtorskih pravil avtorji in založniki ne bodo ustvarjali del, ki bi bila na voljo javnosti, če ne bodo imeli možnosti, vsaj za določen čas, preprečiti konkurentom izdelavo kopij. Takšen pristop je našel utemeljitev svojih domnev v ekonomski teoriji. Naslanja se na razlago, ki pravi, da je avtorsko pravo potrebno za preprečitev pojava zastonjkarstva, ki ogroža trg ustvarjalnosti in povzroča nezaželene družbene stroške. 42 Zagovorniki pristopa spodbud poudarjajo problem monopolnih cen, ki jih ustvarja avtorsko pravo zaradi izključnih pravic in zato kritično presojajo širitev avtorskega varstva preko potrebnega minimuma za zagotovitev ustreznih spodbud ustvarjalcem. 43 4.2.2. Neoklasičen pristop Neoklasičen pristop označuje teorijo spodbud kot okorno in dvodimenzionalno. Neoklasiki ne zanikajo, da avtorsko varstvo daje ustrezne spodbude ustvarjanju, toda v njihovih očeh je avtorsko področje bistveno bolj kompleksno. V skladu z neoklasičnim pristopom je avtorska pravica mehanizem za lajšanje trgovanja, oziroma pripomoček za doseganje najvišje vrednosti ustvarjenih del. 44 Preko maksimiranja dobičkov lahko imetniki avtorskih pravic racionalizirajo razvoj avtorskih del in prenašajo pravice izkoriščanja tistim, ki ta dela najbolj cenijo in so zanje pripravljeni tudi največ plačati. Avtorska pravica sicer omogoča imetnikom pravic zaračunavanje dostopa do del kot javnih dobrin, toda ne z namenom zagotavljanja spodbud, ampak zaradi lažje določitve vrednosti ustvarjenih del in posledično učinkovite alokacije sredstev. Z razliko iskanja optimalnega trajanja avtorskih pravic, ki bi dalo zadostne 42 Glej podrobneje poglavje 3, točka 3.3. 43 Weinstock Netanel (1996) Copyright and a Democratic Civil Society. 308-309. 44 Glej podrobneje Lévêque, Ménière (2004) The Economics of patent and Copyright. 11. 21

spodbude ustvarjanju, neoklasična smer zagovarja učinkovito prenosljivost pravic na avtorskih delih. 45 Čas trajanja avtorskih pravic neoklasiki definirajo s pomočjo družbene vrednosti. To pomeni, da tako dolgo, kot bo delo imelo določeno vrednost, bo imelo tudi ceno, ki bo ustrezala tej vrednosti. Prenehanje avtorskega varstva, ko delo še ima določeno vrednost, bi pomenilo neučinkovito alokacijo sredstev. Podobno velja v primeru, ko bi se čas varstva nadaljeval tudi potem, ko je delo že izgubilo vso družbeno vrednost. Če bi se kljub temu pojavil nekdo, ki bi želel ponovno izkoriščati takšen produkt, bi njegova vrednost narasla, kar bi se odražalo v ceni, katero bi bil potrošnik pripravljen plačati. Avtorsko varstvo bi bilo ponovno upravičeno, saj bi po mnenju neoklasikov lajšalo trgovanje, hkrati pa bi pomenilo učinkovito alokacijo sredstev. 46 Slednji pristop utemeljuje podaljšanje varstva, če se pojavijo»novi kanali«za komercializacijo. 4.2.3. Minimalističen pristop Z razliko teorije spodbud in neoklasične smeri, ki s pomočjo ekonomske analize iščeta optimalno trajanje avtorskega varstva, se kot njuno nasprotje omenja minimalističen pristop k podaljšanju avtorskih pravic. Zagovorniki tega pristopa se delijo v dve podskupini, ki vsaka s svojimi argumenti kritično ocenjuje obstoječi avtorskopravni režim. Na eni strani imamo tako neoklasične minimaliste, ki podobno kot neoklasiki vidijo avtorsko pravico kot mehanizem za izkoriščanje tržnega sistema cen, toda hkrati dodajajo, da je trg za avtorska dela zgolj majhen del t.i. matrice alokacijske učinkovitosti. Zagovorniki te smeri so prepričani, da bodo preširoke in predolge avtorske pravice odvrnile ustvarjalce od vlaganja sredstev v ostale produkcijske dejavnosti, kar bo imelo za posledico neučinkovito razporeditev družbenih sredstev. Formula učinkovite alokacije bi vzdržala samo v primeru, če bi produkcija dodatnih umetniških del imela večjo vrednost kot katerakoli druga oblika porabe družbenih sredstev. Ker to ne drži, bi moralo avtorsko pravo zagotoviti stopnjo varstva, kjer bi se oblikovala cena, ki bi bila enaka za posameznikov talent in sredstva, vložena v ustvarjalne in neustvarjalne produkte, za katere potrošniki enako povprašujejo. 47 45 Weinstock Netanel (1996) Copyright and a Democratic Civil Society. 308-311. 46 Ibidem, str. 366. 47 Ibidem, str. 336-340. 22