UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO NALOŽBENE PRILOŽNOSTI V MENA REGIJI Ljubljana, julij 2009 ALEN KOMIČ
IZJAVA Študent Alen Komič izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. Aleša Skoka Berka, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne Podpis:
KAZALO UVOD... 1 1 POLITIKA... 2 1.1 POLITIKA IN REFORME... 5 1.2 TEŽAVE POLITIČNEGA VODENJA... 7 1.3 BOLJŠE VODENJE ZA BOLJŠE GOSPODARSTVO... 8 2 ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA IN DEMOGRAFSKI RAZVOJ... 9 2.1 RODNOST... 11 2.2 SMRTNOST... 13 2.3 MIGRACIJE... 14 3 NARAVNI VIRI IN TRG SUROVIN... 16 3.1 SEDANJOST IN PRIHODNOST NAFTNEGA SEKTORJA... 17 3.2 PROIZVODNJA IN IZVOZ SUROVE NAFTE TER PRIMERJAVA MED NAFTNIM IN NENAFTNIM BDP... 20 3.3 NEUČINKOVITA PORABA NAFTNIH PRIHODKOV... 23 4 RAZVOJ FINANČNEGA SEKTORJA IN POMEN STATUSA NAFTNIH DRŽAV... 25 4.1 PRIVATIZACIJA IN LIBERALIZACIJA GOSPODARSTEV... 27 4.1.1 Egipt... 28 4.1.2 Maroko... 29 4.1.3 Tunizija... 29 4.1.4 Jordanija... 30 4.2 RAZVOJ DELNIŠKIH TRGOV... 31 4.3 MIKROFINANCE... 33 5 PRITOK TUJEGA KAPITALA... 35 5.1 INVESTICIJE IN INTEGRACIJA... 36 6 POSLOVNA KLIMA... 36 6.1 STRUKTURA LASTNIŠTVA... 37 6.1.1 Telekomunikacije... 38 6.1.2 Infrastruktura... 38 6.2 REGULACIJSKI UKREPI... 39 6.2.1 Finance... 39 6.2.2 Druge panoge... 39 7 NALOŽBENE PRILOŽNOSTI... 40 7.1 ZDRUŽENI ARABSKI EMIRATI (ZAE)... 43 i
7.2 KATAR... 43 7.3 KUVAJT... 44 SKLEP... 46 LITERATURA IN VIRI... 48 SEZNAM TABEL Tabela 1: Število prebivalcev po posameznih MENA državah v letih 1950, 2007 in 2050... 11 Tabela 2: Število živorojenih na žensko v posameznih MENA državah v letu 2005... 12 Tabela 3: Delež tujcev v letu 2005 posameznih MENA držav... 15 Tabela 4: Proizvodnja in izvoz surove nafte nekaterih MENA držav za obdobje 1998 2008 (v milijonih sodčkov na dan)... 21 Tabela 5: Rast naftnega in nenaftnega dela BDP držav izvoznic nafte za obdobje 1998 2008 (% letna sprememba)... 22 Tabela 6: Delež aktivnega prebivalstva, zaposlenega v javnih podjetjih in institucijah... 25 Tabela 7: Statistični podatki ASE... 30 SEZNAM SLIK Slika 1: Kvaliteta političnega vodenja v MENA regiji... 3 Slika 2: Odstotek (%) žensk v državnem parlamentu v MENA regiji in svetu... 4 Slika 3: MENA regija... 5 Slika 4: Trend zmanjševanja rodnosti v nekaterih MENA državah in Izraelu v obdobju 1950 2005... 12 Slika 5: Trend zmanjševanja smrtnosti novorojenčkov (pred dopolnitvijo prvega leta starosti) v nekaterih MENA državah, Izraelu in Turčiji v obdobju 1950 2005... 13 Slika 6: Gibanje cene za sodček nafte (»Light sweet crude«) v USD za obdobje od 1. 8. 1986 do 30. 1. 2009... 20 Slika 7: Neposredne tuje investicije (v milijardah $)... 35 ii
iii
UVOD Področje Bližnjega vzhoda in severne Afrike vključuje skupaj 20 arabsko govorečih držav, ki so vse članice Arabske lige. Države lahko že na prvi pogled razvrstimo v dve skupini. Ko govorimo o sami regiji, sta verjetno prvi asociaciji, ki jih dobimo, arabski svet in nafta. Ker so surovine (tu je mišljena predvsem surova nafta) pomembno gonilo gospodarskih rasti nekaterih držav znotraj regije in ustvarjajo precejšnje razlike med državami, lahko rečemo, da le-te predstavljajo pomembno ločnico, in sicer države delijo na tiste, ki so surovinsko bogate (Alžirija, Bahrajn, Iran, Irak, Kuvajt, Libija, Oman, Katar, Savdska Arabija, Sirija, Združeni arabski emirati in Jemen), in tiste, ki morajo surovine v večini uvažati (Egipt, Jordanija, Maroko, Tunizija, Libanon, Džibuti ter Zahodni breg in Gaza). Pomembnost regije (še posebej GCC držav oz. držav, vključenih v Svet za zalivsko sodelovanje) je zadnjih 10 let skokovito naraščala. Združene države Amerike so imele dolga leta tako rekoč monopol nad povpraševanjem po»črnem zlatu«in posledično tudi nad naftnimi prihodki, pridobljenimi v teh državah, saj so uspele večino prihodkov s pomočjo državnih zakladnih menic reinvestirati v ameriško gospodarstvo. To vlogo sta nedavno prevzeli po prebivalstvu dve največji državi Kitajska in Indija, kar je posledično za nekaj časa tudi dvignilo ceno nafte čez raven 100 USD za sodček. Številne države v regiji so v preteklih letih beležile visoko gospodarsko rast, predvsem na podlagi višanja cen energentov (nafte in zemeljskega plina). Kako odvisne so te države od izvoza svojih surovin, pojasnjuje podatek, da te države 70 % vseh proračunskih prihodkov ustvarijo na tak način. Kuvajt je bil v tem ekstrem, saj je v preteklosti zabeležil tudi do 94 % vseh proračunskih prihodkov iz naslova izvoza nafte. Katalizator gospodarske rasti tako seveda neumorno deluje. Korelacija med gospodarsko rastjo in cenami nafte je bila v preteklosti zelo visoka, medtem ko je korelacija v trenutnem svetu, ki poskuša biti čedalje manj surovinsko odvisen, nekoliko popustila. Tega se zavedajo tudi te države, zato se čedalje bolj odločajo, da vse tiste proračunske presežke, ustvarjene v preteklosti, investirajo v razvoj drugih sektorjev (turizma, storitvenih dejavnosti, telekomunikacij, finančnih institucij itd.). Dokaz za omenjeni zasuk v gospodarski logiki teh držav je lahko zmanjševanje deleža proračunskih prihodkov, pridobljenih iz naslova izvoza nafte, kar pa delno tudi zmanjšuje gospodarsko rast oz. le-to umirja na neko realno osnovo. S tega vidika so ravno GCC države tiste, ki so v tem trenutku najbolj zanimive za zunanje oz. tuje investitorje. Namen diplomskega dela je tako predstaviti vlogo in pomen, ki ga ima regija za potencialne domače in tuje investitorje ter s tem izločiti posamezne države, ki v tem pogledu izstopajo. Obenem pa je cilj diplomskega dela prikazati trenutno stanje in razvoj same regije, saj je le-ta tudi strokovni javnosti še vedno dokaj velika neznanka. 1
Pri izdelavi diplomskega dela sem se oprl predvsem na tujo literaturo, saj je domače o tej tematiki zelo malo, na strokovne članke, statistične publikacije (Bloomberg), poročila svetovno znanih inštitucij (Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada, organizacije OPEC) in vire s svetovnega spleta. V prvem poglavju predstavljam politični vidik razvoja regije (kakšne so bile reforme in težave ter kaj bi bilo treba na tem področju urediti). Drugo poglavje je namenjeno demografskim značilnostim regije (rodnost in smrtnost, kako je z migracijami v regijo in iz nje), nadaljujem s poglavjem o naravnih virih in trgu surovin. Tu sem se osredotočil predvsem na naftni sektor (razvoj, proizvodnjo in izvoz, težave pri izkoriščanju zaslužkov). V četrtem poglavju podajam značilnosti finančnega sektorja (v zadnjem času vse bolj pogosta procesa privatizacije in liberalizacije, razvoj delniških trgov, prisotnost mikrofinanc). Sledi poglavje o pritoku tujega kapitala in s tem o pomembnosti tujih investicij in integracije. Šesto poglavje govori o poslovni klimi, torej o tem, kakšne so možnosti za uspešno podjetništvo v regiji. Poskušal sem poudariti predvsem dva vidika, ki igrata zelo pomembno vlogo pri tako hitrem razvoju regije v zadnjih letih, gre za strukturo lastništva in regulacijske ukrepe. Pri prvem podrobneje orišem primer dveh sektorjev, to je telekomunikacij in infrastrukture, pri drugem pa primer s področja financ in nekaterih drugih sektorjev. Zadnje, sedmo poglavje pa je namenjeno potencialnim naložbenim priložnostim, ki se pojavljajo znotraj regije, kjer se osredotočim na tri trenutno najbolj perspektivne države: Združene arabske emirate, Katar in Kuvajt. Na koncu naloge podajam še sklep, kjer povzemam poglavitne ugotovitve in tako zaključim temo. 1 POLITIKA Poglavitni težavi, s katerima se soočajo države MENA 1 regije, sta brezposelnost in revščina srednjega sloja oz. bolje rečeno, v teh državah srednji sloj prebivalstva nikoli niti ni obstajal ali pa je bil zanemarljiv in nepomemben. Se pravi, da je prevladoval in še vedno prevladuje nižji sloj prebivalstva, ki po deležu le-tega te države postavlja skoraj v sam svetovni vrh. Večini držav lahko k večji enakopravnosti prebivalcev veliko doprinesejo naslednji pozitivni dejavniki, ki so vidni predvsem v zadnjih letih, in sicer: proračunski presežki, izboljšane monetarne politike, več tujih investicij (poudarek je predvsem na nepremičninskem trgu), večji denarni tokovi, lažje kreditiranje prebivalstva itd. Distribucija je beseda, ki je v zadnjem času kar pogosta v teh državah, kajti tiste, ki so naravno oz. surovinsko bogate, bi morale prihodke od izvoza bolje distribuirati oz. razporejati med prebivalstvo. Način političnega vladanja v MENA državah je bil tradicionalno ne dovolj konsistenten in učinkovit, kar pomeni, da se je politika srečevala s precejšnjimi ekonomskimi, 1 MENA je kratica za angl. Middle East North Africa. 2
demografskimi in drugimi težavami, z zelo majhnimi viri financiranja in, kar je najbolj pomembno, s slabimi izkušnjami in slabim znanjem. Politika pri vsem svojem delu občuti precejšnje pritiske z različnih strani; povečano število prebivalstva, širjenje urbanizma, pomanjkanje kakovostnih javnih storitev, neenakopravnost (predvsem med spoloma), pomanjkanje nekaterih naravnih virov (vode) itd. Poleg vsega naštetega pa pri raziskovanju, ali in kje so politike teh držav učinkovite, naletimo na pomanjkanje transparentnosti, saj gre za regijo, o kateri je na voljo najmanj empiričnih podatkov o kakovosti političnega vodenja. Nobena vlada teh držav svojim državljanom ne zagotavlja pravice dostopa do ponavadi javnih informacij, nekatere države to celo načrtno zatirajo. Za primer lahko vzamemo Egipt, kjer, ko se gre za državni proračun, javnost ni upravičena do informacije o tem, kakšen je celoten načrt sestave proračuna se pravi, kakršnih koli bolj podrobnih informacij o proračunu ni mogoče dobiti. Prav tako je zelo omejena svoboda javnega govora, kar posledično pomeni, da v teh državah redko najdemo primere zasebnih oz. neodvisnih medijev, kar se je po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001 še okrepilo. Slika 1: Kvaliteta političnega vodenja v MENA regiji Legenda: OECD; Avstralija, Avstrija, Belgija, Kanada, Danska, Finska, Nemčija, Grčija, Islandija, Irska, Italija, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, Nova Zelandija, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Švica, Velika Britanija, Združene države Amerike / CE6; Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška / LA6; Argentina, Brazilija, Čile, Mehika, Venezuela, Urugvaj / EA6: Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Vietnam Vir: Better Governance for Development in the Middle East and North Africa, 2003, str. 6. Slika 1 prikazuje dejansko sliko političnega stanja v regiji. Vsaka država v regiji ima svojo preteklost in skozi to preteklost je nabrala določene politične izkušnje, zato je možno tudi znotraj regije najti precej različne oblike vladanja nekatere bolj, nekatere manj kakovostne. Volilna pravica, ki je ena izmed ključnih pravic na poti k demokratični družbi, se od države do države precej razlikuje. Vse države, v katerih potekajo volitve, so sprejele t. i.»univerzalno«volilno pravico, razen dveh držav Kuvajta in Omana. V Kuvajtu ženske nimajo volilne pravice, medtem ko jo ima v Omanu le del prebivalstva. 3
Slika 2: Odstotek (%) žensk v državnem parlamentu v MENA regiji in svetu Vir: Better Governance for Development in the Middle East and North Africa, 2003, str. 41. Slika 2 nam nazorno prikaže, kakšna je politika MENA držav do vključevanja žensk v odločanje. V povprečju je v teh državah le 5 % vseh sedežev v parlamentu, ki pripadajo ženskam. Ženske ponekod v parlamentu nimajo niti ene predstavnice (Kuvajt, ZAE 2 ), medtem ko je v Siriji in Tuniziji delež največji (okoli 12 %), kar pa je še vedno pod svetovnim povprečjem. Zmotno bi bilo mišljenje, če bi mislili, da je v teh državah parlament tisti, ki ima glavno besedo. Res je, da imajo parlamenti uradno širok spekter pravic in avtoritet, vendar je to le uradno. Neuradno so v večini vsa poglavitna odločanja v rokah predsednikov, monarhov, ministrov, premierjev, guvernerjev in drugih. Težava je v tem, da je že sam proces volitev v parlament izveden tako, da omejuje neodvisnost parlamenta. Tudi na drugih področjih se pojavljajo ovire za učinkovito in avtoritativno delo parlamentov, kot so: kratki časovni roki, ki jih imajo parlamenti za sprejetje državnih proračunov (brez temeljnih analiz dejanskega stanja in potreb), javne potrebe in mnenja so redko vključena kot pomembne informacije pri sprejemanju različnih zakonov itd. Parlament naj bi v demokratični družbi predstavljal voljo in želje ljudstva. Sodstvo je prav tako pereč problem, ki pa že kaže znake izboljševanja. Še vedno primanjkuje zaupanja ljudi v sodni sistem, saj ima sodstvo še vedno status podaljšane roke politične volje in še vedno ne deluje po principu neodvisnosti. Druga težava pa je, da sodstvo še vedno v večini nima t. i.»končne besede«(world Bank, 2003, str. 44). 2 ZAE je kratica za Združene arabske emirate. 4
Slika 3: MENA regija Vir: 2007 Annual Report Middle East and North Africa, Freedom of the Press in the World 2007, 2007, str. 132. 1.1 POLITIKA IN REFORME Politična vodstva držav se spopadajo z dvema povezanima, vendar ločenima nalogama. Prvič, politično vodstvo je treba modernizirati in reorganizirati, kar bi omogočilo bolj učinkovito upravljanje z javnim sektorjem. Tu so mišljene predvsem administrativne reforme javnega sektorja s ciljem doseči učinkovitost birokracije, kar bi izboljšalo mehanizme interne odgovornosti in zmanjšalo možnosti korupcije. Drugič, politike čaka verjetno še precej težje delo izboljšanja odgovornosti javnega sektorja navzven. Da bi politiki to dosegli, bodo potrebovali predvsem bolj transparentne politične mehanizme in konsistentno politično voljo. V zadnjih letih smo lahko bili priče kar nekaj političnim izboljšavam. Na administrativnem področju so bili izpolnjeni različni cilji s strani vseh držav. Jordanija, Maroko in Jemen so pričeli z izvajanjem pogumnega programa reform upravljanja z javnimi službami, medtem ko je Egipt v decembru 2005 razglasil uvedbo novega zakona o predčasnem upokojevanju zaposlenih v javnih službah. Veliko je bilo doseženega tudi v boju s korupcijo, ki predstavlja precej veliko težavo celotni regiji. Tu so bili še posebej napredni v Alžiriji, Jordaniji, Egiptu in Libiji, kjer so uvedli celo protikorupcijsko zakonodajo (World Bank, 2006, str. 90). Da bi države, bogate s t. i.»črnim zlatom«oz. nafto, še povečale svojo pomembnost na svetovni ravni, so leta 1981 ustanovile Svet za zalivsko sodelovanje oz. GCC 3. Svet deluje tako na političnem kot na ekonomskem nivoju in samo za primerjavo: države članice GCC trenutno razpolagajo s približno polovico svetovne zaloge nafte in približno četrtino svetovne zaloge zemeljskega plina. V teh državah živi približno 35 milijonov prebivalcev, kjer je opazen visok delež mladega prebivalstva (ca. 65 % prebivalcev je mlajših od 30 3 GCC je kratica za angl. Gulf Cooperation Council. 5
let). Zakaj in kako deluje GCC? Veliko si lahko pomagamo s tem, da pomislimo, kako deluje EU 4 v Evropi. Svet ima 2 poglavitna cilja: vzpostaviti enotno carinsko politiko oz. jo nadgrajevati in do leta 2010 vzpostaviti skupno monetarno unijo za celotno regijo. Večina napredka na političnem področju je bila narejenega v GCC državah, kjer so uvedli precej bolj odprto politično sfero in precej višjo odgovornost svoje javne politike. V letu 2001 se je Bahrajn reorganiziral v ustavno monarhijo, kjer so imeli tako moški kot ženske polno volilno pravico. Skupaj z reorganizacijo pa so uvedli tudi neodvisno sodstvo. To je pomenilo pomemben napredek v razmišljanju politike v Bahrajnu. Katar je bil tudi deležen občutnejših sprememb na političnem področju, kjer so spremenili potek volitev, saj je bil po novem celoten proces voden skupaj z občinskim svetom. V maju leta 2003 so uvedli tudi Odbor za človekove pravice in takrat je Katar postal prva zalivska država, ki je imela na vodilnem položaju kakšnega javnega urada postavljeno žensko. Leta 2004 je v veljavo stopila tudi nova zakonodaja, ki je katarskemu ljudstvu omogočala, da ima le-to več svoboščin, ter je dovoljevala demonstracijska zborovanja in delavske ter javne zbore. Vsi omenjeni pozitivni premiki so stremeli le k lažji uvedbi ekonomskih reform, kajti brez njih politika ne bi bila prepričana, ali bodo ekonomske reforme oz. spremembe socialno sprejemljive ali ne, zato so le-te potrebne, preden se začnejo odvijati spremembe na ekonomskem področju. Oman je svojo politično preobrazbo doživel v letu 2003, ko je država uvedla t. i.»posvetovalni«parlament, kar je dalo vsem odraslim prebivalcem Omana pravico do udeležbe na volitvah. Pravica žensk, da aktivno sodelujejo v političnih procesih, pa je sledila uvedbi volilne pravice in tako so se že v letu 2004 zgodile pomembne spremembe na visokih političnih položajih, ki so jih zasedle ženske (ambasadorke in ministrice). To je bilo zelo pomembno za začetek ekonomskih reform v državi. Prav tako je prišlo v letu 2005 do spremembe v javnem izražanju in javnih informacijah, saj je v tem letu država Oman dovolila ustanovitev zasebne televizijske in radijske postaje (World Bank, 2006, str. 90). Drugod so bile spremembe oz. reforme manjše in še te so se začele nekako po sprejetju novega zakona o političnih strankah v Maroku, ki naj bi pomagal pri konsolidaciji kredibilnosti in učinkovitosti političnih strank ter javnih inštitucij. Zakon je tako ciljal predvsem na to, da so lahko politične stranke za svoja dejanja prevzele precej več odgovornosti. Tako bi se lahko izboljšala tudi učinkovitost parlamenta, ki bi deloval v principu dveh ali treh homogenih skupin, povezanih v vladajočo koalicijo. Zagotoviti dobro in pošteno vodenje države je predstavljalo za njih velik izziv, kar so poskušali spodbuditi s sankcioniranjem političnih strank/skupin, ki ne bi delovale skladno z notranjimi pravili parlamenta (World Bank, 2006, str. 90). 4 EU je kratica za Evropsko unijo. 6
1.2 TEŽAVE POLITIČNEGA VODENJA Gospodarska rast in splošen napredek ekonomij v regiji sta bila v zadnjih dveh desetletjih relativno počasna in precej spremenljiva. Številni strokovnjaki le-to pripisujejo dejstvu, da je to predvsem posledica slabih ekonomskih politik s strani vladajočih v posameznih državah. Kot slabo politično vodenje gospodarstev štejejo predvsem preveliko vmešavanje držav v gospodarstvo, restriktivne zunanje trgovinske politike, pomanjkanje subvencij predvsem v živilskem in energetskem sektorju, neučinkovite fiskalne politike itd. Vprašanje je torej, zakaj so se te države vseeno odločile za vodenje takšnih politik. Številne politično-ekonomske raziskave MENA regije so poskušale analizirati posamezne politične skupine, in sicer tiste, ki jim politika hitre gospodarske rasti ne odgovarja najbolj, in tiste, ki se za to borijo (Nugent & Pesaran, 2007, str. 63). Drugi, precej pomemben razlog, zakaj določene države ne uspejo izkoristiti vsega svojega gospodarskega potenciala, še posebej, ko govorimo za našo regijo, je t. i.»prekletstvo naravnih virov«. To pomeni, da se zaradi visokih prihodkov črpanja in odvisnosti od le-teh (predvsem nafte), pojavijo različne oblike korupcije, lobijev itd. (Leite & Weidmann, 1999). Zaradi osredotočenosti držav predvsem na politiko naravnih virov je opaziti precejšnje zapostavljanje drugih perečih problemov (zdravstvo, šolstvo, migracije itd.) in pa precejšnje težave pri obvladovanju spremenljivosti višine prihodkov, ki jih država prejme iz tega naslova. Tretji razlog za počasnejši razvoj MENA držav lahko najdemo v velikih izdatkih za vojsko, saj države ležijo na politično precej nemirnem področju. Vse politične napetosti in vojne, ki so se dogajale v regiji in bližnji okolici, so države praktično prisilile, da poskrbijo za svojo varnost in tako veliko vlagajo v vojsko in njen razvoj, kar pa zahteva precej veliko aktivne delovne sile, vezane na vojaško dejavnost. Vojska je tradicionalno pomenila skoraj največji finančni zalogaj za katero koli državo na svetu, še posebej za tiste, ki ležijo na precej nemirnem področju (tu je mišljena predvsem napetost med arabskimi državami in Izraelom, obenem pa tudi vojne v Iraku, Iranu, Kuvajtu itd.). Podatki kažejo, da so MENA države po vojaških izdatkih in številu zaposlenih v vojski res v samem svetovnem vrhu, saj so med v letih med 1985 in 2004 v nekaterih državah v povprečju izdatki za vojsko dosegli raven tudi do 20 % nacionalnega BDP 5 (Kuvajt), pa tudi 10 % vsega aktivnega prebivalstva je bilo zaposlenega v vojski (Jordanija, Sirija) (World Bank, 2006). Vsa vojaška osredotočenost držav je posredno pustila posledice tudi na gospodarstvu, kajti s je tem odgnala vse morebitne investitorje ter delno onemogočila razvoj finančnega sektorja, saj razvoja različnih finančnih instrumentov (npr. vzajemnih skladov), ki bi omogočali naložbe, ni bilo. Spet po drugi strani visoki vojaški izdatki niso imeli le negativnega vpliva na gospodarstvo, saj so se s tem povečali tudi zunanja trgovina, stabilnost in red v državah, zaposlenost itd. Iz primerov zahodnih držav vidimo, da je vojska pomenila precejšnje 5 BDP je kratica za bruto domači proizvod. 7
izdatke, ki pa v nekem mirnem okolju niso potrebni in tako predstavljajo le oviro za normalen ekonomski razvoj. 1.3 BOLJŠE VODENJE ZA BOLJŠE GOSPODARSTVO Političnemu vodstvu v regiji je v preteklosti že uspelo doseči nekaj pomembnih makroekonomskih izboljšav, kot so stabilizacija gospodarstev, zmanjšanje proračunskih primanjkljajev, popravki valutnih razmerij, umiritev inflacije in njenih pritiskov na gospodarstvo, izgradnja infrastrukture, boljša socialna politika, kar pomeni, da je na milijone prebivalcev teh držav prvič dobilo nekaj, kar je v zahodnem svetu pomenilo nujno potrebo, to je cestne povezave, vodo, zdravstvene storitve in podobno. Vendar so bile poleg nekaterih pozitivnih vidikov v ospredju še vedno napake zaradi nepravilnega in neučinkovitega odločanja vladajočih struj, kar se je odrazilo na življenjskem standardu, nezaposlenosti, pomanjkanju izobraževalnih ustanov, nekakovostnem zdravstvu itd. Prebivalci v teh državah imajo danes vsekakor višje osebne prihodke, kot so jih imeli v preteklosti, vendar je zaskrbljujoč podatek, da je BDP na prebivalca od leta 1970 v teh državah padal v povprečju za 0,8 % na leto, kar kaže na zelo veliko rast števila prebivalstva. Tunizija, v kateri je v tem obdobju od leta 1970 BDP na prebivalca zrasel zgolj za 3 %, kaže na rezultat, ki je na ravni Šrilanke oz. le nekoliko boljši od Čila ali Dominikanske republike. Tunizijska rast je bila manjša od rasti Indonezije (4,1 %) ali recimo Malezije (4,2 %). Nezaposlenost je poleg počasne gospodarske rasti posebej pereča težava teh držav, saj je bila do leta 1990 skoraj petina moških v Egiptu in petina vsega aktivnega prebivalstva v Maroku brezposelna (»Better Governance for Development in the Middle East and North Africa«, 2003, str. 75). Precejšnje razlike se pojavljajo tudi v izobraženosti prebivalstva, saj je 90 % prebivalstva Jordanije pismenih, medtem ko je po drugi strani v Tuniziji tretjina oz. v Maroku dve tretjini žensk nepismenih. Smrtnost v državah se je v prejšnjem desetletju zmanjšala, in sicer za 20 %, vendar je še vedno večja od držav Latinske Amerike, vzhodne Azije ali srednje Evrope. Povišanje rodnosti in zmanjšanje smrtnosti pa pomeni še dodaten pritisk na gospodarstvo (»Better Governance for Development in the Middle East and North Africa«, 2003, str. 76). S spodbujanjem investiranja in izboljševanjem učinkovitosti investicij bi imela politika lahko neposreden vpliv na gospodarsko rast. Vendar to ni vse, kar lahko politika naredi v pomoč gospodarstvu. Z vzpostavitvijo boljšega ekonomskega okolja lahko doseže večjo odpornost na zunanje in notranje šoke, ki ga lahko doletijo. Politika lahko to doseže z varovanjem lastniških pravic in vzpostavitvijo pravnega reda, odpravljanjem administracijskih ovir, odpiranjem trgov, z reševanjem morebitnih konfliktov in z analizami posledic določenih ekonomskih prijemov na socialnem področju. Za primer, 8
kako lahko država negativno vpliva na razvoj podjetništva, lahko omenim Jordanijo, kjer je treba tri mesece čakati za registracijo novega podjetja. 2 ZNAČILNOSTI PREBIVALSTVA IN DEMOGRAFSKI RAZVOJ Prebivalstvo MENA držav je v preteklih letih zabeležilo drugo največjo rast v številu prebivalstva na svetu (takoj za nekaterimi drugimi državami Afrike). Kljub visoki rasti v številu prebivalstva pa to število nikakor ne dosega pomembnosti teh držav z vidika energetskih virov, saj se v teh državah še vedno nahajata 2/3 svetovne zaloge nafte. Demografski razvoj regije je prinesel precej različnosti, kar je v preteklosti vedno povzročalo določene konflikte med različnimi skupinami. V regiji so tako rekoč nastale 3 zelo pomembne in med seboj precej različne religije: krščanstvo, islam in judovstvo. V teh državah lahko najdemo nekaj najstarejših mest in kultur na svetu, saj je univerza v tej regiji obstajala veliko prej kot v Evropi. Danes je populacija teh držav večinsko islamske veroizpovedi, medtem ko so krščanske in judovske verske skupnosti pogosto zastopane v manjšinah. Skupno število prebivalcev se je v drugi polovici 20. stoletja početverilo in je v letu 2007 znašalo približno 430 milijonov. Do leta 2050 se pričakuje, da bo število prebivalcev preseglo mejo 700 milijonov (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 3). V regiji je opazno občutno starostno nesorazmerje prebivalcev, saj je vsak tretji prebivalec star med 10 in 24 let (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 3). Visok delež mladega prebivalstva zagotavlja, da se bo hitra rast populacije nadaljevala tudi v prihodnje, kar pa bo v prihodnje zahtevalo tudi veliko število delovnih mest, izobraževanja, državne pomoči itd. To bo v državah, kjer se že sedaj bojujejo z visoko brezposelnostjo, slabimi socialnimi in izobraževalnimi razmerami, še dodatno težko izvedljivo. Že sedaj namreč domačini v nekaterih državah Perzijskega zaliva srdito tekmujejo s tujimi delavci, saj je tu njihova prisotnost še posebej velika (polovica ali več izmed vseh delavcev v nekaterih državah predstavljajo tujci). Po letu 1970, ko so omenjene države pričele dobivati visoke prihodke, vezane na izvoz nafte, se je namreč pričela tudi velika ekspanzija naftne in spremljajoče industrije, ki pa je t. i.»labour-rich«, kar pomeni, da potrebuje veliko delovne sile. Po drugi strani pa je veliko migracijskih premikov iz severne Afrike in Turčije v Evropo, medtem ko prebivalci Bližnjega vzhoda ne migrirajo veliko v druge države, kot to počnejo znotraj samih držav na področju Bližnjega vzhoda. Pričakovati je, da se bo število mladega prebivalstva najbolj povečalo v tistih državah, ki so na to najmanj pripravljene v Iraku, na palestinskih ozemljih, v Jemnu in podobnih. Ali bo to mlado prebivalstvo enkrat postalo zdrav in produktiven člen njihovih družb, pa je odvisno od tega, ali jim bodo njihova politična vodstva in civilne družbe zagotovile primerne možnosti za razvoj in izobraževanje ter ali bodo ta znanja lahko izkoristili v njihovih domačih okoljih. 9
Naslednji vidik, ki bi zagotovo negativno vplival na razvoj prebivalcev, so njihova naravna okolja s pomanjkanjem življenjsko pomembnih dobrin (hrane in še posebej vode). Večina MENA držav že sedaj ne dosega minimalne (za normalno preživetje) predpisane količine čiste pitne vode na prebivalca. Pomanjkanje pitne vode tako predstavlja velike ovire za življenje prebivalstva, posredno pa zaradi pitne vode prihaja tudi do določenih konfliktov in celo političnih nemirov (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 3). Izboljšave v medicini, tehnologiji in na drugih področjih, še posebej tiste iz druge polovice 20. stoletja, so posredno povzročile tudi višjo rast števila prebivalcev v MENA regiji in drugih manj razvitih državah. To je predvsem posledica zmanjšanja smrtnosti v teh državah, medtem ko je rodnost ostala na približno enaki ravni kot prej. Če pogledamo primere nekaterih bolj razvitih držav, lahko vidimo, da so tudi te šle skozi enak proces kot MENA države, torej z visokimi ravnmi rodnosti in smrtnosti. S pričetkom razvoja se najprej občutno zmanjša smrtnost in šele naknadno, ko se standard življenja v državah povečuje, tudi rodnost. MENA države so trenutno v fazi, ko je smrtnost relativno nizka, medtem ko je rodnost še vedno na dokaj visoki ravni. V tabeli 1 lahko vidimo število prebivalcev po državah v letih 1950 in 2007 ter pričakovanja za leto 2050. V sami tabeli so vključene vse države MENA regije razen Džibuti. Kot vidimo, po številu prebivalcev izstopata predvsem dve državi Egipt in Iran, ki imata nekaj več kot 70 milijonov prebivalcev. Sledita jima Alžirija in Maroko z nekoliko več kot 30 milijoni prebivalcev. Najmanj prebivalcev imata trenutno Bahrajn in Katar, kjer se število giblje pod milijonom prebivalcev. Od leta 1950 do leta 2007 se je število prebivalcev najbolj povečalo v ZAE, Katarju, Kuvajtu in Jordaniji. Do leta 2050 se pričakuje približno 60-odstotno povečanje celotnega števila prebivalcev regije (s 430 milijonov na približno 700 milijonov), medtem ko se največja rast pričakuje na palestinskih ozemljih, v Jemnu in Iraku. 10
Tabela 1: Število prebivalcev po posameznih MENA državah v letih 1950, 2007 in 2050 ŠTEVILO PREBIVALCE V (v 000) RAZMERJE 1950 2007 2050* 2007/1950 2050/2007 MENA 103.886 431.587 692.299 4,2 1,6 Egipt 21.834 75.498 121.219 3,5 1,6 Iran 16.913 71.208 100.174 4,2 1,5 Alžirija 8.753 33.858 49.610 3,9 1,5 Maroko 8.953 31.224 42.583 3,5 1,4 Irak 5.340 29.993 61.942 5,4 2,1 Savdska Arabija 3.201 24.735 45.030 7,7 1,8 Jemen 4.316 22.389 58.009 5,2 2,6 Sirija 3.536 19.929 34.887 5,6 1,8 Tunizija 3.530 10.327 13.178 2,9 1,3 Libija 1.029 6.160 9.683 6 1,6 Jordanija 472 5.924 10.121 12,5 1,7 ZAE 70 4.380 8.521 62,9 1,9 Libanon 1.443 4.099 5.221 2,8 1,3 Palestinska ozemlja 1.005 4.017 10.265 4 2,6 Kuvajt 152 2.851 5.240 18,7 1,8 Oman 456 2.595 4.639 5,7 1,8 Katar 25 841 1.333 33,6 1,6 Bahrajn 116 753 1.173 6,5 1,6 Legenda: *Pričakovano 2.1 RODNOST Vir: World Population Prospects: The 2006 Revision, 2007. Kljub povečanju števila prebivalcev v vseh državah regije je bil v drugi polovici 20. stoletja opazen tudi trend zmanjševanja rodnosti, saj se je povprečno število živorojenih na žensko za celotno regijo zmanjšal s 7 v letu 1960 na 3 v letu 2006. Različne države so ubrale različne poti proti zmanjšanju rodnosti, kar bi posledično zmanjšalo tudi število prebivalcev v regiji. Z zmanjševanjem rodnosti so najprej začeli v Libanonu, sledili pa so mu v Egiptu, Iranu in Tuniziji. Slednje tri države so bile namreč prve v regiji, ki so sprejele celo zakonske ukrepe za hitro zmanjšanje rodnosti. Do leta 2000 je bilo povprečno število živorojenih na žensko v vseh državah razen štirih (Iraku, Savdski Arabiji, Palestinskem ozemlju in Jemnu) manjše od 4 (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 7). 11
Slika 4: Trend zmanjševanja rodnosti v nekaterih MENA državah in Izraelu v obdobju 1950 2005 L egenda: * Rodnost = povprečno število živorojenih na žensko Vir: World Population Prospects: The 2006 Revision, 2007. Iz tabele 2 lahko razberemo, da se je rodnost v letu 2005 precej razlikovala od države do države. Države, ki so imele najmanjšo rodnost (2 živorojena na žensko ali manj), so bile Libanon, Iran in Tunizija. Države z najvišjo rodnostjo (več kot 4 živorojene na žensko) pa so bile Savdska Arabija, Palestinska ozemlja, Irak in Jemen, ki je najbolj izstopal s 6,2 živorojenih otrok na žensko. Tabela 2 : Število živorojenih na žensko v posameznih MENA državah v letu 2005 Število živor ojenih na žensko v letu 2005 Libanon 1,9 Iran 2,0 Tunizija 2,0 ZAE 2,2 Alžirija 2,4 Kuvajt 2,4 Maroko 2,5 Bahrajn 2,6 Katar 2,8 MENA 3,0 Egipt 3,1 Libija 3,4 Oman 3,4 Sirija 3,5 Jordanija 3,7 Savdska Arabija 4,5 Palestinska ozemlja 4,6 Irak 4,8 Jemen 6,2 Vir: Haub, 2006 World Population Data Sheet, 2007. 12
2.2 SMRTNOST Smrtnost je imela v zadnjih 50. letih trend občutnega zmanjševanja, kar se je še posebej občutilo pri številu umrlih novorojenčkov (pred dopolnitvijo prvega leta starosti). Le-to se je zmanjšalo s skoraj 200 na 30 umrlih na 1000 rojstev. Večina MENA držav je na tem področju občutno napredovala trend pa je bil še posebej opazen v Jemnu, ki je poleg Turčije doživel največje zmanjšanje smrtnosti (slika 5). Navkljub napredku pa povprečje v regiji še vedno ostaja nad tistimi v Latinski Ameriki in vzhodni Aziji. Velike razlike med državami se pojavljajo tudi pri smrtnosti. V nekaterih državah je bila leta 2005 smrtnost novorojenčkov pod 10 umrlih na 1000 rojstev, medtem ko je v nekaterih drugih državah to število doseglo raven tudi okoli 80. Prav tako se razlike pojavljajo pri smrtnosti mater ob rojstvu, kjer je npr. v Maroku in Jemnu le-ta znašala nekaj čez 200 na 100.000 rojstev, v Kuvajtu in Katarju pa se je to število gibalo celo pod 8. Povprečje industrializiranih držav je 17. To je vsekakor občutna razlika. Smrtnost tako novorojenčkov kot tudi mater ob rojstvu se je, kot rečeno, v zadnjem času kar precej zmanjšala, razlike med državami pa ostajajo. Smrtnost se je zmanjšala predvsem zaradi izboljšanja medicinskih postopkov in nege, pa tudi zaradi odzivnosti ob kritičnih oz. nujnih primerih. Na področju smrtnosti nosečnic je bil še posebej uspešen model Egipta, ki je v 90. letih zmanjšal število umrlih nosečnic z 1 od 120 na 1 od 250 (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 6). Slika 5: Trend zmanjševanja smrtnosti novorojenčkov (pred dopolnitvijo prvega leta starosti) v nekaterih MENA državah, Izraelu in Turčiji v obdobju 1950 2005 Legenda: * Smrtnost oz. mortaliteta = število umrlih na 1000 prebivalcev v enem letu Vir: World Population Prospects: The 2006 Revision, 2007. Pričakovana življenjska doba se prav tako precej razlikuje od države do države. Na tem področju je bil narejen precejšen napredek v posameznih državah in v regiji kot celoti. V letu 2006 je povprečje regije preseglo svetovno povprečje 67 let. Tiste bolj razvite države v regiji dosegajo pričakovano življenjsko dobo številnih najbolj razvitih držav sveta. Za 13
primerjavo, v letu 2005 so v Izraelu živeli v povprečju 80 let, medtem ko so v Kuvajtu in ZAE živeli v povprečju 77 let, kar je zelo blizu povprečju ZDA 6 (78) in Danske (80). Slabši rezultat je pokazal Jemen, kjer je bila pričakovana življenjska doba 60 let. Z manjšanjem smrtnosti se veča tudi pričakovana življenjska doba (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 6). 2.3 MIGRACIJE Druga polovica 20. stoletja je na migracijskem področju v MENA regiji prinesla velike premike, saj je veliko ljudi v regijo in iz nje migriralo. Najbolj dramatični in nenadni premiki so se dogajali ob večjih političnih spremembah v posameznih državah in ob nastanku Izraela. Vseeno je bilo največ priseljevanja in odseljevanja zaradi iskanja boljših služb, boljšega standarda življenja ljudi in pa zaradi razvoja naftne industrije v zalivskih državah. Vsekakor pa je manjši del teh premikov predstavljalo odseljevanje ljudi v Evropo takoj po koncu 2. svetovne vojne. Ti predstavljajo pomembno skupino v strukturi prebivalstva teh držav, saj so do sedaj dali veliko kapitala in ostale pomoči v svoje matične države. Ti prilivi so zelo pomembni za preživetje ljudi v teh državah in za državo kot tako. Teorija migracij pravi, da bodo ljudje, ki iščejo nove cilje, priložnosti, boljšo kakovost življenja ali pa samo umik od določenega političnega režima, vsekakor ubrali najkrajšo možno pot oz. najbližjo lokacijo sedanjemu bivanju, da bodo to dosegli. Zato tudi ni presenetljivo, da se večina migracij ljudi dogaja znotraj MENA regije. Večina migrantov iz Jemna ali Egipta npr. išče nove službe in priložnosti predvsem v zalivskih državah. Spomnimo se, ko je od leta 1970 do 1980 cena surove nafte poskočila z 2 USD na 40 USD za sodček in kaj je to pomenilo za države v regiji, ki imajo v svojem izvozu visok delež, namenjen nafti. Pričele so se velike investicije v nova nahajališča, zgradile so se nove in še večje naftne ploščadi, razvoj tehnologije črpanja nafte je bil na vrhuncu itd. Vse to je zahtevalo veliko kapitala, ki so ga države tudi dobile z visokimi cenami nafte, in pa predvsem veliko delovne sile, ki je je v nekaterih zalivskih državah občutno primanjkovalo, zato so se v tem obdobju začeli tudi veliki migracijski premiki znotraj regije iz surovinsko bogatih držav v tiste manj bogate (tabela 3). Potreba po delovni sili je bila tako velika, da se je v šestih državah, ki sestavljajo GCC skupino, število tujih delavcev povečalo z 1,1 milijona v letu 1970 na nekaj več kot 5,2 milijona v letu 1990. V nekatere države je prišlo toliko tujih delavcev iz drugih MENA držav in južne Azije, da so v številu celo presegli število domačega prebivalstva. V Katarju in Kuvajtu so npr. tuji delavci v letu 2000 predstavljali več kot 90 % vseh zaposlenih v zasebnem sektorju (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 11). 6 ZDA je kratica za Združene države Amerike. 14
Tabela 3: Delež tujcev v letu 2005 posameznih MENA držav % prebivalstva Katar 78 ZAE 71 Kuvajt 62 Palestinska ozemlja 45 Jordanija 39 Savdska Arabija 26 Oman 24 Libanon 18 Libija 11 Sirija 5 Iran 3 Alžirija 1 Jemen 1 Tunizija pod 0,5 Maroko pod 0,5 Egipt pod 0,5 Irak pod 0,5 Vir: Trends in Total Migrant Stock: The 2005 Revision, 2006. Z višanjem cen surovin in povpraševanja po le-teh na svetovnih trgih so se države prilagajale tudi s številom zaposlenih v tej industriji. Zaradi prevelike odvisnosti teh držav od izvoza surovin, katerih cena v zadnjem času kar precej niha, so se tako pojavile težave. Ponudba surovin se namreč prilagaja povpraševanju bodisi s ceno bodisi s količino. Manjše povpraševanje pomeni manjšo ceno, kar pomeni manj dobička za naftna podjetja in posledično pritisk na stroške teh podjetij. Manjše povpraševanje pomeni tudi manjšo načrpano količino nafte, kar pomeni, da je za to potrebno manj delovne sile. Kakor koli pogledamo, se kot posledica manjšega povpraševanja pojavi velik pritisk na delovno silo. Odpuščanje in brezposelnost ter posledično manjša gospodarska rast pomenijo, da je vse več tuje delovne sile spet na razpolago, saj se želijo predvsem GCC države otresti od njene prevelike odvisnosti. V državah, kjer je bilo priseljevanje največje, so mnogi spremenili svoje mnenje, saj želijo vse več delovnih mest ponuditi domačinom. Tako je Kuvajt v 90. letih načrtno izselil nekaj sto tisoč Palestincev in drugih tujcev iz države. Prav tako je Savdska Arabija izselila približno 1 milijon bivših prebivalcev Jemna. Kljub vsemu se omenjeni zasuk odvija zelo počasi. Še bolj presenetljivi podatki so, da je imela npr. Savdska Arabija v letu 2002 točno polovico vseh zaposlenih tujcev, medtem ko sta imela Bahrajn in Kuvajt 58- oz. 81-odstotni delež vseh zaposlenih tujcev (l. 2004) (Roudi-Fahimi & Mederios Kent, 2007, str. 12). V tabeli 3 lahko vidimo, da je še precej držav (predvsem zalivskih), ki imajo precej velike deleže tujcev v celotnem številu prebivalstva. Begunci in azilanti, ki prihajajo predvsem iz sosednjih držav, glede na številčnost pripadnikov prav tako predstavljajo pomembni skupini migrantov. Tako ima celotna regija približno 5 milijonov beguncev. Število beguncev in azilantov se zelo spreminja od države 15
do države, medtem ko med njimi vsekakor izstopa Iran, ki je imel v letu 2005 sam skoraj 1 milijon beguncev, ki so prišli predvsem iz Afganistana. Ljudstvo, ki je bilo v veliki meri podvrženo masovnemu izseljevanju, je palestinsko, med njimi jih ima nekaj sto tisoč trenutno status beguncev. To je posledica konfliktov med palestinskim ljudstvom in Izraelom, do katerih je prihajalo skozi celotno zgodovino njihovega obstoja. Večina palestinskih beguncev trenutno živi v Jordaniji, Libanonu in Siriji. 3 NARAVNI VIRI IN TRG SUROVIN Ena najbolj prepoznavnih lastnosti in tista, ki je nekako najbolj omenjana v povezavi z regijo, poleg političnih konfliktov in prevladujoče religije, je vsekakor velika zaloga naravnih energetskih virov, še posebej nafte in zemeljskega plina. Tudi države, ki niso tako bogate z naravnimi viri, imajo vsekakor koristi od sosednjih držav, saj v te države priteka velika količina kapitala in investicij, kar povečuje realno kakovost življenja v regiji, prav tako pa imajo od tega koristi tudi delavci, ki so morebiti zaposleni v teh državah in svoja presežna sredstva prinašajo nazaj v domovino. Energetski viri so tako zelo pomembni za celotno regijo, saj brez njih regija ne bi bila niti približno tako razvita, kot je trenutno. Nevarnost, ki so jo prinesli energetski viri, je, da so nekatere države postale pretirano odvisne od njihovega izvoza. Ker je 95 % vseh zalog oz. nahajališč v regiji v državni lasti, je tudi država tista, ki odloča, koliko nafte in ostalih surovin bo dala na trg. Z naraščajočim povpraševanjem skozi vso zgodovino zahodnega sveta (ZDA, Evrope) in pa predvsem v zadnjih desetletjih t. i. razvijajočih se držav (Kitajske, Indije) so morale izvoznice nafte krepko povečati svojo proizvodnjo. Povišanje obeh dejavnikov proizvodnje je pomenilo še večje povišanje prihodkov. V nekaterih državah je prihodek od izvoza nafte tako pomemben, da na nekaterih področjih država celo ni čutila potrebe po obdavčevanju (npr. hrana in pijača nista obdavčeni). Države proizvajalke nafte se za večjo veljavo na svetovnem trgu in medsebojno sodelovanje združujejo v organizaciji, znani pod imenom OPEC 7. Organizacija ima trenutno 13 držav članic, ki spadajo med t. i. razvijajoče se države (angl. developing countries). V dneh od 10. do 14. septembra leta 1960, ko je potekala Bagdadska konferenca, je prišlo do ustanovitve omenjene organizacije. Prve države članice in tudi soustanoviteljice organizacije so bile Iran, Irak, Kuvajt, Savdska Arabija in Venezuela. Kasneje so se jim pridružile še druge članice: Katar (1961), Indonezija (1962), Libija (1962), ZAE (1967), Alžirija (1969), Nigerija (1971), Ekvador (1973 1992 in ponovno članstvo v oktobru 2007), Angola (2007) in Gabon (1975), ki pa od leta 2004 ni več član organizacije. Od vseh 13 držav članic jih 8 prihaja iz MENA regije, kar kaže na velik vpliv regije na svetovno proizvodnjo nafte. 7 OPEC je kratica za angl. The Organization of the Petroleum Exporting Countries. 16
Glavne naloge organizacije so koordinacija in poenotenje energetskih politik držav članic ter doseganje stabilnosti cen nafte in odstranjevanje vseh negativnih dejavnikov, ki bi morda lahko povzročali preveliko nihanje v cenah in količinah načrpane nafte. Cilj organizacije je torej stabilnost prihodkov. Enako pomembna je vloga organizacije pri zagotavljanju učinkovite, ekonomsko racionalne in redne dobave nafte državam uvoznicam ter spodbujanje investicij v naftno industrijo z zagotovilom poštenega donosa in nediskriminacije tujega kapitala (OPEC, 2008, str. 1). OPEC pri izpolnjevanju svoje naloge zagotavljanja stabilnosti in zmanjševanja učinkov nenadnih tržnih šokov deluje v dobro tako izvoznikom kot uvoznikom z različnimi ukrepi. Eden izmed njih je t. i. mehanizem dnevnih kvot. Če se na trgu v zelo kratkem času povpraševanje po nafti zviša ali pa določena država izvoznica nafte ne načrpa pričakovane količine nafte, potem v organizaciji poskrbijo, da povišajo kvote nekaterim državam, le-te pa zvišajo proizvodnjo nafte in s tem ponudbo izenačijo povpraševanju. Ukrep deluje seveda tudi v obratni smeri (OPEC, 2008, str. 12). Težko pa rečemo, da je to vzvod, ki res učinkovito deluje, saj države članice OPEC niso same na trgu in zato tudi ne odločajo same o dnevni načrpani količini nafte in posledično tudi ceni. Prav tako je pomembna mikro raven proizvodnje nafte (politike naftnih podjetij in rafinerij) ter davčne politike držav uvoznic, saj so visoke cene za končnega potrošnika v evropskih državah predvsem posledica omenjene politike teh držav, kar je glavni očitek organizacije OPEC. Davčne politike držav uvoznic so tiste, ki po visokem porastu cene nafte v zadnjih nekaj letih ne dovoljujejo več občutnejšega znižanja cen za končnega potrošnika. Le-to je vidno tudi v Sloveniji, kjer država s trošarinami neposredno vpliva na stabilnost cen in z njimi umetno vzdržuje visoke cene. Države organizacije OPEC proizvedejo na svetovni ravni približno 40 % vse surove nafte in približno 15 % zemeljskega plina. Njihov izvoz pa znaša 55 % vse nafte, ki pride na trg. 3.1 SEDANJOST IN PRIHODNOST NAFTNEGA SEKTORJA Leto 2008 je bilo za energetski sektor nekaj posebnega, saj se je v enem letu zgodil popoln preobrat, kar se tiče cene nafte. Poleti 2007 se je cena nafte gibala na ravni 70 USD za sodček, medtem ko se je do junija 2008 povzpela na neverjetnih 145 USD za sodček. Nenadnemu dvigu cene so botrovali inflacijski pritiski vseh surovin, materialov in hrane. Recimo ceni premoga in urana sta se v tem obdobju povišali še bolj kot sama cena nafte. V 80. in 90. letih preteklega stoletja je bila cena nafte konstantno na precej nizki ravni. To je vsekakor pustilo posledice za vso naftno industrijo, saj so se z nizko ceno zmanjšale investicije tako v infrastrukturo kot v raziskave in razvoj, čedalje večji poudarek pa je bil na drastičnem omejevanju stroškov in mogoče, kar je najbolj pomembno, sama industrija ni več privlačila potencialne delovne sile in tako tudi ne vse bolj potrebnega in pomembnega človeškega kapitala. Nizke cene nafte so bile slabe tako za naftno industrijo 17
kot za porabnike. Na začetku 21. stoletja smo videli, da svet nekako ni bil pripravljen na tako visoko gospodarsko rast in povišanje povpraševanja s strani razvijajočih se držav (angl. emerging countries), da le-to ne bi pustilo posledic (OPEC, 2008, str. 5). Organizacija OPEC je v tem odigrala ključno vlogo, saj je redno višala ponudbo nafte od leta 2003 je organizacija povišala ponudbo nafte na trgu za 4 milijone sodčkov na dan in ponudbo utekočinjenega zemeljskega plina na 1 milijon sodčkov na dan. Z višanjem ponudbe nafte se organizacija trudi povišati tudi kapaciteto dnevne načrpane nafte z investicijami v industrijo, kajti v organizaciji načrtujejo, da bodo do leta 2012 v ta namen investirali več kot 160 milijard $. Na podlagi teh investicij se pričakuje, da se bodo kapacitete v primerjavi z letom 2007 povišale še za 5 milijonov sodčkov na dan (OPEC, 2008, str. 5). Vzroke hitrega porasta cene nafte tako najdemo slej kot prej nekje drugje in ne pri nezadostni ponudbi. K temu so vsekakor prispevale tudi težave in zastoji črpanja na ameriških rafinerijah in drugod po svetu (orkani), vendar gre glavne vzroke iskati nekje drugje (OPEC, 2008, str. 5): 1. spremembe v valutnih razmerjih; podcenjenost dolarja proti drugim valutam (npr. vrednost dolarja se je od avgusta 2007 do junija 2008 znižala z 1,3 na 1,6 USD/EUR); 2. vpliv finančnih instrumentov, vezanih na to surovino; terminske pogodbe (angl. futures) in povečano trgovanje z nafto na prosto dostopnem trgu vrednostnih papirjev (npr. v letu 2003 se ja za vsak fizični sodček nafte na borzah trgovalo s šestimi sodčki zdaj je to razmerje 1 proti 18, torej trikratno povečanje trgovanja na borzi); 3. vse višji stroški s črpanjem nafte. V letu 2008 smo bili priča nenadnemu porastu cene nafte, vendar smo kmalu zatem videli tudi nenaden padec cene nafte, ki je bil posledica predvsem kreditno-finančne krize, ki se je iz ZDA razširila tudi na druge regije, najprej v Evropo (Veliko Britanijo in druge države), potem pa še na ostale kontinente (Azijo, Avstralijo...). Vzrok za nenadno znižanje cene nafte je predvsem ohlajanje gospodarstev po vsem svetu in s tem tudi manjše povpraševanje. Kreditno-finančna kriza je na trg prinesla negotovost in pesimizem, kar se je tudi hitro odrazilo na ceni v obliki pričakovanj. Po podatkih EIA (Ameriške uprave za energetske informacije) je povpraševanje po nafti v ZDA v prvem polletju 2008 glede na enako lansko obdobje upadlo za skoraj 800.000 sodčkov na dan oz. za skoraj 4 %, kar je največji upad od leta 1982. Po drugi strani se na ponudbeni strani poudarja predvsem velik pričakovani porast naftnih zmogljivosti v prihodnjih 18. mesecih. Obstaja namreč vrsta projektov na področju pridobivanja in proizvodnje nafte v državah OPEC, katerih zagon je načrtovan v letu 2009. Poleg tega naj bi v letu 2009 z delovanjem pričelo še veliko podobnih projektov, tudi zunaj držav OPEC, predvsem v Braziliji, Mehiškem zalivu in 18
drugje. OPEC bi tako lahko zaradi manjšega povpraševanja državam, vključenim v organizacijo, omogočil zmanjšanje proizvodnje nafte brez destabilizacije svetovnega naftnega trga. Hkrati z zmanjšanjem povpraševanja bo povečan tudi obseg proizvodnih zmogljivosti, kar bo zmanjšalo skrbi glede zadostne in pravočasne oskrbe. Proste svetovne proizvodne zmogljivosti namreč trenutno znašajo med 1,2 in 1,5 milijona sodčkov nafte na dan, kar pomeni približno manj kot 2 % trenutne dnevne svetovne porabe nafte (Povalej, 2008, str. 1). Za izdelavo realne napovedi o tem, v katero smer se bo gibala cena nafte v prihodnje, je treba upoštevati tudi širši kontekst, tj. globalno ekonomsko stanje. Dejstvo je, da je vse več držav v krizi oz. celo v recesiji. Kot prve so posledice globalne krize občutile razvite države (ZDA in Velika Britanija, potem pa tudi Nemčija, Francija, Italija, Španija, Japonska, Kanada itd.). Na svetovnih kapitalskih trgih in na splošno v gospodarstvih po vsem svetu tako prevladujeta negativno razpoloženje in nezaupanje oz. se vse bolj širi bojazen, da bo upočasnjevanje gospodarskih rasti po vsem svetu prešlo v globalno recesijo. Bistvenega porasta cene nafte zaradi takšnega negativnega razpoloženja glede okrevanja svetovnega gospodarstva ni pričakovati. Tudi dejstvo, da različne geopolitične napetosti (kot so večletna vojna v Iraku in nemiri v Gruziji, do katerih je prišlo v avgustu 2008 in skozi katero tečejo številni svetovno pomembni naftovodi), niso prinesle višjega porasta v cenah, le-to še dodatno potrjuje. Na koncu lahko opazimo, da je cena nafte res v veliki večini odvisna le od zakonitosti ponudbe in povpraševanja ter različnih finančnih instrumentov, vezanih na to surovino. Pričakovanja bodo tako težila predvsem k zmerni rasti cen energentov, saj bodo razvijajoče se države ohranile oz. še višale svojo porabo nafte, po drugi strani pa bo ponudba le-te sorazmerno omejena oz. neelastična. Večina držav izvoznic nafte (z organizacijo OPEC na čelu) so že v letu 2008 začele z manjšim črpanjem nafte predvsem zaradi izrednega znižanja cene in manjšega povpraševanja. Leto 2008 je s svojim nenadnim porastom cene in kasneje tudi padcem povzročilo pomisleke v trend dolgoročnega naraščanja cene nafte, vendar je to nihanje cene nafte očitno le posledica trenda gibanja delniških tečajev, zakonitosti ponudbe in povpraševanja ter globalnega pesimističnega razpoloženja. MENA države kot večinske članice v organizaciji OPEC se bodo trendom prilagodile tudi tako, da bodo ustrezno prilagodile ponudbo. Treba se je zavedati, da vsako prilagajanje tistih, ki proizvajajo nafto, zanje predstavlja velike stroške, kar pa vpliva na dobičke in posledično tudi na dobrobit ljudstva. Nižje cene nafte vsekakor niso ugodne za države izvoznice, ampak pričakovanja o počasni, a vztrajni rasti cene dolgoročno tem državam koristijo, saj bodo le tako lahko svoje prihodke iz tega naslova razdelile na daljše obdobje. V tem času, ko države tako reko軞anjejo«dobičke od črpanja surovin, morajo delovati v smeri, da bodo od tega čedalje manj odvisne in da bodo več investirale v svoj razvoj (tehnologijo, zdravstvo, šolstvo, turizem itd.). Nafta ne bo imela za večno statusa»črnega zlata«, kajti svet se počasi, a vse hitreje obrača k alternativnim virom energije (sončni, vetrni, vodni itd.), ki bodo prinesle čistejše okolje, boljšo izkoriščenost in, kar je najbolj pomembno, manjšo 19