D I P L O M S K A N A L O G A

FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU D I P L O M S K A N A L O G A VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA PRVE STOPNJE ALEŠ MEDVEŠČEK

FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA INFORMACIJSKA PODPORA DRŽAVNIH ORGANOV PRI POSTOPKIH S TUJCI V REPUBLIKI SLOVENIJI Mentor: red. prof. dr Borut Rončević Novo mesto, maj 2015 Aleš Medvešček

IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Aleš Medvešček, študent FIŠ Novo mesto, izjavljam: da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v diplomski nalogi, da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oziroma v digitalni knjižnici FIŠ, da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identična tiskani verziji, da je diplomska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne Podpis avtorja

ZAHVALA Zahvaljujem se najprej svoji ženi Sabini, katere podporo sem v času študija najbolj potreboval in otrokoma Lini ter Izi, ki so mi dale moč in energijo za preživeti čas za knjigami. Zahvala gre tudi mojima staršema za vso podporo in pomoč, ki sta mi jo nudila v času študija. Posebej se zahvaljujem svoji mami Ivanki za koristne nasvete in pomoč, ko je bilo to najbolj potrebno.

POVZETEK Največji razlogi za priseljevanje tujcev na območje Republike Slovenije so ugodne gospodarske razmere s povečanim povpraševanjem po delovni sili, vstop Slovenije v Evropsko unijo in združevanje družin z že tukaj živečimi ekonomskimi migranti. O tem, ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenj rezidenta ali delavca, odločajo upravni organi na podlagi zakona in z ustrezno informacijsko podporo zbirajo, hranijo, obdelujejo in uporabljajo podatke v obliki podatkovnih baz. Največji sklop državnih podatkovnih baz za informacijsko podporo različnim državnim organom je CRP (centralni register prebivalstva). V diplomski nalogi smo raziskali informacijsko podporo upravnih organov v Sloveniji, najpogostejše upravne postopke, uporabo vzpostavljenih zbirk podatkov v postopkih s tujci in ali imajo zagotovljeno zadostno informacijsko podporo. Analizirali smo ugotovitve upravnih in drugih organov o stanju na področju izmenjave podatkov iz uradnih evidenc ter navedli predloge za izboljšave in preprečevanje zlorab. Opisali smo najpogostejše primere zlorab tujcev v postopkih pridobivanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje v RS. KLJUČNE BESEDE: IT podpora, register, evidence, Centralni register prebivalstva, priseljenci ABSTRACT The most common reasons for immigration of foreigners on the territory of the country of the Republic of Slovenia are favourable economic conditions with increased demand for labor, Slovenia's accession to the European Union and reuniting with families already living here. Immigrants get their rights of a resident or employee in Slovenia from administrative bodies on an adequate legal basis and a good IT support that helps them collect, store, process and use data, in the form of databases. The largest set of government databases is CRP (Central Population Register). In this thesis we researched the information support of the administrative authorities in Slovenia, database use in the proceedings with foreigners and the most common administrative procedures established by foreigners and or administrative authorities to provide adequate IT support. We will analyze the findings of the administrative and other authorities on the state of the exchange of information from official records and stated suggestions for improvement and the prevention of abuse. We will describe the most common cases of abuse of foreigners in the process of obtaining work permits and residence permits, of the Republic of Slovenia. KEY WORDS: IT support, register, records, Central population register, immigrants

KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 Raziskovalno vprašanje in cilji raziskave... 2 1.2 Metodologija... 2 1.3 Pričakovani rezultati... 2 2 INFORMACIJSKI SISTEM REPUBLIKE SLOVENIJE... 3 2.1 Osnovno o informacijskem sistemu... 3 2.2 Razvoj informacijskega sistema in elektronskega poslovanja v javni upravi... 4 2.3 Prenova državne informatike... 5 2.4 Strategija razvoja informacijske družbe do leta 2020... 8 2.5 Informatika v Policiji... 10 2.5.1 Razvoj informatike v Policiji... 10 2.5.2 Mednarodno sodelovanje... 11 2.5.3 Informacijski sistem v schengenskem območju... 11 3 ZBIRKE PODATKOV, URADNE EVIDENCE IN REGISTRI V JAVNI UPRAVI... 14 3.1 Opredelitev pojma... 14 3.2 Centralni register prebivalstva (CRP)... 15 3.3 Evidence o stanju, gibanju tujcev in odločanju o pravicah in dolžnostih tujcev... 17 3.4 Evidence na področju dela in socialne varnosti... 18 3.4.1 Evidenca o državljanih tretjih držav, ki se zaposlijo in delajo na ozemlju RS... 19 3.4.2 Evidenca o zavarovancih in uživalcih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja... 20 3.4.3 Centralna zbirka podatkov o pravicah iz javnih sredstev... 21 3.5 Poslovni register... 24 3.6 Evidence Policije... 25 3.7 Vpogled v javne evidence... 26 4 POSTOPKI S TUJCI V REPUBLIKI SLOVENIJI... 26

4.1 Dovoljenje za prebivanje... 27 4.1.1 Postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje... 27 4.1.2 Ugotavljanje zadostnih sredstev za preživljanje... 28 4.1.3 Prenehanje dovoljenja za prebivanje in odpoved prebivanja... 28 4.2 Zaposlovanje in delo državljanov tretjih držav... 28 4.3 Prijava in odjava prebivališča... 29 4.4 Pristojnosti Policije... 29 4.5 Sodelovanje med organi in dolžnost obveščanja... 30 4.5.1 Zakonska podlaga za sodelovanje in obveščanje med organi... 30 4.5.2 Primer sodelovanja med organi v upravnem postopku za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje... 30 5 ANALIZA UGOTOVITEV UPRAVNIH IN DRUGIH ORGANOV O USTREZNOSTI ZAKONODAJE NA PODROČJU TUJCEV, O STANJU IZMENJAVE PODATKOV IZ URADNIH EVIDENC TER PREGLED PREDLOGOV ZA IZBOLJŠAVE IN ZA PREPREČEVANJE ZLORAB... 31 5.1 Vlada RS... 32 5.2 Upravne enote... 33 5.3 Zavod RS za zaposlovanje... 33 5.4 Zavod za zdravstveno zavarovanje... 34 5.5 Inšpektorat za delo... 35 5.6 Policija... 36 5.7 Analiza strukturiranih intervjujev... 37 6 PROBLEMATIKA ZLORAB V POSTOPKIH PRIDOBIVANJA DELOVNIH DOVOLJENJ, DOVOLJENJ ZA PREBIVANJE TUJCEV V RS IN DRUGIH POSTOPKIH TUJCEV... 39 6.1 Vrste zlorab... 39

6.2 Opis zlorab, analiza vzrokov za zlorabe, predlogi ukrepov za odpravo oziroma zmanjšanje zlorab... 39 6.2.1 Ustanavljanje gospodarskih družb... 39 6.2.2 Zaposlovanje in delo tujcev... 41 6.2.3 Sklepanje zakonskih zvez... 42 6.2.4 Prijava prebivališča... 43 6.2.5 Socialni transferji... 43 7 ZAKLJUČEK... 45 8 LITERATURA... 49 PRILOGE

KAZALO SLIK Slika 3.1: Tok podatkov CRP... 16 Slika 3.2: Sestava PRS... 25 KAZALO TABEL Tabela 5.1: Število posredovanih podatkov iz uradnih evidenc ZZZS.... 34

1 UVOD Republika Slovenija je kot država članica Evropske unije in kot država z najvišjim bruto domačim proizvodom na prebivalca od naslednic nekdanje SFRJ priljubljena destinacija za ekonomske migrante iz ostalih držav nekdanje Jugoslavije, pa tudi iz ostalih tretjih držav. Tujci prihajajo v Slovenijo iz različnih razlogov, kot so npr. zaposlitev, ustanovitev podjetja zaradi samozaposlitve, študij, združitev družine. Da bi imeli pravice rezidentov RS ali tu zaposlenih delavcev, si morajo tujci pri ustreznih državnih organih pridobiti ustrezna dovoljenja. Organi pregona ugotavljajo, da obstajajo primeri, ko si tujci pridobijo dovoljenje za prebivanje Republike Slovenije (RS) v nasprotju z zakonsko predpisanimi nameni. Ker tujcem, ne glede na vizumsko obveznost, to dovoljenje omogoča gibanje in bivanje v vseh državah članicah EU (Evropska komisija, 6. december 2014), se po vstopu v Slovenijo odpravijo v ostale države EU z boljšimi možnostmi za zaposlitev, ali pa jih v te države na delo napotijo njihovi delodajalci. Ker ustreznim slovenskim državnim organom ne sporočijo spremembe namena, se lahko gibljejo po območju držav članic EU kot rezidenti RS. Ti tujci se v želji po večjem zaslužku zaposlujejo na črno in se nemalokrat po neuspelem poskusu zaposlitve pričnejo ukvarjati s kriminalnimi dejanji, kar vpliva na znižanje standarda varnosti. Drug primer je ustanavljanje t. i. slamnatih podjetij, ki služijo predvsem za pridobivanje dovoljenj za prebivanje ali za»pranje denarja«. O različnih primerih zlorab nas vsakodnevno obveščajo sredstva javnega obveščanja. V diplomski nalogi želimo ugotoviti vzroke, ki vodijo do tako množičnih zlorab veljavne zakonodaje RS tako tujcev kot z njimi povezanih pravnih oziroma fizičnih oseb. Zastavili smo si vprašanje, ali so za tako stanje krive pomanjkljive evidence državnih organov, ali te evidence med seboj niso ustrezno povezane in upravni organi nimajo neposrednega dostopa do podatkov, ki jih potrebujejo v svojih postopkih, ali pa je mogoče kriva pomanjkljiva oziroma nedosledna zakonodaja. Da bi kar najširše raziskali vzroke, bomo v diplomski nalogi najprej opisali informacijski sistem RS, razvoj elektronskega poslovanja v javni upravi in aktivnosti ob uveljavljanju in posodabljanju informacijske tehnologije državnih organov. Predstavili bomo posamezne zbirke podatkov, uradne evidence in registre, ki se uporabljajo v postopkih upravnih organov s tujci, ki prihajajo v Slovenijo z namenom bivanja ali zaposlitve, saj menimo, da obstajajo 1

tudi na tem področju pomanjkljivosti. Opisali bomo nekatere najpogostejše postopke s tujci, jih zakonsko opredelili ter opisali pristojnosti upravnih organov v njih. V empiričnem delu naloge bomo analizirali ugotovitve upravnih in drugih organov o stanju na področju izmenjave podatkov iz uradnih evidenc ter navedli predloge za izboljšave in preprečevanje zlorab. Opisali bomo najpogostejše primere zlorab tujcev v postopkih pridobivanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za prebivanje v RS ter analizirali odgovore upravnih organov pri izvedbi strukturiranih intervjujev, s katerimi bomo preverjali, ali imajo neposreden dostop do vseh potrebnih podatkovnih baz za odločanje v svojih postopkih. 1.1 Raziskovalno vprašanje in cilji raziskave V diplomski nalogi bomo postavili naslednje hipoteze oziroma raziskovalna vprašanja: 1. Evidence, ki jih uporabljajo upravni organi, ne vsebujejo vseh podatkov, potrebnih za odločanje v upravnih postopkih. 2. Upravni organi nimajo neposrednega dostopa do vseh razpoložljivih evidenc, potrebnih za odločanje o stvareh v njihovi pristojnosti. 3. Neskladnost oziroma pomanjkljivost veljavne zakonodaje ustvarja pogoje za zlorabe tujcev. 1.2 Metodologija Uporabljena je predvsem metoda analize za ugotavljanje vzrokov aktualne problematike s področja urejanja statusov tujcev. Opravljena je analiza vsebine pisnih virov (trenutne veljavne zakonodaje, navodil in usmeritev izdanim upravnim delavcem ter njihovih poročil). Deskriptivna metoda je uporabljena pri obravnavanju nekaterih postopkov upravnega odločanja. Podatki o dostopih do podatkovnih baz registrov so dopolnjeni tudi s pomočjo strukturiranih intervjujev upravnih organov. 1.3 Pričakovani rezultati Po vsestranski proučitvi tako informacijskih rešitev kot tudi uradnih evidenc in upravnih postopkov, povezanih s tujci, ter primerov zlorab pričakujemo, da bomo prišli do naslednjih ugotovitev: 1. Obstajajo sistemske nepravilnosti, kot so neusklajena oziroma pomanjkljiva zakonodaja. 2

2. Dostopi do evidenc so še vedno pomanjkljivi, premalo je neposredno povezanih evidenc. 3. Zaradi omejevanja dostopov do posameznih evidenc se podaljšuje čas reševanja zadeve. 4. Pristojni organi nimajo primernih programskih rešitev, ki bi jih opozarjale na nepravilnosti oziroma na pojave zlorab. 2 INFORMACIJSKI SISTEM REPUBLIKE SLOVENIJE Najprej bomo predstavili informacijski sistem RS. Obrazložili bomo osnovne pojme, kot so informacijska tehnologija, informacijska podpora, informacijski sistem in informacijski proces, kar bo omogočilo lažje razumevanje nadaljnje predstavitve delovanja informacijskega sistema v javni upravi. Opisali bomo zgodovinski razvoj informacijskega sistema in elektronskega poslovanja v javni upravi, sedanje stanje na tem področju in načrte za prenovo državne informatike. 2.1 Osnovno o informacijskem sistemu Informacijska tehnologija omogoča podporo delovnim procesom, pomaga pri odločanju, izmenjavi informacij in pridobivanju podatkov iz oddaljenih podatkovnih baz ter povezovanju ljudi, procesov in sistemov. Informacijsko tehnologijo sestavljajo strojna, programska in komunikacijska oprema. Informacijska tehnologija ima pomembno vlogo tudi pri prenovi delovnih procesov v državni upravi. Pozitivna vloga informacijske tehnologije pri organiziranju delovnih procesov se kaže predvsem pri: avtomatiziranju ustaljenih opravil, zajemanju ustaljenih opravil, zajemanju informacij za boljše razumevanje delovnega procesa, spreminjanju zaporedja pri izvajanju dejavnosti delovnega procesa, možnosti za vzporedno izvajanje dejavnosti, spremljanju procesa, izboljšanih možnostih analiziranja in odločanja o delovnem procesu, usklajevanju in povezovanju delovnih opravil, zajemanju in posredovanju izkušenj in znanja in izključevanju nepotrebnih vmesnikov (Žurga 2001, str. 60). Informacijska podpora delovnim procesom omogoča krajši čas za opravljanje ustaljenih nalog in nižanje stroškov delovnega procesa. Pri informatizaciji uprave je treba upoštevati zlasti naslednje vidike: informatizacijo delovnih procesov; dostopnost do podatkov o delovanju sistema ter zagotavljanja informacij; organiziranje informacijskih tokov; komunikacijsko povezljivost in izmenjavo podatkov v elektronski obliki; smeri razvoja 3

informacijske tehnologije, varnost in zaščito podatkov; ceno informacijske tehnologije (Žurga 2001, str. 60). Informacijski sistem je urejen in organiziran sistem, ki uporabnike oskrbuje z vsemi potrebnimi informacijami za odločanje. Osnovne aktivnosti informacijskega sistema so zbiranje, shranjevanje, obdelava in posredovanje rezultatov končnim uporabnikom. Država načrtuje informacijski sistem in uvajanje sodobne informacijske tehnologije v delovanje državne uprave na podlagi opredeljene strategije in njenih ciljev. Informacijski proces na splošno obsega zajemanje podatkov, preoblikovanje podatkov v informacije, hranjenje podatkov in informacij, njihov prenos do kraja uporabe ter uporabo podatkov in informacij (Žurga 2001, str. 61). Informacijski proces, ki obstaja tudi v javni in državni upravi, omogoča upravljanje, analize, odločanje idr. 2.2 Razvoj informacijskega sistema in elektronskega poslovanja v javni upravi Vzpostavitev e-uprave predstavlja tehnično, organizacijsko in menedžersko zahteven projekt, zato naj bi njen razvoj potekal v štirih fazah: katalogizacija, transakcija, vertikalna integracija in horizontalna integracija. V prvi fazi, poimenovani katalogizacija, poteka vzpostavitev državnega portala, na katerem državni uradniki objavijo zakonske določbe, navodila in usmeritve ter obrazce za upravne postopke, zbrane in urejene kataloško po področjih. Uporabniki portala si v tej fazi lahko preberejo zakonske usmeritve za določen upravni postopek, o njem pridobijo informacije in potrebne obrazce. V drugi fazi, transakciji, je že omogočena komunikacija uporabnikov spletnega portala z uradniki in so narejene prve povezave s podatkovnimi bazami in spletnim mestom. Uporabnikom storitev ni več treba stati v vrsti pred uradnikovim delovnim mestom, ampak storitve opravlja preko spletnega portala. S tretjo fazo, vertikalno integracijo, se podatkovne baze začnejo povezovati po vertikalni liniji. Podatkovne baze na lokalnem nivoju se povežejo z bazami na državnem nivoju. Tako je omogočen večji nabor upravnih postopkov in je že potrebna tehnologija identifikacije uporabnika ter skrb za varnostno politiko povezav. S četrto fazo, poimenovano horizontalna integracija, naj bi se podatkovne baze različnih državnih organizacij povezovale, kar bi pomenilo idealno uporabo teh baz in preprečevanje redundantnosti podatkov (Layne in Lee 2001, str. 122 136). 4

V Sloveniji se je razvoj e-uprave začel s sprejetjem Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki predstavlja temelj za razvoj e-uprave v Sloveniji ter ureja normativno podlago na področju delovanja e-uprave. Sledili so postopki: - leta 2001 je bil sprejet prvi strateški dokument Strategija e-poslovanja v javni upravi RS za obdobje od leta 2001 do 2004 (SEP-2004), ki ga je izdal Center Vlade RS za informatiko; - aprila 2001 je bil predstavljen prvi državni portal RS za ponudbo storitev uprave, v katerem naj bi bilo vse čim bolj združeno na enem mestu. V istem letu je prišlo do sprememb ključnih zakonov, to so Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter Nova uredba o pisarniškem poslovanju; - leta 2002 je vlada sprejela Akcijski načrt e-uprave do leta 2004 za izvajanje strategije; - leta 2003 je bil sprejet Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki je omogočal dostop do informacij javnega značaja in vpogled v državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije, javne sklade in druge osebe javnega prava, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb. Istega leta je bil prenovljen državni portal RS za ponudbo storitev uprave (E-uprava), preko katerega so imeli dostop do svojih osebnih podatkov v CRP samo imetniki digitalnega potrdila SIGEN-CA in SIGOV- CA. Marca 2003 je začel delovati enotni portal upravnih enot; - leta 2004 je bilo v ZUP vgrajeno e-poslovanje, ki dovoljuje elektronske vloge državljanov, hranjene elektronskega gradiva in izdajanje elektronskih odločb; - leta 2006 je Vlada sprejela načrt razvoja e-uprave RS za obdobje 2006 do 2010 za izvajanje strategije ter Akcijski načrt e-uprave do leta 2010; - leta 2009 so sprejeli Strategijo razvoja e-poslovanja ter izmenjave podatkov iz uradnih evidenc (SREP). 2.3 Prenova državne informatike Slovenija se je s podpisom deklaracije 18. novembra 2009 na konferenci Sveta EU v švedskem mestu Malmö zavezala, da si bo prizadevala za modernizacijo javne uprave, razvoj e-uprave, za prilagoditev poslovnih procesov razvoja IT tehnologije in bi tako pospešila ekonomski razvoj države, javna uprava pa bo delovala učinkovito, transparentno in državljanom»prijazno«(svet EU, 2009). Na podlagi t. i. Malmö deklaracije je evropska komisija skupaj z državami članicami EU pripravila akcijski načrt za razvoj e-uprave držav 5

članic do leta 2015. V tem dokumentu so predvidene skupne aktivnosti držav članic za uvedbo oz. razvoj čezmejnih e-storitev (Evropska komisija, 2010). Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je leta 2012 pripravilo Strategijo prenove državne informatike. Ministrstvo za notranje zadeve je leta 2013 pripravilo Izhodišča za prenovo državne informatike. Oba dokumenta naj bi bila podlaga za pripravo Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020, vendar je Vlada RS še vedno ni sprejela. Ministrstvo, pristojno za javno upravo, ugotavlja, da se zaradi trenutne javne finančne situacije sredstva, namenjena upravljanju in vzdrževanju centralnih oziroma skupnih elementov informacijsko-komunikacijskega sistema državne uprave, znižujejo na raven, ki ogroža normalno in nemoteno delovanje sistemov (MNZ, 2013). Hkrati pa se precejšnja sredstva po resorjih porabljajo za manjše projekte, vzdrževanje starejših ali celo zastarelih tehnologij ter posledično precej manj učinkovito. Zato navaja, da je treba prenovo državne informatike izpeljati tako, da se znižajo skupni stroški v državni upravi, a vseeno zagotavlja razvoj in funkcijsko pokritost z možnostjo nadaljevanja prenove informatike javnega sektorja. V ta proces je poleg organov državne uprave treba zajeti tudi zavode in javne agencije. Nadalje ugotavlja, da razpršeno upravljanje, decentralizacija izvajanja podpore informacijskim rešitvam ter širjenje lokalnih računalniških centrov povzroča nepregledno in relativno drago vzdrževanje informacijsko-komunikacijske infrastrukture v javni upravi. Cena lastništva države za centralno podatkovno infrastrukturo je trenutno izredno visoka in neustrezna, saj se ne plačuje po porabi, temveč država vzdržuje drago lastniško infrastrukturo. Veliko proračunskih sredstev je potrebnih za stalno posodabljanje in širitev kapacitet strojne in programske opreme in diskovnega prostora za shranjevanje velikih količin podatkov, za nabavo in podaljševanje veljavnosti licenc (MNZ, 2013). Za izboljšanje stanja na področju državne informatike so postavili naslednje cilje (MNZ, 2013): znižati stroške lastništva informacijsko-komunikacijskih sistemov in storitev v državni upravi; posodobiti skupni informacijsko-komunikacijski sistem državne uprave skladno z veljavno zakonodajo (74.a člen Zakona o državni upravi); odpraviti odvisnost od t. i. "dvornih" dobaviteljev IT opreme in storitev (»vendor lock-in«); razbremeniti javno upravo, gospodarstvo in državljane skozi povezane (integrirane) e-storitve in tudi omogočiti čezmejne e-storitve, kot to zahteva enotni notranji trg Evropske unije. 6

Med razlogi za razdrobljenost virov financiranja po državnih organih so navedeni: odsotnost celovite strategije državne informatike, kar ima za posledico neučinkovitost sistema; da se vsak deležnik ukvarja izključno s svojo parcialno rešitvijo, ni pa motiviran zasledovati cilja učinkovitosti sistema kot celote; nekompatibilnost sistemov in posledično dodatni stroški koordinacije ter povezljivosti; podvajanje sistemov in njihovo predimenzioniranje, s tem pa nepotrebni stroški; neenotnost standardov izvajanja storitev in dobavljene opreme; različne cene za primerljive dobave oz. storitve (odsotnost»benchmarkinga«); višje cene zaradi nižjih pogodbenih vrednosti po posameznih naročilih (ekonomija obsega); razdrobljenost postopkov oddaje javnih naročil za opremo in storitve, preobremenjenost z administrativnimi opravili, prevelika osredotočenost na formalna vprašanja namesto na vsebinska; pomanjkljivo vrednotenje celotnih dejanskih stroškov posamezne nabave z vidika skupnih stroškov v življenjskem ciklu in stroškov, povezanih s potrebnimi prilagoditvami, posodobitvami, odpravo nekompatibilnosti itd.. (MNZ, 2013) V strategiji in izhodiščih za prenovo državne informatike so predvideli, da je za zniževanje stroškov na področju informacijske tehnologije potrebno izvesti naslednje ukrepe (MJU, 2014a): oblikovati enotno strategijo razvoja, vzdrževanja in upravljanja informacijskokomunikacijskih sistemov v državni upravi; uvesti enotne tehnološke standarde; centralizirati nabavo; konsolidirati kadrovske vire; vzpostaviti dejansko konkurenco med ponudniki in tehnološkimi rešitvami; uvesti sodobnejše poslovne modele; narediti stroškovno primerjavo variante»outsourcinga«; zmanjšati zaloge; primerjati cene znotraj državne uprave; zaostriti pogodbene klavzule; vzpostaviti organizacijo, ki bo enotno izvajala vse omenjene ukrepe itd. Vlada je februarja 2014 sprejela Izhodišča za prenovo državne informatike in pri tem na podlagi predhodnega izračuna ugotovila, da bi se lahko s skoraj 40 % prihrankom proračunskih sredstev zagotovilo primerno IKT podporo za uresničevanje zastavljenih ciljev. Zanimiva je ugotovitev, da informatika ni strošek, ampak priložnost za prihranek, povezan z neprestanim razvojem. Problematiko na področju prenove državne informatike smo predstavili zato, ker Slovenija v zadnjih letih na tem področju zaostaja za drugimi evropskimi državami kljub temu, da za informatiko namenja velika finančna sredstva. To se odraža tudi na področju, ki ga raziskujemo v diplomski nalogi. Ker bomo v nadaljevanju naloge na primerih upravnih postopkov tujcev ugotavljali, kako poteka e-izmenjava podatkov med organi javne uprave, navedimo še nekaj splošnih 7

ugotovitev o izmenjavi podatkov in dokumentov v Izhodiščih za prenovo državne informatike (MNZ, 2013): Za poštne storitve organov javne uprave in pravosodja se na letni ravni porabi blizu 30 milijonov EUR. Velike stroške imajo z ravnanjem s papirnatimi dokumenti tudi poslovni subjekti in prebivalci. MNZ v Izhodiščih za prenovo državne informatike predlaga, da je potrebno uvesti sistem elektronske izmenjave dokumentov, uporabo e-računov in e-vročanje (po določilih ZUP, ZPP in ZKP). Pri tem ni potrebno vzpostavljati novih obsežnih sistemov, temveč se lahko uporabijo že obstoječi sistemi, ki se v poslovnem sektorju že uporabljajo za izmenjavo elektronskih dokumentov. Na ta način niso potrebne visoke investicije s strani države in tudi ne s strani poslovnih subjektov, saj ti s tovrstnimi sistemi že razpolagajo. Država mora vzpostaviti sistem za e-vročanje kot del lastnega državnega portala, ki bo brezplačno na razpolago vsem institucijam javne uprave. Nekaj od predlaganih e-storitev se je že začelo izvajati, kot primer navajamo e-poslovanje Finančnega urada RS (FURS) s poslovnimi subjekti, z začetkom leta 2015 pa je uveden sistem za prevzem e-računov za celotno državno upravo. 2.4 Strategija razvoja informacijske družbe do leta 2020 V Sloveniji že več let ni izdelane dolgoročne strategije nadaljnjega razvoja javne uprave. Vlada RS je v začetku leta 2014 obravnavala predlog izhodišč za pripravo strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020 in sprejela terminski plan za izdelavo in sprejem strategije. Med drugimi je oblikovala tudi strateški cilj za učinkovito informatiko, dvig uporabe e- storitev, digitalizacijo in interoperabilnost informacijskih rešitev. V osnutku strategije je uvodoma navedeno, da je razvojno zaostajanje iz leta v leto večje in da je potrebno spremeniti odnos družbe do IKT in interneta ter oblikovati spodbudnejše okolje za hitrejši in bolj usklajen razvoj informacijske družbe. Ker so razvojna sredstva integralnega proračuna zelo omejena, računajo na financiranje ukrepov iz evropskih strukturnih skladov. Pri analizi stanja v EU in Sloveniji strategija ugotavlja, kam se uvršča Slovenija po različnih kazalnikih in sicer navaja, da so zadnje EU meritve glede uporabe elektronskih storitev za leto 2012 pokazale, da je Slovenija pri večini kazalnikov uvrščena v EU povprečje, nadpovprečna situacija pa je pri storitvah za podjetja (e-vem) in v kategoriji transparentnost (sistem IPP/e- 8

demokracija). Veliko zaostajanje se kaže pri čezmejnem zagotavljanju storitev. V naslednjih letih bo potrebno doseči dejansko uporabo razpoložljivih elektronskih storitev, dvigniti povezljivost in interoperabilnost temeljnih podatkovnih evidenc, njihovo razpoložljivost in zanesljivost, spodbujati odprtost temeljnih podatkovnih zbirk za nadaljnjo obdelavo podatkov javnega sektorja s strani poslovnih subjektov ter zmanjšati tveganje motenj in izpadov. Vlada RS je januarja 2015 sprejela osnutek Strategije razvoja javne uprave 2015 2020 in ga poslala v javno obravnavo. V poglavju Učinkovita informatika, dvig uporabe e-storitev, digitalizacija in interoperabilnost je navedla, da so razlogi za neugodne in zaskrbljujoče trende različni. Navajamo samo naslednje (MJU, 2014): - razpršena, neenotna in necelovita pokritost storitev v tipičnih življenjskih situacijah (storitve so razpršene po različnih portalih, delovanje institucij je nepovezano, nekatere faze niso digitalizirane); - neučinkovita organiziranost in koordinacija IKT v javni upravi (slab celovit pregled in upravljanje z IKT investicijami, projekti in viri, nepovezano delovanje posameznih resorjev, podvajanje razvoja in nepovezanost rešitev, slaba usklajenost z dejanskimi potrebami uporabnikov); - nezadostna stopnja digitalizacije notranjih poslovnih procesov v javni upravi in premajhna pozornost digitalnim kompetencam v javni upravi; - nezadostno izkoriščanje potencialov sodobnih digitalnih konceptov v javni upravi: računalništvo v oblaku, mobilne tehnologije, odprti podatki in podatkovna analitika, družbena omrežja...; Med ukrepe za izboljšanje stanja je med drugim navedla tudi: - večjo ponudbo bolj celovito pokritih življenjskih dogodkov (širitev koncepta "vse na enem mestu", enotna točka za dostop, digitalizacija celotnega procesa od začetka do konca, urejeno skrbništvo in medresorsko sodelovanje, usklajenost z dejanskimi potrebami uporabnikov, tudi uporabnikov s posebnimi potrebami, po potrebi tudi optimizacija predpisov); - večanje stopnje digitalizacije notranjih poslovnih procesov v javni upravi in spodbujanje razvoja digitalnih kompetenc v javni upravi (optimizacija procesov, učinkovita elektronska izmenjava podatkov, povezljivost, dostopnost dokumentov, podatkov, aplikacij in drugih virov, podpora digitalnemu delovnemu okolju in mobilnemu načinu dela). 9

Že te ugotovitve Vlade RS potrjujejo našo domnevo o neustrezni povezanosti posameznih evidenc, kar bomo v nadaljevanju utemeljevali še na primerih postopkov s tujci pri drugih državnih organih. 2.5 Informatika v Policiji Posebej bomo opisali delovanje informacijskega sistema v Policiji, ker je njegovo delovanje zelo pomembno tudi na področju tujcev, ki ga bomo predstavili v nadaljevanju naloge. Podrobneje bomo predstavili tudi Schengenski informacijski sistem (SIS), ki ima zelo pomembno vlogo pri reševanju postopkov, povezanih s tujci, daje pa tudi pomemben prispevek k odkrivanju in preprečevanju zlorab na področju tujcev. 2.5.1 Razvoj informatike v Policiji Informacijska tehnologija in z njo informacijsko-telekomunikacijski sistem Policije sta v zadnjih petdesetih letih naredila izjemen napredek. Slovenija je bila tako v tehnološkem kot v vsebinskem pogledu ena od prvih držav, ki je začela uvajati centralno informatizirano upravno oziroma policijsko evidenco. Z odločitvijo za razvoj v programskem jeziku Java pa se je pridružila tudi najbolj aktualnemu trendu programiranja v objektnem okolju. Podatki, ki jih nudi informacijska tehnologija, so nepogrešljiva podlaga vsake naloge, odločitve ali poročila, ki jih Policija izvede, sprejme ali izpiše. Brez njih bi bila učinkovitost delovanja Policije bistveno manjša, prav tako pa tudi brez učinkovitih in hitrih povezav z drugimi organizacijami, tako v Sloveniji kot v tujini, ki jih omogoča sodobna informacijskotelekomunikacijska tehnologija. Prva ključna strateška odločitev je bila izbira IBM-ove tehnologije ob nabavi oziroma najemu prvega računalnika. Kot dolgoročno pomembni strateški odločitvi sta se izkazali tudi odločitvi za uvedbo hierarhične podatkovne baze DL1 ob začetku razvoja aplikacije Registra prebivalstva leta 1976 in relacijske podatkovne baze DB2 ob razvoju aplikacije Fonetični indeks oseb (FIO) leta 1988. Obe aplikaciji nista bili za svoj čas napredni samo tehnološko, pač pa tudi vsebinsko, saj je bila Slovenija v obeh primerih ena od prvih držav, ki je začela uvajati centralno informatizirano upravno oziroma policijsko evidenco. Zelo pomembna je bila odločitev o uvedbi elektronske izmenjave podatkov med uporabniki ali elektronske pošte v policiji leta 1990. 10

Ena zadnjih odločitev, ki bo pomembno vplivala na nadaljnji razvoj informacijskega sistema policije, je odločitev za razvoj v programskem jeziku Java, ki je bila sprejeta leta 2005. V tem jeziku je bila v celoti napisana nova aplikacija za pisarniško in drugo poslovanje policijskih postaj Informacijski sistem policijskih postaj (ISPP), poleg tega pa tudi večina dodatkov, ki povezujejo policijske aplikacije s schengenskim informacijskim sistemom (Policija, 27. november 2014). 2.5.2 Mednarodno sodelovanje Policija z redno izmenjavo podatkov in informacij, v skupnih akcijah in pri drugih dejavnostih intenzivno sodeluje z varnostnimi organi sosednjih in drugih držav v boju proti organizirani kriminaliteti in nedovoljenim migracijam, pri vzdrževanju javnega reda in varnosti na večjih mednarodnih prireditvah ter zagotavljanju večje varnosti cestnega prometa. Med evropskimi in mednarodnimi organizacijami oz. institucijami, s katerimi slovenska policija dejavno sodeluje tako na področju operativnega dela kot na področju izobraževanja in usposabljanja, so: Europol, Interpol, SIRENE, Frontex, SELEC, CEPOL, SEPA (Policija, 24. november 2014). 2.5.3 Informacijski sistem v schengenskem območju Da bi spoznali schengenski informacijski sistem (SIS), moramo najprej predstaviti razloge za njegovo vzpostavitev, kajti povezava s SIS in njegova uporaba je bila eden od bistvenih pogojev za pristop k schengenskem območju. Schengensko območje je bilo vzpostavljeno s Schengenskim sporazumom iz leta 1985, ki določa postopno odpravo kontrol na skupnih mejah držav podpisnic (Svet EU, 2013). Sporazum je leta 1990 dopolnila Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki je določila dokončno odpravo kontrol na notranjih mejah, pa tudi vrsto potrebnih spremljevalnih ukrepov. S konvencijo so se okrepile kontrole na zunanjih mejah schengenskega območja, opredelili postopki za izdajo enotnih vizumov, vzpostavljen je bil SIS, okrepili pa so se tudi policijsko sodelovanje na notranjih mejah in ukrepi proti prometu s prepovedanimi drogami. V schengensko območje je trenutno vključenih 26 evropskih držav (od tega 22 držav članic EU): Avstrija, Belgija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija in Švedska ter Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica. Za Slovenijo je 11

začel veljati sporazum 21. 12. 2007. Navedene države več ne izvajajo kontrole na notranjih mejah, okrepile pa so kontrole na svojih zunanjih mejah. Tako se državljani držav članic EU in državljani tretjih držav lahko prosto gibljejo po schengenskem območju. Na zunanjih mejah se pri državljanih EU praviloma opravi le osnovna mejna kontrola ugotavljanje identitete. Državljani tretjih držav morajo po preverjanju identitete in predložitvi veljavne potne listine pojasniti razloge vstopa na ozemlje držav podpisnic sporazuma, predložiti dokazila o namenu potovanja in o posedovanju zadostnih sredstev za preživljanje. Za slednje je zakonsko obvezno tudi preverjanje o morebitnih zadržkih, vnesenih v SIS (Svet EU, 2013). Državljani nekaterih tretjih držav potrebujejo tudi veljaven vizum, da lahko prečkajo zunanjo mejo schengenskega območja ter vstopijo na ozemlje ene od schengenskih držav. Schengenska pravila obsegajo splošne postopke in pogoje za izdajanje schengenskih vizumov, ki so veljavni na celotnem schengenskem območju. Imetniki vizumov lahko bivajo na ozemlju schengenskih držav za čas, ki jim je bil predhodno dovoljen in označen na vizumsko nalepko. Seznam držav, katerih državljani potrebujejo vizum za vstop na schengensko območje, je objavljen na spletnem naslovu http://ec.europa.eu/homeaffairs/doc_centre/borders/borders_visa_en.htm in se redno posodablja. V nadaljevanju naloge bomo predstavili delovanje SIS, saj brez njegove uvedbe Slovenija ne bi bila sprejeta v schengensko območje. SIS je podatkovna zbirka, dostopna vsem državam članicam v schengenskem območju. Vsebuje dve široki kategoriji informacij, in sicer informacije o iskanih ali pogrešanih osebah in tajno opazovanih ali sledenih osebah, osebah s prepovedjo vstopa na ozemlje držav podpisnic Schengenskega sporazuma ter informacije o ukradenih ali pogrešanih vozilih in predmetih, kot so zlasti osebni dokumenti, prometna dovoljenja in registrske tablice vozil (Svet EU, 2013). Gre za informacijski sistem, ki omogoča izvajanje nalog nacionalnim organom nadzora gibanja tujcev, carini in policiji in mejnim organom, odgovornim za izvajanje kontrol na zunanjih schengenskih mejah. Vsebuje razpisane ukrepe v zvezi z iskanimi ali pogrešanimi osebami in lastnino, kot so ukradena vozila, plovila in dokumenti. SIS je torej skupna podatkovna baza držav podpisnic schengenskega sporazuma in nadomešča mejne kontrole na notranjih mejah ter omogoča prosto gibanje oseb znotraj schengenskega območja. Aprila 2013 je začel delovati schengenski informacijski sistem druge generacije (SIS II), ki je nasledil SIS. Vanj so vključena najnovejša dognanja na področju informacijskih tehnologij, 12

kar omogoča nove in izboljšane funkcije, shranjevanje fotografij in biometričnih identifikatorjev, kot so prstni odtisi. SIS II (Informacijski pooblaščenec, 6. december 2014) nadaljuje z izvajanjem pomembne naloge, saj nadomešča odpravljene kontrole na notranjih mejah in omogoča prosto gibanje oseb znotraj schengenskega območja. SIS II vsebuje podatke o osebah, ki nimajo pravice vstopiti v schengensko območje ali bivati v njem, ali o osebah, ki se iščejo zaradi kaznivih dejavnosti. Vsebuje tudi podatke o pogrešanih osebah, zlasti otrocih in drugih ranljivih posameznikih, ki potrebujejo zaščito. V SIS II so zabeleženi tudi podatki o določenem blagu, na primer o avtomobilih, orožju, plovilih in identifikacijskih dokumentih, ki so se izgubili, bili ukradeni ali uporabljeni pri kaznivih dejanjih. Carinski, policijski, sodni ali ustrezni upravni organi v neki državi lahko razpišejo ukrep z opisom pogrešane osebe ali lastnine. Razlogi za izdajo ukrepa so: zavrnitev vstopa osebam, ki nimajo pravice vstopiti v schengensko območje ali bivati v njem, iskanje in pridržanje osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, pomoč pravosodnim organom in organom kazenskega pregona na njihovo zahtevo pri iskanju posameznikov, iskanje in zaščita pogrešanih oseb, iskanje ukradene ali izgubljene lastnine. Podatki, ki so shranjeni v SIS II, so: podatki, potrebni za identifikacijo osebe (vključno s sliko in prstnimi odtisi) in vsi ukrepi in vse ustrezne informacije o ukrepu (vključno s potrebnim ravnanjem). Pri tem vsebuje SIS II samo točno določene kategorije podatkov, ki jih vnašajo le države pogodbenice, če so podatki dovolj pomembni za vnos v SIS II in so v skladu s predhodno opisanim namenom. Zato vsaka pogodbenica ustanovi organ z osrednjo odgovornostjo za vpis ukrepov, ki jih razpiše, nemoteno zagotavljanje dostopa do SIS II vsem pristojnim organom in sprejemanje potrebnih ukrepov za zagotavljanje upoštevanja schengenskega prava. Ta organ, imenovan SIRENE Supplementary Information Request at the National Entry, je v Sloveniji vzpostavljen v okviru Policije. SIS II je dostopen nacionalnim organom kazenskega pregona, pravosodnim in upravnim organom. Ti organi imajo dostop samo do tistih podatkov v SIS II, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog. Evropski agenciji EUROPOL in EUROJUST imata omejen dostop, kar jim omogoča izvajanje samo nekaterih poizvedb iz te podatkovne baze. 13

Tako osebne podatke kot tudi podatke o predmetih ali vozilih lahko pooblaščene osebe uporabljajo le v skladu z nameni, opredeljenimi s schengenskim pravom. Nadzor nad uporabo SIS II izvajajo trije organi, ker je tudi SIS II sestavljen iz treh delov: centralni sistem, nacionalni sistemi schengenskih držav in komunikacijska infrastruktura med njima. Vsakodnevno upravljanje s centralnim sistemom upravlja Agencija EU za obsežne informacijske sisteme (EU-LISA). Ta zagotavlja, da države podpisnice preko komunikacijskega omrežja in nacionalnih zbirk dostopajo do enakih podatkov. Za nadzor nad obdelavo osebnih podatkov v okviru glavnega, centralnega dela SIS II, je pristojen Evropski nadzornik za varstvo podatkov, nadzor nad nacionalnimi sistemi (N.SIS II) pa vršijo nacionalni nadzorni organi za varstvo osebnih podatkov, v Sloveniji je to Informacijski pooblaščenec. 3 ZBIRKE PODATKOV, URADNE EVIDENCE IN REGISTRI V JAVNI UPRAVI Državni organi imajo za informacijsko podporo svojemu delovanju in odločanju v upravnih postopkih vzpostavljeno veliko število podatkovnih baz. Vzpostavitev podatkovnih baz mora biti predvidena z ustreznimi pravnimi akti, predpisana mora biti vsebina evidenc, način varovanja podatkov in dostop do evidenc. Predstavili bomo naslednje evidence, ki so povezane z upravnimi postopki s tujci: Centralni register prebivalstva, Register tujcev, Register stalnega prebivalstva, Evidenco o državljanih tretjih držav, ki se zaposlijo in delajo na ozemlju RS, Evidenco o zavarovancih in uživalcih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, Centralno zbirko podatkov o pravicah iz javnih sredstev in Poslovni register Slovenije, evidence Policije pa bomo samo navedli. Te evidence, v nekaterih postopkih samo posamezne, se uporabljajo v postopkih državne uprave s tujci. Od pravilnosti in popolnosti podatkov, pa tudi od dostopnosti do podatkov iz teh evidenc, je v veliki meri odvisna odločitev upravnih organov. 3.1 Opredelitev pojma Informacijska tehnologija in e-uprava omogočata državljanom, poslovnim subjektom in drugim upravnim organom dostop do različnih zbirk podatkov, uradnih evidenc in registrov in s tem lažje, hitrejše in cenejše poslovanje z upravo. Ključne pri zagotavljanju kvalitetnih javnih podatkov različnim uporabnikom so informatizirane upravne evidence in 14

administrativni registri. Seveda pa je za učinkovitost teh evidenc potrebno zagotoviti tudi njihovo povezljivost in povezovanje. Podlaga za uspešno vzpostavitev sistema za povezovanje evidenc, informacijskih sistemov in procesov je interoperabilnostni okvir, ki določa standarde, pravila in politike za povezovanje med informacijskimi sistemi in med uradnimi evidencami (Ajdišek 2011, str 15 19). Prvi pogoj za registrsko usmeritev države je ustrezna zakonska usmeritev (Tršinar 1999, str. 51). V Sloveniji predstavlja temelj za evidenco prebivalstva Zakon o centralnem registru prebivalstva (ZCRP), ki ga bomo predstavili v nadaljevanju. Ker bomo raziskovalni del naloge utemeljili s postopki v zvezi s tujci, bomo predstavili še evidenco o tujcih, ki jo predpisuje Zakon o tujcih (ZTuj), evidence, povezane s tujci, ki jih ureja Zakon o evidencah na področju dela (ZEPDSV) ter Poslovni register (PRS), ki deluje na podlagi Zakona o Poslovnem registru Slovenije (ZPRS). Posebej bomo predstavili tudi evidence, ki jih v zvezi s tujci vodi Policija. 3.2 Centralni register prebivalstva (CRP) CRP je osrednja podatkovna baza z najosnovnejšimi podatki o prebivalstvu Slovenije. Upravlja jo MNZ RS. V CRP-ju se podatki o prebivalstvu centralno zbirajo, obdelujejo, hranijo in uporabljajo z namenom spremljati stanje in gibanje prebivalstva. CRP ima v Sloveniji dvojno vlogo. Po eni strani je osrednja podatkovna baza podatkov o prebivalstvu Slovenije in predstavlja temelj za oblikovanje statistike. Po drugi strani je osrednje vozlišče, ki združuje podatke iz različnih registrov in evidenc, ki se uporabljajo pri reševanju upravnih postopkov. Sestavljajo ga posamezne evidence kot fizično in logično povezane celote. CRP pridobiva podatke od različnih virov (MNZ, 20. december 2014): - matični register (rojstvo, smrt, državljanstvo, sklenjena zakonska zveza, sprememba osebnega imena, razveza); - bolnišnični informacijski sistemi (elektronska prijava rojstva); - register stalnega prebivalstva (prijava, odjava prebivališča, volilna pravica, gospodinjstvo); - register tujcev (dovoljenje za prebivanje tujca); - zbirka podatkov o zaposlovanju tujcev (določitev emša tujcu); - register državljanstev (pridobitev in prenehanje državljanstva); 15

- register evidenčnih tujcev (uveljavljanje pravic ali uresničevanje dolžnosti v Republiki Sloveniji); - azilni register (prosilec za mednarodno zaščito); - register prostorskih enot (občina, naselje, ulica, hišna številka, številka stanovanja, poštna številka, volišče); - register davčnih zavezancev (davčna številka fizične osebe). Podatki so urejeni vsebinsko, časovno in teritorialno. Vsebinsko so urejeni po dogodkih in v skladu s šifranti. Časovno so opredeljeni z datumi, kot je datum dogodka, datum vpisa v CRP ali datum vpisa pri viru. Teritorialno so podatki opredeljeni na primer s krajem dogodka, krajem vpisa, stalnim ali začasnim prebivališčem ter krajem rojstva v tujini ali krajem prejšnjega ali bodočega prebivališča v tujini v primeru meddržavnih selitev (Uredba o vodenju in vzdrževanju centralnega registra prebivalstva ter postopku za pridobivanje in posredovanje podatkov). Za vodenje in vzdrževanje zbirk podatkov o prebivalstvu in povezovanju podatkov v zbirkah se uporablja EMŠO, ki je identifikacija za enoznačno opredelitev posameznika. Slika 3.1: Tok podatkov CRP Vir: MNZ RS (20. december 2014) 16

Osebne podatke iz CRP lahko pridobivajo državni organi in drugi uporabniki, ki potrebujejo podatke o posamezniku za opravljanje predpisanih nalog, za vodenje zbirk podatkov o posameznikih ali za izvajanje statističnih, ekonomskih in drugih raziskovanj. Podatke iz CRP lahko pridobijo uporabniki, ki imajo podlago v zakonu, pisni zahtevi ali v pisni privolitvi posameznika, na katerega se nanašajo. Posredujejo se na naslednje načine: na podlagi pisne vloge za poizvedbo o posamezniku; preko aplikacije, namenjene lokalnim skupnostim; organi javne uprave prek povezave informacijskega sistema uporabnika s CRP. Posameznikom je omogočen dostop prek spletnega portala CRP pod pogojem, da se registrirajo in dobijo digitalno potrdilo. Pri posredovanju in obdelovanju podatkov je potrebno upoštevati ZVOP. Navedimo še nekaj neposrednih dostopov do CRP (Ajdišek 2011, str. 29 30): - vpogled v lastne osebne podatke in v vpis v volilni imenik in davčno številko, - medsebojna povezava ZPIZ in CRP, ki omogoča ZPIZ-u nemoten in stalen pristop do baze CRP, - medsebojna povezava Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) in CRPja, ki omogoča centrom za socialno delo (CSD) in upravnim enotam UE), da lahko sami pridobivajo podatke iz ustreznih evidenc. - povezava med posameznimi lokalnimi skupnostmi in CRP-jem, ki lokalnim skupnostim omogoča neposredni dostop do tistih podatkov CRP, ki jih potrebujejo v postopkih s fizičnimi osebami. - povezava zemljiškega katastra s CRP-jem, ki omogoča povezovanje nepremičninskih evidenc s CRP-jem in Prostorskim registrom Slovenije. 3.3 Evidence o stanju, gibanju tujcev in odločanju o pravicah in dolžnostih tujcev Zakon o tujcih (ZTuj-2) v 110. členu določa vrste evidenc in pristojne organe za upravljanje posameznih evidenc. Seznanili se bomo samo z Registrom tujcev, ki vsebuje podatke o tujcih, ki so zaprosili za izdajo dovoljenja za prebivanje (začasnega in stalnega). Tujec je v prošnji za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje pristojnemu organu dolžan dati naslednje podatke (ZTuj-2) 1 : EMŠO, če mu je določen; priimek in ime; priimek pred sklenitvijo zakonske zveze; spol; rojstni datum (dan, mesec, leto); rojstni kraj (država, 1 2.,4. in 10. odst. 111. člena ZTuj-2 17

kraj); državljanstvo; zakonski stan; poklic; zadnje stalno oziroma začasno prebivališče v tujini ali v RS (država, kraj, ulica in hišna številka); sedanje začasno oziroma stalno prebivališče v RS (naselje, ulica in hišna številka); datum vstopa na območje RS; razlog in namen prebivanja v RS; način zagotovitve (viri) sredstev za preživljanje; vrsto in številko potnega lista oziroma druge listine, na podlagi katere je prestopil državno mejo, datum in kraj izdaje ter njeno veljavnost; datum vložitve prošnje. V Registru tujcev shranjuje pristojni organ pridobljene podatke o tujcu, navedene v prejšnjem odstavku, in podatke o podobi obraza in prstnih odtisih ter roki in prstu prstnega odtisa imetnika dovoljenja za prebivanje, zapisanih v digitalni obliki. V Registru tujcev se navede tudi podatek o številki, datumu izdaje in dokončnosti odločbe, veljavnosti in serijski številki dovoljenja, podatke o prenehanju dovoljenja za prebivanje, podatek o roku za prostovoljno vrnitev, če je ta določen, ter podatke o ukradenih oziroma pogrešanih dovoljenjih za prebivanje. Računalniška evidenca Register tujcev je neposredno povezana s CRP-jem, tako da se osnovni podatki o tujcu, ki je že evidentiran v CRP-ju, avtomatsko prenesejo v Register tujcev. Prav tako je povezan s CRP-jem Register stalnega prebivalstva (RSP), v katerem tujci prijavljajo svoje stalno ali začasno prebivališče. Taka povezava omogoča ažurnost, točnost, popolnost in zanesljivost zbranih podatkov, kajti če se določen podatek spremeni v eni izmed povezanih zbirk (npr. sprememba podatka o stalnem prebivališču posameznika v CRP), se ta sprememba odrazi v vseh povezanih zbirkah. 3.4 Evidence na področju dela in socialne varnosti Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) določa vrste in vsebino evidenc na področju dela in socialne varnosti, način zbiranja podatkov, način vodenja in povezovanja evidenc, način posredovanja podatkov za potrebe državnih organov, lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter ostalih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje zakonsko določenih nalog oziroma za vodenje zbirk podatkov o posameznikih ali posameznicah ter za namene izvajanja statističnih, socialno-ekonomskih in drugih raziskovanj, ki imajo zakonsko podlago. V 4. členu zakon določa, da upravljavci evidenc omogočijo državnim organom, lokalnim skupnostim in nosilcem javnih pooblastil dostop iz drugega odstavka tega člena z 18

vzpostavitvijo spletnih servisov, ki omogočajo neposreden vpogled v zbirke podatkov in z vzpostavitvijo servisa za paketno izmenjavo podatkov. Zakon je predpisal 16 vrst evidenc. Mi si bomo pogledali samo evidenco o državljanih tretjih držav, ki se zaposlijo in delajo na ozemlju RS, ki jo vodi ZRSZ na podlagi Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1), evidenco o zavarovancih in uživalcih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jo vodi ZZZS ter centralno zbirko podatkov o denarnih socialnih pomočeh in varstvenem dodatku. 3.4.1 Evidenca o državljanih tretjih držav, ki se zaposlijo in delajo na ozemlju RS ZZDT-1 v 63. členu določa, da za namen odločanja o izdaji ali razveljavitvi delovnih dovoljenj, o soglasjih v postopkih izdaje modre karte EU, spremljanju stanja na trgu dela in za znanstvenoraziskovalne in statistične namene zavod za zaposlovanje vodi evidence o tujcih, ki so zaposleni ali delajo v RS na podlagi delovnih dovoljenj ali prijav dela, o delodajalcih, tujih delodajalcih, pravnih ali fizičnih osebah, registriranih za opravljanje dejavnosti, ki s tujci sklepajo pogodbe o delu, in o naročnikih storitev, pri katerih so tujci zaposlenih ali delajo na podlagi delovnih dovoljenj ali prijav dela. V 65. členu pa določa, da lahko zavod zbira in obdeluje podatke od naslednjih upravljalcev: - MNZ-ja podatke o EMŠO-ju tujca, o vloženih vlogah za izdajo dovoljenja za prebivanje, o izdanih dovoljenjih za prebivanje, o namenih, za katere so bila izdana dovoljenja za začasno prebivanje, o dovoljenjih za prebivanje, ki so prenehala veljati, in o prijavljenih prebivališčih; - agencije za javno pravne evidence in storitve (AJPES) o registraciji ali vpisu in o prenehanju ali izbrisu samostojnih podjetnikov posameznikov, posameznikov, ki samostojno opravljajo poklicno dejavnost, osebnih in kapitalskih družb, glavni in stranski dejavnosti, zastopnikih in o izbrisu zastopnikov, katerim je bilo izdano dovoljenje za delo za zastopnika družbe, deležih družbenikov ter o poslovanju delodajalca; - Ministrstva za kmetijstvo o nosilcih kmetijskih gospodarstev; - ZZZS-ja podatke o tujcih, vključenih v obvezno zdravstveno zavarovanje z naslova dela na podlagi delovnega dovoljenja; - FURS-a podatke o obračunanih plačah ter o poravnanih davkih in prispevkih z naslova zaposlitve in dela; 19

- pristojnega organa podatke o pravnomočnih sodbah, sklepih ali odločbah o prekrških, izdanih delodajalcem, njihovim odgovornim osebam, pravnim ali fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, in tujcem, na podlagi katerih so določene prepovedi zaposlovanja in dela tujcev po tem zakonu. 3.4.2 Evidenca o zavarovancih in uživalcih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja Na področju zdravstvenega zavarovanja se vodijo naslednje evidence (79.b člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ZZVZZ): - evidenca o zavarovanih osebah obveznega zdravstvenega zavarovanja; - evidenca o zavezancih za prispevek; - evidenca o izvajalcih zdravstvene dejavnosti; - evidenca o zavarovanih osebah, ki so upravičene do plačila razlike do polne vrednosti. ZZZS ima vzpostavljen sistem e-poizvedbe za elektronsko posredovanje osebnih podatkov o zavarovanih osebah upravičencem z ustrezno pravno podlago. Posredovanje podatkov poteka prek spletne aplikacije ali spletne storitve z ustreznimi varnostnimi mehanizmi. Namen sistema je avtomatizacija procesa posredovanja osebnih podatkov, znižanje stroškov ter skrajšanje časa posredovanja osebnih podatkov. ZZZS zagotavlja varovanje osebnih podatkov v skladu s 24. in 25. členom ZVOP-1 ter svojimi internimi akti. Za vsak prenos podatkov so zagotovljene podrobne sledi, ki omogočajo nadzor uporabe sistema. ZZZS v sistem e-poizvedbe vključuje poslovne subjekte zgolj iz javnega sektorja (centre za socialno delo, upravne enote, sodišča, državna tožilstva, Policijo itd.), ki e-poizvedbe potrebujejo pri izvrševanju javnih pooblastil. Posebej je potrebno omeniti eno od novejših posodobitev elektronskih storitev ZZZS in sicer na možnost preverjanja urejenosti zdravstvenega zavarovanja z mobilnim telefonom (ZZZS, 30. november 2014). V času, ko veliko delodajalcev neredno plačuje prispevke za zaposlene delavce, je še kako pomemben podatek o tem, ali posameznik lahko uresničuje pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi na tem področju prihaja do zlorab. Z zadnjo spremembo ZZDT je uvedena nova evidenca Seznam delodajalcev s prepovedjo zaposlovanja tujcev (ZRSZ, 29. november 2014), v katero se uvrščajo delodajalci, za katere ZZZS prejme podatke o pravnomočno ugotovljenih prekrških od Inšpektorata RS za delo, ki 20

vplivajo na zaposlovanje in delo tujcev. Tem delodajalcem je, odvisno od pravne narave prekrška, prepovedano zaposlovanje in delo tujcev za eno, dve ali tri leta od pravnomočnosti prekrška. Vstopna točka e-vem ima pri registraciji poslovnih subjektov neposredni vpogled v seznam. 3.4.3 Centralna zbirka podatkov o pravicah iz javnih sredstev Način in pogoje dostopa do podatkov iz Centralne zbirke podatkov o pravicah iz javnih sredstev podrobneje določa Pravilnik o načinu in pogojih dostopa do podatkov iz Centralne zbirke podatkov o pravicah iz javnih sredstev. Ta v 1. odst. 3. člena določa:»centralna zbirka podatkov s podatki iz drugega do štirinajstega odstavka 49. člena ZUPJS se vodi in obdeluje preko posebnega, za potrebe izvajanja ZUPJS izdelanega računalniškega programa in modulov 'Informacijski sistem centrov za socialno delo' ISCSD2«. V 4. členu je določeno: Varnostna shema je zbirka podatkov o vseh uporabnikih informacijskega sistema in pravicah dostopa posameznih imetnikov digitalnih potrdil. Pravice dostopa se nanašajo na dodelitev, odvzem in ukinitev dostopa do ISCSD2 in s tem tudi do vrst podatkov v Centralni zbirki podatkov. Pravice dostopa uporabnikom in zaposlenim na ministrstvu določa pristojna oseba na ministrstvu, zaposlenim na Centrih za socialno delo pa pristojni direktorji po pooblastilu pristojne osebe ministrstva. Zahtevo za dodelitev pravic z izjavo imetnika digitalnega potrdila, da bo pri delu ravnal v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, posreduje ministrstvu pristojna oseba pri uporabniku. Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, in CSD brezplačno pridobivata podatke iz obstoječih zbirk podatkov naslednjih upravljavcev (Zakon o socialno varstvenih prejemkih - ZSVarPre): 2 - MNZ-ja podatke o upravičencu in o družinskih članih (ime in priimek, podatke o rojstvu in smrti, spol, enotno matično številko občana, podatke o državljanstvu, podatke o prebivališču), podatke iz centralnega registra prebivalstva, ki se nanašajo na družinska razmerja, podatke o dovoljenju za prebivanje tujca, podatke o gospodinjstvu iz evidence gospodinjstev ministrstva za notranje zadeve in podatke o lastništvu vozila ter o vozilu iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil; 2 2. odstavek 63. člena ZSVarPre 21

- Ministrstva za šolstvo in šport oziroma Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo oziroma izvajalcev vzgojne, izobraževalne ali študijske dejavnosti podatke o vključitvi v vzgojni oziroma izobraževalni oziroma študijski zavod iz evidence udeležencev vzgoje in izobraževanja; - Ministrstva za zdravstvo, Inštituta za varovanje zdravja in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti podatke o zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti; - ZPIZ-a podatke o zavarovancih in uživalcih pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja, podatke o izplačani pokojnini, invalidnini, varstvenem dodatku, dodatku za pomoč in postrežbo, nadomestilih z naslova invalidskega zavarovanja in drugih materialnih pravicah z naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz evidence pokojnin in invalidnin; - ZZZS-ja podatke o zavarovancih, vključenih v zdravstveno zavarovanje, podatke o izplačanem nadomestilu z naslova zdravstvenega zavarovanja iz evidence zavarovancev obveznega zdravstvenega zavarovanja; - ZRSZ-ja podatke o brezposelnih osebah, izplačanih nadomestilih z naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in drugih materialnih pravicah s tega naslova ter o datumu in razlogih prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma ponovnega vodenja v evidenci brezposelnih oseb in razlogih prenehanja izplačevanja materialnih pravic iz evidence brezposelnih oseb, podatke o osebah iz evidence iskalcev zaposlitve in o datumu in razlogih prenehanja vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve in podatke o drugih prejemkih, ki so namenjeni plačilu usposabljanja ali izobraževanja ter o upravičenosti do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti; - jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije podatke o izplačanem nadomestilu preživnine iz evidence o nadomestilih preživnin in podatke o izplačilih v primeru insolventnosti delodajalca iz evidence z naslova insolventnosti delodajalca; - FURS-a podatke o davčni številki, podatke o vzdrževanih družinskih članih, o obdavčljivih dohodkih in premoženju davčnih zavezancev, podatke o plačanih davkih in dohodnini od obdavčljivih dohodkov, podatke o obračunanih prispevkih za socialno varnost in plačanih drugih posebnih prispevkih, uvedenih z zakoni, podatke o kapitalskih naložbah ter podatke o olajšavah in oprostitvah, ki se upoštevajo pri odmeri davka od dohodkov iz kmetijstva in davka od dohodkov iz dejavnosti, podatke o številki v tujini odprtega bančnega računa; CSD-ja podatke o izplačanem porodniškem nadomestilu, očetovskem nadomestilu, nadomestilu za nego in varstvo otroka, posvojiteljskem nadomestilu, starševskemu 22

dodatku, pomoči ob rojstvu otroka, otroškem dodatku, dodatku za veliko družino, dodatku za nego otroka, ki potrebuje posebno varstvo, delnem izplačilu za izgubljeni dohodek, preživninah, denarnih socialnih pomočeh, oprostitvah pri plačilu storitev in o plačilih družinskemu pomočniku, plačilu dela rejniku, nagrade skrbniku, - upravnih enot podatke o materialnih pravicah po predpisih o vojnih veteranih, žrtvah vojnega nasilja, vojnih invalidih in o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi; - delodajalcev podatke o zaposlitvi, podatke o izplačilih plač in nadomestil in podatke o drugih izplačilih; - Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij podatke o začetku in izteku prestajanja kazni zapora za osebe na prestajanju kazni zapora ter podatke o začetku in izteku vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom za mladoletnike iz kazenske evidence; - upravljavca registra transakcijskih računov podatke o transakcijskih računih: številki računa, statusu računa in nazivu izvajalca plačilnega prometa, ki vodi transakcijski račun; - Geodetske uprave Republike Slovenije podatke o vrednosti nepremičnin upravičenca in njegovih družinskih članov; - Klirinško depotne družbe podatke o lastništvu vrednostnih papirjev upravičenca in njegovih družinskih članov ter o vrednostnih papirjih iz centralnega registra vrednostnih papirjev in o njihovi vrednosti; - Ministrstva za obrambo podatke o izplačanem dohodku na podlagi pogodbe o prostovoljnem služenju vojaškega roka iz evidence; - upravljavca registra vodnih plovil podatke o lastništvu vodnih plovil upravičenca in njegovih družinskih članov ter o vodnem plovilu; - upravljavca registra nepremičnin podatke o lastništvu nepremičnin upravičenca in njegovih družinskih članov; - avtohiš podatke o datumu sklenitve pogodbe o leasingu in o višini leasing obrokov; - AJPES-a podatke o vrednosti lastniških deležev in o višini dobička zasebnikov in pravnih oseb; - EUROTAX-a podatke o tržni vrednosti posameznih tipov motornih vozil; - upravljavca Vpisnika podatke o vložitvi predloga za izvršbo preživnine; - KAD-a podatke o višinah pokojninskih rent in odkupnih vrednosti, izplačanih v skladu z zakonom o prvem pokojninskem skladu RS in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. 23

Podatke iz naštetih evidenc mora CSD preveriti pred odobritvijo pravice do socialnovarstvene pomoči tujcu, npr. da izračuna višino dohodkov na družinskega člana, vpogleda v premoženjsko stanje prosilca in njegove družine, ugotovi, ali se otroci šolajo, ugotovi finančno stanje na transakcijskem računu, preveri, kakšen osebni avtomobil ima ipd. Z neposrednim vpogledom v navedene evidence se je omejilo število zlorab na tem področju, čeprav do njih še vedno prihaja, o čemer bomo pisali v poglavju o zlorabah. 3.5 Poslovni register Poslovni register Slovenije (PRS) je osrednja javna baza podatkov o vseh poslovnih subjektih s sedežem na območju RS, ki opravljajo pridobitno ali nepridobitno dejavnost ter o njihovih podružnicah in drugih delih poslovnih subjektov. PRS vsebuje tudi podatke o podružnicah tujih poslovnih subjektov, ki opravljajo dejavnost na območju RS. PRS vodi AJPES. AJPES javnost podatkov PRS zagotavlja z brezplačnim vpogledom v podatke PRS prek spletnega portala (eprs), z izdajanjem izpisov iz PRS in z zagotavljanjem podatkov iz PRS za ponovno uporabo. Aplikacija eprs omogoča brezplačen vpogled v podatke o enotah PRS, ki opravljajo dejavnost na območju RS. Enote PRS so gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki, pravne osebe javnega prava, pravne osebe zasebnega prava, društva, fizične osebe, ki opravljajo registrirane oziroma s predpisom določene dejavnosti, podružnice in drugi deli poslovnih subjektov, glavne podružnice tujih poslovnih subjektov in druge enote. AJPES vpiše podatke na podlagi njihove odločitve o vpisu (samostojni podjetniki, sobodajalci), na podlagi odločitve sodišča o vpisu (gospodarske družbe in drugi subjekti vpisa v sodni register), na podlagi akta registrskega organa oziroma prijave stranke (društva, druge fizične osebe, lokalne skupnosti, sindikati itd.) ter na podlagi povezanosti z referenčnimi registri (FURS, Uprava za javna plačila ). Vrsto in obseg podatkov za posamezno pravnoorganizacijsko obliko PRS, ki jih obdeluje AJPES, določa Navodilo o vrstah in obsegu podatkov za posamezno pravnoorganizacijsko obliko enote PRS (AJPES, 1. december 2014). 24

Slika 3.2: Sestava PRS Vir: AJPES (17. februar.2015) 3.6 Evidence Policije Iz Kataloga zbirk osebnih podatkov je razvidno, da Policija vodi 43 različnih zbirk osebnih podatkov (Policija, 2. december 2014). Za preverjanje v postopkih s tujci so pomembne predvsem naslednje evidence: - evidenca o vizumih; - evidenca o tujcih, nastanjenih v Centru; - evidenca izrečenih stranskih sankcijah izgona tujca iz države; - evidenca o tujcih, ki jim je določena prepoved vstopa v državo; - evidenca o tujcih, ki jim je odrejen strožji policijski nadzor; - evidenca o tujcih, ki jim je določeno bivanje izven Centra; - evidenca o tujcih, ki jim je bil zavrnjen vstop v državo; - evidenca o izdanih odločbah o vrnitvi; - evidenca o vrnjenih in odstranjenih tujcih; - evidenca o tujcih, ki jim je dovoljeno zadrževanje in o izkaznicah o dovolitvi zadrževanja; - evidenca o udeležbi tujcev v programih vključevanja; 25