FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE

FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE ARABSKA POMLAD ALI ZIMA REVOLUCIJA, KI TRAJA Magistrsko delo Andreja Ferjančič Kranj, 2015

FAKULTETA ZA DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE ARABSKA POMLAD ALI ZIMA REVOLUCIJA, KI TRAJA MAGISTRSKO DELO Kandidatka: Andreja Ferjančič 80113057 Magistrski študijski program Državne in evropske študije Mentor: doc. dr. Damir Črnčec Kranj, 2015

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Damirju Črnčecu, za nasvete in mnenja pri pisanju magistrske naloge. Posebna zahvala prof. dr. Andreju Rahtenu in Gaji Perič za navdih in pomoč pri iskanju teme magistrskega dela. Zahvaljujem se tudi Mirtu Komelu, ki mi je pomagal pri pripravi poglavja»o revolucijah«, ter članici komisije Liliani Brožič za izčrpne komentarje in pomoč pri urejanju naloge in izpeljavi zagovora. Za vzpodbudo in podporo se zahvaljujem družini in vsem tistim, ki so mi pri pisanju stali ob strani.

POVZETEK Delo se ukvarja z vprašanjem arabske pomladi. Predstavi problematiko arabske pomladi kot zime in stadij revolucije opredeli kot še vedno trajajoč. Naloga je sestavljena iz več poglavij, ki od samega pojma revolucije prehajajo na področje arabske pomladi, njenega prehoda v»zimo«in nato na odziv mednarodne skupnosti. Za natančnejšo opredelitev arabske pomladi je bila uporabljena študija primera. Naloga predstavi pojem revolucije in arabsko pomlad definira kot nov pojem revolucije. Iz revolucije preide na arabsko pomlad in jo v današnjem času predstavi kot»zimo«, ki je stopnja pred uspešnim zaključkom začete revolucije. Dejavniki, ki so vplivali na začetek revolucije, s samo revolucijo niso izginili, zato je predstavljen vpliv dejavnikov na še vedno trajajočo revolucijo. Predstavljeni so odzivi mednarodne skupnosti, ki se je odzvala nejasno, nekonsistentno in brezciljno. Arabska pomlad kot pojem za dogajanje v državah severne Afrike in arabskih državah se je v vsaki državi odvijala drugače, čemur je namenjena študija primera, ki predstavi tri države glede na arabsko pomlad. KLJUČNE BESEDE Arabska pomlad, revolucija, mednarodna skupnost, Tunizija, Egipt, Sirija, država, politični sistem, volitve. i

ABSTRACT The thesis represents the area of Arab Spring. It presents the problems of arab spring as winter and the state of revolution as still ongoing. It consists of chapters that run from the meaning of relovution itself over the area of Arab Spring, it is transition into winter and then the responses of the international comunity. For a more detailed definition of Arab Spring a case study is used. The work presents the meaning of revolution and defines the Arab Spring itself as a new meaning of revolution. From revolution it passes over the Arab Spring, and presents it as winter in the present time, which is a state before the successful end of a revolution which is already started. Factors that influenced the start of a revolution, have not vanished during the revolution so the influence of these factors on a revolution already in motion is presented. The responses of the international comunity which were unclear, unconsistent and without goals are presented.the case study is intented for the arab spring, as a concept for the events happening in the countries of northern Africa and the Arabic countries, which developed diferently in each of the countries so three countries are presented according to Arab Spring. KEY WORDS Arab Spring, revolution, International Comunity, Tunisia, Egypt, Syria, country, political system, elections. ii

KAZALO POVZETEK... i KLJUČNE BESEDE... i ABSTRACT... ii KEY WORDS... ii KAZALO... iii KAZALO TABEL... iv 1 UVOD... 1 1.1 HIPOTEZE... 3 1.2 PREDMET IN CILJI... 4 1.3 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ... 5 2 METODOLOŠKI OKVIR... 6 3 TEMELJNI POJMI... 7 3.1 ARABSKA POMLAD... 7 3.2 DRŽAVA... 9 3.3 POLITIČNI SISTEMI...11 3.4 VOLITVE...13 4 O REVOLUCIJAH...16 4.1 POMEMBNEJŠE REVOLUCIJE...18 4.2 VRSTE REVOLUCIJ...26 4.3 ELEMENTI REVOLUCIJE...29 4.4 ARABSKA POMLAD KOT REVOLUCIJA...30 5 ARABSKA POMLAD ALI ZIMA...36 5.1 ZAČETKI ARABSKE POMLADI...36 5.2 VZROKI ARABSKE POMLADI...39 5.3 PREHOD ARABSKE POMLADI V ZIMO IN ARABSKA POMLAD DANES...51 6 ŠTUDIJE PRIMEROV TUNIZIJA, EGIPT, SIRIJA...58 6.1 TUNIZIJA...58 6.2 EGIPT...64 6.3 SIRIJA...69 6.4 PRIMERJAVA DOGAJANJ V TUNIZIJI, EGIPTU IN SIRIJI...75 7 ODZIV MEDNARODNE SKUPNOSTI...84 7.1 ODZIV ZDA...84 iii

7.2 ODZIV EU...85 7.3 ODZIV RUSIJE...86 7.4 ODZIV OZN...88 7.5 ODZIV Nata...89 7.6 ODZIV ARABSKE LIGE...90 7.7 ODZIV AFRIŠKE UNIJE...91 8 TESTIRANJE HIPOTEZ...94 9 ZAKLJUČEK...96 LITERATURA IN VIRI...98 SAMOSTOJNE PUBLIKACIJE...98 ČLANKI IZ REVIJ...99 PRISPEVEK OZIROMA POGLAVJE V KNJIGI, ZBORNIKU...99 INTERNETNI VIRI...99 DELA Z VEČ AVTORJI... 106 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC... 107 PRILOGE... 108 PRILOGA 1 Egiptovski sodni sistem... 108 PRILOGA 2 Gospodarska raziskava... 109 PRILOGA 3 Politični sistemi držav arabske pomladi... 117 PRILOGA 4 Vpliv tehnologije na arabsko pomlad... 119 Izjava o avtorstvu in navedba lektorja... 122 KAZALO TABEL Tabela 1: Pomembnejše revolucije z elementi revolucije...23 Tabela 2: Pomembnejše revolucije, razdeljene v vrste revolucij...28 Tabela 3: Elementi revolucije s pomembnimi zgodovinskimi revolucijami in arabsko pomladjo...33 Tabela 4: Tunizija, Egipt in Sirija ter arabska pomlad z elementi revolucije...81 Tabela 5: Odziv mednarodne skupnosti...93 iv

1 UVOD Arabska pomlad se je začela v Tuniziji leta 2010, ko sem sama obiskovala prvo stopnjo prava na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Takrat sta predavanja pri predmetu Mednarodna skupnost in mednarodni odnosi izvajala prof. dr. Andrej Rahten in prof. dr. Dimitrij Rupel. Predavanja prof. Rahtena so me navdušila za spremljanje dogajanja na Bližnjem vzhodu. V medijih sem najprej začela spremljati dogajanje okrog izraelskopalestinskega spora. Študij sem nato nadaljevala na mednarodni smeri, Fakulteti za državne in evropske študije, kjer sem se ponovno znašla na predavanjih prof. Rahtena, ki je na svojih predavanjih omenil tudi arabsko pomlad ter spor med šiiti in suniti. Tema me je zanimala, zato sem se o stanju in dogajanju v državah arabske pomladi pogovarjala s kolegi, ki so mi predlagali, naj svoj podiplomski študij sklenem z nalogo o arabski pomladi. Tako sem se odločila, da začnem poglobljeno študijo o dogajanju v državah arabske pomladi. Namen magistrskega dela je ugotoviti, ali je arabska pomlad postala arabska zima in ali gre za revolucijo, ki še vedno traja. Magistrsko delo je sestavljeno iz treh sklopov. Zgodovinsko-teoretični sklop predstavlja teorijo revolucije in arabske pomladi ter obenem zgodovinska dejstva in odziv mednarodne skupnosti. Sledi študija primera, kjer je na primerih treh držav predstavljena revolucija z vsemi njenimi značilnostmi. Zaključni del prinaša rezultate, preveritve hipotez, prispevek, ki ga delo prinese k stroki, in uporabnost pričujočega dela. V uvodnem delu predstavljamo problem dela in predmet raziskovanja s postavljenimi hipotezami. Sledi predstavitev namena in ciljev, ki smo si jih v magistrskem delu zastavili. Na kratko bomo ocenili do sedaj opravljene raziskave in predstavili svoj prispevek k obravnavani problematiki. Sledi kratek opis metod raziskovanja, temu pa poglavje o temeljnih pojmih, povezanih s temo: arabska pomlad, država, politični sistemi, volitve. Vse pojme bomo opredelili in jih povezali s tematiko revolucije oz. arabske pomladi. Začeli bomo s predstavitvijo pojma države, kako je do te prišlo in zakaj se je človek zanjo odločil. Ko je človek državo ustvaril, jo je moral tudi urediti. Zato je ustvaril politične sisteme. Za njihovo delovanje pa je treba imeti predstavnike, ki jih izvoli ljudstvo, kar nas privede do volitev. S primerjalno analizo bomo lahko dokazali, da so se v državah arabske pomladi začeli premiki v smeri revolucije, in sicer predvsem zaradi nezadovoljstva državljanov. Sledi opis, zakaj so politični sistemi vplivali na arabsko pomlad in kaj so državam arabske pomladi prinašale volitve. Poglavje»O revolucijah«smo razdelili na več podpoglavij (naslovi so razvidni iz kazala). V sklopu poglavja tako opredelimo pojem revolucije in njene elemente, kar kasneje povežemo z arabsko pomladjo ter dogajanjem v Tuniziji, Egiptu in Siriji. Ne smemo pozabiti, da so revolucije začetek popolnih preobratov, zato je pomembno predstaviti zgodovinsko najvidnejše revolucije (angleško, francosko, oktobrsko in kitajsko). Treba je raziskati, kaj so revolucije prispevale na področju družbenega in političnega razvoja ter kako so povezane z državo. Ob ugotovitvi, kaj je revolucija, bomo lahko prešli tudi na arabsko pomlad. Tako se bo poglavje zaključilo s predstavitvijo arabske pomlad kot nove revolucije. Ko bomo dokazali, ali je arabska pomlad revolucija ali ne, bomo začeli raziskovati samo arabsko pomlad. Poglavje»Arabska pomlad ali zima«razjasnjuje arabsko pomlad. Najprej 1

predstavimo, kaj jo je sprožilo in kako se je širila. Predstavimo nekaj skupnih značilnosti arabskega sveta: lego, podnebje, zgodovinsko preteklost, politične sisteme, ekonomsko stanje držav, versko sestavo in sestavo prebivalstva, kar je opisano za lažje razumevanje vzrokov arabske pomladi. Kot lahko vidimo iz medijev, je arabska pomlad prešla v zimo. Poiskali bomo vzroke za ta prehod in pogledali današnje stanje arabske pomladi. Sledi poglavje treh študij primera: Tunizije, Egipta in Sirije. Poglavje je razdeljeno na podpoglavja:»tunizija«,»egipt«,»sirija«in»primerjava dogajanj v Tuniziji, Egiptu in Siriji«. Arabska pomlad se je v različnih državah začela različno, zato si bomo na študiji primera podrobneje pogledali tri države Tunizijo, Egipt in Sirijo. Vsako državo bomo predstavili, opisali zgodovinska dejstva, predstavili politični sistem in volitve, ki so se dogajale v državi, ter ugotavljali, kako so povezane z arabsko pomladjo. Dogajanja med državami bomo primerjali in komentirali. Teoretični sklop bomo povezali s študijo primera in dokazali, kaj vse vpliva na dogajanje v Tuniziji, Egiptu in Siriji. Sledi poglavje»odzivi mednarodne skupnosti. Tako kot na vse velike svetovne dogodke se je tudi na arabsko pomlad odzvala mednarodna skupnost. Odzivi so bili različni nekateri so jo podpirali, drugi ne. Predvsem je pomembno, kaj so ti odzivi prinesli. Nekateri odzivi so se z dogajanjem spreminjali, drugi so bili podani brez smisla, tretji so si bili kontradiktorni. V ta namen bomo v poglavju»odziv mednarodne skupnosti«predstavili odzive ZDA, EU, Rusije, OZN, Nata, Arabske lige in Afriške unije ter jih tudi komentirali. V zadnjih poglavjih»testiranje hipotez«in»zaključek«smo testirali hipoteze ter predstavili rezultate in cilje, ki jih je prinesla magistrska naloga. Predelali smo zastavljene cilje in pridobljene ugotovitve ter potrdili ali zanikali hipoteze, ki smo si jih zastavili na začetku pisanja. 2

1.1 HIPOTEZE V delu bomo preverili štiri hipoteze, ki nam bodo pomagale odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavljamo o arabski pomladi. Prva hipoteza: Arabska pomlad je nova revolucija v delu sveta, ki je imel burno zgodovino. Ob tej hipotezi bomo dokazovali, ali je arabska pomlad revolucija z značilnimi elementi. Primerjali bomo elemente arabske pomladi z revolucijo ter nato v povezavi s prvo hipotezo dokazovali, ali gre za revolucijo. Glede na definicijo in vzroke bomo dokazovali, ali je arabska pomlad revolucija, ki nima roka trajanja. Druga hipoteza: Arabska pomlad je revolucija, ki nima roka trajanja. V magistrskem delu želimo ugotoviti, ali je arabska pomlad revolucija, do katere so pripeljali različni dejavniki. Menimo, da je med vsemi dejavniki najpomembnejši zgodovinski, ki je še danes povod za neprestane spore na območju severne Afrike. A da lahko razumemo dogajanje, moramo poznati zgodovinska dejstva. Tretja hipoteza: Odziv v posameznih državah je odvisen od skupnih značilnosti arabske pomladi. Kot vsaka revolucija ima tudi arabska pomlad svoje značilnosti, ki so se odražale v dogodkih v posameznih državah. Obravnavali bomo tri države: Tunizijo, Egipt in Sirijo. S študijo primera bomo analizirali dogajanja v posameznih državah in skupne značilnosti arabske pomladi. Četrta hipoteza: Mednarodna skupnost se je odzvala nejasno, nekonsistentno, brez ideje, kaj želi z odzivom doseči. Odzive bomo preučili, jih med seboj primerjali ter ugotavljali njihovo konsistentnost, zasnovanost in jasnost. 3

1.2 PREDMET IN CILJI Problem magistrskega dela je ugotoviti teoretična dejstva, ki veljajo za revolucije, ob pomoči zgodovinskih dejstev primerjati dogajanja pomembnih revolucij in na podlagi tega prepoznati elemente revolucije. Pomemben je tudi opis dogodkov in vzrokov, ki so do nje pripeljali. Poleg tega želimo s primerjalno analizo in znanimi elementi revolucije različne revolucije primerjati z arabsko pomladjo, nato pa ključne dogodke arabske pomladi primerjati s posameznimi državami arabske pomladi (Tunizija, Egipt, Sirija) in ugotoviti, kaj jim je skupno. Turbulentna dogajanja arabske pomladi so vplivala tudi na mednarodno skupnost, ki se je nanje odzvala, vendar različno. V magistrski nalogi smo različne odzive analizirali in jih primerjali ter nato ugotavljali njihovo jasnost, konsistentnost in ciljno naravnanost. Predmet raziskovanja v magistrskem delu je preučiti vpliv zgodovine v regiji (tako imenovanem svetu arabske pomladi) in različnih dejavnikov, ki vplivajo ali so vplivali na dogajanje. Predmet raziskovanja je tudi opredelitev same arabske pomladi kot revolucije. Izhajamo iz predpostavke, da je na omenjenem področju prišlo do nove revolucije, zato skušamo ugotoviti, kaj se je dejansko dogajalo, da je pripeljalo do takšnih dogodkov, ter dogodke časovno in geografsko usmeriti. Treba je ugotoviti, kako je arabska pomlad vplivala na države tega območja in kaj je bila njena posledica. Na dogajanje so se odzvali tudi akterji mednarodne skupnosti, katerih odzive je treba preučiti. Cilj naloge je ugotoviti, ali gre pri arabski pomladi za revolucijo ali ne. Z opisom posameznih elementov revolucije skušamo dokazati, da gre za novo revolucijo. Z opredelitvijo revolucije, ki so jo podali različni avtorji, bomo pogledali njene značilnosti in jo primerjali z drugimi revolucijami. Ob tem bomo ustvarili povezavo med revolucijami in državami. Pogledali bomo vzroke, ki so vodili v arabsko pomlad, pri čemer se bomo osredotočili predvsem na zgodovinska dejstva, na podlagi katerih bomo skušali dokazati hipotezo, da je arabska pomlad revolucija, ki še vedno traja. S študijo primera bomo pregledali dogajanje v Tuniziji, Egiptu in Siriji ter povezali vse zgoraj naštete elemente. Skušali bomo dokazati, da gre za novo revolucijo, in predstavili dogajanje v posameznih državah, kar nas bo pripeljalo do odgovora, katere so skupne značilnosti arabske pomladi in kako se je ta razvijala v posameznih državah. Preučili bomo politične sisteme držav ter njihov vpliv na volitve in dogajanje arabske pomladi. Na dogajanje v državah arabske pomladi se je odzvala tudi mednarodna skupnost, zato si bomo kot zadnji cilj zastavili vprašanje, zakaj so bili njeni odzivi nejasni, nekonsistentni in predvsem brezciljni. 4

1.3 OCENA DOSEDANJIH RAZISKOVANJ O arabski pomladi je bilo napisanih že kar nekaj diplomskih del, omenimo jih le nekaj: Bolk, Nika: Kršitev pravice do mirnega zbiranja v času arabske pomladi (Pravna fakulteta, Ljubljana), Breskvar, Martin: Mednarodni vidik libijske državljanske vojne in posredovanje mednarodne skupnosti (Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, Nova Gorica), Matešić, Goran: Arabska pomlad: Tunizija, Egipt in Libija: zmaga demokracije ali političnega islama? (Filozofska fakulteta, Ljubljana), Podlesnik, Sašo: Arabska pomlad kot izvor terorizma (Fakulteta za varnostne vede, Maribor), Rapuš, Urška: Revolucionarni Egipt: arabska pomlad kot posledica (de)kolonizacijskih procesov in Kairska trilogija Naguiba Mahfouza (Filozofska fakulteta, Ljubljana), Škrjanc, David: Analiza krize v Libiji (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana). S to temo se ukvarja tudi magistrska naloga avtorice Laure Miklič z naslovom Vpliv arabske pomladi na bližnjevzhodno regijo, analiza učinkov z vidika objektivnih dejavnikov in subjektov regionalne mednarodne skupnosti. V slovenski literaturi najdemo dva avtorja, ki sta pisala knjige o islamu, arabski pomladi in dogajanju na območjih arabske pomladi, to sta Primož Šterbenc in Boštjan Videmšek. Poleg domačih avtorjev so se z omenjenim področjem ukvarjali tudi tuji avtorji: John (2014); Dabashi (2014); Panara (2014); Howard, Hussain (2014). Na ozemlju arabske pomladi vsakodnevno prihaja do sprememb, o katerih dnevno poročajo avtorji v dnevnem časopisju in drugih medijih. Glede nekaterih mnenj in ocen bo treba počakati na določen časovni odmik, če želimo z gotovostjo soditi o njihovi kakovosti. Kljub temu smo jih v tem delu kljub uporabili za lažjo razjasnitev dogajanja in spremljanja dogodkov. 5

2 METODOLOŠKI OKVIR V teoretičnem delu najprej z deskriptivno metodo predstavljamo pojem arabske pomladi, njen izvor, značilnosti ter arabsko zimo in poletje; ob tem obrazložimo, katere so države s pravo arabsko pomladjo, katere so tiste, ki jih je ta prizadela manj, in katere tiste, ki jih»ni«prizadela. S pojma revolucije nato preidemo na opis začetka arabske pomladi, njenih vzrokov ter prehoda arabske pomladi v zimo in vse do stanja danes. Sledi poglavje o odzivu mednarodne skupnosti, v katerem bomo opisali odzive ZDA, EU, Rusije, OZN, Nata, Arabske lige in Afriške unije. Deskripcija nam bo pomagala tudi pri opisovanju dogajanja v Tuniziji, Egiptu in Siriji. Z zgodovinsko metodo bomo prikazali sosledje dogodkov arabske pomladi ter opisali njene vzroke in prehod arabske pomladi v zimo. Ta metoda nam bo v pomoč tudi pri študiji primera; z njo bomo skušali odgovoriti na vprašanje, ali je arabska pomlad revolucija, ki nima roka trajanja. S triangulacijo bomo povezali vrste revolucij, pomembnejše revolucije in njene elemente ter na podlagi primerjave ugotavljali, ali je arabska pomlad nova revolucija. V odzivu mednarodne skupnosti bomo med seboj povezali odzive in tako ugotovili, ali je bil njihov odziv res nejasen in nekonsistenten. Triangulacija nam bo pomagala tudi v zadnjem delu, kjer bomo povezali dogodke v Tuniziji, Egiptu in Siriji ter tako ugotovili, kako se splošne značilnosti arabske pomladi razvijajo v posamezni državi in kako vplivajo nanjo. Z metodo kompilacije bomo povzeli dosedanja spoznanja in ugotovitve o arabski pomladi in revoluciji ter mišljenja in sklepe drugih avtorjev skušali nadgraditi. Primerjalna analiza nam bo v pomoč pri primerjavi revolucij v zgodovini in pri primerjavi z arabsko pomladjo. S primerjalno metodo bomo prišli do pomembnih lastnosti, ki se odražajo pri vseh revolucijah. V študiji primera, se bomo posvetili primerjavi treh držav arabske pomladi (Tunizije, Egipta in Sirije), pomagala pa nam bo tudi pri analizi odziva mednarodne skupnosti, kjer bomo ugotavljali, ali je bil ta nejasen in nekonsistenten. Na značilnosti revolucije se bomo osredotočili na primerih Tunizije, Egipta in Sirije. Pri tem bomo potrdili, ali gre ali ne gre za revolucijo. Primerjalno analizo bomo potrebovali tudi v poglavju o odzivu mednarodne skupnosti, kjer bomo primerjali odzive ZDA, Evrope, Rusije, OZN, Nata, Arabske lige in Afriške unije. Z deduktivno metodo bomo sklepali iz splošnega na posamično, kjer bomo značilnosti revolucije skušali povezati z arabsko pomladjo ter dogajanjem v Tuniziji, Egiptu in Siriji. 6

3 TEMELJNI POJMI 3.1 ARABSKA POMLAD Pojem arabske pomladi pomeni»/s/erijo protivladnih protestov, vstaj in oboroženih uporov, ki so se razširili po vsem Bližnjem vzhodu«(manfreda a, 2014). Arabsko pomlad podobno opredeli L. Miklič (2014), in sicer kot»/v/al protestov in demonstracij, ki so se pričeli konec decembra 2010 v Tuniziji in se nato razširili na območje pretežno arabskega sveta. Ljudje so se v iskanju politične svobode, demokracije in gospodarskih priložnosti uprli dolgoletnim voditeljem ter postali prevladujoča sila družbenih in političnih sprememb.«sam pojem»arabska pomlad«je nekoliko ponesrečen, kajti splošno sprejete opredelitve»arabskega sveta«ni. Načeloma se pod tem pojmom razume dvaindvajset držav, ki pripadajo arabski ligi in v katerih govorijo arabski jezik (Frishkopf, 2010, str. 61). Države arabske pomladi v glavnem ležijo na severu afriške celine in Arabskem polotoku. Gre za ozemlje, ki se razprostira med Atlantikom, Sredozemskim morjem, Perzijskim zalivom in Indijskim oceanom. Kljub temu da termin»arabska pomlad«ni najboljši, saj poleg držav Arabskega polotoka zajema tudi države severa Afrike, se je dobro prijel. Pojem»arabska pomlad«so prvi uporabili ameriški komentatorji dogajanja na območju arabske pomladi, ki so termin uporabili v povezavi z demokratičnimi gibanji Bližnjega vzhoda, ki so se razvijala v letu 2005 (Massad, 2012). Profesor James Gelvin iz UCLA Bližnji vzhod pravi, da mora vsakdo vedeti, da»arabska pomlad«ni nov pojem, ampak je bil prvotno uporabljen za»domino učinek«širjenja demokracije, ki so ga pričakovali v Iraku po volitvah leta 2005 (Kendall, 2012). Povezava na pojem»pomlad«se ustvarja tudi s pomladjo narodov, do katere je prišlo leta 1848. Takrat prvič zasledimo uporabo tega termina. Podobno je ta termin uporabljen pri praški pomladi, obdobju liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske prevlade nad njo po 2. svetovni vojni. Začela se je januarja 1968 z udarom sovjetskih čet na Češkoslovaškem (Keating, 2011). Hoteli so zagotoviti dodatne državljanske pravice. Termin nekateri povezujejo tudi s krizo v Vzhodni Evropi leta 1989, ko se je navidezno nepremagljiv komunistični sistem kot domine začel podirati pod pritiskom protestov. V kratkem času je večina komunističnega bloka sprejela demokratične politične sisteme in tržno gospodarstvo. A dogajanje v državah arabske pomladi je vendarle šlo v nekoliko manj strogo smer (Keating, 2011). Nekatere države so stopile v obdobje tranzicije, druge so začele državljansko vojno, tretje pa skorajda niso bile prizadete. Kljub vsemu protesti na omenjenem območju še vedno trajajo. 7

Mediji so vsa dogajanja povezali in jih posplošili; tako se je začelo govoriti o»arabski pomladi«, s čimer je dogajanje 1 dobilo ime. Proteste je sprožilo dejanje mladega tunizijca Mohameda Bouazizija, ki se je zaradi slabih življenjskih razmer zažgal in kasneje v bolnišnici poškodbam podlegel. Njegovo dejanje je bilo povod za številne proteste, ki so se iz Tunizije razširili v Egipt, Libijo in Jemen. Sledilo je tudi nekaj civilnih vstaj v Bahrajnu in Siriji ter nekaj večjih protestov v Alžiriji, Iraku, Jordaniji, Kuvajtu in Maroku. Manjši spopadi pa so se zgodili v Libanonu, Mavretaniji, Omanu, Savdski Arabiji in Sudanu. Mohamed Bouazizij, prodajalec sadja in zelenjave, se je zažgal kot opozorilo na razmere v državi. Njegovo dejanje je sodržavljane in tudi državljane sosednjih držav vzpodbudilo k razmisleku. Začeli so se protesti, ki so v Tuniziji spodbujali k odstopu predsednika Abdina Ben Alija, državo pa k reformam. Podobni dogodki so sledili v drugih državah. Za arabsko pomlad je značilno naslednje: v večini se kot vzroka za njen začetek omenjata brezposelnost in podkupljiv sistem (Žužek, 2013). Nenadne vstaje se pojavijo z uporabo medmrežja (Miklič, 2014), ki je upornikom ves čas v pomoč pri spodbujanju k protestom. V glavnem se vstaje začnejo kot samozažig državljana, nato pa se mirni protesti ali razvijejo ali pa so utišani (Miklič, 2014); nekateri se razvijejo celo v državljansko vojno (Žužek, 2013). Protesti prinašajo strmoglavljenja predsednikov in nato nove volitve, ponekod pa pride samo do nekaj novih reform ali pisanja novih ustav. Strmoglavljenja vodilnih prinesejo nove volitve, na katerih nastopijo številne nove politične stranke (Miklič, 2014), ki so se razvile s padcem vodilnih. Arabska pomlad se je lahko razvila le v dvoje: arabsko zimo ali poletje. Poglejmo si oba pojma. Arabsko poletje je torej popolno nasprotje arabske zime. Arabsko poletje prinese odstope starih, diktatorskih voditeljev, konec lažnih republik, gradnjo demokratičnih institucij, prihod volitev ter pozitiven in učinkovit odziv novih političnih strank (povzeto po National Review online, 2011). Začne se novo pozitivno družbeno in politično razvijanje držav po arabski pomladi. Arabska zima pa se odvija po naslednjem scenariju: stanje se leto dni po arabski pomladi spremeni; v nekaterih državah pride do državljanske vojne, brezposelnost je še vedno visoka, prav tako razlika med revnimi in bogatimi, gospodarska rast je nizka ali nična, med ljudmi vlada nezadovoljstvo in iz dneva v dan raste podpora islamistom (The Telegraph, 2014). Za arabsko zimo so značilni sektaško nasilje (Lassen, 2014), nestabilnost, gospodarski upad (Rivling, 2014) in regionalno nasilje ali državljanska vojna (The qestion, 2013). Dogajanje v različnih državah ni bilo enako intenzivno. Države, v katerih je prišlo do prave revolucije, so: Tunizija, Egipt, Libija, Jemen in Sirija (Al Jazeera Centre for Studies, 2013). Gre za države, v katerih je prišlo do korenitih družbenih sprememb, sprememb političnih sistemov, odstopa predsednika države (volitev), nove ustave (Keiswetter, 2012). Države, v katerih arabska pomlad ni pustila veliko sprememb, pa so: Libanon, Alžirija, Oman, Savdska Arabija, Irak, Bahrajn, Kuvajt, Maroko in Mavretanija (Muftah, 2014). Gre za skupino držav, kjer ni prišlo do večjih sprememb. Reforme so države urejale površinsko. Sprejete so bile razne reforme ter spremembe na ravni vlade in predsednika države (Miklič, 1 Govorimo o protestih, ki so se začeli širiti leta 2010 se iz Tunizije širili v sosednje države. 8

2014). Protesti, ki so se dogajali v državah ob Perzijskem zalivu, so imeli še eno značilnost več: upori so bili hitro zatrti, saj se tam pretaka večja količina denarja, ki lahko reši vse probleme. Države, ki jih arabska pomlad»ni«prizadela oz. je bila ta tista, ki je sprožila proteste, so: Sudan (Malik, 2013), Mavretanija (Moctar, 2013) in Jordanija (Murad, 2014). Gre za države, ki jih še vedno štejemo v krog držav arabske pomladi, vendar imajo v svoji zgodovini zadnjih desetih let in predvsem v zadnjem letu toliko težav, ki so tako daleč od demokracije in možnosti za njeno uresničitev (Kenig, 2013), da jih ne štejemo v pravo pomlad. Gre za države, v katerih so še vedno prisotni suženjstvo (Moctar, 2013), lakota (Murad, 2014) in visoka stopnja revščine (Malik, 2013); stopnje so tako visoke, da za te države lahko rečemo: arabska pomlad je sprožila oz. bila razlog le še za nove proteste. V teh državah se borijo za osnovne življenjske pravice. Protesti in širitev arabske pomladi so ljudem dali možnost, da gredo na ceste in te pravice zahtevajo. Pri tem pa lahko pomislijo na naslednji korak, ki sledi ob ureditvi osnovnih razmer ideja o oblikovanju demokracije. 3.2 DRŽAVA Ljudje so pred začetkom prvih civilizacij živeli v manjših skupnostih, kjer so morali poskrbeti za preživetje svoje družine. Za preživetje so morali loviti, nabirati, se bojevati in skrbeti za svoje potomce. Ker je bilo to delo za posameznika težko, so se začeli združevati. Naloge so si porazdelili ter tako veliko lažje prišli do hrane in drugih dobrin. Zaradi velikosti skupnosti in vedno težjega seljenja na boljša mesta, kjer je bilo več hrane, so se ustalili ob rekah. Tam so imeli vodo, pa tudi živali so se hodile napajat k njej. Tako so se ustalili, kjer so gradili na svojih skupnostih. Človek je začel udomačevati živali in začeli so s kmetovanjem. Prvotne skupnosti so temeljile na krvnem sorodstvu, v katerih je obstajala skupna lastnina in skupno delo vseh njenih članov. Skupno lastnino je predstavljala zemlja, ki so jo obdelovali. Vsi predstavniki take skupnosti so bili med seboj enaki in zadeve so reševali skupaj. Z večanjem skupnosti pa so se postopoma razvili razredi in pojavile so se razlike med posamezniki. Razvila se je trgovska menjava, ki je povzročila še večje razlike. Tako je prišlo do tistih najbolj bogatih in sužnjev, z dodelovanjem te ureditve pa so se razvili sloji in prišli smo v novo družbeno organizacijo državo. Iz tega so nastali osnovni pogoji, ki so pripeljali do nastanka države: priznavanje zasebne lastnine in kopičenje bogastva. Razvoj dela je pripeljal do družbene potrebe po delitvi dela in družba je postajala vedno bolj razčlenjena. Bogati so imeli v lasti veliko proizvodnih sredstev, na podlagi katerih so zahtevali boljši položaj v družbi. Oblikovali so prve posebne organe za vodenje države in uvedli davke. Država je začela opravljati dejavnosti v imenu družbe (javna oblast), ki so jo v imenu celotne družbe izvajali posamezniki ali organi. Sledila so uveljavljanja pravil in prišli smo do prvih držav, ki so se v petem tisočletju pred našim štetjem razvile v Mezopotamiji, Egiptu in dolini Ind. Države so se razvijale vse do današnjih dni. Počasen razvoj ter prepletanje starih in novih elementov razvoja je prinesel urejanje ekonomskih in političnih odnosov s strani vladajočega razreda. Seveda so vodilni norme prilagajali svojim potrebam in interesom, ki so jih uresničevali z državno prisilo (uveljavili so tri velike organe: vojsko, policijo in sodišča). Ob pomoči teh organov so varovali oblast in uredili delovanje držav po določenih sistemih. 9

Do razvoja modernih držav je prišlo v 18. stoletju, ko so se ljudje uprli plemiški družbi in cerkveni oblasti. Višek je pomenila francoska revolucija, ko je prišlo do upora ljudstva in želje po novem. Francoska revolucija pomeni mejnik; takrat se je oblast decentralizirala in posredno prenesla v roke ljudstva. S tem se je začel ponovni razvoj demokracije in njenega sistema. Poglejmo si nekaj opredelitev pojma države: Pitamic (2009, str. 9) državo opredli kot»pravn/o/ združitev ali pravn/o/ organizacij/o/ ljudi«. To je glavna opredelitev, ki jo v svoji knjigi»država«še nekoliko razdela. Pravi, da je»država pravna organizacija ljudi na določenem prostoru, ki je neposredno podrejena mednarodnemu pravu in kateri so podrejene vse pravne organizacije na tem prostoru, razen tistih, ki so same neposredno odvisne od meddržavnega prava«(pitamic, 2009, str. 11).»Najvišja oblika oblasti je državna suverenost, ki ji je podrejeno vse na njenem določenem ozemlju. Gre za najvišjo pravno organizacijo na določenem ozemlju, višje od nje je le meddržavno pravo, ki mu je država podrejena. Država mora biti urejena s pravnimi pravili, ki veljajo na določenem ozemlju in so hierarhično urejena in kažejo na njeno urejenost. Državni organi so tisti, ki so odgovorni za njeno vodenje in upravljanje ter s pomočjo katerih deluje«(povzeto po Pitamic, 2009, str. 12). Gramsci (cit. po Bibič, 1987, str. 130) v svojih besedilih in zapisih pravi:»državo sestavlja državni aparat in zasebni aparat oziroma civilna družba. Gre za politično-pravno organizacijo v ožjem pomenu besede. Država je politična družba plus civilna družba, kjer se pojavi hegemonija, obdana z oklepom prisiljevanja. V doktrini civilna družba pojmuje državo kot nekaj, kar je podvrženo težnji po odmiranju in prehajanju v urejeno družbo.«sruk (1995, str. 75 76) državo opredeljuje kot»organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast, ljudstvo in politično silo, ki predstavlja, vodi in upravlja skupnost. V ožjem pomenu besede je država institucija, ki s svojo realno močjo zagotavlja varnost oz. gotovost vsem pripadnikom te družbene skupnosti. V širšem pomenu pa je država politična skupnost vladajočih in vladanih, ki je urejena po pravilih ter načelih, ki jih sprejemajo in upoštevajo vsi njeni pripadniki, državljani bodisi prostovoljno bodisi prisiljeno. Predhodnice moderne države so bile grške mestne državice (polis) in rimska država (civitas oz. res publica), srednjeveška kraljevina (regnum).med drugim Sruk omenja današnje pojmovanje demokracije, zaznamovano z dolgotrajnim izročilom demokracije kot državne ureditve, ki vsaj zdi se tako najbolj ustreza večini ljudi. V ta kontekst sodi uveljavljanje ideje o ljudski suverenosti, ki se v moderni demokratični državi lahko praktično uresniči le kot pluralna reprezentativna država«sruk (1995, str. 75 76). Nicola Matteucci (1999, str. 87 108) pa v svojem delu»država«pravi:»max Weber pravi, da država na splošno pojmuje zgodovinsko določeno obliko organizacije moči ali zgradbe oblasti, katere značilnost je, da ima zakonit monopol nad sredstvi za prisilo eno samo telo, to pa je prav država. Z drugimi besedami, značilna poteza 'sodobne' države je politični monopol, zato lahko govorimo tudi o istovetnosti države in političnega. Monopol se ustvarja z racionalnimi postopki in sredstvi: po eni strani s pravom, ki določa abstraktna, splošna in brezosebna pravila, da bi se tako izognil sleherni obliki proste presoje, po drugi strani pa z uradniškim upravljanjem, ki temelji na hierarhičnosti in poklicanosti: oboje je zagotovilo zakonitosti, se pravi objektivnosti in predvidljivosti političnega postopka. Država je tako posebna oblika organizacije, ki povezuje določeno družbeno 10

skupino na določenem ozemlju in ki to skupino loči od drugih skupin, ki so zanjo tuje. Državo običajno označujejo tri prvine: suverena oblast, ki daje vsebino veljavi, ljudstvo, ki ima v različnih zgodovinskih oblikah različno vlogo, in ozemlje ali ozemeljska enota, nad katero se uveljavlja oblast.država v širšem pomenu obsega določeno ozemlje, prebivalstvo in javno oblast, ki izvaja oblast nad prebivalstvom. Ožji sistem zajema zgolj sistem državnih organov. Vsaka država je organizirana po določenem sistemu, političnem sistemu (demokracija), državni ureditvi (unitarna država, federacija), državni oblasti (parlamentarni, predsedniški, skupščinski sistem) in glede na vladavino (monarhija, republika)«(javornik, 1987, str. 384 385). Iz zgornjih trditev lahko poenoteno zaključimo, da je država organizirana skupnost na točno določenem ozemlju in s svojim ljudstvom, ki je podrejena oblasti (ta velja na ozemlju in za njeno ljudstvo) in so ji vsi podrejeni. Urejena je s pravnimi akti in organi, ki jo vodijo. S tem je zagotovljeno njeno delovanje in urejeno družbeno življenje. Poznamo dve opredelitvi, v ožjem in v širšem smislu. V širšem gre za ozemlje, ljudstvo in oblast, v ožjem pa za sistem državnih organov. 3.3 POLITIČNI SISTEMI Države je bilo treba urediti s posebnimi sistemi, ki urejajo razmerja med tistimi, ki so na oblasti, in ljudmi pod njo. Gre za opredelitev moči med državo in ljudstvom, ki ustvarja večjo organiziranost države. Tako nekateri sistemi ljudstvu dajejo več možnosti za sodelovanje pri delovanju političnega sistema, drugi manj. Politični sistem je nekoliko bolj zapleten in ureja, kdo ima avtoriteto, kako so opredeljena verska vprašanja in druga razmerja. Poglejmo si nekaj opredelitev političnih sistemov, da jih bomo nato lahko razdelili. Politični sistem je prvi opredelil David Easton, in sicer kot sistem interakcij, ki nastane v vseh samostojnih družbah in ki zadovoljuje potrebo po interakciji ter prilagajanju določenim normam (tako znotraj iste družbe kot nasproti drugim) z uporabo (oz. grožnjo uporabe) fizične prisile. Politični sistem, ki obstoječi družbi zagotavlja obstoj in spreminja postavljeni red, je torej upravičen (Juri, 2006, str. 9). Hague (1992, str. 468) pravi, da lahko politični sistem široko opredelimo kot»politične dogovore v družbi, ki obsegajo vse dejavnike, ki lahko vplivajo na kolektivne odločitve v državi. Politični sistem vključuje tudi proces rekrutacije in socializacije, stranke, volivce in družbena gibanja, ki pa niso formalna in del vladanja.politični sistem ima dve lastnosti: je niz medsebojno odvisnih komponent in ima meje do okolja, s katerim je združljiv«(science Daily, 2014). Da lahko opredelimo sistem, sta temeljni dve prvini: obstoj okolja, katerega del je sistem, in razmejitev, ki sistem analitično ločuje od njegovega okolja. Na podlagi tega sta se uveljavili dve tezi: 11

v danem trenutku je stanje slehernega dela sistema odvisno od menjave snovi in energije z njihovim okoljem; sleherna sprememba stanja enega dela bo učinkovala na sistem kot celoto (Satler, 2006, str. 4 5). Politične sisteme primerjamo med seboj ter jih delimo na demokratične in avtokratične. Obliko političnega sistema v posamezni državi določamo po razmerjih med državno oblastjo in njenim prebivalstvom (Satler, 2006, str. 4 5). O demokraciji govorimo, ko lahko večina prebivalstva v večji ali manjši meri sodeluje pri oblikovanju državne organizacije ter vpliva na njeno delovanje in ko so vsaj povprečno varovane temeljne pravice in svoboščine. Trditev, da oblast ne pripada posamezniku ali skupini ljudi, je pripeljala do zahtev po demokratičnem političnem sistemu. Država mora zagotavljati družbeni mir in red ter varovati človekove pravice. Takšno vlogo lahko opravlja le, če ima izdelan sistem, ki je urejen z določenimi pravili (ustavo in drugimi pravnimi akti). Poleg tega so potrebni organi, ki skrbijo za izvajanje in nadzorovanje pravil. Takšne demokratične države temeljijo na priznavanju zasebne lastnine, tržnega gospodarstva in svobodnega podjetništva. V dvajsetem stoletju se je omenjenim pridružila še sociala. Demokracija je posredna ali neposredna. O neposrednih demokracijah ljudje odločajo neposredno (npr. referendumsko vprašanje na referendumu), posredno pa so npr. izbrani predstavniki na volitvah, ki nato odločajo o pomembnih vprašanjih v svojih organih. Zato so za delovanje političnega sistema izjemnega pomena politične stranke, v katere se združujejo ljudje s sorodnimi interesi in pogledi. S tem prihajajo na dan tudi skupine, ki so v deprivilegiranem položaju. Stranke se s svojim programom predstavijo na volitvah. Med kandidati so izbrani predstavniki, ki nato predstavljajo ljudstvo v državnih organih. Pomembni so programi in usmerjenost političnih strank k demokraciji, da se ta lahko vzdržuje in širi. Vsaka družba je sama odgovorna za stopnjo demokratičnosti. Demokraciji nasprotna je avtokracija (neomejena, nasilna država). Zanjo je značilno, da se mora posameznik popolnoma podrediti državi in je nima pravice nadzirati ali kritično presojati njenih dejanj (povzeto po Perenič, 2002, str. 27 32). Tudi te države so urejene z ustavo, vendar imajo veliko več omejitev kot pravic. Kot lahko vidimo, gre za podoben pojav kot pri državi za sistem, ki se uveljavi v razmerju do ljudi na določenem ozemlju, nad določenimi ljudmi in velja za določeno oblast. Na podlagi političnega sistema se oblikujejo politične stranke, ki stremijo k svojim ciljem. Strank je lahko več vrst, njihovi cilji so lahko različni. Oblast se deli na zakonodajno, izvršilno in sodno. Zakonodajno oblast predstavlja vlada, ki je izvoljena na volitvah. Predstavniki ljudstva so izvoljeni za izvajanje zakonodajne funkcije. Tako državljani posredno prek svojih predstavnikov uveljavljajo svojo voljo. Sistemi niso v vseh državah enaki. V avtoritarnih sistemih in s tem avtoritarni vladi ljudje nimajo moči, da bi lahko zastopali državo. V totalitarnih režimih obstaja bolj dodelan sistem, saj je nadzor s strani države tako močan, da ta posega v življenje državljanov in ga nadzoruje, cenzurira medije itd. V monarhičnih sistemih vlada kralj ali kraljica. Kar zadeva demokracijo na volitvah, državljani posredno sodelujejo in na volitvah izberejo svoje predstavnike, ki jih nato zastopajo. Kot vidimo, poznamo različne vrste političnih sistemov. Med vsemi sistemi smo se odločili, da so za nas pomembni: demokracija, republika, monarhija, komunizem, diktatorstvo 12

in izpeljave, ki povezujejo dve obliki npr. ustavna monarhija. Te bomo uporabili tudi v nadaljevanju. Država brez političnega sistema ne more delovati, saj je treba s pravili opredeliti, kako sam sistem deluje ter kdo je komu nadrejen in komu podrejen. Pri tem se je politični sistem razvil z namenom, da lahko država deluje brezhibno samo s svojimi institucijami in delitvijo na tri veje oblasti. Poleg zakonodajne veje imamo še sodno in izvršilno. Sodna skrbi za delovanje sodstva, medtem ko izvršilna skrbi za izvrševanje zadev, ki jih je sprejela zakonodajna veja. Politični sistem lahko ljudstvu prinese veliko ali malo. Ob delitvi smo spoznali sisteme, s pomočjo katerih lahko ljudstvo sodeluje pri delovanju oblasti ali ne. V svetu se spodbuja delovanje demokratičnega sistema, kjer ima oblast ljudstvo. Gre za posredno možnost odločanja, ko lahko državljani na volitvah spremenijo sestavo vlade in tako ustvarijo njeno drugačno sestavo, s čimer na položaje postavijo tiste ljudi, ki zastopajo njen interes. Nikakor ne smemo pozabiti, da na volitvah zmaga tista stranka, ki ima večino glasov. Tako manjšina ostane v ozadju in ne dobi svojih predstavnikov ali jih dobi manjše število. Kljub temu pa je to način, kako lahko manjšine opozorijo nase in se združujejo. Predstavniki morajo pridobiti določeno večino, da lahko sodelujejo pri delovanju vlade. Sistemi, ki ljudem dajejo dosti pravic ali sploh ne (avtoritarni in totalitarni), so prej ali slej odstranjeni in vodijo v spremembo. Do takšne spremembe je prišlo tudi v državah arabske pomladi, kjer so bili določeni sistemi na papirjih, v resnici pa je šlo za diktaturo. Ljudje niso smeli sodelovati pri delovanju oblasti, in to so s protesti želeli spremeniti. S padcem starih političnih sistemov je bilo treba zgraditi nove, nediktatorske. In prvi korak pri gradnji sistema so volitve, na katerih ljudje izberejo predstavnike, ki zastopajo vlado in sprejemajo njene odločitve. 3.4 VOLITVE Na volitvah so izbrani predstavniki, ki zastopajo državljane v predstavniških telesih države. Volitve volivcem omogočajo neposreden vpliv na sestavo predstavniških teles ter so pomembne za varovanje razmerja med državo in državljani, za utrjevanje političnega sistema, volivca uvajajo v politični sistem in mu dajejo občutek sodelovanja v procesu odločanja (Pečjak, 1995, str. 177). Poglejmo si najprej nekaj definicij: Beseda volitve (elekcija) izhaja iz latinskega glagola eligore izbiranje, kar je tudi bistvo volitev. V Atenah so bili vsi svobodni državljani moškega spola člani skupščine, ožje vodstvo pa so volili tako, da so imena izpisali na glinene ploščice. Kasneje so imele volitve tudi nekatere srednjeveške državice (povzeto po Pečjak, 1995, str. 177). Volitve, kot jih poznamo danes, se začnejo uveljavljati šele v 19. stoletju. Sruk (1995, str. 365 266) volitve definira kot»postopek, s katerim državljani določajo svoje predstavnike; organizirano izražanje odločitev državljanov o kandidatu oz. kandidatkah za določene funkcije, naloge ipd.«.»volitve so bistvo političnega procesa: so sredstvo, s katerim ljudstvo lahko nadzoruje svojo oblast«(heywood, 19977, str. 212 214). 13

Po Gradu (2000, str. 28) ljudstvo z volitvami svojim predstavnikom podeli mandat, da lahko v njegovem imenu odločajo o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Obstajajo najrazličnejše volitve v državah in nedržavah v političnih in nepolitičnih ustanovah ter organizacijah. Volitve so lahko pomembne ali nepomembne, vendar so v demokratičnih sistemih zelo pomembne, saj gre bodisi za izbiro nosilca bodisi zakonodaje izvršilne ali sodne oblasti (povzeto po Sruk, 1995, str. 365 266). Zato so tu še toliko pomembnejše. Volitve v vseh demokratičnih državah pomenijo temelj legitimnosti nosilcev politične moči. Sicer pa imajo številne in tudi različne funkcije. Heywood (1977, str. 212 214) je opredelil naslednje: rekrutacija v okviru te funkcije politične stranke predlagajo kandidate na volitvah, oblikovanje z volitvami se v nekaterih državah oblikujejo vlade (npr. ZDA), zagotavljanje predstavništva gre za prenos zahtev od državljanov k oblasti, vpliv na politiko volitve odvračajo vlado/oblast od izvrševanja nepopularne politike, vendar samo takrat, kadar v volilni kampanji prevladuje en problem, informiranje volivcev volitve oz. volilna kampanja volivce oskrbuje z obilico informacij o strankah, kandidatih, različnih politikah in podobno, graditev legitimnosti volitve pomagajo ohraniti legitimnost z zagotavljanjem opravičevanja sistema vladanja, krepitev elite volitve so tudi sredstvo, s katerim politične elite manipulirajo z množico in jo nadzorujejo. Ljudstvo z volitvami na svoje predstavnike prenaša izvajanje suverenosti in s tem vzpostavlja politično predstavništvo. Volitve so edini uveljavljeni način vzpostavljanja političnega predstavništva, ki ljudstvu kot celoti omogoča vpliv na določanje oseb, ki bodo odločale v njegovem imenu. Volitve tako volivcem omogočajo neposreden vpliv na sestavo parlamenta, s tem pa tudi na odločitve, ki jih ta sprejema (Grad, 2000, str. 28 29). Z volitvami volivci izvoljenim podelijo mandat oz. pooblastilo za to, da v njihovem imenu odločajo o najpomembnejših družbenih vprašanjih. Predstavniško telo postane nosilec suverenosti ljudstva z volitvami, ki so najpomembnejši akt, s katerim ljudstvo uresničuje svojo suverenost. V sodobnih političnih sistemih so zato volitve splošno sprejeta demokratična osnova ter tipična oblika konstituiranja in snovanja političnega predstavništva. S predstavniško demokracijo pa so neločljivo povezane tudi politične pravice posameznika. Te se uresničujejo v demokraciji, po drugi strani pa ni mogoče uresničiti demokracije brez politične svobode posameznika, ki mu omogoča politično delovanje (Grad, 2000, str. 28 29). Najpomembnejšo vlogo na volitvah igrajo politične stranke. Prek njih se prenašajo različni interesi; ti so tudi organizirani predvsem v političnih strankah. Ljudstvo kot suveren predstavnik v predstavniškem telesu pravzaprav deluje prek političnih strank. Sodobne politične stranke so se s svojim delovanjem pri volitvah in v predstavniškem telesu postavile med volilno in predstavniško telo ter s tem močno zamajale vlogo volivcev v volilnem procesu. Na drugi strani se je pokazalo, da je delovanje političnih strank tako pri volitvah kot tudi v parlamentu nujno, saj brez tega te institucije ne morejo delovati. Zaradi delovanja političnih strank pri volitvah se torej težišče političnega življenja vse bolj premika od volilnega 14

telesa k strankam. Bistvena vloga volilnega telesa ni več sklepanje o posebnih političnih vprašanjih, marveč odločanje, katera izmed dveh ali več nasprotujočih si političnih strank bo sprejemala politične odločitve (Grad, 2000, str. 28 29). Politične stranke kot predstavniki nekih političnih interesov in pogledov nastopajo že na volitvah, v parlamentu pa skušajo prek njihove zakonodajne oblasti uresničiti svoje politične cilje. Zato je strankarska, torej politična struktura parlamenta pomembna za delovanje parlamenta in celotne strukture državne oblasti. Takšna ali drugačna politična struktura parlamenta pa ni odvisna samo od politične strukture samega volilnega telesa, temveč tudi od načina volitev, ker lahko ta daje različne rezultate celo ob enaki strukturi volilnega telesa. Gre torej za takšen ali drugačen način volitev, izražen v volilnem sistemu (Grad, 2000, str. 28 29). 15

4 O REVOLUCIJAH Danes lahko rečemo, da živimo v mirni Evropi, kjer ne potekajo vojne in ljudje mirno opravljajo svoje delo. Vendar prebivalci nekaterih držav s stanjem niso povsem zadovoljni, zato prihaja do številnih protestov in nasprotovanj vodilnim na položajih. Do nasprotovanj vodilnim je prišlo tudi v državah arabske pomladi. Tam so začeli z mirnimi protesti, ki so se od države do države različno razvijali. Ponekod so se razvili v državljansko vojno, drugod so bili zatrti. Vprašanje, ki se nam poraja, je, ali so protestniki prišli do sprememb ali ne ter ali je to, kar se je dogajalo v državah arabske pomladi, revolucija. Zato bomo v nadaljevanju opredelili, kaj je revolucija, predstavili nekaj vidnejših revolucij, različne vrste revolucij in njihove elemente ter ugotovili, ali je arabska pomlad res revolucija. V zgodovini poznamo zelo različne revolucije, ki jim je skupen le preobrat. Za revolucije je težko potegniti enotno merilo, kaj je tisto, kar je privedlo do njih, in kakšni so bili njihovi cilji. Metode, ki so bile uporabljene za dosego ciljev, se od revolucije do revolucije razlikujejo, različno je tudi njihovo trajanje ter vzroki in stanje po revolucijah. Revolucije za seboj puščajo številne preobrate, ki se zgodijo na enem ali več področjih. Zato si poglejmo nekaj opredelitev pojma»revolucija«. Teh je precej. Če revolucijo opredelimo kot pojav, ki je zelo blizu bojem v Franciji med letoma 1789 in 1799, potem seveda noben prevrat v vzhodni Evropi ne zasluži imena revolucija (Tilly, 2005, str. 17). Tilly v svoji knjigi Evropske revolucije 1492 1992 revolucijo opredeli kot»vsako nenadno spremembo vladarjev, spremembo z daljnosežnimi posledicami, ki so jo povzročile ljudske množice. Vendar je to odvisno od tega, ali opredelimo revolucijo v širšem ali ožjem pomenu. Ozka definicija je ta, ki prevzema misel iz Komunističnega manifesta, da je revolucija redek dogodek, ki spremeni zgodovino celotnega naroda in se pripeti samo v izjemnih razmerah. Širša oblika definicije pa, da opozarja na pomemben problem, ki ga ozka skrije, vpraša nas namreč, kako in koliko se velike revolucije ujemajo s pravili, ki veljajo v normalnih situacijah, še zlasti, kako obsežne spremembe v organizaciji države vplivajo na revolucije«. V svoji knjigi loči med državnim udarom (pri katerem pride do prevzema oblasti od spodaj navzgor), državljansko vojno (pri njej pride do revolucionarne situacije, ne pa do revolucionarnega izida) in»veliko«revolucijo (revolucija, ki preoblikuje gospodarske in družbene strukture, politične institucije). V Enciklopediji Slovenije je revolucija opredeljena kot»hitra, vsemogočna in korenita sprememba družbenih odnosov; tudi daljne in daljnosežne spremembe v proizvodnji in tehničnem, znanstvenem idr. razvoju«(enciklopedija Slovenije, 1996, str. 188 189). Gre za redek dogodek, ki spremeni zgodovino celotnega naroda in se spremeni samo v izjemnih razmerah (Tilly, 2005, str. 17). Beinin (2013) je revolucijo opredelil takole:»o klasičnih primerih revolucije govorimo v Franciji, Rusiji, na Kitajskem in v Iranu. Gre za socialne, politične in gospodarske transformacije, vključno z družbenimi gibanji in politično mobilizacijo, kjer pride do ene ali več vstaj in do dolgoročnega procesa rekonstrukcije novega družbenopolitičnega reda, ki vključuje zamenjavo nekdanje vladajoče koalicije z novo, ki ima nove cilje z bistveno drugačnimi socialnimi kretnjami in interesi. Antikolonialni boji lahko vključujejo revolucijo ali pa ne. Tipična primera, kjer do revolucije ni prišlo, sta ZDA in Indija.«Filozofinja Hannah Arendt pravi, da je revolucija pretres, njen cilj pa je zagotoviti svobodo izpod tiranije in, še pomembneje, svobodo, ki se nanaša na sodelovanje pri upravljanju 16