Kompleksnost širitve Evropske unije proti vzhodu s poudarkom na socialni dimenziji

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO Kompleksnost širitve Evropske unije proti vzhodu s poudarkom na socialni dimenziji Kandidatka: Jeršič Maja Študentka rednega študija Številka indeksa: 81556834 Univerzitetni program Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof. Celje, junij 2004

2 UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat(ka): MAJA JERSIC absolvent(tka) študijske smeri: MEDNARODNA MENJAVA študijski program: EKONOMIJA izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a) pod mentorstvom: dr. VITO BOBEK, izr.prof. in uspešno zagovarjal(a) 08.10.2004 Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 15.10. 2004 Podpis:

3 PREDGOVOR Širitev Evropske unije proti vzhodu je še vedno aktualna tema-prvemu krogu širitve (1.maj 2004) naj bi kmalu sledila nova širitev elitnega kluba s sprejetjem dveh mladih demokracij z vzhoda-bivših komunističnih republik-romunije in Bolgarije; prav tako se Hrvaška nadeja hitrega polnopravnega članstva. Prednosti širitve so jasne: politična stabilnost stare celine, večje območje miru, stabilnosti in prosperitete, Evropa kot gospodarsko močnejši partner v globalnem kontekstu (dodaten sto milijonski potrošniški trg naj bi prispeval h gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest), izboljšala naj bi se tudi kvaliteta življenja Evropejcev nasploh, s pomočjo organiziranega boja proti kriminalu, drogam in ilegalni migraciji ter s koordinirano socialno in okolje-varstveno politiko. Z Lizbonsko strategijo se je okrepil socialni pomen Skupnosti in hkrati s tem socialna dimenzija širitvenega procesa, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tretjina denarja iz programa PHARE za obdobje 2000-2006, namenjenega za doseg ekonomske in socialne kohezije. Za doseg ambicioznega cilja Lizbonske strategije-unija namerava namreč postati najkonkurenčnejša, na znanju temelječa ekonomija, ki ima pred sabo jasen cilj: doseči polno zaposlenost (70% celotna stopnja zaposlenosti, 60% stopnja zaposlenosti za ženske, 50% stopnja zaposlenosti za delavce stare med 55 in 64 let)-je potrebno prepoznati interakcijo in soodvisnost med gospodarsko, zaposlitveno in socialno politiko (Zgibanka Centra Evrope 2003). V diplomskem delu smo na osnovi domače in tuje literature ter virov najprej predstavili pojem Evropske socialne politike, področja njene aktivnosti ob procesu prilagajanja DČ-2004 zakonodaji Unije na socialnem področju. Nadalje smo obravnavali Evropski socialni model in skušali prikazati pritiske s katerimi se socialna politika v času globalizacije in nenazadnje lastne integracije sooča. Vedno več je namreč zagovornikov neoliberalne teorije zmanjšanja socialnih stroškov ter spremenjene vloge sociale v družbenem kontekstu. Poudarek diplomskega dela je na socialni varnosti kot integracijskem sklopu socialne politike. Zaradi kompleksnosti pojma smo se omejili predvsem na dve pomembni področji znotraj področij aktivnosti s katerimi se ukvarja socialno varstvo: pokojninske in zdravstvene sisteme v EU-15 in DČ-2004 ter Romuniji. Spoznati želimo glavne trende prisotne na teh dveh problemskih področjih. Članicam Evropske unije sredi stoletja grozi popoln proračunski zlom, če se ne bodo resno lotile pokojninske in zdravstvene reforme, saj izdatki za pokojnine ter bolezni in zdravstveno varstvo tvorijo precejšen delež izdatkov glede na BDP držav. Drugi del naloge je torej posvečen pokojninskim in zdravstvenim reformam v okviru sistema socialne varnosti, ki sta glavni temi razprav v vseh evropskih vladah; le-te pa se različno soočajo z omenjenima težavama. V tem delu poskušamo različne strategije podrobneje prikazati. V večini evropskih držav, je staranje prebivalstva nekaj neizogibnega-stopnja rodnosti pada, življenjska doba prebivalcev pa se daljša. Pritisk na javne finance in s tem aktivno prebivalstvo je vedno večji. Javni pokojninski sistemi kot del sistemov socialne varnosti, ki jo države zagotavljajo svojim prebivalcem, se tako šibijo pod finančnim bremenom javne blagajne. Problem je poznan državam EU-15, DČ-2004 in tudi državam prosilkam za polnopravno članstvo EU.

4 V poglavju o pokojninskih sistemih poskušamo najprej predstaviti različne modele socialne varnosti na področju zagotavljanja varnosti starejšim državljanom, države opredeliti vsako v svoj sistem pokojninskega varstva, prikazati ključne vzroke nujnosti reformiranja pokojninskih sistemov ter prikazati poti (dosežke), ki so jih posamezne države ubrale (dosegle) pri spreminjanju obstoječih modelov zagotavljanja varnosti starejši populaciji. Prikazati želimo podobnosti (razlike) med državami EU-15 in DČ-2004. Zdravje je univerzalna vrednota in človekova pravica ter pomemben element gospodarskega in družbenega življenja, saj smo ljudje eden izmed pomembnejših gospodarskih virov. Prav tako je zdravje vir kakovosti posameznikovega življenja kot tudi vir kakovosti človeškega kapitala. Zdravje je torej potrebno razvijati, krepiti in varovati z organiziranimi družbenimi aktivnostmi ne le kot temeljno človeško pravico, temveč tudi kot podporo razvoju človeških potencialov. Vlaganje v zdravje je naložba v ekonomsko in socialno blaginjo. Sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja se v zadnjem desetletju sooča z razvojem medicinske znanosti na področju odkrivanja novih zdravil, novih metod odkrivanja in zdravljenja bolezni, rehabilitacije ter razvoja medicinske tehnologije povsod po svetu, ki je prinesel zelo velik pritisk na povpraševanje državljanov po zdravstvenih pravicah in s tem posredno pritisk na porast odhodkov za zdravstvo. V poglavju o zdravstvenih sistemih diplomskega dela smo se osredotočili na reforme v zdravstvu, predvsem tiste, ki potekajo na področju financiranja ter organizacijske strukture vseh treh zdravstvenih sektorjev ter bolnišnične infrastrukture. Prikazati želimo podobnosti (razlike) med državami EU-15 in DČ-2004. S podobnimi problemi na teh dveh področjih socialne sfere (zdravstvo in pokojnine) se srečujejo tako mlade demokracije držav Srednje in Vzhodne Evrope kot države EU-15; kakšne razlike (podobnosti) obstajajo pri njihovem reševanju, bomo poskusili prikazati v tem delu.

5 KAZALO Stran 1 UVOD 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode 8 2 SOCIALNA DIMENZIJA ŠIRITVE EU NA VZHOD 9 2.1 Evropska socialna politika 11 2.1.1 Primarna in sekundarna zakonodaja na socialnem področju 13 2.1.1.1 Primarna zakonodaja Unije 13 2.1.1.2 Sekundarna zakonodaja Unije 14 2.1.2 Evropski socialni model 16 2.2 Proces prilagajanja držav prosilk evropski zakonodaji 17 2.2.1 Profil Poljske 18 2.2.2 Profil Romunije 19 2.2.3 Profil Slovenije 20 3 POJEM SOCIALNE VARNOSTI 21 3.1 Socialna varnost kot osnovni element Evropskega socialnega modela 22 3.1.1 Načelo subsidiarnosti 23 3.2 Trend deregulacije in liberalizacije na področju socialne varnosti v bivših socialističnih državah 23 3.3 Trendi na področju socialne varnosti v državah EU-15 26 3.4 Modeli socialne varnosti v Evropi 27 3.4.1 Kontinentalni model (primer Avstrije) 29 3.4.2 Skandinavski model (primer Švedske) 30 3.4.3 Anglosaksonski model (primer Velike Britanije) 31 4 PROBLEMSKA PODROČJA ZNOTRAJ SISTEMA SOCIALNE VARNOSTI 32 4.1 Pokojninski sistemi 4.1.1 Ključni vzroki pokojninskih reform 33 4.1.2 Pregled poteka reform v Evropi na splošno 34 4.1.3 Potek reform v EU-15 35 4.1.3.1 Pregled reform v treh EU-15 državah (AUT, S, UK) 37 4.1.4 Potek reform v socialističnih državah 39 4.1.4.1 Pregled reform v treh DSVE (POL, SI, RO) 42 4.1.5 Problemi v bodoče-kljub reformam 44 4.1.5.1 Višanje upokojitvene starosti 44 4.1.5.2 Koordinacija pokojninskih shem med evropskimi državami 44

6 4.2 Sistemi zdravstvenega varstva 45 4.2.1 Trendi privatizacije in liberalizacije trga v bivših komunističnih državah 47 4.2.2 Reforme na področju varovanja zdravja-nedokončan posel 49 4.2.3 Financiranje sistema 51 4.2.4 Primarno, sekundarno in terciarno zdravstveno varstvo 55 4.2.5 Problem infrastrukture 56 5 PREPAD MED STARIMI ČLANICAMI EU IN NOVIMI DRŽAVAMI PRISTOPNICAMI, PREMOSTLJIV? 57 5.1 Evropa danes-socialna skupnost? 57 5.2 Pregled dosežkov na področju približevanja k usklajeni socialni politiki 58 5.2.1 Hard Acquis 58 5.2.2 Soft Acquis 58 5.3 Odprta metoda koordinacije (OMC metoda) 59 5.3.1 OMC metoda na področju pokojninskih sistemov 59 5.3.2 OMC metoda na področju sistemov zdravstvenega varstva 59 6 SKLEP 60 7 POVZETEK 62

7 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Težko pričakovana širitev Evropske unije proti vzhodu, je zdaj že za nami. Prisotna so nova vprašanja in problemi glede delovanja, uspešnosti in učinkovitosti razširjene Unije. S 1.5.2004 je eliten evropski klub postal bogatejši za deset novih članic iz Srednje in Vzhodne Evrope ter Mediterana, od katerih se jih je osem soočilo s procesom tranzicijeprestrukturiranjem iz centralnoplanskih gospodarstev v tržna gospodarstva. Unijo čaka nova širitev na vzhod predvidoma leta 2007, ko naj bi le-ta medse sprejela še dve vzhodnoevropski državi, Romunijo in Bolgarijo ter, po predvidevanju nekaterih, Hrvaško. Proces prilagajanja držav pristopnic ter prvi val širitve same je odmeval in bil dobro spremljan v javnosti; posamezna področja so bila bolj, druga spet manj izpostavljena. Med slednja lahko z gotovostjo prištevamo socialno politiko. Poglavje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) je bilo eno izmed prvih zaključenih poglavij in kot tako že pred začetkom pogajanj samih, obravnavano kot lažje breme na ramenih držav pristopnic, na njihovi poti do polnopravnega članstva v Uniji. Številne raziskave, v katerih so opazne vedno večje številke, ki nas opozarjajo na odstotek prebivalstva živečega na pragu revščine in izključenosti iz družbe, naraščajoča stopnja brezposelnosti, demografski trendi v prid starajočemu se prebivalstvu ter dotrajani in za spremembo zreli nacionalni sistemi na področju socialne varnosti, kažejo na to, da je tej problematiki posvečene premalo pozornosti. V Evropi se že dalj časa bije ideološki boj med predstavniki, ki zagovarjajo zadostnost ekonomskih sil za doseganje gospodarske rasti, učinkovitosti in uspešnosti tržnega gospodarstva ter tistimi drugimi, katerim se za doseg trajnostnega gospodarskega razvoja zdi nujna socialna demokracija, splošna načela socialne varnosti, solidarnosti in pravičnosti. Evropa še vedno velja za zgledni model gospodarstva, ki mu je uspelo združiti oboje, gospodarstvo in socialno varnost. Kot pravi Juan Somavia, generalni direktor Mednarodne delovne organizacije (2003, 7): "Socialna prihodnost sveta je v Evropi; če Evropi uspe ohraniti njen socialni model, bo to žarek upanja za preostali del sveta". 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen raziskovanja tega problema izhaja iz preprostega razloga, in sicer, problematiki socialne politike v procesu širitve Evropske unije, je bilo posvečeno premalo časa in pozornosti, glede na raznolikost urejenosti tega problema med novimi državami članicami in ravno tako, če upoštevamo prepad na področju sociale med starimi in novimi članicami. Če primerjamo socialno politiko s politiko enotnega notranjega trga, politiko skupne evropske valute in drugimi "gospodarskimi" politikami znotraj same Unije, je zgovoren že sam podatek, koliko denarja iz skupnega proračuna potuje na račun socialne politike in kam gre ostali-večinski del sredstev. Kljub temu pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da Evropa je in ostaja več kot samo gospodarski prostor, zato socialne politike ne gre gledati le kot privesek gospodarski aktivnosti temveč kot samostojen faktor, ki doprinese k produktivnosti celotnega gospodarstva.

8 Cilji Cilj diplomskega dela je izpostaviti socialno dimenzijo problematike širitvenega procesa Unije ter prikazati različnost politik na problemskem področju sociale med starimi članicami Evropske unije in državami, ki prihajajo z vzhoda pod okrilje Unije, kot-zaenkrat-še premostljiv prepad. Nadalje prikazati relevantnost kompatibilnosti različnih sistemov na področju pokojninske regulative ter sistemov zdravstvenega varstva za uspešno interakcijo med ekonomskimi in socialnimi politikami ter za potrditev in ohranitev ugleda, ki ga Evropa trenutno še uživa kot ekonomija, ki uspešno združuje socialno pravičnost z gospodarsko učinkovitostjo. Osnovne trditve Izhodiščna trditev v diplomskem delu je ta, da se trendi na področju socialne varnosti med starimi in novimi državami članicami močno razlikujejo. S koncem komunističnega sistema v državah Vzhodne Evrope, se je pričela serija radikalnih sprememb. Novo nastale demokracije so jemale za zgled zahodne modele evropskih gospodarstev in poskušale kar se da hitro prestrukturirati obstoječe modele-princip, ki se ni vedno obnesel kot uspešen. Sredstva iz državnega proračuna prej velikodušno odmerjena za socialo, so naglo padala; med njimi tudi sredstva namenjena izobraževanju, najpomembnejši zapuščini prejšnjega sistema. Socialno področje je bilo in je še vedno v ozadju gospodarskega dogajanja. Iz tega sledi, da je ohranitev in potencialna okrepitev evropskega socialnega modela ogrožena. Socialna politika, ki je obravnavana predvsem kot politika v senci ostalih gospodarskih politik, je pomemben faktor modernega gospodarstva. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Socialna politika (stališča za ali proti, ali jo okrepiti ali zmanjšati njen pomen) je tema številnih debat v Evropi; iz tega izhaja predpostavka, da je aktualnost socialne politike vroča tema. Evropa želi postati do leta 2010 najbolj konkurenčna, na znanju temelječa ekonomija. To si želijo tako polnopravne članice Unije kot tudi potencialne kandidatke kroga nove širitve. Nove države članice so na poti k polnopravnemu članstvu spreminjale in prilagajale svojo zakonodajo, vse prevečkrat tudi pod vplivom mednarodnih finančnih institucij, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, kateri javno preferirata neoliberalistične tokove. Države Evropske unije se po drugi strani srečujejo s podobnimi problemi adaptacije svojih že obstoječih sistemov in politik na področju socialnega varstva-predvsem pokojninski sistemi so aktualna tema nacionalnih razprav-kjer je ravno tako opazen trend deregulacije, vendar pogosto v milejši obliki. Nadalje ne gre zanemariti vpliva svetovnih trendov in procesa globalizacije, ki vpliva na percepcijo evropske socialne politike.

9 Omejitve Socialna politika je širok in kompleksen pojem, socialna varnost kot njegov elementaren sestavni del, pa je področje, ki se nam je zdelo primerno in zrelo za raziskavo. Omejili smo se na analizo dveh najbolj perečih problemov tega področja tako s stališča starih kot novih članic Unije: pokojninske sisteme ter politiko zdravstvenega varstva. V delu skušamo povzeti ključne trenutno prisotne trende v državah Evropske unije (EU-15) ter državah Srednje in Vzhodne Evrope (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija Slovaška, Slovenija). Pri prikazu rezultatov oblikovanja in dejanskega prakticiranja teh politik na izbranem področju, smo se omejili na naslednje države: Avstrijo, Švedsko ter Veliko Britanijo med starimi članicami Evropske unije, obstoječe in prihajajoče nove članice pa bodo predstavljale republika Slovenija, Poljska (s 1.5.2004 sta postali polnopravni članici Unije) in Romunija kot predstavnik držav, katere morajo za vstop v eliten klub še malo počakati (leto 2007 kot predviden datum za novo širitev Unije). Omejitve veljajo za obdobje zadnjih 10 let in sicer nas zanima obdobje od začetka procesa tranzicije v nekdanjih komunističnih državah dalje. Uporabljena je bila predvsem tuja literatura (prevladuje angleški jezik); ogromno zanimive literature s tega področja je slovenskim knjižnicam žal nedosegljivo. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja V diplomskem delu gre za makroekonomsko raziskavo (obnašanje in delovanje celotnih gospodarstev na izbranem problemskem področju socialne varnosti), saj bomo poskušali predstaviti dosežke posameznih držav pri spreminjanju svoje zakonodaje in analizirati trende trenutno prisotne v evropskem prostoru ter dejansko politiko prakticiranja držav na tem področju. Prav tako gre za dinamično raziskavo, saj poskušamo prikazati obdobje sprememb v mladih tržnih gospodarstvih na socialnem področju nastalih za časa tranzicije in proces prilagajanja teh istih držav zahtevam članic za vstop v Evropsko unijo. V okviru deskriptivnega pristopa bodo uporabljene metode deskripcije, kompilacije in komparativna metoda. Samo zbiranje in urejanje podatkov je potekalo preko domače in tuje literature (knjige, revije, časopisi) ter preko medmrežja. Pri pregledovanju knjig, revij in drugih publikacij smo si pomagali s knjižnično-informacijskim sistemom COBISS.

10 2 SOCIALNA DIMENZIJA ŠIRITVE EU NA VZHOD Evropska unija se zavzema za splošne vrednote: demokracijo, vladavino prava, človekove pravice ter zaščito manjšin. V državah Vzhodne Evrope so se v relativno kratkem času razvile danes stabilne demokracije in skladno s tem je bila želja teh držav po polnopravnem članstvu v Uniji povsem razumljiva. Evropa je tako 1. maja 2004 postala še večje območje stabilnosti in varnosti za vse svoje državljane. Raziskava javnega mnenja med državami EU-15 in DČ-2004 je pokazala, urejanje katerih aktivnosti s strani evropskih institucij javnost pričakuje v novi, razširjeni Uniji. DČ-2004 kot tudi EU-15 se zdi področje brezposelnosti najbolj pereč problem, kateremu mora Skupnost posvetiti največ pozornosti; s kriminalom, stanjem gospodarstva ter zdravstvenimi sistemi se bolj obremenjujejo DČ-2004, medtem ko so področja migracij, terorizma ter izobraževalnih sistemov v razširjeni Uniji prioritetna skrb EU-15. Pokojninski sistemi kot problematično področje nosijo približno enako težo pomembnosti v obeh skupinah držav, kot je razvidno iz spodnjega grafa. SLIKA 1: PODROČJA PRIČAKOVANE AKTIVNOSTI RAZŠIRJENE UNIJE Prioritetna področja aktivnosti razširjene Unije (mnenje državljanov EU-15 in DČ-2004) Obramba/Zunanje zadeve 1 2 EU-15 DČ-2004 Javni transport 2 2 Varovanje okolja 2 2 Nastanitev 4 4 Izobraževalni sistem 3 7 Področja aktivnosti Davki Pokojnine Terorizem Imigracije 2 2 7 9 11 11 12 14 Zdravstveni sistemi 16 23 Inflacija 15 19 Gospodarstvo Kriminal 27 29 28 32 Brezposelnost 43 58 Vir: Eurobarometer autumn 2003. 0 10 20 30 40 50 60 70 Pomembnost v %

11 Pristop desetih novih članic in razmišljanje o nadaljnji širitvi Unije pomeni velik izziv za socialno politiko Skupnosti. Življenjski standard v mladih demokratičnih državah je večinoma nižji od povprečja v EU-15 in če želi Evropa kot tržni prostor temelječ na principu štirih svoboščin (prosto gibanje delovne sile, kapitala, blaga in storitev) ohraniti in celo povečati svojo konkurenčnost v mednarodnem merilu, so takšne razlike vse prej kot dobrodošle. Predpristopna strategija Unije je zato vključevala tudi prilagajanje sistema socialnih pravic s strani teh držav Uniji. Države, ki so želele (in ki še vedno želijo) pristopiti k Uniji, so morale (morajo) že v predpristopnem obdobju uskladiti svojo socialno zakonodajo s pravnim redom EU-15 ter začeti progresivno izvajati določila Unije na tem področju. Unija pa se je zavezala pomagati državam pri posodobitvi njihovih socialnih sistemov na podlagi dokumenta pristopnega partnerstva, ki vključuje znatno finančno podporo Unije ter izmenjavo znanja in izkušenj v okviru programov Unije za izobraževanje in usposabljanje. V letih 2000 in 2001 so bila finančna sredstva s strani Evropskega socialnega sklada (ESS) 1 namenjena predvsem projektom na naslednjih področjih (Zgibanka Centra Evrope 2003): - Razvoj aktivne politike zaposlovanja; - Pomoč ljudem na robu družbe; - Izboljšanje splošne izobrazbe, poklicnega izobraževanja in usposabljanja (doživljenjsko učenje in prilagajanje potrebam trga delovne sile); - Spodbujanje prilagodljivosti podjetništva; - Izobraževanje zaposlenih na področju raziskav, znanosti in tehnologije; - Podpora samozaposlovanju in zaposlovanju žensk; - Ukrepi za boj proti neenakosti moških in žensk pri zaposlovanju; - Zaščita delavcev. Evropska unija se je ob pomoči državam kandidatkam v okviru predpristopne strategije odločila za izvedbo dodatnih programov, v okviru katerih države lahko pridobivajo sredstva za različne projekte. Na področju socialne politike in zaposlovanja so odprti naslednji programi (ibid.): - Programi za podporo okvirnemu programu za enakost moških in žensk 2001-2005; - Akcijski program za boj proti diskriminaciji 2001-1006; - Akcijski program za boj proti socialni izključenosti 2001-2005; - Ukrepi na področju zaposlovanja 2001-2005. Kljub pridobivanju na pomenu Evropske socialne politike pa ostajajo glavni problemi na področjih prostega pretoka delovne sile, medsebojnega priznavanja kvalifikacij, združljivosti sistemov socialne varnosti, informacijske pomanjkljivosti o zaposlitvenih možnostih v celotni Uniji ter premajhno število zaposlenih v tehnološko-informacijskem sektorju. 1 ESF (European Social Fund) je finančni instrument Unije, katerega glavni namen so investicije v človeški kapital, boj proti brezposelnosti ter preprečevanje izgube stika nezaposlenih s trgom delovne sile in predstavlja enega izmed štirih t.i. strukturnih skladov Unije).

12 2.1 Evropska socialna politika V preambuli Evropske gospodarski skupnosti iz leta 1957 so države ustanoviteljice kot enakopravna cilja svojega programa navedle gospodarsko in socialno integriranje. Sledilo je dolgoletno uresničevanje ekonomskega povezovanja, medtem ko je socialna komponenta bila porinjena na stran. Zanimanje za področje socialne ureditve v državah članicah narašča od sprejetja enotnega notranjega trga dalje. Prav tako pomemben razlog za okrepljeno vlogo socialne dimenzije najdemo v spremenjenih demografskih razmerah, ki predstavljajo izziv obstoječim neustreznim modelom tako na področju pokojninskih sistemov kot zdravstvenega varstva. Zadnje desetletje opažamo, da se vloga in pojmovanje socialne politike spreminjata, poglabljata ter da politika na socialnem področju postaja opredeljena kot pomemben faktor, ki doprinese k ekonomski učinkovitosti gospodarstva. Kot rezultat lahko govorimo o večji teži socialne politike tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni in o pozitivnem prispevku politike zaposlovanja in sociale k dvigu produktivnosti. Vloga socialne politike je širša od prvotne tradicionalne miselnosti. Razširjeno mnenje o pomenu socialne politike namreč je, da opravlja dve glavni funkciji: - Redistribucijsko funkcijo: katere namen je, preko alokacije resursov od bogatejših k revnejšemu sloju prebivalstva, zmanjšati revščino in izboljšati življenjske možnosti državljanov; - Funkcijo makroekonomskega stabilizatorja: preko instrumentov socialne politike se spodbuja agregatna poraba gospodinjstev med ekonomskimi konjunkturami s ciljem zagotavljati in vzdrževati dohodek najmanj privilegiranega sloja prebivalstva. Vodje držav in vlad so na spomladanskem srečanju na vrhu, 23. in 24. marca 2000 v Lizboni, pospešeno diskutirali o socialno-političnih ciljih Unije in opredelili boj proti revščini in socialno marginalizacijo za osrednji temi modernizacije evropskega socialnega modela. Le-ta naj ne bi potekala samo preko politike trga delovne sile, temveč tudi s pomočjo koordiniranja nacionalnih socialnih politik posameznih držav članic. Poleg tega si je Unija v Lizboni zastavila ambiciozen cilj: do leta 2010 postati najkonkurenčnejša, najbolj dinamična in na znanju temelječa družba, ki je sposobna dosegati trajno gospodarsko rast ter ustvariti več in boljša delovna mesta ter doseči socialno kohezijo. Evropska socialna politika, ki temelji predvsem na koordinaciji in ne na harmonizaciji že obstoječih politik držav članic, si prizadeva za večjo zaposlenost, izboljšanje delovnih pogojev, primeren sistem socialne varnosti, ustrezno raven socialnega dialoga, boj proti izključenosti ter za izobraževanje in nadaljnje izpopolnjevanje človeških virov. Evropska socialna politika in politika zaposlovanja se zavzemata za doseg zadovoljive ravni kakovosti življenja in življenjskega standarda prebivalcev Unije in to v aktivnem, zdravem in vsakomur prijaznem družbenem okolju. Pri njenem oblikovanju sodeluje Unija tudi s civilno družbo, z nevladnimi organizacijami in društvi, hkrati pa krepi tudi socialni dialog s socialnimi partnerji (Evropska zveza sindikatov, Evropska organizacija delodajalcev) na evropski ravni. Kljub vsemu se socialne politike še vedno "drži" predsodek politike v senci ostalih gospodarskih politik, kar potrjuje tudi dejstvo, koliko denarja Unija prispeva iz skupnega proračuna za to področje.

13 Če vzamemo v analizo evropski proračun, številke niso v prid zapravljanju za socialne zadeve; po podatkih iz leta 2003 predstavljajo sredstva iz skupnega proračuna namenjena socialni politiki, šolstvu in kulturi le 1 % vseh sredstev evropskega proračuna, medtem ko se je porabila za skupno kmetijsko politiko v istem letu skoraj polovica razpoložljivih sredstevpribližno 45 %, kar prikazuje tudi spodnji graf (Urad vlade RS za informiranje 2003). SLIKA 2: KAM SO NAMENJENA SREDSTVA EVROPSKEGA PRORAČUNA? Vir: Urad vlade RS za informiranje 2003. Osnovna področja aktivnosti, ki jih zajemamo s terminom socialna politika so: socialna zaščita (socialna varnost) kot najširši pojem, ki zajema socialno varstvo, zdravstveno varstvo, izobraževanje in stanovanjsko problematiko. Socialna politika Evropske unije je postala resnično vseevropska s pravnomočnostjo Amsterdamske pogodbe leta 1999, ki predstavlja prelomno točko razvoja v zgodovini socialne politike in politike zaposlovanja. Socialni partnerji so bili prvič vključeni v proces odločanja na socialnem področju. Pred majem 1999 je socialna politika temeljila zgolj na Sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del Pogodbe o EU iz leta 1992 ter na Listini temeljnih socialnih pravic delavcev Evropske skupnosti, ki so jo šefi držav oziroma vlad sprejeli leta 1989. Združeno Kraljestvo ni bilo podpisnica teh dveh dokumentov in šele z vključitvijo sporazuma v Amsterdamsko pogodbo so v njem zapisana načela postala pravno zavezujoča za vse države članice. Z Amsterdamsko pogodbo je torej Unija dobila novo osnovo za socialno politiko.

14 2.1.1 Primarna in sekundarna zakonodaja na socialnem področju 2 Evropski pravni red ("Acquis Communautaire") je celota predpisov, političnih usmeritev, praks in obveznosti, ki so nastajali v procesu razvoja Evropske unije. Sestavljajo ga primarna zakonodaja (ustanovitvene pogodbe in njihove dopolnitve, predpristopne pogodbe, ki so jih sklenile države članice ter vse pogodbe med Skupnostjo in tretjimi državami), sekundarna zakonodaja (zavezujoče uredbe, direktive in odločbe ter nezavezujoča priporočila in mnenja, ki jih sprejemajo organi EU) ter sodna praksa (sodbe Sodišča evropskih skupnosti). 2.1.1.1 Primarna zakonodaja Unije Evropska zakonodaja na področju socialne politike pokriva področja varnosti in zdravja pri delu, delovnega prava in pogojev dela, enakih možnosti za oba spola, koordinacije shem socialne varnosti za priseljene delavce in regulative za tobačne izdelke. Na vseh teh področjih zakonodaja postavlja minimalna pravna določila z možnostjo zaščitnih klavzul za najbolj privilegirane članice. Mejnike v razvoju primarne evropske zakonodaje na področju sociale predstavljajo naslednja obdobja: - leto 1957 (podpisani Rimski pogodbi): s tem je bil položen temelj današnje Evropske unije. Šest držav podpisnic se ni bilo pripravljenih v celoti odreči svoji integriteti in proces sprejemanja odločitev ni bil prenesen na raven Unije. Socialna politika je tako ostala v pristojbini posamezne države članice, socialno-politični cilji že takrat zajeti v pogodbi o EGS so bili: izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, izmenjava mlade delovne sile, sodelovanje med državami članicami na področju delovnega prava, poklicnega izobraževanja in varnosti priseljenih delavcev, enako plačilo enakega dela za oba spola, vpeljava načela prostega gibanja delavcev; - leto 1961 (Evropska socialna listina): Svet evropske unije se obveže, da bo vsaj pet od skupno sedmih socialnih pravic priznal kot zavezujoče pravice: pravica do dela, pravica do stavke in kolektivnih pogajanj, pravica do socialne varnosti, pravica do skrbstva, pravica do združenj, pravica družine do socialne, pravne in gospodarske varnosti, pravica priseljenih delavcev in njihovih družin do zaščite in pomoči; Listini so bili kasneje dodani trije protokoli: leta 1988, 1991 in 1995. Revidirana nova Listina je bila pripravljena za ratificiranje leta 1996. - leto 1972 (Pariška pogodba): visoki predstavniki držav članic so sprejeli odločitev o nadaljnjem razvoju Evropske gospodarske skupnosti v Evropsko unijo. Pogodba o Evropski gospodarski skupnosti ni dopuščala možnosti večinskega glasovanja, kar je bil glavni vzrok za stagnacijo evropske socialne politike (Velika Britanija zavrača vse poskuse širitve socialnih pravic). Dve leti kasneje je bil sprejet prvi Akcijski socialni program; - leto 1987 (Enoten evropski akt): prvič je omenjen cilj doseči enoten evropski socialni prostor, sicer pa je zanimanje za skupno socialno politiko začelo rasti šele po letu 1993 (z vzpostavitvijo enotnega notranjega trga); 2 Povzeto po: EP 1998, 13-27.

15 - leto 1991 (Sporazum o socialni politiki): Sporazum sprejet s strani 14-ih članic (veto Združenega Kraljestva) predstavi cilje za doseg katerih je Socialna listina iz leta 1989 postavila smerokaze: pospeševanje zaposlenosti, izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev, boj proti izključenosti, pomembnost človeških virov itd ob podpisu je bil ta sporazum priložen k Protokolu o socialni politiki; - leto 1993 (Maastrichtska pogodba): ker na socialnem področju ni bilo mogoče doseči enotnosti (veto Združenega Kraljestva), je bil pogodbi dodan Protokol o socialni politiki. Osnovi za Protokol predstavljata Socialna listina iz leta 1961 in Listina Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah delavcev; - leto 1999 (Amsterdamska pogodba): predstavlja prelomno točko razvoja v zgodovini socialne politike in politike zaposlovanja. Socialni partnerji so prvič vključeni v proces odločanja na socialnem področju. Pred majem 1999 je socialna politika temeljila zgolj na Sporazumu o socialni politiki, ki je bil v obliki protokola del Pogodbe o EU iz leta 1992 ter na Listini temeljnih socialnih pravic delavcev Evropske skupnosti, ki so jo šefi držav oziroma vlad sprejeli leta 1989. Združeno Kraljestvo ni bilo podpisnica teh dveh dokumentov in šele z vključitvijo Sporazuma v Amsterdamsko pogodbo so v njem zapisana načela postala pravno zavezujoča za vse države članice. Od tega trenutka dalje predstavlja Naslov XI Pogodbe o Evropski uniji novo osnovo za socialno politiko in le-ta postane resnično vseevropska; - leto 2001 (Pogodba iz Nice): pogodba začne veljati leta 2003 in uvaja institucionalne spremembe, nujne za delovanje EU po širitvi: na vsa področja socialne politike je vpeljana potrebna kvalificirana večina pri glasovanju. 2.1.1.2 Sekundarna zakonodaja Unije Mejnike v razvoju sekundarne zakonodaje predstavljajo naslednja obdobja: - leto 1989 (Listina Skupnosti o osnovnih socialnih pravicah delavcev): predstavlja prvo skupno osnovo temeljnih socialnih pravic, ni pa bila pravno zavezujoča niti sprejeta s strani Velike Britanije; - leto 1993 (Zelena knjiga o socialni politiki): glavni namen Zelene knjige iz leta 1993 je bil opozoriti na bodoče skupne probleme socialne politike Skupnosti, kot so: zaposlitvena situacija, kvaliteten proizvodni sistem, solidarnost in integracija, boj proti brezposelnosti in socialni izključenosti, promocija prostega gibanja oseb in enotnega trga, zagovarjanje enakovrednih možnosti med spoloma, okrepitev socialnega dialoga, ekonomsko-socialna kohezija; - leto 1994 (Bela knjiga o socialni politiki): predstavitev osnovne minimalne socialne varnosti in politike polne zaposlenosti s strani Komisije. Na vrhu prioritetne liste Komisije se nahaja ustvarjanje novih delovnih mest; - Obdobje med letoma 1995 in1997 (prvi Akcijski socialni program): izpeljan je bil prvi socialni Akcijski program na podlagi Zelene in Bele knjige o socialni politiki;

16 - leto 1997 (Konferenca v Amsterdamu): organizirana na temo socialna politika kot produktiven faktor s strani nizozemskega predsedstva Sveta Evropske unije in predstavlja prvi celovit pregled tem in podatkov na tem področju; - obdobje med letoma 1998 in 2000 (novi Akcijski socialni program): udejanjen je bil skupaj z Evropsko strategijo zaposlovanja, sprejeto v Amsterdamu leta 1997. Temeljne smernice so bile združene v tri poglavja: 1. Služba, kvalifikacije, mobilnost; 2. Spremenljiva narava dela; 3. Družba, ki temelji na socialni vključenosti; - leto 2000 (Agenda evropske socialne politike): poudarjena je bila soodvisnosti med ekonomsko in socialno politiko ter politiko zaposlovanja. Sprejeta so bila izhodišča za posodobitev evropskega socialnega sistema s poudarkom na investiranju v človeški kapital in gradnji aktivne socialne države. Države članice so bile pozvane k večjemu vlaganju v človeške vire ter podpori doživljenjskemu izobraževanju, ki naj sledi tehnološkemu razvoju. Pobuda je bila podana za izdelavo vseevropske baze podatkov, ki naj bi na ravni EU združevala iskanje zaposlitve s potrebami delodajalcev; - leto 2001 (objava Publikacije Evropske komisije): poudarjena je bila kvaliteta socialnih politik in politik zaposlovanja; posledično postopno sprejetje indikatorjev kvalitete na področju socialne vključenosti in na področju trga delovne sile. SLIKA 3: POUDARJENA SOODVISNOST GOSPODARSKE, SOCIALNE IN POLITIKE ZAPOSLOVANJA V AGENDI EVROPSKE SOCIALNE POLITIKE Socialna politika Kvaliteta socialne politike / Ekonomsko-socialna kohezija Konkurenčnost / Dinamičnost Gospodarska politika Polna zaposlenost / Kvaliteta dela Zaposlitvena politika Vir: EC 2000, 5.

17 2.1.2 Evropski socialni model Nič podobnega Evropskemu socialnemu modelu ni opaziti drugod po svetu; evropska različica države blaginje se zavzema za socialno blagostanje vseh državljanov znotraj skupnosti in promovira zmanjševanje neenakosti v družbi, medtem ko anglosaksonske države (UK, ZDA) poudarjajo koncept varnostne mreže ("safety net"), ki skrbi za to, da najnižji sloji prebivalstva dobijo minimalna sredstva za preživetje. Tak princip temelji na nizkih olajšavah, saj noče demotivirati potencialnih iskalcev zaposlitve, financira pa se iz nevtralnih virov sredstev, da ne bi vplival na alokacijo resursov. Ta zadnji princip socialne države zagovarjajo tudi mednarodne organizacije kot so MDS, SB in tudi organizacija OECD-v prvih dvanajstih letih procesa reform v državah Srednje in Vzhodne Evrope so te institucije zagovarjale neoklasično teorijo ekonomske znanosti 3. Kljub pomanjkanju uradne definicije modela s strani Evropske komisije, lahko govorimo o skupnem pogledu in skupnih načelih evropskih držav na socialnem področju, kar najbolje obrazloži 11. točka drugega poglavja aneksa zaključkov sprejetih na vrhovnem srečanju v Nici, decembra 2000: "Evropski socialni model je opredeljen s sistemi, ki ponujajo visoko stopnjo socialne varnosti, s pomembnostjo socialnega dialoga ter s storitvami javnega interesa, z namenom zagotavljanja socialne kohezije in je kot tak osnovan nad posameznimi različicami socialnih sistemov držav članic, na temelju skupnih osnovnih socialnih vrednot Skupnosti" (EC 2000, 4). Model je posledica trdega prepričanja Unije, da je ob zdravi konkurenci med podjetji, ki spodbuja produktivnost in ekonomsko rast, treba krepiti solidarnost med državljani, ki je nujna za stabilno in cvetočo družbo. Specifične osnovne vrednote Evropskega socialnega modela izhajajo iz prepričanja o pomembnosti socialne varnosti za obstoječo družbo in pomembnosti socialne dimenzije za doseg ekonomske in socialne kohezije in vključujejo (Vaughan-Whitehead 2002, 4): - Demokracijo; - Posameznikove pravice; - Kolektivna pogajanja; - Enake priložnosti za vse udeležence skupnosti; - Nediskriminatornost; - Enakopravnost; - Socialno blaginjo; - Solidarnost. 3 Neoklasičen (neoliberalen) pristop ekonomske znanosti ima korenine v klasični teoriji Adama Smitha (1776): teorija zagovarja tezo, da je trg sposoben delovati sam, brez interveniranja socialnih politik, ki domnevno odpravljajo negativne posledice delovanja tržnega mehanizma (tržne anomalije).

18 2.2 Proces prilagajanja držav prosilk evropski zakonodaji Pri procesu prevzemanja pravnega reda EU smo se v nadaljevanju diplomskega dela osredotočili na dve, za obravnavano temo diplomskega dela pomembni poglavji: poglavje 2 in poglavje 13; znotraj področij, ki jih ti dve poglavji pokrivata pa na koordinacijo sistemov socialne varnosti ter socialno varstvo. Princip koordinacije shem socialne varnosti ostaja preprost: tisti, ki realizirajo pravico svobode gibanja v Uniji, ne smejo biti zato prikrajšani oziroma oškodovani na socialnem področju. Kompleksnost tega področja ter administracijski postopki izvajanja procesa koordinacije predstavljajo pravi izziv ter jih nikakor ne gre podcenjevati. DČ-2004 imajo izkušnje na tem področju z izvajanji mednarodnih bilateralnih sporazumov, prav vse pa so bile in so še soočene s problemom okrepitve obstoječih administrativnih struktur, da bi se bile zmožne soočiti s tem novim izzivom, ki ga prinaša integracija. Učinkovit sistem socialnega varstva je pomembna komponenta politike zaposlovanja in socialne varnosti v Evropi. Medtem ko funkciji financiranja in organizacije socialnega varstva ostajata popolnoma v pristojnosti posameznih držav članic, narašča potreba po kooperaciji in koordinaciji shem na tem področju in zahteva EU, po spoštovanju temeljnih pogodbenih načel. Sistemi v DČ-2004 morajo biti prilagodljivi in sposobni koordinacije s sistemi trenutno aktivnimi v EU-15, ki so sami podvrženi pomembnim reformam v času pisanja diplomskega dela. Poglavje 2 (Prost pretok oseb) vključuje področje prostega gibanja delovne sile, problem medsebojnega priznavanja poklicnih kvalifikacij, področje državljanskih pravic ter problematiko koordinacije sistemov socialne varnosti in si tako prizadeva za nediskriminatorno obravnavanje delavcev, ki so legalno zaposleni v katerikoli državi Skupnosti, kar vključuje tudi pravico do uveljavljanja in prenašanja pravic iz naslova socialne varnosti. Poglavje 13 (Zaposlovanje in socialna politika) pa pokriva področje delovne zakonodaje, enake obravnave moških in žensk, zdravja in varnosti na delovnem mestu, problem diskriminacije, področje socialnega varstva, socialni dialog, zaposlovanje in ESS ter sklop javnega zdravja. Poglavje 2 je bilo za vse DČ-2004 zaključeno decembra 2002, leto kasneje (2003) pogojno tudi za Romunijo. Poglavje 13 je bilo za DČ-2004 zaključeno v decembru 2002, Romunija je prav tako tega leta pogojno sklenila pogajanja.

19 2.2.1 Profil Poljske 4 Pogajanja za članstvo v Evropski uniji z Republiko Poljsko so se pričela leta 1998. Septembra 1999 leta je Poljska začela s pogajanji na področju zaposlovanja in socialne politike (13. poglavje), maja 2000 pa so se odprla pogajanja o prostem gibanju oseb (2. poglavje). Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Poljske na podpodročju kordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki: - 2. poglavje (Prost pretok oseb): Republika Poljska je oblikovala stališče, da sprejema pravni red Evropske unije za področje 2 (Prosto gibanje oseb) in ne zahteva prehodnega obdobja niti izjem. Na vseh podpodročjih drugega poglavja je pravni red Poljske že delno usklajen s pravnim redom EU, postopno pa bo v celoti usklajen z redom v EU-15. Na področju koordinacije sistemov socialne varnosti je Poljska administracija že pred vstopom v EU delovala po principih in načelih, ki so že dalj časa v praksi v EU-15. Poljska je imela sklenjene številne mednarodne bilateralne sporazume z EU-15 na področju varovanja in zagotavljanja pravic iz naslova socialne varnosti. Z vstopom Poljske v EU je pričela veljati uredba 1408/71, ki ureja zagotavljanje pravic delavcev migrantov. Potrebna pa je nadaljnja krepitev strukture administracijskih postopkov. - 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): pogajalsko izhodišče Republike Poljske za področje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) se je glasilo, da Poljska v celoti sprejema pravni red Evropske unije za področje 13, vendar si pridržuje pravico, da prouči potrebo po prehodnem obdobju na področju delovne zakonodaje (direktiva 89/655/EEC: delovna oprema). Republika Poljska ni zahtevala izjem na področju socialnega varstva. Pravni red na področju 13 naj bi bil v celoti usklajen z pravnim redom Unije do 31.12.2005. Poljska je pričela z implementacijo reforme socialne varnosti leta 2000 (reforma socialnega zavarovanja in zdravstvenega sistema je bila sprejeta 1999 leta). Spremembe so doletele organizacijsko strukturo zdravstvenih storitev, dostop do olajšav, ponovno je bila definirana vloga države, prebivalstvo je prevzelo del odgovornosti za svoje zdravje. Resen problem izvajanja reform je predstavljala šibka informacijsko-računalniška mreža Nacionalnega socialnega zavarovalnega sklada (ZUS), ki je imel resne probleme s prezadolžitvijo. Leta 2002 je bil ta sistem uspešno nadgrajen-pričakuje se implementacija pokojninske reforme, ki je zamujala v preteklosti. Pogajanja z Republiko Poljsko so se uspešno zaključila 13. decembra 2002, pristopna pogodba je bila podpisana 16. aprila 2003. 4 Povzeto po: Comprehensive monitoring report on Poland' s preparation for membership 2003 in EP 1998.

20 2.2.2 Profil Romunije 5 13. oktobra 1999 je Komisija predlagala začetek pogajanj z Romunijo. Oktobra 2001 je odprla Romunija poglavje 13 (Zaposlovanje in socialna politika), marca 2002 pa so se pričela pogajanja na področju 2. poglavja (Prost pretok oseb). Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Romunije na podpodročju koordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki: - 2. poglavje (Prost pretok oseb): novi Zakon o javnem sistemu pokojnin, ki je bil sprejet leta 2000 dovoljuje delni prenos pravic zbranih v Romuniji iz naslova socialnega varstva na sisteme drugih evropskih držav. Koordinacija sistemov socialne varnosti nasploh se nahaja v zgodnji fazi razvoja, posebej področje razvoja zadovoljive administracijske strukture in strokovno usposobljenega osebja. - 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): kar zadeva socialno varstvo, je pomenil glavni napredek v zakonodaji sprejetje zakona, ki obravnava javne ter ostale pravice iz socialnega zavarovanja. Zakon je stopil v veljavo aprila 2001 in je vpeljal obvezne višje prispevke. Prehodno obdobje pokojninske "rekorelacije" naj bi izničilo visoke razlike med pokojninami prebivalstva upokojenega v osemdesetih letih ter na novo upokojenih ljudi. Napredek v zagotavljanju finančne stabilnosti pokojnin mora Romunija še doseči. Pogajanja za poglavje 13 so se pogojno zaključila aprila 2002, pogajanja za poglavje 2 pa decembra 2003. 5 Povzeto po: Regular report on Romania' s progress towards accession 2003.

21 2.2.3 Profil Slovenije 6 Slovenija je leta 1998 začela pogajanja za polnopravno članstvo v Uniji in jih 13.decembra 2002 v Koebenhavnu uspešno zaključila. Petletna pogajanja so bila namenjena usklajevanju slovenskega nacionalnega pravnega reda s pravnim redom EU in usposabljanju institucij za izvajanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva. Poročilo Komisije iz leta 2003 o napredovanju Slovenije na podpodročju koordinacije sistemov socialne varnosti ter socialnega varstva podrobno analizirata naslednji dve točki: - 2. poglavje (Prost pretok oseb): Republika Slovenija je na tem področju oblikovala stališče, da sprejema pravni red Evropske unije za področje 2 (Prosto gibanje oseb) in ni zahtevala prehodnega obdobja niti izjem. Pravica do socialne varnosti je opredeljena kot ustavna pravica v 50. členu Ustave RS. Na področju zakonskih sistemov socialne varnosti, je RS v celoti usklajena s pravnim redom Evropske unije. Kljub temu pa se bodo sistemi socialne varnosti v Sloveniji dalje prilagajati s ciljem zagotoviti pravno, institucionalno in administrativno podlago, ki je nujna za uspešno koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane kot tudi za delavce, priseljence iz tujih držav. - 13. poglavje (Zaposlovanje in socialna politika): pogajalsko izhodišče Republike Slovenije za področje 13 (Socialna politika in zaposlovanje) se je glasilo, da Slovenija v celoti sprejema pravni red Evropske unije za področje 13, vendar si pridržuje pravico, da prouči potrebo po prehodnem obdobju za izvajanje pravnega reda na področju varnega in zdravega dela s fizikalnimi, kemijskimi in biološkimi agensi. Republika Slovenija ni zahtevala izjem na socialnem področju. 6 Povzeto po: Comprehensive monitoring report on Slovenia' s preparation for membership 2003 in EP 1998.

22 3 POJEM SOCIALNE VARNOSTI 7 Splošno sprejeta definicija pojma socialne varnosti s strani Evropske komisije ne obstaja, definira pa ga s strani javnosti sprejetih več pojmov: socialna varnost ("social security"), ki vključuje javne izdatke za preventivno in kurativno zdravstveno varnost, za nadomeščanje dohodka posamezniku v primeru neprostovoljne, delne ali popolne izgube dohodka in za dodaten dohodek osebam z družinskimi obveznostmi. Širši od tega pojma je pojem socialna zaščita ("social protection"), ki poleg omenjenih izdatkov za socialno varnost vključuje še izdatke za aktivno politiko zaposlovanja in javne izdatke za stanovanjsko oskrbo (nadomestila za najemnino). Najširši pojem so socialni izdatki, ki poleg izdatkov za socialno zaščito vsebujejo še javne izdatke za izobraževanje in javno stanovanjsko oskrbo. 8 Opredelitev pojma obsega po metodologiji ESSPROS (Statistika evropske integrirane socialne zaščite) vsa posredovanja javnih in zasebnih institucij, ki gospodinjstvom ali posameznikom lajšajo breme določenih tveganj brez sočasne zagotovitve enakovrednega nadomestila ali povračila in ki niso rezultat individualnih aranžmajev (v nadaljnjem besedilu izbran pojem te opredelitve je socialna varnost) in kot taka vključuje tveganja za primer: - Bolezen in zdravstveno varstvo: socialni prejemki, ki v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodkov zaradi začasne zadržanosti z dela, zaradi bolezni ali poškodbe in zdravstveno varstvo z namenom vzdrževanja, ohranjanja ali izboljšanja zdravja oseb; - Invalidnost: socialni prejemki, ki zagotavljajo dohodek osebam pod določeno starostjo z zmanjšanimi delovnimi zmožnostmi, kot jih določa zakon o telesni in duševni invalidnosti; v zvezi z invalidnostjo zagotovljena rehabilitacija; blago in storitve invalidnim osebam (brez zdravstvenega varstva); - Starost: socialni prejemki, povezani s tveganji in potrebami starih oseb (izguba dohodkov, nezadostni dohodki, nesamostojno opravljanje dnevnih opravil, manjša vključenost v širše družbeno življenje ) in predstavljajo dohodek upokojenim osebam; - Smrt hranitelja družine: socialni prejemki, ki začasno ali trajno zagotavljajo dohodek osebi pod določeno starostjo, katere zakonec ali najbližji sorodnik je preminul (običajno v primeru, ko je preminuli glavni hranitelj upravičenca); upravičencem nadomeščajo pogrebne stroške oziroma zagotavljajo blago in storitve; - Družina in otroci: socialni prejemki, ki pomenijo finančno pomoč gospodinjstvom pri vzgoji otrok in osebam, ki vzdržujejo druge sorodnike; - Brezposelnost: socialni prejemki, ki v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodka zaradi izgube zaposlitve; zagotavljajo sredstva za življenje oziroma dohodek osebi, ki prvič ali ponovno vstopa na trg delovne sile; nadomeščajo izgubo dohodka zaradi delne brezposelnosti; v celoti ali delno nadomeščajo izgubo dohodka starejšega delavca, ki se je predčasno upokojil, ker je izgubil zaposlitev zaradi ekonomskih razlogov; pokrivajo stroške poklicnega usposabljanja ali preusposabljanja oseb, ki iščejo zaposlitev; pokrivajo stroške prevoza ali preselitve brezposelnih oseb zaradi ohranitve zaposlitve; pomenijo različno blago ali storitve brezposelnim; - Nastanitev: socialni prejemki, za katere je potrebno preverjanje premoženjskega stanja in predstavljajo tista posredovanja javnih institucij, ki so namenjena gospodinjstvom za kritje stroškov nastanitve; - Druge oblike socialne izključenosti: nezadostna stopnja dohodkov ter ostale tvegane socialnoekonomske situacije. 7 Prirejeno po: Klinar 2002. 8 V RS smo sprejeli definicijo socialne varnosti kot pravico posameznika, da je zavarovan za naslednja tveganja: za primer bolezni, nezaposlenosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatve družinskim članom po smrti osebe, ki preživlja družino in pravice, ki so v RS dodatno opredeljene v Zakonu o socialnem varstvu. V diplomskem delu v nadaljevanju uporabljamo pojem "socialna varnost", kot je vsebinsko opredeljena po metodologiji ESSPROS-a. Ustreznejši termin v RS je tako "socialna zaščita".

23 3.1 Socialna varnost kot osnovni element evropskega socialnega modela Socialna varnost je osnovna komponenta evropskega modela družbe. Lahko jo opredelimo kot sistem kolektivnih transferov z namenom zaščititi ljudi pred socialnim tveganjem. Socialna varnost zagotavlja, da se tveganje na področju sociale ne razvije v fenomen revščine ter da pomanjkanje virov ne pomeni izolacije in preprečitve dostopa do storitev, ki so nujne za humano in dostojanstveno življenje posameznika. Izdatki za socialno varnost držav EU-15 so po podatkih iz leta 2001 dosegali 27.5 % BDP (vrhunec izdatkov je bil dosežen leta 1993; tedaj so izdatki za socialno varnost v EU znašali 29 % BDP). Občutne razlike so prisotne med državami članicami EU-15: v letu 2000 sta imeli Irska (s 14.1% BDP) in Španija (z 20.1% BDP) najnižji delež BDP porabljenega za socialno varnost, medtem ko so Švedska (z 32.3 % BPD), Francija (z 29.7 % BDP) in Nemčija (z 29.5 % BDP) na samem vrhu v izdatkih za socialno varnost glede na BDP. Glavni komponenti izdatkov za socialno varnost predstavljajo starostne pokojnine in zdravstveno varstvo-skupaj skoraj dve tretjini vseh izdatkov za socialno varnost (Rousselot-Pailley 2003, 369). Države Srednje in Vzhodne Evrope vključene v analizo v diplomskem delu (Bolgarija, Češka, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija) zapravijo v povprečju 19,5 % BDP za socialne zadeve, če vzamemo v obzir vse bivše države kandidatke (13 držav) je ta delež še nižji in sicer 13,3 % BDP (Vaughan-Whitehead 2002, 117). Kadar izrazimo izdatke za socialno varnost v PPS 9 (Purchasing Power Standards) per capita, postanejo razlike med posameznimi državami še bolj očitne: znotraj EU-15 zapravi največ za socialo Luksemburg, sledi mu Danska, medtem ko Španija in Portugalska zapravita iz tega naslova najmanj (EC 2002). Financiranje in organizacija sistemov socialne varnosti sta izključno v pristojnosti nacionalne države. Evropska zakonodaja na tem področju je osredotočena na dejstvo, kako posamezne države članice spoštujejo in implementirajo temeljna socialna načela v nacionalne sisteme socialne varnosti. Na podlagi načela svobode gibanja, je EU vpeljala mehanizme koordinacije socialne varnosti za delavce migrante (uredbi 1408/71 ter 574/72), ki zagotavljajo, da le-ti ne izgubijo določenih socialnih pravic ob uveljavljanju pravice do gibanja. Uredbi sta bili kasneje dopolnjeni in razširjeni na družinske člane delavcev, samozaposlene, upokojence in študente. Podobno Uredbi 79/7/EEC in 86/378/EEC posegata na področje načela enakosti med spoloma v obveznih in poklicnih shemah socialne varnosti. 3.1.1 Načelo subsidiarnosti Odgovornost za financiranje in oblikovanje politik socialne varnosti je v EU v rokah posameznih držav članic. Harmonizacija nacionalnih socialnih politik ni predvidena, v prihodnosti pa se bodo razlike v organiziranosti socialne varnosti med državami verjetno zmanjševale. Zaradi prostega pretoka ljudi obstaja potreba po usklajevanju politik socialne varnosti. Zgodovina razvoja socialne politike in s tem tudi politike socialne varnosti je tako v skladu z načelom subsidiarnosti, ki pravi, da naj se odločitve ne sprejemajo in izvajajo na ravni EU, če je izvajanje učinkovitejše na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Unija določa zgolj najnižje standarde in pravice, preostali del socialne politike pa je v pristojnosti držav članic. 9 PPS je od nacionalnih valut neodvisna enota, preračunana na podlagi PPP (Purchasing Power Parity), ki izničuje vpliv cenovnih razlik med državami. PPP pa je umetna skupna valuta, ki omogoča primerjavo kupne moči v različnih državah.