PRIKAZI, RECENZIJE. ni mišljenski premik od negativitete subjekta k pozitivni in sebi enaki substanci,

Transcription

1 PRIKAZI, RECENZIJE Mirt Komel Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Gregor Moder Hegel in Spinoza: substanca in negativnost Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana 2009, 278 strani, EUR (ISBN ) Avtor knjige Hegel in Spinoza še zdaleč ni nepoznan slovenski in širši javnosti: Gregor Moder, filozof in gledališki ustvarjalec, prejemnik več nagrad v okviru gledališkega kolektiva Narobov in podoktorski raziskovalec na Jan Van Eyck Academie v Maastrichtu na Nizozemskem, sedaj član uredniškega odbora revije Problemi in eden od ustanoviteljev mednarodnega heglovskega združenja Aufhebung. V pričujoči knjižni predelavi svoje istoimenske doktorske disertacije, v kateri je kompleksen znanstveni jezik poskušal približati širšemu bralstvu, ne da bi obenem pozabil na strogost filozofskega mišljenja, se avtor loteva ene izmed najtežjih, najbolj kontroverz nih in najbolj daljnosežnih dilem filozofije, ki jo je mogoče povzeti v sledečem vprašanju: Hegel ali Spinoza? Hegel je na enem izmed svojih predavanj iz zgodovine filozofije dejal, da v filozofiji si»bodisi spinozist ali pa nisi filozof«, kajti prav Spinoza je bil po njegovem tisti, ki si je v Etiki drznil misliti konsubstancialnost biti in mišljenja skozi koncept substance, ki ga je zoperstavil čisti negativiteti kartezjanskega subjekta. Toda če korak od Descartesa do Spinoze pome- ni mišljenski premik od negativitete subjekta k pozitivni in sebi enaki substanci, potem pomeni korak od Spinoze do Hegla premik od substance k sloviti formuli iz Fenomenologije duha, da je v filozofiji»vse odvisno od tega, da absolut dojamemo ne le kot substanco, temveč tudi kot subjekt«. Celotno moderno filozofijo je navsezadnje mogoče brati v tej luči: bodisi afirmiramo Spinozovo substanco kot eno in nedeljivo, v sebi sklenjeno identiteto bodisi sprejmemo Heglovo postavitev substance kot nečesa, kar jo od znotraj razjeda negativiteta subjekta kot njeno najbolj lastno bistvo. V postspinozistični in postheglovski filozofski tradiciji se je nenehno, implicitno ali eksplicitno, postavljalo prav to vprašanje, pri čemer sta se izoblikovala dva malodane sovražna si tabora: eni so sledili Heglu in njegovi sodbi o Spinozovi filozofiji kot nujnem vstopu v filozofijo (» v filozofiji si bodisi spinozist «), a vendarle ne zadostnem pogoju za filozofiranje (» absolut dojamemo ne le kot substanco «) drugi pa so ravno v Spinozi videli rešitev pred pastmi heglovske dialektike in se prav s pomočjo spinozistične koncepcije pozitivne substance poskušali odrešiti Hegla in negativnosti, ki se kaže v paradoksni definciji absoluta kot substance in subjekta hkrati. Vprašanje potemtakem ni novo, toda prav posebna odlika Modrove knjige je v tem, da nikoli ne popusti skušnjavi, da bi se postavil v en ali drugi tabor, obenem zavedajoč se, da nevtralna pozicija razsodnika ni možna, da je dilema preostra in 291

2 292 problem premočan, da bi se lahko do njega ne opredelil. Natanko po tej poti nas popelje Modrova knjiga, namreč po poti, ki jo še najbolje upodablja Moebiusov trak: po zgornji površini substanca, na njeni hrbtni plati pa negativnost ali z nazornimi avtorjevimi (avtorskimi) besedami:»subjekt kot nagnjenost ali ukrivljenost substance same«pri čemer pot ni niti enoznačna niti enostavna, marveč polna obratov in zagat. Od uvodnih zastavitev vprašanja in zagat recepcije problema razmerja med Heglom in Spinozo, substance in negativnosti, kakor se kažejo od zunaj, hitro preidemo na vsebinska vprašanja, ki zadevajo v samo srčiko problema, zastavljenega skozi Heglovo logiko čiste biti. Če je v uvodnem poglavju (»Hegel in Spinoza«) filozofski problem premišljen s posebnega zgodovinskega gledišča, potem je v drugem poglavju (»Zgodovina in logika«) sama zgodovinskost zastavljanja vprašanja premišljena z občega ontološkega stališča, ki pretrese sicer raznorodne, a problemu pertinentne topike (»Orient in zadrega začetka«,»eleatska dialektika«,»novoplatonizem«itd.). Premišljena strukturiranost celotne knjige se kaže v še eni ponovitvi istega koraka filozofijazgodovina, ko avtor po tretjem, najbolj»heglovskem«poglavju celotne knjige (»Telos, teleologija, teleioza«), v četrtem problem znova zastavi s stališča zgodovine, toda tokrat s spinozističnim obratom, namreč zgodovine kot časovnosti, ki se kaže v smrti in končnosti (»O smrti in končnosti«), čemur sledi sintetično peto, nemara najbolj»čisto«filozofsko poglavje celotne knjige (»Ontotelogija«). Pot se, še pred sklepnimi sentencami o substanci in negativnosti, sklene z izjemno aktualnim interpretativnim branjem Althusserja in njegove teorije ideologije, ki jo izvirno razume na heglovsko-spinozističen način (»Ideologija in izvornost odklona«). Sicer pa je ob tem vsekakor treba povedati še to, da za sodobne primere in posodobitve starih ni potrebno čakati do zadnjega poglavja knjige. Nanje naletavamo ves čas ob ponazarjanju najtežjih filozofskih problemov, od komedije do čokolešnika, kar za avtorja samo še potrjuje staro dobro heglovsko opazko, da je duhovitost najboljši indic človeka, ki ima duha. Pravijo, da kritika ne more biti dobra, če v stvari, ki jo jemlje v pretres, ne najde tudi kaj graje vrednega. In ker tale recenzija pretendira biti dobra kritika, sledi pregovorni»nož«, ki pa ga recenzent ne bo zabodel v hrbet, marveč odkrito pod rebra (avtor in recenzent kot tista brechtovska alegorija heglovskih pojmov, ki se čez dan štihajo pod rebra, zvečer pa mirno sedejo na prijateljski klepet): v gibanju, kakor je razvidno iz zgoraj podanega pregleda kazala knjige in njenih vsebin, torej v gibanju od historične časovnosti, ki se zdaj zastavi kot zunanji problem filozofov, zdaj kot notranji problem same filozofije, se kaže določena avtorjeva slepa pega, ki se emblematično zgošča na ravni lakune v bibliografiji: na poti od Spinoze do Hegla in od Hegla do Althusserja namreč umanjka temeljni

3 korak, ki bi omogočil vsebinsko bolj koherentno izpeljavo celotne posodobitve problema, namreč Marx. Zdi se, da je omenjena avtorjeva slepa pega (Hegel brez Marxa), tokrat v obratnem smislu (Marx brez Hegla), velik problem za veliko večino humanistov in družboslovcev današnjega časa, še posebej za tiste, ki razmerje med Heglom in Marxom razumejo na prav tako izključujoč način, kot nekateri razumejo razmerje med Heglom in Spinozo, pri čemer nočejo ali ne zmorejo videti, da tako kot ni Hegla brez Spinoze, tudi ni Marxa brez Hegla. Ampak tako kot nasploh narekujejo manire, namreč da po graji navržeš vsaj še eno, po možnosti sklepno pohvalo, tako se tudi pričujoča recenzija ne bo končala z očitkom, marveč z napotkom na branje: alternativa sploh ni»hegel ali Spinoza«, marveč, parafrazirajoč samega Hegla: v filozofiji si bodisi za Hegla in Spinozo (tj. modrovec) bodisi nisi filozof. Tomaž Krpič Asia Friedman Blind to Sameness. Sexpectations and the Social Constructionof Male and Female Bodies The University of Chicago Press, London 2013, 224 str., 25.00$ (ISBN ) Tu pa tam se vsakomur, ki se z neko temo v družboslovju raziskovalno ukvarja že zelo dolgo, zgodi, da ga prešine misel, kako dobro bi bilo, ko bi kdo napisal takšno in takšno knjigo. Zdi se, da takšni občutki še posebej radi prevevajo tiste, ki se raziskovalno smukamo na mejah med različnimi raziskovalnimi področji, teorijami, paradigmami in epistemologijami. Knjiga kognitivne sociologinje in sociologinje telesa Asie Friedman Blind to Sameness. Sexpectations and the Social Construction of Male and Female Bodies je gotovo knjiga, na katero čakam(o) že vrsto let. Pa ne zato, ker povezuje dve različni raziskovalni področji sociologijo telesa in kognitivno sociologijo, ampak prej zato, ker je to eno izmed redkih del, ki obravnava telo skozi perspektivo kognitivne sociologije. Pred časom sem nekje prebral pritoževanje Karen A. Cerulo nad tem, da kognitivna sociologija ostaja na robu sociološkega interesa. Glede na to, da bi lahko kognitivno sociologijo slikovito opisali kot teorijo o družbi, katere domet je»od vratu navzgor«, torej kot teorijo, ki je (celo) za okus sociologov nekoliko pretirano kognitivistična (ojoj, kakšen očitek!), drugače tudi ne more biti. (Še največ so se kognitivni sociologi doslej zbliževali z lingvistiko.) Zato me še posebej veseli, da smo vsaj v primeru knjige Friedmanove lahko priča precej uspešnemu poskusu povezovanja kognitivne sociologije s vsaj meni se tako zdi komplementarno vejo sociologije, ki se osredotoča na proučevanje človekovega telesa. Takšno povezovanje je sicer precej tvegano in ni bilo v sociologiji nikdar prav zelo popularno. Tvegano je zato, ker lahko kar hitro pristanete v stanju, ko ste»od vratu navzgor«zatopljeni v proučevanje razprav o odno- 293

4 294 su med telesom in umom. Dandanes le še redko srečate koga, ki bi ga ta tema resnično zanimala, pa še ta bi se moral pri hoji že izdatno opirati na palico, pri čemer bi se njegova častitljiva bela brada prav počasi vlekla za njim. Friedmanove takšne razprave ne zanimajo. Kar zadeva odnos med umom in telesom, preprosto predpostavlja, da ta obstaja. To bi nam, sociologom, ki smo v veliki meri empiricisti, vendarle moralo zadostovati. Popularno pa v sociologiji povezovanje teles in uma tudi ni bilo. Če se je v sociologiji na splošno že kaj in kdaj govorilo o telesu, potem je pri govorjenju praviloma tudi ostalo, točneje pri diskurzu o telesu, pa je bil potem mir. Kajti diskurzivne teorije podreditev telesa diskurzu ni nikdar preveč motilo. Svetla izjema v sociologiji so seveda sociologi telesa in pa nekatere novodobnejše smeri feminizma. In če povezovanje med različnimi paradigmami v sociologiji še nekako sprejemamo (in bi zgolj zaradi tega še ne veljalo zapravljati časaza branje knjige Friedmanove), je precej bolj zanimiva in hvale vredna njena osred nja ideja: ljudje smo kot pripadniki specifične kognitivne skupnosti, v kateri se edinole lahko naučimo opazovati in sprejemati svet, pogosto kognitivno slepi za podobnosti oziroma enakosti. Hitro opazimo razlike, ker nam prinesejo informacijo in nam omogočijo delovanje v družbenem svetu, za podobnosti ali celo enakosti pa smo praviloma slepi. Marsikateri družbeni fenomeni, vključno s homofobijo, rasizmom, ksenofobijo in podobnimi, temeljijo prav na tej kognitivni slepoti za enakost. Razlike se nam zdijo bolj privlačne kot enakosti. Zdi se nam, da so pripadniki drugih etnij popolnoma drugačni od nas, čeprav imamo več skupnega kot tistega, kar nas del različne. Saj ne, da enakosti ali istosti ne bi videli, le zavestno tematiziramo in/ ali celo problematiziramo jih pa zlepa ne. Ne zbodejo nas v oči, pa čeprav bolščimo vanje. Ta ideja sicer ni originalno Friedmanina. Že davno prej jo je obširno v svojih delih obravnaval starosta kognitivne sociologije Eviatar Zerubavel, ko je govoril o družbeni funkciji kognitivne delitve in združevanja. Je pa vsaj njena uporaba precejizvirna. Avtorica jo v obliki študije aplicira na področje percepcije spolov oziroma ne-razlik med spoloma (niti ne spolnosti, ta je pravzaprav niti ne zanima). Podobno si Friedmanova pri Zerubavelu in še nekaterih drugih sociologih kognitivistih»izposodi«še vrsto drugih njegovih konceptov (predvsem Zerubavelovo tiplogijo rigidnega, poljubnega in prilagodljivega delovanja človekovega uma), kar zadeva»konzumiranje«idej sociologov telesa pa je precej manj podjetna. Na njenem»jedilniku«se znajdejo le trije res pravi sociologi telesa: Bryan S. Turner, Chris Shilling in Frank Arthur. In ko že naštevam, kdo vse se je avtorici zdel pri pisanju njene razprave»uporaben«, ne morem mimo dejstva, da ena od njenih kolegic kognitivnih sociologinj na seznamu literature celo manjka. Gre za Lynn Carr, ki je že pred leti napisala zanimivo študijo o razmerju med spoli, spolnostjo in kognicijo in bila pri tem tudi

5 precej inovativna. Nemara za okus Friedmanove nekoliko preveč? Kakorkoli že, vrnimo se raje k rdeči nitiknjige Asie Friedman. Princip aplikacije tega, kar Friedmanova imenuje kognitivni filter, ko posamezniki v socialni interakciji vsakdanjega življenja poskušajo ugotoviti, kakšnega spola je njihov sogovornik ali sogovornica, je morda preprost, a gre zgolj za videz. Da je spol družbeno konstruiran, je že stara zgodba, in Friedmanovaji sploh ne nasprotuje. A če so se v»polpretekli«zgodovini sociologije sociologinje in (nekateri) sociologi trudili, da bi dokazali, da so razlike, kot prvo, družbeno konstruirane, in kot drugo, da so te razlike med spoli tako zelo velike zaradi moške prevlade, pa Friedmanova ploščo do neke mere obrne. Razlike med spoli so družbeno konstruirane, po Friedmaninem mnenju te deloma sicer temeljijo tudi na bioloških razlikah med spoloma, le da niso velike, ampak ravno nasprotno majhne. Ker jih posamezniki vidijo kot zelo pomembne, jih naredijo za velike. Zato je le uspešno(v smislu integracije oziroma ponotranjenja vloge praktičnega družbenega teoretika) socializiran posameznik sposoben iz majhnih razlik v telesnih atributih v vsakdanji praksi razločiti»seme od plevela«. Toda pozor! Razlike med ženskim in moškim spolom niso majhne zaradi tega, ker bi se objektivno zmanjšale. Ali morda zato, ker bi se spolne značilnosti obeh spolov pomešale ali izenačile (Friedmanova proti koncu knjige o spolih govori kot o kontinuiteti med dvema skrajnima oblikama spola moškim in ženskim). Razlike so še vedno prisotne, takšne in drugačne. Njihovo zmanjšanje je relativno, in sicer v odnosu do ne-razlik oziroma do tistih atributov človeškega telesa, ki jim določena kultura ne pripisuje simbolnega pomena v opredeljevanju spolnosti. Po prepričanju Friedmanove večina telesa pravzaprav sploh ne»sodeluje«pri opredelitvi spola. Treba je posebej poudariti, da Friedmanova ni ravno največja zagovornica paradigme družbene konstrukcije realnosti, vsaj ne tiste, ki sta jo postavila Thomas Luckmann in Peter Berger. Zanimivo je tudi, da ni preveč stroga glede razlikovanja med družbenim in biološkim spolom. Mestoma celo uporablja izraz biološki spol (angleško»sex«; glej na primer celotno drugo poglavje), v resnici pa ima pri tem v mislih oba spola. Zato menim, da Friedmanova raje sledi konstrukciji družbene realnosti Johna R. Searla. Na videz malenkostna sprememba v kombinaciji pojmov je nujna, sicer povezovanje dveh disciplin, kognitivne sociologije in sociologije telesa, sploh ni mogoče. Friedmanova je sicer pri sledenju novi paradigmi nekoliko omahujoča oziroma neprepričljiva, saj ji proti koncu knjige celo nekoliko zmanjka sape in je zadovoljnaže s tem, da»zasilno pristane«pri ugotovitvi, da je že Marcel Merleau-Ponty dejal, da je svet večji in kompleksnejši, kot je naš konstruirani svet, ki smo mu ljudje pogosto edinole pripravljeni priznati obstoj. Friedmanovo očitno močno vleče v fenomenologijo, a se zdi, da o njej 295

6 296 ve nekoliko premalo, da bi lahko v to smer sama suvereno potegnila voz, na katerem teče razprava o družbeni percepciji telesa. A kdor ni z malim zadovoljen, menda velikega niti ni vreden. Zato to raje pustimo vnemar in upajmo, da bo Friedmanova svoje poznavanje fenomenološke tradicije izboljšala, in to izkazala v kateri od svojih naslednjih knjig. Je pa avtorica pokazalo precejšno spretnost v uporabi raziskovalne metodologije, s pomočjo katere je empirično testirala svoj obrat od spolnega razlikovanja k spolni istosti. Na tem mestu velja pohvaliti nekakšen epistemološko-metodološki dodatek, ki ga je Friedmanova dodala na koncu svoje knjige in v katerem precej samokritično pojasni spoznavne omejitve svoje filtrske analize. V njem sicer ne najdemo kakšne posebne epistemološke»zadrege«ali težave, ki je družboslovci ne bi že dobro poznali od težav z»razpršenostjo«terminologije do določenih težav z»vzorčenjem«v kvalitativnem raziskovanju, je pa njena gesta vseeno pohvalna. A vrnimo se raje k metodologiji, ki jo je uporabila Friedmanova v svoji knjigi. Pri raziskovanju družbenih fenomenov na splošno se družboslovci radi zatekamo k precej preprostemu epistemološkemu triku: poiščemo družbeno»anomalijo«, ki nam pomaga ustvariti razliko in s tem informacijo, nato pa s pomočjo te informacije sklepamo, seveda ne kar naravnost, o naravi ne-anomaličnega dela družbe. Friedmanova si je izbrala dve skupini posameznikov, za kateri je značilno, da imata zelo poseben odnos do spolnosti: a) slepe in b) transeksualce. Za prve je značilno, da se morajo pri sporazumevanju z drugimi posamezniki, tudi kar se tiče ugotavljanja sogovornikovega spola, zanašati na druge čute, predvsem na sluh in tip. Kdo ve, a morda je res krivo predvsem to, da so slepi v družbi vedno v manjšini in da se družbena konstrukcija spolnih atributov vrti predvsem okrog vizualnih znakov. Slepi so torej v tem smislu drugačni, zato»vidijo«tisto, kar je»normalnim«skrito oziroma očitno v tolikšni meri, da se tega sploh ne zavedajo, v primeru Friedmanine knjige različnosti in spolne istosti. Na drugi strani pa so transeksualci tisti, ki se pri konstrukciji oziroma individualni spremembi spola zelo dobro zavedajo družbene konstrukcije spola in tipologije atributov, ki opredeljujejo oba spola. Vedo, kateri spolni atributi na lastnem telesu jih motijo, vedo, kateri ne sodijo skupaj, zato v grozo spravljajo druge, in vedo, kaj je glede tega treba na njihovih telesih spremeniti. (Ali pa tudi ne.) Glede tega so pravi ljubiteljski strokovnjaki za telesne spolne atribute. Friedmanova je podatke pridobila s pomočjo poglobljenih intervjujev s 27 slepimi osebami in z 41 osebami, ki so se izrekli kot transeksualci. Če potegnemo črto pod to, kar smo povedali o Friedmanini knjigi, lahko ugotovimo, da gre kljub manjšim pomanjkljivostim za povsem zgleden izdelek, ki sicer na prvih straneh obeta več, kot potem bralcu na koncu ponudi, in ki je občasno mestoma tudi nekoliko neroden v

7 svoji realizaciji, se pa avtorica tega zaveda. Sam tem pomanjkljivostim ne bi dal prevelike teže. Nekateri se namreč še spominjamo Feyerabendovega epistemološkega anarhizma, v skladu s katerim se novonastajajoče teorije ob soočenju s starimi, že uveljavljenimi in dobro izdelanimi družboslovnimi teorijami in paradigmami sprva nerodno opotekajo, dokler ne shodijo, stečejo in na koncu s starimi teorijami (vsaj z nekaterimi med njimi) lahkotno opravijo. To pa je tisto, na kar tisti, ki sledimo kognitivni sociologiji in sociologiji telesa oziroma njunemu povezovanju, še čakamo. Janja MIKULAN Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici / School of Advanced Social Studies in Nova Gorica Zenonas Norkus On Baltic Slovenia and Adriatic Lithuania: A qualitative comparative analysis of patterns in post-communist transformation Apostrofa, distributed by Central European University Press, Vilnius 2012, pp. 375, US$ (ISBN ) This impressive comparative analysis of the transformation of post-communist societies begins by revealing the author s ambition to provide a building block for the Vilnius (Lithuanian) school of the postcommunist studies which would be a worthy successor to the first academic research institute in Soviet Studies in the world (p. 12) also located in Vilnius where the author lives and works. The focus of the book On Baltic Slovenia and Adriatic Lithuania is on explaining the causes and significant differences of the post-communist economic and political development of Eastern societies. In the book, postcommunist transformation is understood as a changeover to a liberal democracy and rational entrepreneurial capitalism. However, the book tries to promote post-communist transformation as an exit from communism that can take different paths where not all end up as liberal democracies and rational entrepreneurial capitalism. Norkus undertakes a comparative analysis of 29 countries, where special attention is paid to the Lithuanian case of transformation in comparison to transformations in other Baltic countries and Slovenia. The book covers the patterns of political and economic change during the first decade of the post-communist transformation. The volume is very clearly structured and logically divided into two parts with respect to its two main goals. Zenonas Norkus aims to construct a strong theory of post-communist transformation with predictive power and to provide an in-depth account of post-communist transformations. The book seeks to clarify the entire spectrum of orientations, modes of exit, and economic and political outcomes of post-communist transformation. The author searches for generalisations/patterns that 297

8 298 would build a post-communist transformation theory applicable to the majority of post-communist countries (29 observed cases). Norkus formulated these patterns by applying the multi-value Qualitative Comparative Analysis (mvqca) and TOSMANA software. This methodology enabled a systematic comparison of all paths of postcommunist transformation and the elimination of those variables with no casual relevance. The selected methodology therefore allowed Norkus to identify 64 possible pathways of post-communist transformation. However, 29 of the observed countries fall under 17 pathways so there are 47 conceptually possible forms of post-communist transformation with no observed cases. QCA can limit its range only to observed instances or allow the software to make counterfactual assumptions about unobserved cases. Norkus decided on the latter approach and came up with interesting counterfactual assumptions about logically possible but empirically unobserved cases. As mentioned, the theory was also developed as a tool for analysing the unique political, economic, social and cultural features of Lithuania. It is thus appropriate that the exploration in the second part of the book goes beyond the needs of the general theory presented in the first part. The book is not only innovative from the theoretical perspective, but from the methodological one, too. Most transitologists whose focus of analysis is on democratisation and marketisation use quantitative methods that have proven insufficient for explaining the different transitions. Accordingly, Norkus makes an important contribution to the literature dealing with exits from communism. At this point, we must also mention that there are some other exceptions among authors applying qualitative approaches in the study of post-communist transformation such as Schneider and a group of Slovenian sociologists including Adam, Makarovič, Rončević and Tomšič who are employing fuzzy-set analysis. In the first part, which consists of four chapters, the author presents the general theory of patterns of post-communist transformation. It is crucial that the book stresses that the intended time scope of the general theory is limited, especially when it comes to explaining the outcomes of the post-communist transformation in Slovenia after The limitation of the theory derives from the fact that the outcomes of post-communist transformation are determined by the initial conditions and other factors that are unforeseeable or only appear later on. The author presents Slovenian developments as an example of an ideal post-communist transformation with the very best outcome. However, since the financial and economic crisis Slovenia has been facing significant challenges in all domains introduced and analysed in the book cultural, social and especially political and economic. It would therefore be incredibly interesting and valuable to see what kind

9 of an approach the author would use to construct a theory that could address the development of Slovenian society after 2008, again in a comparative perspective with the other postcommunist countries. In the first chapter, Norkus presents a short description of communism as the point of departure of post-communism transformation, develops a concept of exiting from the communist state, and classifies the pathways of post-communist transformation. He points to four aspects of an exit from communism (orientation, economic mode, political mode and outcome). Although the author describes several possible outcomes of post-communist transformation, not all outcomes are equivalent. One possible outcome of a post-communist transformation is understood to be the most optimal a combination of rational entrepreneurial capitalism (REC) and a liberal democracy without the author questioning whether such an outcome is in fact truly ideal. The second chapter focuses on the orientations and modes of post-communist transformation. Norkus details the variables used to describe the initial conditions of a post-communist transformation in cultural, economic and political domains. The author assigns four values of these three domains or initial conditions variables to 29 empirical cases of post-communist transformations. For the cultural conditions or socalled orientation of post-communist transformation, Norkus distinguishes four values, namely: continuation, restitution, emulation (imitation) and innovation. He classifies Slovenia as the only country displaying an innovative orientation in the economic and political domains. For the economic conditions, he differentiates minimal, partial, gradual-incremental and radical (shock therapy) values or market reforms. He describes Slovenia as a clear case of a gradual incremental form of an economic mode of exit. Further, he also assigns four values for the political mode of exit: continuation of the authoritarian regime, democratisation from above, anti-communist revolution from below, and refolution (a pact of excommunist and opposition elites). According to Norkus, Slovenia encountered the latter mode of political transformation. The third chapter explains the concepts used to describe the outcomes of post-communist economic and political transformation and applies those concepts in the explication with the intention to classify specific post-communist countries. The fourth chapter is the book s central chapter since it moves from a conceptual analysis and description of cases by key variables to a presentation of ten final patterns explaining the causes of the emergence or non-emergence of liberal democratic capitalism, rational entrepreneurial capitalism, political oligarchic capitalism, state capitalism and a liberal democracy. These patterns represent the post-communist transformation theory. A special value of this chapter and the book in general lies in the author s analysis of patterns that cover 299

10 300 both actually existing and only potential (counterfactual) pathways for all cases of post-communist transformation. Therefore, the volume offers rich calculations and explanations of all ways of post-communist transformation. If we are to make a conclusion regarding the first part of the book, Norkus meets the high criteria of a good theory since the author not only explains the outcome of the observable cases of post-communist transformation, but also elaborates different varieties in the outcomes of transformation and formulates specific scenarios about unobserved but theoretically possible cases. In one table, Norkus presents a classification of 17 empirically observable pathways of post-communist transformation. As already mentioned, this is far less (17) than the number of all possible pathways (64), which means that the empirical reality is quite poor. Since Norkus classified 29 observed countries into 17 pathways of post-communist transformation, this means that certain countries had very similar pathways. In the second part of the book, which is made up of three chapters, Norkus goal is to apply the general theory of the post-communist transformation of Eastern European countries developed in the first part to an analysis of the state and trends of the development of post-communist Lithuania, also in a comparative perspective. In addition to the orientations, economic and political modes of transformation, Norkus uses the extra variables explained below in the presentation of the fifth chapter and also extends the time frame since the analysis in this part is not only limited to the first post-communist decade but also covers certain developments in 2009 and In the fifth chapter, he takes up a question which is repeatedly tackled in the Lithuanian mass media by concerned citizens and analysts: why was Estonia less affected by the transformational recession of the early 1990s, recovered first and performed best among Baltic states. He concludes that the alleged ex-communist misrule was not the main cause of Lithuania s underperformance, but geostrategic (Baltics) and cultural (Protestants vs. Catholic) factors. The analysis in this part also includes Latvia and Estonia. However, in the sixth chapter, his in-depth comparison is extended by adding the case of Slovenia. This chapter is probably the most interesting part of the book for Slovenian readers. It directly addresses the title of the book On Baltic Slovenia and Adriatic Lithuania. Norkus argues that the implementation of the Sachs Peterle Umek Act (a Slovenian plan of shock therapy) in 1992 would most probably not have made Slovenia an Adriatic Estonia. Due to the different cultural tradition (Catholic religion and its influence on Slovenian society) and political power balance (influential ex-communist political parties), it would instead have made Slovenia an Adriatic Lithuania with an economic performance superior to that of

11 Lithuania, but inferior to the present. In addition, he concludes that if there had been a real chance for Slovenia to become an Adriatic Lithuania, there were no real possibilities for Lithuania to become Baltic Slovenia. Although the author s macro and micro description of the Slovenian transitional economy is correct, he does not recognise the importance of the economics of development for the development of the country. This includes development factors such as developmental strategies, the development of small and medium-sized enterprises, investments in human resources, elevation of the idea of a society of knowledge, the stimulation of research and development, the stimulation of innovations and use of IT technologies etc. In recent years, Slovenia has definitely been lagging behind in most of these domains and, from this angle, the situation and prognoses for Slovenia are not as good as they are presented in the book. Detailed analyses of the Slovenian situation from this standpoint could also offer a partial explanation of the current economic situation. In general, such results definitely put the gradualist approach in a different perspective and make us wonder if Slovenia really (still) belongs to the capitalist world system core, as seen by Norkus. And, last but not least, we would like to briefly address the Slovenian political transformation presented as innovative and ingenious. Although the descriptions in the book are correct, I believe they are too general and do not offer a deeper analysis that would reveal various deficiencies of the Slovenian political domain and provide a fruitful platform for understanding the political crisis in the country. In analysing and understanding the Slovenian political results of the post-communist transformation, special attention should be also given to various stakeholders (political parties, public administration, judiciary, mass media, civil society etc.), policy-making processes, political participation, readiness to carry out different reforms etc. The final chapter of the book is devoted to questions of the consolidation and quality of the liberal democracy in Lithuania. Norkus concludes that Lithuania is a unique example of a post-communist society because the pact with the ex-communist and anti-communist elite was never really abolished and he points out the institution of presidential impeachment as a stress test of the Lithuanian liberal democracy. 301