22. poglavje: Povrnitev škode (31) 23. poglavje: Odgovornost več oseb za isto šk odo (32) 24. poglavje: Splošno o neupravičeni

Transcription

1 Kazalo po poglavjih (številka pred oklepajem pomeni stran v knjigi, na kateri se začne besedilo poglavja, številka v oklepaju pa stran podrobnega kazala poglavja) 1. poglavje: Uvod... 53(11) 2. poglavje: Temeljni instituti obligacijskega prava... 61(11) 3. poglavje: Način urejanja obligacijskih razm erij (13) 4. poglavje: Temeljna načela obligacijskega prava (13) 5. poglavje: Splošno o nastanku (obligacijskih) obveznosti in pravic (14) 6. poglavje: Pogodba (15) 7. poglavje: Predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe (15) 8. poglavje: Način sklenitve pogodbe (19) 9. poglavje: Zastopanje (19) 10. poglavje: Razlaga pogodb (22) 11. poglavje: Neveljavnost pogodb (22) 12. poglavje: Posebna pravila za dvostranske pogodbe (dvostranska poslovna razm erja) (24) 13. poglavje: Učinki (sklenitve) pogodbe (26) 14. poglavje: Enostranski pravni p o s li (26) 15. poglavje: Splošno o odškodninski odgovornosti (26) 16. poglavje: Splošno o neposlovni odškodninski odgovornosti (27) 17. poglavje: Krivdna neposlovna odškodninska odgovornost z domnevo k riv d e (27) 18. poglavje: Odgovornost za škodo, ki jo povzroči deliktno nesposobna oseb a (29) 19. poglavje: Odgovornost nosilca podjema (delodajalca) za ravnanje osebe, ki je njegov personalni substrat (delavca) (29) 20. poglavje: Objektivna neposlovna odškodninska odgovornost (29) 21. poglavje: Posebne vrste (oblike) neposlovnih odškodninskih odgovornosti (30)

2 22. poglavje: Povrnitev škode (31) 23. poglavje: Odgovornost več oseb za isto šk odo (32) 24. poglavje: Splošno o neupravičeni pridobitvi in poslovodstvu brez naročila (33) 25. poglavje: Neupravičena pridobitev (33) 26. poglavje: Poslovodstvo brez naročila (negotiorum gestio) (34) 27. poglavje: Splošno o pravnih posledicah nepravilne izpolnitve obveznosti (35) 28. poglavje: Pravne posledice nepravilne izpolnitve poslovnih obveznosti 735 (35) 29. poglavje: Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (41) 30. poglavje: Pridržna pravica (42) 31. poglavje: Upnikove pravice v nekaterih posebnih prim erih (42) 32. poglavje: Splošno o prenehanju (obligacijskih) obveznosti in pravic (42) 33. poglavje: Izpolnitev obveznosti kot pravni temelj njenega prenehanja 931 (43) 34. poglavje: Prenehanje poslovne obveznosti zaradi prenehanja pogodbe 993 (46) 35. poglavje: Drugi načini prenehanja obveznosti (46) 36. poglavje: Z astaranje (47) 37. poglavje: Posebna pravila za nekatere vrste obveznosti (47) 38. poglavje: Denarne obveznosti (48) 39. poglavje: Obveznosti z več izpolnitvenimi ravnanji (predm eti) (48) 40. poglavje: Obveznosti z več dolžniki ali upniki (48) 41. poglavje: Sprememba upnika ali dolžnika (49) 42. poglavje: Odstop terjatve s pogodbo (49) 43. poglavje: Sprememba dolžnika (50) 44. poglavje: Poroštvo (51) 45. poglavje: Nakazilo (asignacija) (52) 10

3 2. poglavje Temeljni instituti obligacijskega prava 2.1. Namen poglavja Pomen temeljnih institutov obligacijskega prava Temeljni instituti imajo pri (pravilni) uporabi pravil obligacijskega prava podoben pomen, kot ga imajo aksiomi pri matematiki. Če pri postavitvi (oblikovanju) matematične enačbe, s katero želimo izraziti zvezo (relacijo) med dvema fizikalnima pojavoma, vključimo člen (definicijo), ki nasprotuje aksiomu, bo zveza (relacija) nujno napačno izražena. Podobne posledice ima uporaba napačne opredelitve temeljnega instituta obligacijskega prava pri uporabi nekega pravnega pravila. Pravna stroka si prizadeva oblikovati notranje skladen (konsistenten) sistem pravnih pravil, ki se uporabljajo na določenem pravnem področju (na primer področju obligacijskega prava). Notranja skladnost (konsistentnost) in natančnost (doslednost) sta pomembni tudi pri (pravilni) uporabi pravnih pravil za presojo konkretnega (posamičnega) pravnega položaja. Pri uporabi in razlagi pravnih pravil je treba, enako kot pri vsakem drugem razumnem (racionalnem) udejstvovanju, ustrezno samokritično upoštevati bistvene značilnosti delovanja človekovega uma, to je miselnih postopkov, posledica katerih so stališča in odločitve, ki jih oblikujemo. Človek (kot razumsko bitje) je sposoben zelo hitro ovrednotiti določen položaj, sprejeti odločitev o tem, kako naj ravna v tem položaju, in ravnati v skladu s tem položajem. Razlog človekove sposobnosti hitrega odziva na določen položaj je sposobnost človeških možganov vzporedno obdelovati velike količine informacij in sposobnost analognega razmišljanja (razmišljanja na podlagi primerjave s podobnimi položaji). Tako pri shranjevanju informacij (spominski funkciji) kot pri njihovi uporabi (razmišljanju) pa človeški možgani delujejo podzavestno selektivno. To pomeni, da izločijo ali poenostavijo nekatere informacije, ne da bi se človek pri oblikovanju svojih odločitev tega postopka selekcije (izločanja in poenostavljanja informacij) zavedal. Ta sposobnost (značilnost delovanja človeških možganov) je bila odločilni dejavnik, d aje človek postal vodilna vrsta in da je trenutno uspešnejši pri preživetju od vseh drugih vrst. Posledica te sposobnosti pa je tudi, da je človek (človekov um) pogosto nenatančen, nezanesljiv in notranje neskladen (nekonsistenten) pri svoji presoji. Zato se nam lahko zelo hitro zgodi, da pri presoji določenega (zlasti bolj zapletenega) pravnega položaja: - bodisi prezremo kako pomembno značilnost (smo premalo natančni) - bodisi prezremo, da smo v nizu argumentov, s katerimi utemeljujemo svojo odločitev, prišli sami s seboj v nasprotje (smo nekonsistentni pri presoji). Pravna stroka se pri oblikovanju in uporabi (sistema) pravnih pravil ne more opreti na enako natančno in rigidno (glede doslednosti in notranje skladnosti) ogrodje, kot 61

4 je matematika, na katero se pri dokazovanju notranje skladnosti (in s tem pravilnosti) svojih spoznanj lahko opirajo naravoslovne stroke.1 Namesto jasno (enopomensko) opredeljenih matematičnih kategorij v pravu uporabljamo pravne institute, namesto enačb, s katerimi v matematiki povezujemo različne kategorije, pa v pravu uporabljamo pravna pravila, ki jih izražamo z besedami. Ker v pravu nimamo enako zanesljivega (natančnega, doslednega in notranje skladnega) ogrodja, kot ga imajo naravoslovne stroke, je še toliko bolj pomembno, da smo dosledni pri opredelitvi in uporabi temeljnih institutov, na katerih gradimo sistem obligacijskega prava (znotraj širšega sistema civilnega prava) Izhodišča za opredelitev temeljnih institutov Obligacijsko pravo je del vsakega sodobnega pravnega sistema. Zato so kot izhodišče za opredelitev temeljnih institutov obligacijskega prava uporabljena spoznanja (opredelitve) splošne teorije prava (pravoznanstva). Temeljna funkcija prava je urejanje razmerij med pravnimi subjekti. To funkcijo opravlja tako, da določa medsebojne pravice in obveznosti subjektov v določenih dejanskih, družbenih razmerjih in s tem subjekte teh razmerij povezuje v pravna razmerja. Zato je najprej opredeljen institut obligacijsko razmerje (razdelek 2.2.). Drugi temeljni instituti obligacijskega prava pa so sestavine obligacijskega razmerja (razdelek 2.3.). To so: - subjekti obligacijskega razmerja (razdelek 2.4.), - izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obligacijskega razmerja (razdelek 2.5.), in - obligacijske pravice in obveznosti, ki so vsebina obligacijskega razmerja (razdelek 2.6.). Za nastanek, spremembo oziroma prenehanje obligacijskih pravic in obveznosti (in s tem obligacijskega razmerja) mora obstajati (nastopiti) ustrezen pravni temelj. Ta institut je razložen v razdelku 2.7. Pomemben del obligacijskega prava so poslovna razmerja. Osrednji institut teh razmerij je pravni posel, ki je opredeljen v razdelku 2.8. Kot (splošno) izhodišče za razumevanje in (pravilno) uporabo pravil obligacijskega prava so pomembne še: - temeljne razvrstitve obligacijskih razmerij in obveznosti, ki so razložene v razdelku 2.9., in - značilnosti obligacijskih razmerij, ki so obravnavane v razdelku Pomen m atem atike kot ogrodja za preverjanje pravilnosti spoznanj naravoslovne stroke in za odpravljanje (obvladovanje) pom anjkljivosti delovanja um a posam eznika je zgoščeno izražen v tej misli svetovno priznanega m atem atika in fizika:» F o ro u r individual m inds are notoriously imprecise, unreliable, and inconsistent in their judgem ents. The precision, reliability, and consistency that are required by our scientific theories dem and som ething beyond any one o f our individual (untrustworthy) m inds. In m athem aties, we find a far greater robustness than can be located in any particular m ind.«(roger Penrose, The road to realily, Vintage Books, London 2005, stran 12). 62

5 Terminologija N. Plavšak Prvi (nujni) korak za dosego doslednosti pri opredelitvi temeljnih institutov je izbira (določitev) pojmov (besednega niza), s katerimi označujemo posamezne institute, in dosledna uporaba teh pojmov tako, da za označevanje določenega pravnega instituta vedno uporabimo isti pojem (besedni niz). Doslednost še ni v celoti dosežena, niti v slovenski pravni stroki, ki se ukvarja z obligacijskim (civilnim) pravom, niti v OZ in drugih zakonih, ki urejajo področje obligacijskega prava. Zato so pri vsakem institutu poleg pojma, ki je po presoji avtorjev te knjige najprimernejši in ki se uporablja za njegovo označevanje v tej knjigi,2 navedeni tudi drugi pojmi, ki se uporabljajo kot sinonim v drugi strokovni literaturi, poslovni praksi ali zakonodaji Obligacijsko razmerje Pri opredelitvi obligacijskega razmerja izhajamo iz temeljnih spoznanj teorije prava o pravnem razmerju in njegovih sestavinah. Teorija prava pravno razmerje opredeljuje kot pravno (normativno) urejeno družbeno razmerje med dvema ali več pravnimi subjekti. Njegova nosilca oziroma njegovi nosilci so pravni subjekti, ki imajo drug do drugega ustrezne pravice in dolžnosti glede na predmet pravnega razmerja.3 Povedano drugače, pravno razmerje je vsako družbeno razmerje, ki je pravno urejeno. Družbeno razmerje pa je pravno urejeno, če so določene pravice in obveznosti subjektov tega razmerja. Sestavine vsakega pravnega razmerja so njegovi subjekti, njihove pravice in dolžnosti ter predmet pravnega razmerja.4 Če torej želimo opredeliti določeno vrsto (tip) pravnega razmerja (v našem primeru obligacijskega razmerja), moramo določiti tiste (tipične) značilnosti sestavin tega pravnega razmerja, po katerih se to razlikuje od drugih pravnih razmerij. Na podlagi značilnosti sestavin obligacijskega razmerja, ki so podrobneje razložene v naslednjih razdelkih, lahko opredelimo obligacijsko razmerje tako: Obligacijsko razmerje je (tisto) pravno razmerje, v katerem je en subjekt tega razmerja (upnik) upravičen od drugega subjekta (dolžnika) zahtevati, da opravi določeno izpolnitveno ravnanje, drugi subjekt (dolžnik) pa je to izpolnitveno ravnanje dolžan (zavezan) opraviti.3 2 Avtorji sm o si prizadevali, da bi bili pri uporabi pojmov za pravne institute dosledni. 3 M arijan Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razum evanju prava, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, stran M arijan Pavčnik, v G orazd Kušej, M arijan Pavčnik, Anton Perenič, Uvod v pravoznanstvo, ponatis tretje, sprem enjene in dopolnjene izdaje, Č Z Uradni list RS, Ljubljana 1996, stran 161. Sestavina pravnega razm erja so lahko tudi dolžnostna upravičenja, ki pa niso značilna za obligacijsko pravo (glej M arijan Pavčnik, Teorija prava. Prispevek k razum evanju prava, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, strani ). 5 Prim erjaj z naslednjimi opredelitvami: Stojan Cigoj, Obligacije, C Z Uradni list SRS, Ljubljana 1976, stran 3:»Obligacija je zaveza, ki ustvarja razm erje med dvem a strankam a, med upnikom in dolžnikom. Ena stranka, dolžnik, je zavezana opravili izpolnitev drugi stranki, upniku.«boris Vizner, Gradansko pravo, druga, sprem enjena in dopolnjena izdaja, sam ozaložba, Reka 1969, stran 441:»Obve/.noslna (obligacijska) razm erja so civilnopravna razm erja, na podlagi katerih je 63

6 2.3. Sestavine obligacijskega razmerja Pri opredelitvi sestavin obligacijskega razmerja izhajamo iz prej razloženih spoznanj teorije prava o sestavinah pravnega razmerja. Na tej podlagi lahko sklenemo, da so sestavine vsakega obligacijskega razmerja: 1. subjekti obligacijskega razmerja, 2. izpolnitveno ravnanje kot predmet obligacijskega razmerja in 3. medsebojne (obligacijske) pravice in obveznosti subjektov obligacijskega razmerja (vsebina obligacijskega razmerja) Subjekti obligacijskega razmerja Splošno Subjekti obligacijskega razmerja so nosilci (obligacijskih) pravic in obveznosti, ki nastanejo na podlagi obligacijskega pravnega razmerja. Subjekti obligacijskega razmerja so (samo) pravni subjekti - subjekti, ki imajo pravno sposobnost6 in s tem sposobnost biti subjekt (nosilec) pravic in obveznosti. OZ imenuje subjekte obligacijskih razmerij z zbirnim pojmom udeleženec. Pojem udeleženec uporablja OZ takrat, kadar določa splošna pravila (načela), s katerimi ureja ravnanja vseh subjektov obligacijskih razmerij, ne glede na način nastanka obligacijskega razmerja in ne glede na položaj, ki ga ima posamezni subjekt v določenem obligacijskem razmerju (primerjaj 2. do 9. člen in 11. člen OZ). Kadar OZ v splošnem delu določa pravila, ki veljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala s sklenitvijo pogodbe, za subjekte teh (pogodbenih, poslovnih) obligacijskih razmerij uporablja pojme stranka, pogodbena stranka oziroma pogodbenik. Kadar OZ v splošnem delu določa pravila, ki veljajo samo za tisti subjekt obligacijskega razmerja (udeleženca), ki ima v tem obligacijskem razmerju določen pravni položaj, uporablja pojma upnik in dolžnik. S pojmom upnik označuje tistega udeleženca (subjekt) obligacijskega razmerja, ki je upravičen (ima pravico) od drugega udeleženca (subjekta) tega razmerja zahtevati določeno izpolnitveno ravnanje. S pojmom dolžnik pa označuje tistega udeleženca (subjekt) obligacijskega razmerja, ki je zavezan (dolžan) opraviti to izpolnitveno ravnanje. Pri opredelitvi pravnega položaja in s tem položajem povezanih pravil, določenih v OZ, za upnika oziroma za dolžnika nas ne sme motiti, da so zlasti poslovna obligacijska razmerja pogosto dvostranska razmerja. Za dvostranska (poslovna) obligacijska razmerja je značilno, da sta obe stranki hkrati dolžnika in upnika.7 Zato se pravila OZ. ki se nanašajo na dolžnika oziroma upnika, uporabljajo za obe stranki. Za posamezno stranko dvostranskega poslovnega obligacijskega razmerja se tako pravila OZ, ki se nanašajo na dolžnika, uporabljajo takrat, kadar se presoja njen položaj glede na izpolnitveno ravnanje, ki se g aje s sklenitvijo pogodbe zavezala opraviti. Pravila OZ, ki se nanašajo na upnika, pa se zanjo uporabljajo takrat, kadar se presoja njen določena oseba (upnik) upravičena zahtevati od druge osebe (dolžnika) določeno ravnanje, ki g a je druga oseba dolžna opraviti.«6 O bširneje o pravni sposobnosti glej razdelek Obširneje o dvostranskih (poslovnih) obligacijskih razm erjih glej razdelek

7 položaj glede na izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s sklenitvijo pogodbe zavezala opraviti druga pogodbena stranka. To lahko prikažemo s primerom. Primer: Oseba A in oseba B sta sklenili prodajno pogodbo, s katero se je oseba A (prodajalec) zavezala osebi B izročiti omaro tako, da bo oseba B postala lastnik omare, oseba B (kupec) pa se je zavezala za omaro plačati kupnino v višini eurov (primerjaj prvi odstavek 435. člena OZ). Oseba A je tako v obligacijskem (pravnem) razmerju, ki je nastalo z (veljavno) sklenitvijo opisane prodajne pogodbe, dolžnik glede izpolnitvenega ravnanja - izročitve omare osebi B. Hkrati pa je upnik glede izpolnitvenega ravnanja, ki sc ga je s sklenitvijo pogodbe zavezala opraviti oseba B - plačila kupnine. Oseba B pa je dolžnik glede izpolnitvenega ravnanja plačila kupnine in upnik glede nasprotnega izpolnitvenega ravnanja - izročitve omare. Po drugem odstavku 239. člena OZ je upnik v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Če svoje obveznosti (opraviti izpolnitveno ravnanje) ne bo izpolnila oseba A, bo imela pri uporabi določbe drugega odstavka 239. člena OZ položaj dolžnika, oseba B pa položaj upnika. V opisanem primeru bo zato oseba B (kot upnik glede izpolnitvenega ravnanja izročitve omare) lahko od osebe A (dolžnika, ki se je s sklenitvijo prodajne pogodbe zavezal opraviti izpolnitveno ravnanje - izročiti omaro) zahtevala povrnitev škode, ki ji je zaradi neizpolnitve nastala. Čc pa svoje obveznosti ne bo izpolnila oseba B, bo lahko oseba A (kot upnik glede izpolnitvenega ravnanja plačila kupnine) zahtevala povrnitev škode od osebe B (dolžnika, ki sc jc s sklenitvijo prodajne pogodbe zavezal plačati kupnino). Pri določanju pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti OZ za subjekte tega obligacijskega razmerja uporablja pojem oškodovalec (povzročitelj škode) za tisti subjekt, ki je zavezan (dolžan) povrniti povzročeno škodo, in oškodovanec za tisti subjekt, ki mu je bila škoda povzročena in ki je upravičen zahtevati povrnitev te škode (primerjaj 140. člen OZ) Značilnosti subjektov obligacijskega razmerja, pomembne za uporabo pravil obligacijskega (civilnega) prava Pravni subjekt je vsaka fizična ali pravna oseba. Pravila obligacijskega prava (in drugih podpanog civilnega prava) se uporabljajo enako za vse pravne subjekte, ne glede na to, ali je pravni subjekt fizična ali pravna oseba. Pri (pravilni) uporabi teh pravil pa je treba ustrezno upoštevati (dejanske) značilnosti, po katerih se razlikujeta obe skupini pravnih subjektov. Zato je v razdelkih oziroma razloženo, katere so te značilnosti fizičnih oziroma pravnih oseb in kako jih je treba upoštevati pri pravilni uporabi pravil obligacijskega prava. Vsak pravni subjekt (fizična ali pravna oseba) ima v določenem (konkretnem) obligacijskem (poslovnem ali neposlovnem) razmerju bodisi položaj profesionalne osebe bodisi položaj laika. Tudi ta položaj je pomemben za pravilno uporabo pravil obligacijskega prava, saj je od njega odvisno, katere standarde (merila) je treba upoštevati pri presoji njegovih ravnanj. Značilnosti, ki so podlaga za opredelitev položaja profesionalne osebe in laika, so razložene v razdelku Fizične osebe kot subjekti obligacijskih razmerij Za uporabo pravil obligacijskega prava najpomembnejša značilnost, po kateri se fizične osebe razlikujejo od pravnih oseb, je, da so fizične osebe naravna (biološka) 65