Uvod v edukacijske politike. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Letni semester št. leta 2010/11 Prof. dr. Pavel Zgaga

Transcription

1 Uvod v edukacijske politike Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Letni semester št. leta 2010/11 Prof. dr. Pavel Zgaga

2 1.0 Etimologija; pomeni Snoj (1997) Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK.

3 1.1 Politika (pomeni) Tavzes (ur.) (2002) Veliki slovar tujk. Ljubljana: CZ.

4 1.2 Politika (analiza pomenov) 1. dejavnost državnih oblasti za ureditev družbe v najširšem smislu, temeljnega položaja človeka in družbenih skupin, institucij in odnosov med njimi; t.i. človekova tretja dimenzija 2. načrtovanje in način upravljanja države, mesta, institucije 3. dejavnost državnih oblasti na različnih področjih (zunanja ~, notranja ~, gospodarska ~, edukacijska ~) 4. splošna usmerjenost države, stranke 5. dejavnost in odnosi države v mednarodnih razsežnostih, urejanje in vzdrževanje odnosov med državami 6. nauk (spretnost) o upravljanju države in državnih zadev 7. fig. ravnanje, usmeritev glede na okoliščine

5 1.3 Politika in policy : terminološki problem Starogrško πολιτεία (politeia) = polis, (mestna) držav(ic)a, vlada(nje); latinsko politia = država Odtod sodobni angleški pojmi politics (na splošno razumljen kot vladanje politika ) oziroma policy (pl. policies) s pomeni: (1) načrt ali smer dejavnosti; (2) opredelitev ciljev, smotrov, idealov (npr. vlade, stranke, podjetja, zavoda); (3) modro, razumno vodenje. Terminološki problemi: problem pomenov ob uporabi pojma.»pojem policy lahko neposredno prevajamo v slovenščino le v določenih okoliščinah, npr. takrat, ko uporabljamo množino (politike) ali pa s pridevniki opisujemo zvrst politike kot policy (javna, kmetijska [ ]). V drugačnih okoliščinah s pojmom politika ne moremo nedvoumno sporočiti, da govorimo o politiki kot policy.«fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik. Ljubljana: UL FDV.

6 2.0 Politika in (javne) politike Razlikovanje politika policy (politike) oziroma politika analiza politik. Paralela razlikovanju dejavnost ( praksa ) refleksija dejavnosti ( teorija ). Podobno kot npr. v primeru razlikovanja narava fizika ali pa morala (filozofska) etika. Politike ( policy ): eksplicitna ali implicitna odločitev ali skupek odločitev, ki postavlja(jo) navodila oz. smernice za prihodnje odločitve, ki začenjajo ali zadržujejo določene aktivnosti oziroma usmerja(jo) implementacijo sprejetih odločitev. Hadad, W. (1995). Education Policy-planning process. Paris: UNESCO. Pomembno je torej»razlikovanje politike kot vladanja, kot boja za oblast in javne politike kot upravljanja določenih družbenih podsistemov, ki niso vsi enako prepleteni s politiko kot bojem za oblast.«fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik. Ljubljana: UL FDV.

7 2.1 Politika politične ustanove javne politike Slika 1: Trije pomeni pojma 'politika' Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik.

8 2.2 Analiza (javnih) politik Politike nas torej vodijo v refleksijo in na dokazih utemeljeno načrtovanje javnega delovanja/urejanja zadev ( politika ). 'Policy analysis' ['analiza politik'; 'policy analiza'; 'strategije'] je dokaj nova znanstvena disciplina; razvijala se je od druge polovice prejšnjega stoletja; npr. Harold Lasswell, Lerner Daniel, The Policy Science (1951). Njen izvorni smoter je»na podlagi interdisciplinarnega pristopa združevati čim več (spo)znanj o družbi in njenih problemih in s problemsko in procesualno usmeritvijo v raziskovanju prispevati k reševanju družbenih problemov, upoštevajoč temeljne vrednote, kot so človekove pravice, spoštovanje človekovega dostojanstva, razvoj blaginje in demokracije.«prim. Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik.

9 2.3 Področja in značilnosti Področja javnih politik: - področja: zdravstvena, energetska, okoljska, edukacijska - ciljne skupine: družinska, mladinska, študentska, begunska - institucionalni okvir: zavoda, občinske, državne, mednarodne Ključne značilnosti analize (javnih) politik: - problemski pristop (usmeritev v reševanje dr. problemov) - predmet preučevanja: znanstveni študij oblikovanja in izvajanja javnih politik - metode preučevanja: kvantitativne in kvalitativne; nujnost multiplih raziskovalnih metod, upoštevanje kompleksnosti družbenih problemov in širših okoliščin - vrednotna opredeljenost: analiza politik NI vrednotno nevtralna; spoštovanja človekovih pravic, prizadevanje za izboljševanje prakse demokracije, delovanje v korist (javne) blaginje

10 3.0 Edukacijske politike Pojem edukacijske politike (ang. education policy) se običajno oz. tradicionalno nanaša na pravni sistem in druga pravila, po katerih poteka upravljanje oz. delovanje edukacijskega sistema. Pojem analiza edukacijskih politik (ang. education policy analysis) zajema raziskovanje oz. znanstveni študij edukacijskih politik. Izraz edukacijske politike se v praktični jezikovni rabi pogosto uporablja tako v enem kot v drugem od zgornjih primerov, pri razumevanju pa nam pomaga kontekst, npr.: Temeljni cilj edukacijske politike v naši državi je zagotavljanje kakovostne vzgoje in izobraževanja za vse. Na PeF UL smo pričeli z magistrskim in doktorskim študijem edukacijskih politik.

11 3.1 Analiza edukacijskih politik Analiza (študije) edukacijskih politik je specifično področje analize javnih politik. Gre za raziskovalna prizadevanja, ki so namenjena podpori oblikovanju edukacijskih politik. Potekajo na različnih ustanovah (npr. na univerzah, v specializiranih državnih agencijah, nevladnih organizacijah, centrih mednarodnih organizacij itd.). Študij na področju edukacijskih politik je organiziran na nekaterih univerzah (nekako od druge polovice 20. stoletja; najprej v ZDA, nato se širi po svetu). Analiza edukacijskih politik je interdisciplinarno področje in povezuje več akademskih disciplin (npr. sociologija, psihologija, filozofija, pedagogika, ekonomija, menedžment ipd.).

12 3.2 Znanje o in znanje v policy procesu Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik.

13 3.3 Razvejanost analize edukacijskih politik Analiza edukacijskih politik torej predpostavlja poznavanje dejanskih edukacijskih politik na različnih ravneh ter raziskuje posamezne vidike delovanja edukacijskih sistemov oz. institucij, s čimer prispeva k strokovno utemeljenim (ang. evidence based) političnim odločitvam, pa tudi k njihovi kritični refleksiji (spremljanju, ocenjevanju). Analiza edukacijskih politik je razvejana na več načinov; npr. - po stopnjah: predšolska vzgoja; osnovno srednje višje in visoko šolstvo; splošno oziroma poklicno izobraževanje (in usposabljanje); izobraževanje odraslih vseživljenjsko učenje; - po problemskih sklopih: npr. načela/cilji/smotri; kurikulum; financiranje; javno zasebno, kakovost; dostop; enakost oz. enakopravnost; izobraževanje pedagoških delavcev itd.; - po politični ravni: institucionalna (zavodska); lokalna oz. regionalna; nacionalna; mednarodna raven.

14 3.4 Akademska in uporabna policy analiza Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik.

15 3.5 Oblikovanje politik in načrtovanje v edukaciji Oblikovanje edukacijskih politik: identifikacija problemov iskanje alternativnih rešitev (strategije, ukrepi, rezultati) politične odločitve (pravni okvir, financiranje, ipd.). Načrtovanje v edukaciji (razvijanje in izboljševanje edukacijskega sistema): priprava konkretnih ukrepov (npr. prenova sistem financiranja, kurikuluma ipd.) implementacija (reforma) spremljanje (evalvacija). Pomen medsebojne povezanost obeh ravni ( zakonodajne in izvršilne ). V oblikovanju edukacijskih politik ni ene rešitve ; o možnih odločitvah obstajajo različne dileme, ki terjajo predhodno strokovno analizo, podrobno diagnozo ter simulacijo morebitnih učinkov predvidenih ukrepov. V tem dejstvu tudi korenini potreba in se obenem nahaja eden izmed ključnih razlogov za strokovno usposabljanje na področju edukacijskih politik.

16 3.6 Policy proces in policy ciklus Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002), Analiza politik.

17 3.7 Primer: Kurikularna reforma ( )

18 4.0 Edukacijske politike: mednarodni kontekst V 20. stoletju so se edukacijske politike oblikovale predvsem na nacionalni ravni (edukacija kot pristojnost/odgovornost nacionalnih držav). Razmere napredujoče internacionalizacije oz. globalizacije sodobnih družb vplivajo tudi na edukacijske sisteme in politike. Tudi danes je temeljna odgovornost za vzdrževanje in razvijanje edukacijskih sistemov še vedno na nacionalnih državah, vse opaznejšo vlogo pri oblikovanju edukacijskih politik pa dobivajo mednarodne organizacije in agencije: - z analitičnim, strokovnim in raziskovalnim delovanjem (primerjalne študije sistemov, statistični pregledi ipd.); - z oblikovanjem skupnih načel edukacijskih politik, ki jih nacionalne države nato implementirajo (npr. v EU).

19 4.1 Mednarodne edukacijske politike: EU V EU ostaja temeljna odgovornost za edukacijo na državah članicah; telesa EU imajo tu le omejene pristojnosti. Evropska pogodba (člen 149) tako določa da»skupnost prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami ter po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti, pri čemer v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihovo kulturno in jezikovno raznolikost.«tudi v okviru tako omejenih pristojnosti je vpliv spodbujanja sodelovanja med državami članicami velik: da bi med seboj na različnih področjih lažje sodelovale, morajo oblikovati primerljive politike in zbliževati strukture in rezultate svojih edukacijskih sistemov.

20 4.2 Edukacijske politike in EU (1) Odprta metoda koordinacije (Open method of co-ordination; OMC) je nov koncept, ki se nanaša na upravljanje zadev v Evropski uniji, ki temelji na prostovoljnem sodelovanju njenih držav članic (t.j. brez trdih odredb od zgoraj ). OMC temelji na mehanizmih t.i. mehke zakonodaje (smernice, indikatorji, benchmarks merila, izmenjava dobre prakse), to je na kolegialnem pritisku članic druge na drugo: predpostavka je, da nobena članica ne želi biti (naj)slab(š)a na danem področju javnih politik. OMC se izvaja v etapah: (1) Svet ministrov opredeli splošne policy cilje; (2) države članice prenesejo te smernice na nacionalne in regionalne cilje; (3) opredelijo specifične benchmarks in indikatorje za merjenje dobre prakse; (4) rezultate pregledajo in ocenijo. OMC na področju edukacije: politika vseživljenjskega učenja.

21 4.3 Edukacijske politike in EU (2) Politika vseživljenjskega učenja (VŽU) in prioritete: (1) Strateški okvir ( ET 2010, ET 2020 ); (2) Mobilnost in instrumenti VŽU; (3) Šolstvo prioritetna področja: ključne kompetence, predšolska vzgoja, šolstvo in migracije; socialna inkluzija; izobraževanje strokovnih delavcev (4) Visoko šolstvo: modernizacija in reforma univerz; kakovost; bolonjski proces; visoko šolstvo in družba znanja (5) Poklicno izobraževanje (mobilnost; priznavanje spričeval) (6) Izobraževanje odraslih (zaposljivost, inkluzivnost ipd.) (7) Inovativnost in ustvarjalnost (8) Raziskovanje in analize Program vseživljenjskega učenja (npr. Comenius, Erasmus )

22 4.4 Evropske edukacijske politike: primer bolonjskega procesa Bolonjski proces je med bolj vplivnimi primeri skupnih evropskih politik; njegov ozadje ni EU (27 držav), temveč dogovor 47 evropskih držav, da bodo svoje visokošolske politike oz. sisteme usklajevale tako, da bodo med drugim: - olajšale oz. povečale mobilnost študentov, diplomantov, učiteljev, raziskovalcev; - olajšale postopke priznavanja diplom (obdobij študija); - zagotovile primerljivo kakovost študija oz. zagotavljanje kakovosti v danem nacionalnem sistemu; - kar pa zahteva izdelavo skupnih struktur sistema (poenoteno trajanje študija 3/4 BA + 1/2 MA + 3/4 DR; ECTS, ipd.) - ter njihovo implementiranje v nacionalnem sistemu ob upoštevanju njegovih specifičnosti.

23 4.5 Mednarodne edukacijske politike Obstajajo še druge mednarodne (medvladne) organizacije, ki imajo specifičen vpliv na nacionalne edukacijske politike, npr.: - OECD ( Education is key to economic growth and to people s ability to earn a living ); - Svet Evrope (področje edukacije za demokratično državljanstvo in človekove pravice, interkulturna edukacija ipd.); - UNESCO (kakovostno izobraževanje za vse v globalnem kontekstu); - Svetovna banka (preko posojil državam v razvoju, ki se lahko namenijo tudi razvoju edukacijskih sistemov; posojila so pogojena z določenimi ukrepi nacionalne politike). Nekatere med temi organizacijami imajo organizirane močne analitične oz. raziskovalne oddelke (npr. OECD).

24 5.0 Študija (nacionalnega) primera: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (1995)

25 5.1 Študija primera: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (1995) - VSEBINA I. UVOD (5) II. NAČELA IN TEORETIČNA IZHODIŠČA (11-34) III. JAVNI VRTCI (35-68) IV. OSNOVNA ŠOLA (69-136) V. GIMNAZIJE, SPLOŠNE SREDNJE ŠOLE IN POKLICNO IZOBRAŽEVANJE ( ) Gimnazije Splošne srednje šole Poklicno izobraževanje VI. ZASEBNE ŠOLE IN VRTCI ( ) VII. VISOKO ŠOLSTVO ( ) VIII. IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH ( ) IX. SHEMA (337)

26 5.2 Študija primera: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v RS (1995) JAVNI VRTCI 1 Uvod 2 Sedanje stanje in razlogi za spreminjanje vrtcev 3 Načela 4 Cilji vzgoje v vrtcih 5 Predlagane rešitve 5.1 Kurikulum 5.6 Prostor in oprema 5.2 Vrste programov 5.7 Otroci z motnjami v razvoju 5.3 Oblikovanje oddelkov 5.8 Sistem upravljanja in financiranja 5.4 Kadri 5.9 Razvoj dejavnosti 5.5 Sodelovanje s starši (Dodatek) Nastajanje zasnove javnih vrtcev Literatura

27 6.0 Študija (mednarodnega) primera: Učenje: skriti zaklad (1996)

28 6.1 Študija primera: Učenje: skriti zaklad (1996) - VSEBINA Vzgoja in izobraževanje: potrebna utopija [uvod] Prvi del: Obzorja 1. Od temeljne skupnosti do svetovne države 2. Od socialne povezanosti do demokratičnega sodelovanja 3. Od gospodarske rasti do humanega razvoja Drugi del: Načela 4. Štirje stebri vzgoje in izobraževanja 5. Vseživljenjsko izobraževanje Tretji del: Smernice 6. Od osnovnega izobraževanja do univerze 7. Učitelji pri iskanju novih perspektiv 8. Odločitve za vzgojo in izobraževanje: politični dejavnik 9. Mednarodno sodelovanje: izobraziti svetovno vas (+ Epilog; Priloge)

29 6.2 Študija primera: Učenje: skriti zaklad (1996) štirje stebri 4. Štirje stebri vzgoje in izobraževanja Učiti se, da bi vedeli Učiti se, da bi znali delati Od spretnosti do usposobljenosti Dematerializacija dela in vzpon storitvenih dejavnosti Delo v neorganiziranih gospodarstvih Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti eden z drugim Odkrivanje drugih Trud za skupne cilje Učiti se biti Smernice in priporočila

30 5.0 Literatura Delors, J. (et al.) (1996). Učenje: skriti zaklad. Ljubljana: MŠŠ. Hadad, W. (1995). Education Policy-planning Process. Paris: UNESCO. Fink Hafner, D. in Lajh, D. (ur.) (2002). Analiza politik. Ljubljana: UL FDV. Krek, J. (ur) (1995). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: MŠŠ.